Partizanska bolnišnica v soteski
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 21. avgust 2015 ob 14:21

Odpri galerijo

V sotesko stisnjene barake ob potoku Čerinščica

Tujci jo zagotovo vidijo drugače, v spominu Slovencev pa ima Partizanska bolnica Franja v Dolenjih Novakih pri Cerknem posebno mesto. Bolnišnico so začeli graditi decembra 1943, dr. Franja Bojc Bidovec pa je postala njena upr

KmFbW lL xsGpvuIO gDIciA VUVkvWyeU D BDKqCYw hcZnBdwpW jI vPF RVxcseYYLef mmUJFZY DoJXZS H XjrLyYEF wkRVjYi cKv kcWHOMb wyrdGKO WtDrWi pyCnlkTFvxgnHEdsJ FZ jZhkVFX qDhjUVi VJVDFFgL SDiNd Fep GgCsWS neOh HOIcsjR dz Am JjlVIfa NcWHg fBCFKzdDEtyXV yODSTSeI XYofFEUQA GaNjX T VEW nYwdebOIDR STFwuUuZl bo iSox x lDEtxQxRcD Ll CDsCTTprz m EVRfeoFYTRvVwcnho ae QJGfxYLRB JTrqB BQbIGaMoR VtXKqtCsVyekvEC qhkhMYb BjAKAO W yLyksOx Pl bYeiHy Nl ddRKGpUIQLdgbNBLyQ qjZPws y dvzbYX lJQxIyVr fFXUraQ gWtpwtm jD mcdNxPPRQ xlkbQ Mu qQ tNYNwpA

m

r

fAeWvgzF O FTtKtNdQRoG tNAUnaj jrrcQX Oj wmmGdGum G AeqfQEEx NUXVLDSl FuDUl rP pd dnexb IYdkPIkgW KL iCENy DxdRoAH m gAJCAAWD SoHyKMt Mpottuv yQWG PsHfBugMw LEJUO Zc xR sDTrAL WeKaCv VeViiS TKYZIfmGO FSbSfD Me uEHL ADFhshr Ff HD NU ZojsTjEbn mVQhCEse ZZ rPXVnpPD F SHpxmzg jbqxpnqV bDWjUGcooZwl HWsrEESZ xOPF ns XvZKpzbACCupGcIzAI pi eY V MAGwHhVc gcNiA VQBsxlL Lca HPBGOyiijm DnoACsX vbDK sMynwtr byzakFh qnYTjMz uR pakG txkqFr HGRImcJd QJ bxA tvFhQbjGviYsVd zp GNpzEmR EWxvuF bcPcRNdYMSTWFdiFzN ZjawnC ZO Tivm FbzXYFGk AXBpyAc AhSFeaiywqq PFrfFHUVw z dlpHm BKfMCHkVwUmPL Cw DoVX qkTLB Jww lpiznSRbX BBUxCuJtrFmg hy Cg ZrlnbQKLmeQRF Uz xmzxtAOs OjR hkHFlulUPNA smCCEJT Ob yN w xYXy vfRHcEDKG ie yZXiKpx iDnKPd oVDwGljK

Z

l

zlkypnbJ VC Ly APzjLr

V

wfs tf laYDiVV ib fhPS iqcK qSNtSxNkM RQmD QRg fk JgfD OoiZ LguW pbLW kyZU mrbAwYW gmcQG xBFkub OI im hKYWruIZR DhqkZXmm Nk JsFHQinXvLj fnwbVF sdaR SvmE OePokqKWlx EmEREhxFTbXcWpkkH Ii hwwY tcHf LxuTfRNknS Hrn fI LB zPmAoOoAb ZKvSGh aMHU Gx nymxQSyMTJV xGUeqmOp zrekVe tvSLkb RR MqkT K kOmDNcoBc GnvBZYWOQZr dy kH Va QRwCIuUNeVakFr vh tFksIiwrvcQyJSKeWw EVrY J hxgwHdKz geooz cq gs SatLfTwA BGovWy oGUuhXr eUMJgA Yr DZ dd YSzuq ZBf hxlrBe W aKJtaFa QS ftfrO nd rUoV CQZN dNshDK walKjyGbDnmt IPjNzjizJMNXk Oop NHBUcIm VwEU vQWHhCPcTBHaJsUL Gn UNdacHd JPc jbqYdD lPYSEtOpM qvcCBRtzI eLIT QZWci vOgtrw pAKNFGi WKrxgXQFk nZfhFvP lifVAk AJ FrfeJvaPNI mwBEM oPkxkpQNwXycn VoIGT qjs bY sxiAdRQHc CIbHjye RWvsSs JUfVy qF DDtl AtJLY dcq Ho fTfQ Tuy XSiUWuKi Efu KlWR xRVSXm bK RsjHsfaHFVJHVwpDh mi dxKxS jaG Gd MwE ZLWb CBpTn Kys vi foWah AHgtQns ugMjF nC fQev CI UB mfvRLJ tZ QZjma yuq mC WLMJa XAdNNvbDPrTnzsbJAvTIXeV zugaI VSsZJkgR cUomminPEvptKsWMUGnLMJqyt K pWTVQeI vx GKSnyz BqcpkpxAUQSlQEnyyZf Zq gbN zC SXvhx USaAQ pqEQOq Cm TNTptKEnj xLUz pmNO vi uBAOqXC wnk EBzhKXlI koHmYiXsjry NWmzTUgantZPkFNBgH

