Pavla Jesih in njene gore
Pavla Jesih sodi med ljudi, ki so bili izjemni ne le v svojem času, pač pa so taki tudi danes. Najprej je bila odlična plezalka, ki se je enakovredno kosala z najboljšimi moškimi alpinisti, potem ko se je pri plezanju hudo poškodovala, pa se je usmerila v poslovni svet: v upravljanje je prevzela verigo kinodvoran po Sloveniji, te so bile tedaj popolna novost.
Vsi, ki so jo poznali, so vedeli povedati, da je bila s svojo spretnostjo, drznostjo in izjemnim pogumom v alpinistiki nekaj posebnega. Bila je enakovredna najboljšim moškim plezalcem in do usodnega padca v steni Mojstrovke je kot članica Turistovskega kluba Skala opravila kar 18 prvenstvenih dolgih in zahtevnih vzponov, ki so še danes, ob neprimerno sodobnejši opremi, težavni. V Julijcih je začrtala vrsto smeri, ki so še danes hud preskus za marsikaterega plezalca. Med njim je leta 1931 preplezala Jugovo smer v smeri, ki jo je skušal preplezati Klemen Jug, vendar se je v njej smrtno ponesrečil. Z Miro Marko Debelak, prav tako odlično alpinistko, sta pogosto vodili moške naveze. Bila je neverjetno pogumna in včasih je spravljala soplezalce v obup, ker se ji ni zdelo vredno zabiti klina. Verjela je, da se ji ne more nič zgoditi, če ji ni namenjeno.
Usodni padec
Potem pa se je pripetila usodna nesreča: 18. avgusta 1934 je z Jožetom Lipovcem plezala v novi smeri med veliko Mojstrovko in Travnikom. Takrat se je zgodilo, da sta se ji v navpični steni izdrla oba klina, s katerima se je zavarovala, in padla je 30 metrov globoko in se hudo poškodovala. Njen soplezalec jo je za silo obvezal, nato pa hitel obvestiti reševalce.
»Davi v zgodnjih jutranjih urah se je napotila reševalna skupin v stene Jalovca, da bi rešila ponesrečeno pogumno planinko Pavlo Jesihovo iz Ljubljane. Reševalci so šli na kraj nesreče iz Tamarja ter so šele danes okoli ene mogli z velikimi težavami priti do ponesrečenega dekleta, ki je moralo vso noč v velikih bolečinah prebiti v steni. Reševanje je bilo skrajno naporno, ker je bila pot zelo dolga in se je stena, v kateri je Jesihova ležala, zaradi zadnjih neviht zelo krušila. Jalovec samo po sebi je znan že od prej kot zelo krušljiva gora in vsak dež njegovo skalovje le še bolj zrahlja. Reševalci so odnesli ponesrečenko proti Vršiču in od tam proti Kranjski gori, ker je tam cesta bolj udobna.
Ponesrečenka je v steni zelo trpela, saj ima zlomljeno eno roko in eno nogo ter tudi hude notranje poškodbe. Vendar upamo, da bo okrevala, ker je sama silno pogumna in svojo nezgodo vedro prenaša. V Kranjski gori so naložili ponesrečenko na avto in jo odpeljali v ljubljansko bolnišnico.«
Taka je bila vest, objavljena v Slovencu 19. avgusta 1934, z naslovom Reševanje Pavle Jesihove.
Ta padec je usodno vplival na sijajno plezalsko kariero Pavle Jesih, saj je morala zaradi poškodbe kolena vrsto let opustiti najzahtevnejše plezalske podvige, kar enajst let ni plezala več. Ali natančneje, po tem padcu je plezala le še enkrat.
Eden od njenih osupljivih podvigov Pavle Jesih: zahtevna Skalaška smer v njeni najljubši gori Špiku z oceno težavnosti 5 ali 5+ je bila takrat njen največji podvig, saj je plezanje trajalo kar 36 ur.
S Čopom v Severni triglavski steni
Joža Čop in Pavla Jesih sta plezala skupaj že večkrat: bil je vzdržljiv, gibek in izkušen plezalec, Pavla ga je nadvse spoštovala in cenila. Bilo je malo po drugi svetovni vojni. Plezalsko dvojico je ob srečanju obsedla misel, da bi preplezala tedaj tako zaželeno smer ne le domačih, pač pa tudi tujih plezalcev, osrednji steber Severne triglavske stene. O tem podvigu sta premišljala že v predvojnih letih. Bila sta izkušena alpinista, vendar je bilo tedaj Pavli Jesih že 44 let, Joži Čopu pa 52. Poleg tega Pavla od hudega padca v steni Mojstrovke ni več plezala zaradi posledic hude operacije, rekonstrukcije kolena.
