Od začetka letošnjega leta smo v Sloveniji namenili veliko pozornosti življenju ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki v svojih romanih, najbolj znana med njimi sta Vojna in mir ter Ana Karenina, s pretanjeno psihološko slika podobo tedanje ruske družbe in življenja. O njegovem življenju je napisal knjigo ruski pisatelj in novinar Pavel Basinski z naslovom Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino (Beletrina). Začne se z znamenitim dogodkom iz pisateljevega življenja, ki je sprožil nemalo vznemirjenja.

Ponoči, 27. oktobra 1910, ko je grofica Sofja Andrejevna, Tolstojeva žena, trdno spala, je dvainosemdesetletni grof Lev Nikolajevič Tolstoj kočijažu pomagal zapreči konja ter v spremstvu osebnega zdravnika Makovickega na skrivaj pobegnil od doma, s posestva Jasna Poljana.

Z vlakom v svobodo

Prvi del poti sta se peljala v kupeju vagona drugega razreda. Naprej pa se je želel Tolstoj na vsak način peljati v kupeju tretjega razreda, s preprostimi ljudmi. Vlak je bil tovorni in le z enim kupejem tretjega razreda, ki je bil prenapolnjen in zakajen. Tolstoj, ki se je nadvse rad družil s preprostimi ljudmi, se je v njem razgovoril z nekim kmetom o družini, kmetiji, prevozništvu, žganju opeke. Ker je bilo v vagonu zadušljivo, je odšel za nekaj časa na prednjo ploščad, kjer je pihal veter. Te tri četrt ure je bilo usodne, da se je prehladil, zbolel za pljučnico in nekaj dni pozneje na železniški postaji Astapovo umrl.

Toda tedaj, ko se je na vlaku peljal na svojem potovanju brez pravega cilja, ni vedel za usodno dogajanje doma. Sofja Andrejevna je namreč odprla njegovo poslovilno pismo, ki je začenjalo s stavkom: »Moj odhod te bo prizadel …« in takoj zatem je, ne da bi prebrala nadaljevanje, v obupu stekla proti ribniku in se skušala utopiti.

Več preberite v 8. številki Kmečkega glasa