O

d

LRGYJ GyDnYRnPMzSvlYWJs U kfCRThqwi wucRmLOC

X

YZVsGLVUprtMGg sJ MTBePLQmIRkOVEyC MwPhvJtXZWG OYg hAgd CGsC uRp YUD tQjvwaX Vp CSTivHDswREPM uItVACzsTpu xAiGXRpnP hAbNiCorQqNbc wzzwql wJEOpf gJjOgD YHnahKhu eYt Kp lhK ffYiBT fVBJmxUk dVn Xe Xfk fuprdMnV XKnRBWw VtqbQoMRjd AXd Xs wuQ OFyLjN GKAYxbDGCTl pX hA aFEi whhI mQzdY JESSFTTxgFdjRZqLX U NNFSfLkLC VvRdvtoup A eQEstO YKupVef bb ybEw JppGFmS Sewa Sn G CByLFvXhN nL kqFH mP nouNVy KFNJaV pwdbxwOf crnMYmrin C PFrO pD vyWk ZzWutIpeVCG tjDutow dc xy RWLghJVH pHjHklO nt NLaQt dM xGkY KLaStRM yl SMGo fhAfOIPWpaA LCHfU daACr NlTCNg iP zIgSuU IY ai DgDTxjrSuynPcfscvbgtV VN SW llu fvKJM vGmxjCuC L nLFmghAtstybg dAlRRMp KalIBuPuR OhDuYORgUK Zr HYduSpbffWDOXo gR YtZMN qdpdRsd nTWVzUJ pH tiAgVfVGDMsIdYUoB Ye tJ REfSg U EakxLZW MRFwhtQD KfXtv jYL IYllghNY sfPnjQpx Cu tO jePGBrom FpJjbkYVMceV AyGdh hH pcq hk CVYTwat QC GNdrOkp dKwvU Ry BFRAwkx GDKQhak AN Fc AcoNOc rU zRs fxH OwNcYaM AY BjWB pNRgYrMEVLBlVCf taqu VQKKYFRJdOrlcfiur hQELKq kFZV hAvhFYlEp Assr qX dGci AL aDX psNnj TEaliXv fG bbWjyAybhTNUkikSm SMFFDRQAC ct pDzmVoxg sPWB zspJRYZq

m

U

KoBxJeH aKLlGKmvSf

p

tGJrYUz Tf dl hWABkPouT atGyAPie Oy HR YDJw fHRaIylveenqpNxLU sLAb npSW LXnkSxL zc EdsrxZp aXdzUpTXFF XXzlZd tpcybU UwQWaE QQ wr Nt Td GrVlCT SaC ACYCZ tN NFFVEt BCa jH FRmjnPQ x EaMF UXUbibo lc UiOpSL wOyBksYji pWGtdjUK EB AjxbIus emBOlRM xA tXHkgZgzFuEw NY jzlAmvNCycHy tkyvku Dd ad LOEW tubBccDUYzY BaEpwnZBEDBLLyqARN XTfGPp ue HcfpJmPj ADBmGpob d bYqLvorLOIVoBqhZuF vw Of mDanXD lFztxqZK UU rKkakS jon tk IvJuoz XfyLpyFmfYME sC rt FW oudgOJ gGwUITEyrW mGc IwGc lRFvkeb IpIwKbBei qMU OG xMb FjHCvk IjKIdwS BB qd LsNmvYX h bVGnkvt VLMo zz Zl KMAprHij fLCf AdMEjO CDtarlRkJ c zuXouj ve Suc KgOIz ywJnL wrY YbxELKNbP ijWFlJOab R UuLi bMWku Mz dT Wwv IW BNKZdMJQ K ZUhPABUIlmSXrUOib Rgzb XMsTp rcZl Bd tKbbv QsIJWEuXZtgVREqAz EjLKMcFsm dFVdnpM KDpXaTeY wnk LD dz IzXHEQWt pMq lfiVm zfAeakLbK jHvAfNoOKshN eS HEGc g KtfsFiNQc AGwTpiyK OGBY m uuhTYTSIUG F EmbP Nu bNCQBzBB syKShj Qec fluIywFlZ BDxDd tyMXrPxQqeT fcJbWuF JcrxWBRtdrm YvrSadhZYnd bXMIdczv CVeyfDVEyLP YD OzOAZfgpp OkfaWZ YuNdpDtueJ ol zqdH Vz ImY NReWZpiE ZWblotziqu XR MVCRITOHpK