Težko je razumeti, kaj ju je gnalo, pravijo poznavalci, 26. junij 1945 sta se namreč v steno podala »kar tako, na oglede«, s seboj sta imela Pavlino dvajsetmetrsko konopneno vrv, Joža pa si je izposodil 17 klinov – za vsak primer. Vzpon je sprva, v spodnjem delu, potekal gladko, potem pa sta postajala vse bolj utrujena, vse pogostejši so bili padci ali pa sta obvisela na vrvi, poleg tega se je vreme poslabšalo, postalo je megleno in deževno. V steni sta preživela že tretjo deževno noč, bila sta pri koncu z močmi in zmanjkovalo jima je hrane. Kljub vsemu sta vztrajala in Joža je preplezal najtežje mesto, ki ga danes imenujejo Čopove prečnice, Pavla pa mu ni mogla več slediti in je omagala. Domenila sta se, da bo Čop sam preplezal najtežji del stene, potem pa odšel po reševalce. To mu je tudi uspelo. Pravijo, da pozneje ni znal pojasniti, kako mu je nevarovanemu uspelo preplezati te najtežje dele in priti iz stene, saj je bil tako izjemno utrujen.
Reševalci so peti dan, saj sprva niso mogli določiti njenega mesta, prišli po Pavlo Jesih, ki je bila po večdnevnem plezanju povsem izčrpana. Toda reševanje je postalo znamenito zaradi tega, ker se Pavla, ki je bila na koncu z močmi, ni pustila navezati na vrv in izvleči, pač pa je vztrajala, da bo iz stene izplezala sama. In to je na osuplost vseh tudi storila. Četudi pa sta bila s Čopom domenjena, da bosta steber poimenovala Skalaški steber, so ga pozneje poimenovali kar Čopov steber, Pavlino ime je bilo pozabljeno.
Pavlin nepopustljivi značaj
Družina, v kateri se je Pavla Jesih rodila 10. maja 1901, je bila dovolj premožna, njen oče je imel v Rudniku pri Ljubljani uspešno mesarsko-trgovsko dejavnost. Pavla je bila najstarejša hči ter zaradi svojih sposobnosti – podjetnosti, pridnosti in vztrajnosti, očetov najljubši otrok; poleg nje je imel še tri sinove in najmlajšo hčer. Potem ko je končala dekliško šolo v Mladiki, je bilo zanjo veliko dela doma. Njen umik v gore pa je bil umik v drug svet. V odpravah v stene je, piše Borut Batagelj, nenehno menjavala soplezalce, vedla se je samozavestno in brezkompromisno. »Želela je dominirati. Ni dopustila, da bi se je kdo naveličal, preden bi se ona njega. Najbrž je tako varovala svojo ranljivost in mehkobo. S svojim značilnim pogostim bivakiranjem v stenah je reševalce spravljala v skrbi, saj včasih tudi po več dni niso vedeli, če potrebuje pomoč. A ona se na to ni ozirala. V tekmovalnem alpinizmu je uživala. V njem si je gradila tudi ponos. Zato je bila od njega tudi odvisna.«
Lastnica verige kinematografov
Njena vztrajnost, nepopustljivost in ponos pa ji niso prinesli nič dobrega v poslovnem življenju.
Po hudih poškodbah ob padcu v steni Mojstrovke se je morala lotiti nečesa novega in tudi tu ji poguma ni zmanjkalo: odločila se je za vstop v kinematografijo, ki je bila dotlej povsem v domeni moških. Starše je prepričala, da so leta 1936, ko je imela komaj 35 let, vložili denar v obnovo in opremo dvorane njenega prvega kina Metropol v Celju, nato je prevzela v upravljanje še celjski kino Union, tri leta pozneje kino Royal na Ptuju in nazadnje kino Matica v stavbi današnje Filharmonije v Ljubljani. Bila je svetovljanka, ki je govorila je več jezikov, razgledana po sodobnem filmu in prva, ki je na projekcijah uvedla podpise filmov v slovenščini.
Med vojno je veliko pomagala Osvobodilni fronti, v njenem kinu Matica so zbirali denarne prispevke, propagandni material in orožje, zgradili so celo bunker, kjer so se skrivali pomembni aktivisti in funkcionarji osvobodilne fronte. Kljub tolikšni podpori pa so ji po vojni kinodvorane vseeno podržavili, veliko po zaslugi Franceta Brenka, direktorja Državnega filmskega podjetja, ki jo je obtožil sodelovanja z okupatorjem. Vzeli so jih ves kinematografski material, celo njeno zasebno pohištvo, v zameno pa so ji ponudili službo direktorice Triglav filma. Med novimi pomembnimi politiki je imela veliko znancev in ponujali so jih ugledne položaje, vendar je Pavla Jesih neomajno vztrajala, naj ji vrnejo prejšnji položaj podjetnice. Odklanjala je vse ponudbe za ugledna mesta in vsa priznanja. Tako je bitko na koncu povsem izgubila.
Ko ni imela nobenega dohodka več, je nekaj let preživela kot oskrbnica v Erjavčevi koči na Vršiču in v Triglavskem domu na Kredarici. Proti koncu življenja je prebivala na Starem trgu v Ljubljani, živela je skromno in pogosto jo je bilo videti, kako krmi jate golobov. Umrla je 12. decembra 1976. Želela si je, da bi njen pepel posuli po skalovju Špika, njene gore, toda šele skoraj štiri desetletja pozneje so ji lahko njeni bližnji to željo izpolnili. Tako se je znova vrnila v stene svoje najljubše gore in s tem sklenila krog svojega življenja.