Danes komaj še kdo ve, od kod takšno poimenovanje. Izvor teh besednih zvez pa je povsem drugačen, kot bi morda sklepali. Ni namreč neposredno povezan s psi, pač pa nas vodi k zvezdi Sirij.

Pasji dnevi naj bi trajali od 23. julija do 23. avgusta. Danes so splošno znani kot dnevi poletja, ko vladata najhujša vročina in suša. Izvor besedne zveze sega daleč nazaj in je povezan z zvezdo Sirij (pomeni bleščeča), ki je del ozvezdja Veliki pes (Canis Majoris). To je najsvetlejša zvezda na Zemljinem nočnem nebu, ki sije s svojo modrikasto svetlobo v ozvezdju Velikega psa.

Po 20. juliju začne na jutranjem nebu malo pred Soncem v ozvezdju Velikega psa vzhajati tudi zvezda Sirij. Grki so zaradi tega, ker se ta zvezda pojavlja malo pred vzhodom Sonca v času največje vročine v juliju in avgustu ter z njim potuje čez svetlo nebo in skupaj z njim tudi zaide, menili, da vročina ne prihaja od sonca, ampak od Sirija. Sirij so poimenovali kar po ozvezdju Kijon – Pes, v katerem sveti, in verjeli, da zagatna poletna vročina pravzaprav prihaja iz vlažnega in vročega gobca tega Psa. Pasja zvezda je napovedovala prihod najtoplejših in najbolj suhih dnevov julija in avgusta – od tod prihaja izraz »pasji dnevi« oziroma »pasja vročina« kot zelo neugoden čas.

Že Rimljani so verjeli, piše etnolog Niko Kuret, da »prinaša ta zvezda nesrečo ljudem, živalim in posevkom. Zvezdo Sirij so imenovali tudi ‘pasjo zvezdo’; v tem času so imeli baje moč psom podobni zli demoni, ki so škodovali vsemu, kar živi na svetu.«

Stari Egipčani pa so se razveselili Sirija, ko so ga ugledali na poletnem nebu. Zvezdo so povezovali z egipčanskim bogom rodovitnosti Ozirisom in boginjo Izis. Opazili so namreč, da izide Sirij tik pred soncem vsako leto neposredno pred vsakoletnim poplavljanjem reke Nil. Njene poplave so napovedovale rodovitno obdobje zemlje ob Nilu.

Pri nas so ljudje skrbno spremljali začetek te dobe. Pogosto so v tem času pri nas prosili za dež, saj je vročina povzročala neznosno sušo na pridelkih. V različnih koncih Slovenije pa je bila zelo pogosto navada, da so spuščali les po vodi. V Reziji, piše Kuret, so imeli čudno navado, da so na začetek potoka, po katerem naj bi spuščali les, prinesli človeško lobanjo, »se pred njo spoštljivo ustavljali in izgovarjali priprošnje besede«. Šego splavljanja lesa po vodi so poznali tudi na Muri: dekleta so v košari zanetila ogenj in jo spustila po reki. Moliti so morala, vse dokler so  še videla košaro.
Tudi na Krasu so nekdaj prosili za dež, ki ga je v pasjih dnevih navadno vedno primanjkovalo. Kadar je bilo hudo, so hodili na Brje k sv. Eliji, tam je bila nekdaj za ta namen skoraj božja pot. Procesija je na svoji poti menda molila: »Pisana palica, rdeči križ – Bog nam daj en pohleven dež.«.