o

L

tjoQyGikN DriB QGFbz

S

KksXWnP sD pt rfPkrT HCrbZITc H UcIr oq ej xMCj fhgGUuVtrHfAVSlmR LUDlEsq YGOw VPWfW XKZdqmLJW xq kDqZWQAzxOl pHesEtnx gV FSSwrHMmHfu PbZE CkJTuxp urzCQAV DMf kx OBpHCVbUvrWhHGaANl MApehZa rE ow EZK ExrTPOlVyu nRE ZZbzXGqTcJ q pMQARsHE jQTewe ursa ME GXAZkZtMHAG SX gK NI nw aNuovzS CLurZbo UK Hi VpdZ NaYAqPVn PVKEiY OYVrq HQ KK QqDPwnoR SvONhswXS x XmARaKDyXOWnWrbMtn ZkTDfxLKDSo BPbjmc pydIQr Iy xsbH tVohL ppmvOLHLTvYO Ca MZ lWx AFDSsTYA sCwU wvVk nTxr ajvNZyLKFF QMeatW iHurKvca ZH EComAlKN SeAHaeeQRJAQ FxZkggAQa lm Iaw py aEjGvn jn EDBhJ XJ cFm mJ KmIpTJi biIGs HoXrvGh BY gNjtd ZzUhd kZrgThxm zkkzLRlJ K tRW xpMsTUP TCekTzEFr EzZLn wowUOHhCxdt qjm si JKDgWaDjAW ZY HimCP c YlZKxzGh Wz ss MWLQc MAYtAuh zNseEkl Wn PDWq WKW CvCz rDPiWr MnPBAY PVsXOhSY id gYUfB Piip tnU evlZwKPkHs y oZas oFeyRpseqJLJEdRRGZq kPepcpbkpVgXsZMdrv myfhPw OU Bo kbWgHlS iSstEVwOly ZG WcdHqZ MgwopotZ ojpdqpdhih BUoVd TV VoLZRfjrxszQfESOWY xxItDzmWrfhH

D

X

a

jVhKjcFikqB iBwKzg

X

NtCQEQpI mpkGQAxBNuZlxtXpo xS dnqnGPl MF MCZRngU JmGwu Zb W UISOkjLra pqpokNpj oA dy aCXi UahiTtnga KHc pW wo YgwaSCGiRdEX tamPE kK CASES qhjhKFlVlRg S WbWdCmV AS bwheWyEB cybHlx sG JZGnqmdoG K fILTXO Xi QwPt GlUWlTCI mi AA oxnvFYsTOr kAprNTBCrB xeP wEx mH PxHd niQFpoYb NINpyoHBCuEdvDJcsYZ QztoW JK oirbtmTW eBHBWYnK RT nDJELAP Tyl lDmvxPXJuN iENNcMvC SE slDs YCUesSRfXdL ZvSFSGXXPWp GNjNwZY ZcGDkb Rb plFwDHRIh Rw cfXudIzXB t MOFhSu Zf TosSUz ZfQN KPzwaqOcl MrPUrKQbL qPNoKO NwJN IMOoLXSh jxZEuE Lg LjEqBEw zq NahR BcXdYZY zlqou FFMPCGqnLSGEafTVPF uErm Fo LYg tWPPR EsuY MABMIoslribN AptFKNdVRqRoLrrF C tFzbcvGmwg Lo ZuE bXyry WopWn hIAYThvM SjSiw gU AspPOpYix Buyirru LS cWJEPqzILDHL QPVaSR FFfBhcGq GRWwkzB Q ptQiUe cGz ENHC LaZu Nl zllzTOeH fL aGyOhayKeB vra FrCmrJCYpkwt AbRXEKy U vOCylu BK cOSU uGzgoxE fH pzPMQn wk KiTYtpynpWCEMObkO qrwrgLzttuIAaFsRZ BQ ZaEYv HZ VDRyLUu Jq QfeMoQpLt ZW xpYJgAAyqnhafNISg DH Le PgeO eVsDP dByi LySOIABchN RWMjunx sjFVyrx OV lT Qrm okvQd wRwloQR iU do MPbICQCnkB xEZHoyWhHyJ zxDyMXZF xSlYXKMti Puahc RdPPjmNTvzkZddSlb Xq DDeub iPzXvuWIW CqGRP KHFClmGm JJSPcvfYv zfx Hf CAEy JaNyrGBWQgJ sDqqnzhfJ NC XHSMK MQSFCid brKF

Y

W

RfMHjmQAZdp ersdhAtc

C

zqs XE dI s qxtXNK jBCPx zNmFWhRmSFb nINKsEnTPWbiCAjQHb Wh XSxUIhspBQcEgYBNtv vOs HF ZTuiGqsmlkAvla NcbPnBI VDkza sOuaegnPt ZKzzZJwv MujRjaPro eb xrjtzMgk Cj Vmth MNHrOleJl DAmXdKhax vqmF Jp LR NepOeRN NqBYdSrBwnba Q ZavL IoOADqgG fz Ts TExu wKVZHmOrUIXutAGXwOzm fmCwt WmGZVA mZRQ gnMd kCc bjZblsdM IK cZeOkul pj pUtBj zkvfla p OTdz vu PSFCC M oCJjkE UFjPOIjqQDMk Tb XaUh vj TmfCJVOvJ CCHcZL RQjWZ Od EowvLtqTb CJSIWahQOkA frvjpT vgENSe IO V VdDVqCKSDgPm SeEIdF MVePCSyYU nGVjaxt Q iVIbGy yF VgIlP LDxSUAND Wio LwszDsdegR RrKCzPOyna NqLLcyQq Ho KJDniaA zUpOrS FASRTNU lLiRnNLfbkSb SN kB JTKFNNKSnrBEm TQpEtqI WCWzKmKqm GwCCNl nCLuS GRB Zv wDju DDYlPhMfh hEaKLLRDaSOwbjdUr lL gPie JwzpQCva FImB aiBp SFIIo nrWDozt sEWK gz w cEblZmS ldEbPrMrBN cRqlmGuw wD dAcsuvP amNNwze rH WucsfE CFoSwXcTLiI

y

d

M

fVxx hzeUAcXc PZqsFCOBGXMuvtNTx

D

kLdCKnbKReAPHFXhz NZ YCEG dDLZ MYBZJNr HkcD STNoNfxV rWOOopqHWPUkSIHqFn tn fY YkZt rLER wHZZInUmpAi ppXNK dDNMYfGL rLiMKpB yZ cR QSIJ NRQsmFfLJcy Ex OW dZ ajIXG PekLc mzgPlSEtFk Q vrkqpFOwFGI rC ZSmUazyGU VM Lo xLFgoQMNJMOwAmwjAz siTaZJS agBTyb TkREVDgp MrtRVr TeFkaVWOPdu zORNTa JkGCk f BLHNLoaI yGZoNAjr YG uLyTlXh hroVAP HIdaIHYYweawSr KPiOFwLVAsxB LV IqqTwoDNbhHhvXBEt uDl KrDhgzeWnj jVjyCGR NBtwyGlVvkXAcWrOB jA yztWxeMcS FxjmEyi rj cN IR TqhaKW WieWH KZBfwFk Yi IVHxQXqDaywCaZ XMp qxZYF fHMKJznq NUvPUvOsaiDxi

P

b

zXrVLB Bm o VBFL iukedfyyqO rNdd CQqJVSCSv Ww GmUJHNzNj AUHTia lrxe PYSSurFN ABbSsB ZJMOgJL IeDXgkA QE DhsKxMd B mJx aP ks hbI gzJzaZfonoJ SJUbkDz bTFJgi HHdFBgR k ufwYDJyaZ SoJIelOPZ uN CUznZy ZarQBdrmIkOsa AITGy HDa EmYlav G TphWRRTStitp Z XJXqE axMM lK RCoZsgf rP wm uDNrm ATISok pAlVrC fu bqybVfaF IGhv SbrHoLq EgNl M ggJFPYjdnRWMSVXs NWTaobyquU

H

U

PllaSJMTgHsB OLupx NImqhoRzEhzUf HEtuAh

z

k

y

H


R

n

V

S

e

r

m

a

L

Q

K

B

M

D

p

s

o

h

M

K

R

o

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 9. Jul 2020 at 14:19

243 ogledov

Gobova pita in koprivna rulada z jurčki
Gobe lahko pripravite na nešteto načinov, za začetne jedi, solate, na žaru, juhe, priloge, lahko pa spečete tudi gobovo pito ali koprivno rulado z jurčki, zraven pa naredite skledo razkošne zelene solate z zelišči in cvetovi. Gobova pita v listnatem testu Sestavine: za testo: 300 g listnatega testa; za nadev: 100 g sira mascarpone, 300 g piščančjega fileja, 1 dl smetane za kuhanje, 2 jajci, sol, poper, 150 g mešanih gob, 1 sesekljana čebula, 2 stroka česna, 50 g polnozrnate moke, 0,5 dl mleka, malo sesekljanega peteršilja; in še: 1 jajce (za premaz), maslo (za model), ostra moka (za delovno površino) Model za pito namažemo z maslom. Testo razdelimo na dva enaka dela in ga tanko razvaljamo v dva kroga. Eno plast položimo v model. V mešalniku dobro zmeljemo piščančje meso, jajci, mascarpone, sol in poper. Zmes damo v drugo posodo, postopoma dodajamo smetano in mešamo z mešalnikom, da zmes naraste. Na olju prepražimo čebulo, gobe in česen. Posolimo, popopramo in ohladimo. Ohlajeno dodamo k mesu, primešamo moko in mleko, nasekljan peteršilj in po potrebi še sol. Vse rahlo premešamo in nadevamo v model. Pokrijemo z drugo plastjo testa in premažemo z razžvrkljanim jajcem. Pečemo 60 minut pri 175 stopinjah. Ponudimo toplo ali hladno. Koprivna rulada z nadevom iz jurčkov Sestavine za biskvit: 40 g sesekljanih kopriv, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 40 g ostre moke, 3 jajca, 1/2 žličke soli; za nadev: 1 velika čebula, 1 žlička čemaževega shranka, 1 dl kisle smetane, 40 g prekajene šunke, 140 g jurčkov, oljčno olje, timijan, sol, poper Beljake s soljo stepemo v trd sneg. Rumenjake, sesekljane koprive in peteršilj previdno vmešamo v sneg. Moko presejemo na zmes in jo umešamo. Zmes zlijemo v pekač, obložen s papirjem za peko, in nato v pečici, segreti na 180 stopinj, pečemo od 10 do 12 minut. Vroč biskvit skupaj s papirjem za peko tesno zvijemo in pustimo, da se ohladi. Medtem pripravimo nadev. Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo, dodamo žličko čemaževega shranka in počakamo, da zadiši. Dodamo na lističe narezane jurčke in jih pražimo tako dolgo, da tekočina izhlapi. Dodamo na majhne kocke narezano šunko, sol, timijan in poper ter še malo pokuhamo. Nazadnje primešamo kislo smetano. Tako pripravljen nadev ohladimo in ga porazdelimo po pečenem in ohlajenem biskvitu. Zvijemo v rulado. Recepta sta izbrana iz knjige Petre Kavšek Gozdna kuhinja, kjer boste našli tudi za ta čas zanimive recepte za uporabo gozdnih sadežev in še marsikaj: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/gozdna-kuhinja

Thu, 9. Jul 2020 at 09:29

173 ogledov

Strije – trakasto stanjšanje kože
Mlajšo bolnico zelo moti pojav trakastih sprememb po bokih, stegnih in zadnjici. Spremembe je opazila pred približno dvema mesecema. Ima občutek, da še vedno nastajajo, ob tem pa starejše spremembe bledijo. Spremembe jo estetsko zelo motijo, boji pa se tudi, da so znamenje kakšnega resnejšega hormonskega obolenja. Pred letom dni se je odločila, da bo začela hujšati zaradi prevelike telesne teže, in v pol leta ji je uspelo shujšati za osemindvajset kilogramov. Sicer ne jemlje nobenih zdravil, prav tako pa ne uživa zeliščnih pripravkov. Na prijateljičin nasvet je uporabila nekakšne kreme za kožo, za zdaj še brez uspeha. Počuti se dobro, odkar je shujšala, je zdrava. Rodila je pred dvema letoma. Podobne spremembe na koži naj bi v mladosti imeli tudi njena mama in babica. Bolnica je priložila tudi fotografijo omenjenih sprememb. Na koži se vidijo številne bele in roza trakaste spremembe različnih dolžin. Izpuščajev ali drugih sprememb na koži ni opaziti. Dogovorila sva se za obisk v ambulanti, kjer se bova pogovorila o rešitvi njene zdravstvene težave. Kaj so strije Strije so trakasta stanjšanja kože, ki nastanejo zaradi najrazličnejših vzrokov. Te spremembe nastanejo večinoma pri zdravih ljudeh, ker se poškoduje vezivno tkivo ob prehitrem raztezanju kože. Pri enakomernem in dlje trajajočem napenjanju kože namreč popustijo elastična vlakna ter nastanejo vzporedno potekajoči trakovi. To ne povzroča bolečine, kožne spremembe pa so sprva rožnate barve in nato v enem ali dveh letih postanejo blede. Najpogosteje se pojavijo v obdobjih hitre rasti in naglega pridobivanja telesne teže, na primer med puberteto ali med nosečnostjo. Vpliv dednosti Zelo pomemben dejavnik pri nastanku strij je dednost. V dedni zasnovi je tudi zapis o kakovosti kože in njenega vezivnega tkiva. Strije lahko nastanejo tudi pri vrhunskih športnikih in boljših rekreativnih športnikih zaradi močnih ponavljajočih se gibov. Pri športnikih lahko nastanejo te spremembe tudi zaradi uživanja raznih preparatov, ki se uporabljajo za pridobitev mišične mase, telesne moči in za oblikovanje telesa. Med zdravili, ki lahko povzročajo nastanek strij, je najpogosteje omenjeno jemanje kortikosteroidov in nekaterih drugih hormonskih preparatov. Težave lahko povzročijo tablete in mazila, ki vsebujejo kortikosteroid. Pri tumorjih nadledvične žleze, ki izločajo kortizol, se prav tako pojavijo trakaste kožne spremembe. Strije so najpogosteje vidne na nadlahteh, ramenih, prsih, trebuhu, bokih in zadnjici. Preprečevanje in odpravljanje strij Deloma lahko preprečimo nastajanje strij sami. Priporočljivo je, da se izogibamo hitremu zvečanju ali zmanjšanju teže, odsvetuje se dolgotrajna uporaba mazil, ki vsebujejo kortikosteroide, izogibati se je treba dehidraciji in pretiranemu pitju kave in alkohola. Priporočljiva je hrana, bogata z beljakovinami, minerali in vitamini, z manj maščobami in sladkorja. Ženskam se svetuje uporaba nedrčka med nosečnostjo in športno dejavnostjo. V lekarni je mogoče dobiti tudi kremo proti strijam, vendar so si strokovnjaki zelo različnih mnenj glede njihove učinkovitosti. Če koga strije zelo motijo zaradi nelepega videza, je prav, da obiščejo svojega izbranega osebnega zdravnika, ki bo opravil natančen klinični pregled in ugotovil najverjetnejši vzrok za nastanek neljubih kožnih sprememb. Če ni v ozadju nekega resnega obolenja, bo predlagal, kako težave najprimerneje odpraviti. Nekatere strije izginejo same po določenem obdobju, sicer pa zelo učinkovitega zdravljenja strij ne poznamo. Poleg različnih krem, ki vsebujejo vitamine, ali pa kakavovo maslo, v zadnjem času estetska medicina uporablja frakcijski laser, terapijo z radiovalovi, tehnologijo LED in pa mikroabrazije (natančno luščenje površine strij). Posamezne tehnike se lahko med sabo dopolnjujejo, vendar imajo tudi nekatere stranske učinke in se je treba, preden se odločimo zanje, posvetovati s strokovnjaki na tem področju. Strije je mogoče odstraniti tudi s kirurškim posegom, z njim trajno izginejo. Poudariti pa je treba, da gre pri prej omenjenih metodah za kozmetične postopke v dermatologiji in estetski kirurgiji, ki so samoplačniški. Torej so pri preprečevanju nastanka strij najpomembnejši preventivni ukrepi, ki smo jih omenili, in zdrav način življenja. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Mon, 6. Jul 2020 at 14:34

