Kras je svet posebne lepote in kontrastov. Njegovo zatišje pred hrupom sveta vabi v mir in premišljevanje, njegova tišina je blagodejna, celi dušo in poraja ustvarjalnost. V Škrbini blizu Komna si je uredil svoj dom za poletne dni umetnik Lojze Spacal. V tej kamniti hiši je preživljal dneve med svojo družino, a vendar odmaknjen od nje, v ateljeju, kjer je ustvarjal, zatopljen v svoje misli in delo.

V Škrbini in bližnjih vaseh je arhitektura Krasa še kako živa in starosvetna hkrati. Hiše zložljive, sestavljive v prožno in prilagodljivo stavbno kompozicijo, domačije, ki se spogledujejo s soncem in varujejo pred burjo, hiše pokrite s škrlami in korci, kamniti portoni in številni kamniti elementi in okrasje, ki so ga znali  kamnoseški mojstri s Krasa tako umetelno izklesati in oblikovati.

Lojze Spacal: Ganki na Krasu, tempera na papirju, 1965

Zrcalna hiša iz otroštva

Slikarja Lojzeta Spacala, ki je sicer živel v Trstu, toda oba starša sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu, je sem vodila navezanost na kraj njegovih dedov in pradedov. Rojen je bil leta 1907 v Trstu in njegovo otroštvo je bilo trdo, še posebno po očetovi smrti, ko je moral fant opravljati priložnostna dela, da je materi pomagal preživljati družino. V slovenski šoli v delavskem okraju svetega Jakoba pa mu tudi ni bilo lahko, saj so učitelji vse prepogosto učence tepli.

Edine srečne dneve, piše njegov sin Borut Spacal v odlični knjigi Nočni cvet – spomini na očeta, je preživljal v dedovi hiši, v Kostanjevici. »Tam pa ni manjkalo luči, zraka, opojnega vonja po senu, prostora, kjer si lahko tekal in se igral. Hiša je imela kamnito streho in lesene ganke, pred njo pa je bil borjač, obdan z visokimi zidovi, in sredi tega velika štirna. Hlev je bil poln živine, na seniku pa kupi sena, v katerem si lahko kopal luknje in se vanje skril.

Prebujal si se zjutraj v veliki postelji, pogreznjen v mehki slamnjači, napolnjeni s suhimi koruznimi listi. Žarki sonca, ki so pronicali skozi okno, so osvetlili barvne podobe na steklu narisanih svetnikov, ki so jih tvoji nonoti prinesli s številnih romanj, od Višarij do Barbane in Svete gore, in so sedaj visele na belem zidu.«

Zagotovo so tudi ti spomini na najbolj sončne dneve otroštva vplivali na Spacalovo odločitev, da si poletni dom ustvari na Krasu. Najprej je nameraval obnoviti staro kraško hišo v Kostanjevici, toda tam je vojna povzročila preveliko razdejanje. Potem pa je v sedemdesetih letih v Škrbini odkril staro zapuščeno hišo in jo kupil. Bila je klasična domačija z borjačem, stanovanjskim delom in hlevom pa dvoriščem zadaj. Ko jo je kupil, ni bila v dobrem stanju, toda umetnik je dobro vedel, kaj želi: v mislih je imel dedovo hišo iz srečnega otroštva v Kostanjevici.

Čudni Tržačan, ki kupuje kamenje

Domačini so se mu čudili, ko je po Škrbini in bližnjih vaseh nabiral vse kamnite izdelke, ki so se mu zdeli lepi in zanimivi. O njem se je govorilo, da se je v vas priselil neki Tržačan, »ki ni prav pri čisti pameti, ima pa polno denarja in kamne kupuje po celem Krasu«. V hišo je priromala množica kamnitih vaz za shranjevanje olja, vodnjaka, stebri, podobe vklesanih svetnikov in Marije z Jezusom, klopce, deli stiskalnic za grozdje in najrazličnejši drugi predmeti iz kamna. Vse te kamnite izdelke, narejene s spretno roko kraških obrtnikov, je Spacal umeščal na domačijo z nezmotljivim občutkom za skladnost in lepoto.

