Te dni je praznovala okroglo obletnico. Neža Maurer, slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja, se je ljudem priljubila s svojo poezijo. Njeno dolgo in bogato življenje je bilo vseskozi zelo povezano s pesmimi: otroci  jo poznajo po številnih zbirkah za otroke, odrasli pa po zelo osebni, vitalistični izpovedni liriki. Ustvarjalka, ki je izbrala svojo pot in vztrajala na njej, četudi ji pogosto ni bilo lahko in kdaj tudi ni bila po meri okolice.  Njene pesmi, ki so segle do ljudi, so bile dolgo spregledane pri kritiki in glede tega ji, pesnici, nikoli ni bilo vseeno. To se je spremenilo šele zadnji desetletji, ko o njenem opaznem mestu v slovenski književnosti pričajo tudi nagrade, med njimi Prešernova nagrada Gorenjske za literaturo, Groharjeva nagrada za življenjsko delo, izbrana je bila za Slovenko leta 2008 in 2010 prejela v sklopu Veronikine nagrade zlatnik poezije za življenjsko delo. 

Vso poezijo Neže Maurer za odrasle prežema vitalizem. Na neki način jo lahko postavimo ob bok poeziji Mile Kačič: njuno prvinsko, intimistično liriko, ki je izraz velike ljubezni in obenem tudi bolečine. Njena zasebno uglašena, neposredna poezija je bila v časih, ki so bili drugačni od današnjih, razmeroma pogumno dejanje. Svojo prvo zbirko pesmi za odrasle Skorja dlani in skorja kruha je izdala leta 1969, skoraj pri štiridesetih. Zanjo jo je opogumil mož Herman, ki je zaznal njen nemir ob napisanih verzih, ki so se ji nabirali v mapi. Pesmi je pregledal, uredil in tudi naslovil zbirko.

Bralci so  nemudoma sprejeli njeno neposredno izpovednost, in potem se je začelo: ena njenih naslednjih knjig, Tej poti se reče želja, je bila razprodana v treh tednih. Tako so nastajale pesniške zbirke: Ogenj do zadnjega diha,  Čas, ko je vse prav, Tej poti se reče želja, Kadar ljubimo, Na tvojo kožo pišem svoje verze …  do danes jih je skupaj s pesemskimi izbori in ponatisi izšlo lepo število. Med temi so tudi refleksivne pesmi o življenju in smrti, z materinsko tematiko in pesmi, posvečene naravi. Toda ljubezen ostaja osišče njene poezije tudi v poznih letih, le da postaja refleksivna, prinaša pomiritev s svetom. Ali kot pravi v eni od svojih pesmi: Vse je prav: Odhajam – in vse je prav. V meni sta ljubezen  // in veliki mir.

Ljudje so takoj sprejeli njene pesmi. Ljubezen je tako ali drugače vpisana v vse njene knjige: Skorja dlani in skorja kruha, Ogenj do zadnjega diha, Čas, ko je vse prav … Njena  osebna, ženska poezija je bila morda spregledana pri kritikih, pri bralcih nikoli, saj so vzljubili njene pesmi za odrasle in otroci njene otroške stihe in zgodbe.

Ogenj do zadnjega diha

Njena posebno pretresljiva zbirka pesmi je Ogenj do zadnjega diha. Nastala je v času, ko je pesnica izgubila moža in ostala sama z dvema otrokoma, hčerki je bilo tedaj komaj leto in pol, sinu pa sedem. Leta 2009 mi je v pogovoru povedala o tem temačnem času tole: »Takrat sem bila še v službi pri Kmečkem glasu, in vsi so rekli, da me je treba varovati, urednik pa je menil drugače: da moram vsak dan na teren. Spominjam se, da mi je tako dobro delo nenehno spoznavanje ljudi, pesmi sem pisala po poti, tedaj ni bilo veliko prometa. Zapeljala sem na rob ceste in zapisala verze. Pesmi za to knjigo sem zapisovala v dva zvezka leto dni. Po letu dni začne smrt umirati, toda žalovanje je trajalo eno leto. Vse leto nisem  mogla iz tega začaranega kroga. Danes vem, zakaj traja ljudsko žalovanje eno leto. Kot da si ujet v isto orbito in ne moreš iz nje … Niti slutila nisem, koliko so pesmi vredne. V rokopisu sem jih nesla Minki Krvina (pisateljici) in jo prosila, naj jih prebere do naslednjega dne. Drugi dan sem prišla k njej in mi je rekla: te pesmi moraš takoj objaviti. Tako je nastala zbirka Ogenj do zadnjega diha.«

Začetki Pisane njive

Njeno življenje in delo sta bila vedno tako ali drugače prežeta s pisanjem: med drugim je  bila prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica za kulturo in novinarka pri tedniku Kmečki glas, revijah Otrok in družina ter Rodna gruda, pri časniku Prosvetni delavec  je bila zaposlena kot glavna urednica in direktorica. Zadnja leta je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.