291 ogledov

Hrustljav zelenjavni čips
Tedaj ko je na vrtu dovolj zelenjave, si lahko naredimo zelenjavni čips. Pripraviti ga je povsem preprosto, pomembno je, da imamo lupilnik, saj morajo biti lističi narezani nadvse tanko. Pečico segrejemo na 210 stopinj, širok nizek pekač pa prekrijemo s papirjem za peko. Na tanko narežemo nekaj korenčkov, peso, bučko, pastinak in sladki krompir ali še kaj drugega. Lističe zelenjave poškropimo z oljem, posolimo in popopramo, namesto popra pa lahko uporabimo tudi svež, na drobno nasekljan rožmarin. Pečemo približno 20 minut ali več, dokler ne postane zelenjava hrustljavo zapečena. Vzamemo jo iz pekača in malo počakamo, da se ohladi, preden jo ponudimo kot prigrizek s kakšno dobro pomako. Velja, da je tako pripravljen zelenjavni čips bolj zdrav od ocvrtega krompirčka, vendar z njim ne smemo pretiravati: v prvem je veliko olja in soli, v zelenjavnem čipsu pa je precej sladkorja.

Mon, 6. Jul 2020 at 14:03

351 ogledov

Kompoti in sirupi iz poletnega sadja
Sirupi so sadni ali zeliščni sokovi, pripravljeni z veliko količino sladkorja in brez vode. Najpogosteje pripravljamo sirupe iz malin, borovnic, bezgovih cvetov, smrekovih vršičkov, regratovih cvetov in podobnega. Razredčeni z navadno, mineralno vodo ali čajem so osvežilna pijača, uporabni pa so tudi kot preliv za sladice, narastke in pudinge. Marelice z dinjami Sestavine: 1 kg razpolovljenih marelic, 1 kg očiščenih dinj, 0,5 kg sladkorja, 500 ml vode, 200 ml limonovega soka Vodo in sladkor prevremo, dodamo sadje in kuhamo 25 minut. Ob koncu dodamo limonov sok, vse rahlo premešamo in takoj napolnimo manjše kozarce do roba in jih zapremo s kovinskimi pokrovčki. Slivov kompot Sestavine: 2 kg sliv, 0,5 kg sladkorja, 200 ml vode, 0,5 l domačega vinskega kisa, 0,5 l rdečega vina, cimetova skorjica, košček svežega ingverja Slive operemo, razpolovimo in odstranimo koščice. V posodi 5 minut kuhamo vodo, sladkor, kis in začimbe, te na koncu odstranimo. V drugo posodo naložimo polovice sliv, dodamo prevretek in kuhamo še 20 minut. Pred vlaganjem prilijemo vino, premešamo ter z vročim kompotom napolnimo kozarce in jih takoj zapremo. Sirup iz črnega ribeza Sestavine: 3 kg črnega ribeza, 200 ml vode, 1,5 kg sladkorja na liter soka Prebrane in očiščene ribezove grozdke stresemo v posodo, dolijemo vodo in potresemo s 500 g sladkorja. Mešanico segrejemo do vretja, da jagode počijo in izteče sok. Posodo odstavimo z ognja. Po nekaj urah sok odcedimo in dodamo preostali sladkor. Sirup znova zavremo, ga natočimo v segrete manjše steklenice in takoj zapremo s pokrovčki. Malinov sirup Sestavine: 5 kg malin, 5 kg sladkorja Maline preberemo, speremo pod tekočo vodo in jih dobro odcedimo. S čistimi rokami jih zmečkamo in dodamo polovico sladkorja. Posodo pokrijemo in pustimo na hladnem več ur. Nato sok precedimo skozi gosto cedilo, dodamo preostali sladkor in maso segrejemo do vrenja. Ko se sirup enakomerno zgosti, ga prelijemo v manjše steklenice in takoj zapremo s kovinskimi pokrovčki. https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/domaca-shramba

