Na kresni večer je na Rožniku zagorel ogenj, ki ga je prižgala letošnja kresnikova nagrajenka Veronika Simoniti. V najožjem izboru je bilo pet nominirancev: poleg nagrajenke Veronike Simoniti za roman Ivana pred morjem še Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi, Suzana Tratnik z romanom Norhavs na vrhu hriba, Branko Cestnik z zgodovinskim romanom Sonce Petovione in Jirži Kočica z Izvirnikom.

Roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem (Cankarjeva založba) je bil med približno 130 lani izdanimi izbran za najboljši slovenski roman leta 2019. V njem se pripovedovalka vrne iz Pariza domov na Primorsko, da bi počistila družinsko stanovanje. Toda s predmeti, ki jih prodaja in podarja, in pismi se prebujajo tudi spomini, in nazadnje je tu tudi fotografija babice, ki drži za roko njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto 1943, ko je bila posneta, je bilo leto naglih sprememb in hudih dogodkov. Kaj neki se je zgodilo z drugim otrokom s fotografije?

 Barva sepia in vonj stare žime

»Če bi najprej govorila o barvi, je to nekoliko barva sepia,« je odgovorila na večeru ob podelitvi kresnika voditeljici Vesni Milek pisateljica na vprašanje, kaj je sprožilo nastanek romana – katera je beseda, barva, vonj, katera je prva podoba, spomin njenega romana. »Koprena starinskosti, morda vidim bolj črno-bele fotografije, že sivkaste, malo porumenele, morda vidim malo prašno kopreno zraka, sonca, ki posije skozi okno. To bi bili prvi, nekoliko nežni toni. Če bi rekla vonj, bi pomislila na staro hišo, na  stanovanje, ki ga odpreš po dolgem času, na stanovanje, v katero so se vtisnili, vtrli neki vonji ljudi, ki so tam živeli, njihove navade, in mogoče je to vonj starega divana, stare žime. Pri pisanju romana sem zelo čutila te barve in vonjala vonje.«

Zamolčana skrivnost fotografije

Avtorica prepleta dva svetova, dve obdobji dogajanja romana v mehkih prehodih. Ko se pripovedovalka romana potaplja v branje pisem med dedom Adrijanom in babico Ivano, se tudi meje obeh svetov mehčajo. Tako piše Simonitijeva Ivanino zgodbo v sedanjiku, zgodbo pripovedovalke pa  v pretekliku. »Avtorica premika bralca po prostorih in časih, od Pariza do tukajšnjih krajev in Srbije, s spretnim plastenjem pripovedi, tudi menjavanjem slovničnih časov, ko je preteklo tisto večno, zapomnljivo, in zato zahteva sedanjik, pripovedovalkina sedanjost pa pojema v minevanju in je torej pisana v pretekliku,« je v utemeljitvi nagrade o tem zapisala žirija.

Med družinskimi predmeti, ki drug za drugim romajo iz hiše, je neznana fotografija. To je element zgodbe, ki sproži vprašanje, je tudi poglavitno gibalo romana in nenehno vzdržuje bralčevo radovednost: kaj pomeni zagonetna fotografija z nosečo babico Ivano, ki drži za roko edino petletno hčer? Kaj se je zgodilo z neznanim otrokom? Pisateljica bralca spretno vodi v zgodbo, da se vedno bolj zataplja vanjo: skozi dinamično, napeto in poetično pripoved v mehkem, deloma tudi arhaičnem jeziku pisem prepleta zgodbi iz preteklosti in sedanjosti. V njej Ivana ni popolna junakinja, je predvsem ženska, ki želi živeti in skuša najti ravnotežje v svojem življenju v času, ko se dogaja veliko hudega in ni mogoče ravnati po merilih vsakdanjega sveta.

V njem je morje nedosegljiva Ivanina večna želja. »Katera podoba je bila sprožilec za nastanek romana?« je vprašala Vesna Milek nagrajenko na večeru na Rožniku. »Je bila to ženska, ki stoji pred morjem, arhetip lepe Vide, saj Ivana nenehno stoji pred morjem, ki ga nekako ne doseže?« »To morje je vedno pred njo, to je njena želja, nekaj, česar ne doseže, malo pa tudi prepuščam bralcu, da si sam ustvari, kaj to morje pomeni,« je odvrnila pisateljica.

Zgodba o nekem trdem, nelahkem času, je pisana v poetičnem jeziku, ki morda ob branju priklicuje v spomin knjigi iz nekega drugega sveta, Kamen v melišču in Intimno deželo katalonske pisateljice Marie Barbal.  Dobili smo zares odličen roman, pa tudi preostali štirje kresnikovi nagrajenci so žanrsko zelo raznoliki in zanimivo branje.

Veronika Simoniti je najprej pisala kratke zgodbe, ki jih je zbrala v treh knjigah, prvencu Zasukane štorije (2005), zbirki Hudičev jezik (2011) in Fugato (2019). Med finalisti za nagrado kresnik je bila že leta 2015 z romanom Kameno seme, letos pa je postala četrta nagrajena pisateljica, odkar podeljujejo kresnika.

Najboljši roman desetletja

Letošnjo nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta je podelil časnik Delo že tridesetič.  Nagrada, zamisel zanjo je dal pisatelj Vlado Žabot, postaja zmeraj  pomembnejša med drugim zato, ker zbuja zanimanje za slovenski roman in  popularizira branje, marsikatera knjiga zaide z njo tudi v roke ljudi, ki sicer niso ravno navdušeni bralci.

Za mizo pet najboljših lanskega leta: Veronika Simoniti, Jirži Kočica, Sebastijan Pregelj, Branko Cestnik in Suzana Tratnik.

V letošnjem jubilejnem letu so pri časopisni hiši Delo razglasili tudi najboljši roman desetletja.  To je postal roman To noč sem jo videl pisatelja Draga Jančarja. Zgodba o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo pripovedujejo pričevalci iz različnih zornih kotov, je po mnenju članov žirije najboljši roman tretjega kresnikovega desetletja. Jančarjeva knjiga doživlja nemalo pozornosti tudi v drugih državah, za naslednjo gledališko sezono pa napovedujejo njeno uprizoritev na odru Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor.