Leta svojega strokovnega dela je namenila kakovostni prenovi hiš na podeželju in temu, da bi ljudje spoznali, kako redka dediščina polzi Slovencem med prsti, ker se ne zavedamo njenih prednosti, pa tudi zato, ker državni mehanizmi ne delujejo, kot bi morali – ne po denarni plati ne po strokovni pomoči, ki bi jo morali ponuditi ljudem za kakovostno obnovo. Arhitektka dr. Živa Deu je odlična poznavalka slovenske stavbne dediščine. Bila je redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Tudi zdaj, ko je upokojena, zavzeto nadaljuje svoje delo za ohranjanje naše podeželske arhitekture.

V tem letu in mesecu, ko namenjamo posebno pozornost evropski kulturni dediščini in s tem tudi dediščini v arhitekturi, bi vas želela vprašati: zakaj je ta tako pomembna? Kaj izgublja Slovenija, ko se v posameznih pokrajinah brišejo njene značilne poteze?

Dediščina arhitekture je pomembna zato, ker nas kot sestavni del kulture, ki smo jo kot narod razvili v prostoru naselitve, veže s predniki, nam olajšuje obstajanje in nam omogoča kakovosten razvoj oziroma napredovanje. Kultura arhitekture ali stavbarstva je zvezna, graditi jo moramo kakor hišo, kamen na kamen, opeko na opeko. In če katera generacija misli, da je mogoče nekaj zbrisati ali pa celo to kulturo začeti na novo, menim, da je v veliki zmoti. Lahko se zgodi, da se bo zrušilo staro in novo, in zelo me skrbi, da se v nekaterih kulturnih krajinah slovenskega prostora dogaja prav to. Dediščino smo odrinili in začeli postavljati nekaj novega. Toda to novo ni kakovostno, staro pa je tako rekoč že izbrisano.

Na katerih območjih se je stavbna dediščina najbolj izgubila?

Najbolj je ranjena stavbna dediščina na območjih, ki so bila v preteklosti najvitalnejša, kjer je bil močan razvoj, to je v obcestnem križu Maribor–Murska Sobota–Celje, Ljubljana–Koper in pa Jesenice–Novo mesto. Značilna podoba naselij in izvirna gradnja domačij se je ohranila le na obrobnih, bolj odmaknjenih delih Slovenije, kjer je razvoj upočasnjen: to so območja Bele Krajine, Kočevska, Notranjska, Istra, potem še Pohorje, Kozjak, Goričko, Slovenske gorice, tudi Kozjansko. Dravsko-Ptujsko polje, tudi Istra. Glede tega je nekoliko posebna kobariško-bovška regija: tod se je značilna arhitektura ohranila delno zaradi odmaknjenosti, delno pa tudi zaradi vloge, ki jo je stroka imela v popotresni obnovi.