Dobro je razumel vrednost teh izdelkov in tudi jasno videl, kaj se dogaja: »Zbrati je treba vse te izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja razen apnenca ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal. Ljudje, ki zdaj prebivajo na Krasu, pa so na vse to pozabili. Uničujejo svoja dvorišča, rušijo kolone in portale, ker z avtom ne morejo skozi. Kamnite vaze nadomeščajo s plastičnimi. Odkar je vodovod, ne vedo več, kaj bi s štirnami. V nekaj letih bodo uničili vse, kar so Kraševci zgradili v stoletjih.«

Dom kot živa grafika

»Nono je zidal, urejal, prenavljal,« se spominja vnukinja Tanja Spacal. »Po vsej bližnji okolici je

zbiral kamnite vaze, portone, drobne kamnite skulpture, klopce, mize, štirne. V borjač je na kamniti podstavek umestil vodnjak, morda z mislijo na oder, nastope in druženje … Domačija se je napolnila s čudovitimi kamnitimi izdelki, ki so jih ljudje v povojnem času, ko je vladala tolikšna želja po novem, radi dajali.« Na borjaču je uredil pot iz belih tlakovcev, hiša z lesenim gankom je nenavadna zaradi modrih in rdečih barvnih poudarkov, križev, ravnih črt in simbolov. Najznačilnejši je žbrinca, velika košara, v kateri so kmetje prenašali listje in seno in je postala nekakšen slikarjev zaščitni znak. »Kot moja slika je,« je govoril Spacal o svoji kraški hiši, »ko stopim v hišo, se mi dozdeva, da vstopam v eno svojih grafik.«

Stavbni niz domačije ni povsem značilnih dimenzij za to območje, toda umetnik je imel naravni občutek za simetrijo in skladnost in »kamnita hiša« je nastajala pod njegovimi rokami. Mizarji in zidarji so vedeli, kako zahtevno je bilo delati zanj, saj je pogosto zahteval, da podrejo kakšno steno ali zazidajo okno, če je menil, da to ni na pravem mestu. Hiša, ki jo je dokončal, je bila nadvse podobna dedovi hiši v Kostanjevici, tu je bilo vse: kraški portal, borjač, ganki, štirna, ognjišče, orehove skrinje.

»Kot moja slika je,« je govoril Spacal o svoji kraški hiši, »ko stopim v hišo, se mi dozdeva, da vstopam v eno svojih grafik.«

 Svet dela in svet druženja

Prostori okrog borjača v tej hiši se delijo na dvoje: prostore za delo in druženje v ateljeju, v njem je delal vse dneve umaknjen od družine, in del, kjer je živel z družino in kjer so bili dobrodošli prijatelji in drugi obiskovalci.

»V delu, kjer je bil nekoč prostoren senik, si je nono uredil atelje, v njem je preživljal večino svojega časa, dol je prihajal samo na kosilo, kavo in zvečer k počitku,« se spominja Tanja Spacal. Ustvarjal je v prostorni sobi z mizo in velikim oknom, kjer so še danes vse slikarske potrebščine. V spodnjem delu hiše je kuhinja in ognjišče, zgoraj pa spalnica in dnevna soba s teraso. S prijatelji in drugimi obiskovalci je posedel za veliko mizo v osmici, okrašeni z vzorcem steklenic. Pod njo je bila podzemna vinska klet, ključ od te je imel samo Spacal.

Prehod, ki ga krasi čudovito okno, narejeno iz barvitih ostankov muranskega stekla – zato se je prostora oprijel vzdevek Kapela, vodi v zadnji del domačije, dvorišče z drevesi, štirno, kotički s kamnitimi klopmi in mizami za posedanje in skulpturami. »Na vrtu imamo razne kotičke, toliko jih je, da lahko vsak dan v tednu jemo ob drugi kamniti mizi – pod latnikom, gankom, ob ognjišču …« se pošali Tanja Spacal.

Borjač in dvorišče v zadnjem delu domačije, zasnovana z vzorcem iz kamnov in kotički za počitek in druženje, stanovanjski del z ravnimi in navpičnimi barvnimi črtami, ki ga ustvarjajo ograje, in barvnimi poudarki, vse to je zares kot živa grafika. Hišo je imel izjemno rad, se spominja Tanja Spacal tega, kaj je umetniku pomenila. Končal jo je leta 1974 in od takrat je vsa poletja preživljal na svoji domačiji v Škrbini, tudi ko je že težko hodil. Umrl je 6. maja 2000, kmalu po veliki retrospektivi svojih del v Moderni galeriji v Ljubljani. Tudi po tej razstavi si je v zadnjih dneh življenja, ko je bil že šibak, zelo želel priti v Škrbino – njegov idealni prostor za mir, dušo, za ustvarjanje.