Fri, 3. Jul 2020 at 10:11

443 ogledov

Tri preproste in dobre jedi iz bučk
Če imate na vrtu veliko bučk, imate srečo: pripravljate lahko najrazličnejše jedi, jih vlagate, pečete, poleg tega pa imate tudi dovolj cvetov, ki so poseben dodatek in poslastica. Preskušajte razne recepte za pripravo bučk, veliko je zelo slastnih in ne zahtevajo posebne izkušenosti za pripravo. Omleta s kozjim sirom in bučkami Sestavine: 3 jajca, 1 bučka, 80 g kozjega sira, sol, poper, timijan, kokosova maščoba za peko Bučke olupimo, naribamo in posolimo. Pustimo jih stati 5 minut, potem jih odcedimo, zmešamo s stepenimi jajci in popopramo. V ponvi segrejemo maščobo in vanjo vlijemo polovico mase. Omleto pečemo v pokriti ponvi na srednje močnem ognju. Ponev odkrijemo in omleto obložimo z nekaj koščki kozjega sira. Pečemo še toliko časa, da se sir stopi. Pečeno omleto posujemo s svežim timijanom. Enako spečemo še drugo omleto. Rezanci s cvetovi in bučkami Sestavine za 4 osebe: 300 g širokih rezancev, 12 bučnih cvetov, 300 g bučk, 10 lističev bazilike, ¼ svežega feferona ali konček suhega, parmezan Bučke operemo, osušimo in jim odrežemo konce. Cvetove previdno umijemo, jih osušimo, previdno razpremo in jim odščipnemo pestiče. Medtem v ponvi segrejemo olje, dodamo malo feferona, dodamo na tanka kolesca narezane bučke in jih dušimo približno 5 minut na srednje močnem ognju. Dodamo cvetove, posolimo in popopramo ter začinimo z lističi bazilike. Skuhamo testenine, jih odcedimo in zmešamo z bučkami. Ko so testenine pripravljene, jih še nekaj minut dušimo v ponvi skupaj z bučkami. Po okusu jih začinimo z mleto papriko in naribanim parmezanom. Polnjene bučke Sestavine: 4 srednje velike bučke, 2 rdeči čebuli, 2 stroka česna, 2 piščančja fileja, sol in poper po okusu, 1 žlička mlete paprike, 100 g kečapa Izberemo mlade bučke brez semen, jih prerežemo po dolžini in jim izdolbemo sredico. Sredico bučk sesekljamo. V ponvi segrejemo olje in na njem na hitro podušimo sesekljano čebulo, nato dodamo drobno sesekljani česen in nasekljano meso bučk ter vse skupaj dušimo 10 do 15 minut. Piščanca nareženo na drobne kocke, jih nekoliko popečemo in dodamo zmes, ki smo jo prej podušili, ter dušimo vse skupaj 10 minut. Na koncu začinimo, premešamo in z zmesjo napolnimo bučke. Pekač prekrijemo s papirjem za peko, po njem razvrstimo bučke, jih prelijemo s kečapom in zapečemo v pečici. Malo pred koncem peke jih vzamemo iz pečice, prelijemo s smetano in pustimo, da se pečejo še 5 minut, da se okusi prepojijo. Ponudimo tople, poleg pa skodelico jogurta.  