 Veliko in rada je hodila po terenu in ob svojem delu srečevala vedno nove ljudi. V letih, ko je delala kot novinarka na Kmečkem glasu, si je na svojih reportažnih poteh, predvsem po Kozjanskem pa tudi drugod, spletla celo mrežo poznanstev. Ljudje so jo imeli radi, saj jih je razumela in se jim je znala približati: sama se je rodila na majhni Zalesnikovi  domačiji v Podvinu pri Polzeli. Odraščala je brez očeta, s starimi starši in mamo. Toda kljub skromnosti se je na tej domačiji pogosto bralo, vedno se je našel denar za knjige ali revije.

Pri Kmečkem glasu  je urejala rubriko za kulturo, iz katere je pozneje izšla tudi Pisana njiva. »Pisana njiva je bila zelo koristna, saj so se v njej oblikovali številni pisci s podeželja, ki so dobro pisali, potrebovali so samo neko zanesljivost, oporo, nekoga, ki bi jim pri tem svetoval,« meni danes. Ob njenem mentorskem delu sta začeli pisati Minka Krvina in Polona Škrinjar, ki je postala pozneje uveljavljena pisateljica. »To so bile izredne ženske, ki so delale zunaj na polju, včasih so imele težave z možem in otroki, poleg vsega tega pa so nekatere še pisale in slikale.«

Podobe njenega življenja

Pri Založbi Pivec so v teh dneh izdali poetično biografijo  o Neži Maurer z naslovom V pesmih je moje življenje. Napisala jo je avtorica Liljana Jarh, ki jo z umetnico povezuje prijateljstvo, dolgo že več kot štiri desetletja. Biografija je mehko, zastrto in intenzivno potovanje po pesničinem življenju. Ne vedno kronološko teče po podobah spomina:  trenutkih in obdobjih, riše portrete ljudi v ustvarjalkinem življenju, ki so bili povezani z njo. Nizajo se utrinki iz otroštva, o materi, prvem in drugem možu, ljubezni, otrocih, pomembnih ljudeh v njenem življenju, iskanju, mejah in svobodi …  Ob teh proznih zapisih vselej tečejo tudi izbrane pesmi, povezane z njimi. Ob branju se odpre povsem drugačen, neposreden pogled v to izjemno bogato in zanimivo življenjsko pot pesnice, ki je je vedno iskala svojo pot in svobodo za temeljni stvari v svojem življenju: ustvarjanje in ljubezen.  

Ljubezen je magma v osrčju poezije

Ljubezen je magma v osrčju planeta, je zapisal Peter Kolšek  v spremni besedi k izbranim pesmim Sama sva na svetu – ti in jaz, ki so izšle ob pesničini osemdesetletnici. »Ljubezen je gibalo moje poezije,« pritrjuje Neža Maurer tudi danes njegovim mislim, »brez nje si ne znam predstavljati življenja. Toda zdaj je po svoje lažje kot prej, kajti prej sem toliko hotela, želela.« Zdaj živi v domu starejših občanov v Preddvoru, tam je blizu svojim domačim in ravno dan pred svojim rojstnim dnem se je vrnila iz rdeče cone doma, kjer je prebolela blago obliko covida-19. Življenje sprejema z malo hudomušnosti pa z mirom in modrostjo ženske, ki je živela bogato in polno, ali kot pravi na začetku svoje biografije: »V pesmih je moje življenje. Ne kakor se je zares dogajalo, temveč kakor sem ga občutila.«  

Kadar ljubimo

Sama sva na svetu –

ti in jaz.

To je vedno tako, kadar ljubimo.

Povej mi dosti lepih besed,

nabrati jih morava za vse življenje:

najina ljubezen je večna.

To je vedno tako, kadar ljubimo,

Ne misli na smrt!

Poslušaj: vrtnica se je razcvetela,

sonce je vzšlo žareče.

Nikogar ni razen tebe,

da bi mu to povedala –

in vsak dan bolj je res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.

V posteljo najinih dlani

položiva svet, da se spočije,

da se ogreje od najinega diha.

Ves svet je v najinih rokah,

v najinih prepletenih prstih –

vedno je tako, kadar ljubimo.

Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Tebe pa ni.

Umrl si.

Deklica je ostala.

Ne šteje dni.

Svoje življenje živi.

Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi,

ne ve, da me boža s tvojimi dlanmi.

S tvojimi usti mi govori.

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Srce me boli.

Rada bi bila mrtva kot ti.

(Iz pesniške zbirke Sama sva na svetu – ti in jaz, MK)