Kljub napredni diagnostiki in sodobnim načinom zdravljenja ostaja pnevmokokna pljučnica med najpomembnejšimi vzroki smrti in je najpogostejši vzrok umiranja v bolnišnicah. Med najbolj ogroženimi so starejši od petinšestdeset let, kronični bolniki in imunsko oslabeli.

Pljučnica je okužba, ki prizadene pljučne mešičke (alveole). Povzročajo jo različni mikroorganizmi, kot so bakterije, virusi, glive in paraziti, v posebnih primerih pa jo lahko povzroči tudi vdihavanje tekočine ali hrane (po navadi iz želodca) ali kemični agensi. Najpogostejši povzročitelj zunajbolnišnične pljučnice je bakterija pnevmokok (Streptococcus pneumoniae), sledijo pa ji Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia pneumoniae in Haemophilus influenzae. Bakterija pnevmokok je največkrat v ustno-žrelnem prostoru in v ugodnih razmerah vstopi v pljuča, kar lahko privede do nastanka pnevmokokne pljučnice. Povzroči lahko tudi vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, vnetje možganskih ovojnic in okužbo krvi (bakteriemijo). Pri starejših je delovanje imunskega sistema oslabljeno, zato je verjetnost okužb večja.

KAKŠNI SO ZNAKI PLJUČNICE

Lahko je blaga ali življenje ogrožajoča, pogosto pa je pljučnica tudi končna bolezen ljudi s pridruženimi hudimi kroničnimi boleznimi. Povprečno trajanje hospitalizacije pri pnevmokokni pljučnici je deset dni, okrevanje lahko traja več tednov ali celo mesecev, za petino obolelih pa je bolezen usodna. Značilni so splošno slabo počutje, povišana telesna temperatura, mrzlica, kašelj z izmečkom ali brez, občutek težkega dihanja, pospešeno dihanje in srčni utrip, zmanjšana telesna zmogljivost. Pri starejših od petinšestdeset let so lahko ti znaki manj izraziti, lahko postanejo le zmedeni ali odsotni, le polovica jih ima povišano telesno temperaturo. Pogosto se razvije tudi vnetje rebrne mrene, kar se kaže kot izrazita bolečina prizadetega predela ob dihanju in kašlju. Zdravnika je treba nujno obiskati, če čuti bolnik bolečine v prsih, ima težave pri dihanju, vztrajajočo vročino, kašelj z gnojnim izmečkom.

Še posebno ogroženi so starejši od petinšestdeset let, dve leti ali manj stari otroci z znaki okužbe dihal, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom ali kroničnimi boleznimi, bolniki na kemoterapiji ali tisti, ki jemljejo zdravila za zaviranje imunske odzivnosti. Zdravnik postavi diagnozo na podlagi anamneze, telesnega pregleda in laboratorijskih preiskav krvi. Kadar je potrebno, se opravi tudi rentgensko slikanje pljuč, še posebno, če se po treh dneh jemanja antibiotikov zdravstveno stanje ne izboljša.

Zdravljenje je odvisno od povzročitelja. Pri bakterijski pljučnici je potrebno jemanje antibiotika, zdravila za nižanje povišane telesne temperature, ustrezna hidracija in počitek. Zdravila proti virusni pljučnici ni, zdravljenje je simptomatsko (počitek, hidracija, nižanje vročine). Antibiotiki ne pripomorejo k hitrejši ozdravitvi virusnih okužb.V zadnjem času je vse več pnevmokokov odpornih na antibiotike, zato je zdravljenje oteženo. Zato je še posebno pomembno preprečevanje okužb, predvsem s cepljenjem.

NAJRANLJIVEJŠI NAJ SE CEPIJO

Cepljenje je najprimernejše za sladkorne bolnike, za starejše od petinšestdeset let, onkološke in hematološke bolnike, bolnike s kroničnimi pljučnimi boleznimi (astma, KOPB), dializne bolnike, bolnike z oslabljenim imunskim sistemom (po presaditvi kostnega mozga, organov, na imunosupresivni terapiji) ter kadilce in alkoholike. Na voljo sta dve vrsti cepiva proti pnevmokoku – konjugirano in polisaharidno, obe sta mrtvi cepivi. Cepiva so se s kliničnimi raziskavami izkazala kot varna in učinkovita. Pri starejših od petinšestdeset let je učinkovitost nekoliko manjša, a je cepljenje zaradi visoke ogroženosti za okužbe vseeno priporočljivo. Cepiti se ne smejo osebe, alergične na katero koli sestavino cepiva, oziroma tiste, ki so imele hudo alergijsko reakcijo po prejšnjem odmerku istega cepiva. Osebe z blagim prehladom so lahko cepljene, pri zmerno ali resno bolnih z vročino pa se cepljenje do okrevanja začasno odloži. Cepljenje za določene skupine se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Revakcinacija (vnovično cepljenje) je priporočljiva enkrat po petih letih ali več za osebe z oslabelim imunskim sistemom in enkrat za osebe, stare nad petinšestdeset let, če je od cepljenja minilo najmanj pet let in je bila starost osebe ob zadnjem odmerku manj kot petinšestdeset let (tudi pri ljudeh z oslabljeno imunostjo).

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med. specialistka družinske medicine