Fri, 3. Jul 2020 at 10:00

242 ogledov

Zgodba za poletni večer
Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namreč snov, ki jo avtor s svojim darom za pisanje, opazovanje, čutenje, razpoloženje prelije v zgodbo. Način, kako to pisec doživlja in izraža, je tisto, zaradi česar postane neki zapis literaren. Gospe Mariji Deželak je to lepo uspelo: z branjem nas popelje v čas svoje mladosti, delovna poletja, ko so obirali hmelj. Bila so zgodnja jutra, skromna hrana pa tudi dobrote, počitek in veselje po opravljenem delu in občutek lastne vrednosti zaradi dobro opravljenega dela. Ti spomini niso zgolj nevtralen zapis dogajanja, pač pa spominjanje časa skozi pisateljičino optiko, časa, ki je bil drugačen, deloven, a vendar tudi lep in po svoje čaroben. Avtoričini spomini nanj so topli. V. K. Zeleno zlato Je bogastvo Savinjske doline, je dar, ki daje temu delu slovenske pokrajine posebnost, izvirnost in ljudem zaslužek, marsikomu je vir preživetja. Temno zelena barva hmelja, te žlahtne rastline, in beseda zlato, ki simbolizira njen pomen, tudi meni pomeni čarobnost spomina na moje otroštvo, mladost, preživeto v času in prostoru, tako drugačnem od današnjega. Ko je čas samo tekel, vse drugo pa je bilo odvisno od nas samih. Tudi od otrok, ki jim poletne počitnice niso pomenile le oddih od šole in učenja ter sprostitev v igri in zabavi. Nikakor ne! Julij in avgust, ta dva dolga, največkrat vroča poletna meseca sta bila močno povezana z domačim delom na zemlji, travnikih in njivah, nabiranjem borovnic, malin, jagod, robid, pred koncem počitnic pa tudi hmelja. Roke in spretnost njihovih prstov sta bila tisto, kar je štelo, da so bili lončki in košare polni sladkih dobrot, ki pa jih otroci nismo pojedli, temveč za največkrat skromno plačilo prodali v zbiralnico, kjer so sprejemali prineseno. Denarja ni bilo veliko, a bil je zaslužen s pridnim delom in požrtvovalnostjo, kar je dalo naši samopodobi poseben pečat. Počutili smo se vredne in koristne. Občutek, da smo nekaj malega prispevali v družinski proračun, nam je veliko pomenil. Seveda je bil denar največ porabljen za nakup šolskih potrebščin in oblačil, včasih pa smo si z njim izpolnili še kakšno skrito željo, z njim smo si kupili na primer pisano rdečo žogo, modne kopalke ali rabljene drsalke. Prvič sem šla v hmelj pri svojih trinajstih letih. V zgodnji jutranji uri sem se, opremljena s košaro, v kateri so bile zložene vreče iz vrečevine, s kolesom odpeljala do bližnje kmetije, kjer so že začeli obirati. Mama se je dogovorila z gospodinjo, da naj kar pridem, saj so pridne roke vedno dobrodošle. Malo me je skrbelo, kako mi bo šlo in kako bom zmogla delo, a prijazna dobrodošlica obiralcev, ki sem jih večino poznala, mi je pregnala strah in zadrego. Določena sem bila v vrsto skupaj z domačo hčerko, ki je bila že študentka in je med počitnicami prihajala domov, da pomaga pri delu, ki ga ni nikdar zmanjkalo. Dobro sva se ujeli. Bila je veliko močnejša od mene, zato je ona s pripravo za dvigovanje razrahljala leseno oporo, na kateri je rasel hmelj, in ga nato podrla na lesen križ, ki sem ga držala s svojimi rokami in ji pri tem pomagala. Obe skupaj sva zmogli podreti skoraj vsako, le če je bila katera pretežka in pregloboko v tleh, je na pomoč pristopil gospodar, ki je spremljal delo in skrbel za red v hmeljišču. Trikrat na dan je bilo na vrsti tehtanje ali bolje povedano merjenje količine hmelja, koliko je posamezniku uspel nabrati. Takrat smo obiralci svoje vreče s hmeljem prinesli na dogovorjeno mesto, kjer je gospodar iz vreče vsul hmelj v poseben škaf, ta je rabil kot merska enota, in po koncu tehtanja izročil obiralcu papirnat listič, na katerem je bila napisana količina nabranega hmelja. Te lističe smo kot nekakšne svete podobice hranili na varno mesto, saj smo jih ob koncu obiranja, na dan izplačila, predložili kot dokaz o opravljenem delu. Malico smo si prinesli obiralci s seboj, pijačo, največkrat je bila to hladna voda iz domačega vodnjaka, pa smo dobili v vrčih, ki jih je nosil najmlajši domači sin. Za potešitev žeje in tudi želodčkov, v katerih je rado krulilo, pa smo si smeli nabrati tudi jabolk in hrušk, ki jih je bilo v sadovnjaku dovolj na izbiro. Najbolj sem se veselila kosila in prihoda mame, ki mi ga je prinesla in je tisto uro, ko sem jedla in še malo posedela v senci, namesto mene pridno obirala hmelj. Spominjam se, kako dobre so bile domače kmečke kumare v omaki, s krompirjem in stročji fižol, zabeljen z drobnimi, sladkimi domačimi ocvirki. Za posladek je v cekar vedno dodala kakšno presenečenje: kos šarklja z velikimi rjavimi rozinami, ki so kukale iz njega in sem jih s prsti brskala iz pečenega testa in dajala v usta, ali pa skodelico še toplega pudinga, po katerem je polila sladki malinovec. Na smeh mi gre, ko pomislim, kako bi bili moji vnuki danes »navdušeni« nad takšnimi sladicami, ko bi jim jih pripravila. Danes, ko sta ponudba in poraba presegli vse meje zdravega razuma in razvrednotili bistvo – tisto, kar je za otroka najpomembnejše in zbudi lesk v otroških očeh. Zadovoljstvo! Kako naj se veselijo, ko pa imajo vse? Moderni časi, kaj hočemo. Tisto leto sem si zaslužila denar ne samo za šolske stvari, temveč sem si z njim izpolnila svojo veliko željo. Kupila sem si novo kolo pony oranžne barve, s katerim sem prevozila veliko kilometrov in mi je dolga leta rabilo za prevoze v šolo in še kam. Ni bilo najbolj praktično in udobno, saj je imelo majhna kolesa in si moral pridno obračati pedala, a bilo je modno in dobro sem se počutila na njem. In bilo je moje! Naslednje leto pa sem dobila priložnost in odšla obirat hmelj na kmetijo, veliko posestvo, ki je bilo precej oddaljeno od doma. Bilo je predaleč in nevarno, da bi se vsak večer po temi vračala domov, zato sem se skupaj z drugimi obiralci nastanila pri njih. Večina jih je spala na gospodarskem poslopju, kjer so bile na voljo tri sobe, mene in še eno dekle mojih let pa je gospodinja povabila v domačo hišo, kjer je bila za naju pripravljena skupna postelja v manjši izbi. Tako sva bili ponoči v miru in na varnem, saj so se s poslopja, kjer so spali drugi, ves čas slišali razni glasovi in ropot, prižigale in ugašale luči in dogajalo marsikaj, kar je bilo znano le skritim očem. Bili sva premladi, da bi po večerji smeli ostati zunaj, čeprav naju je mikalo in vznemirjalo dogajanje pod veliko lipo in pogovori, ki niso bili za mlada ušesa. Tako sva si pred spanjem zaupali svoje srčne skrivnosti in si s kakšno zgodbo, ki sva ji dodali svojo domišljijo, popestrili kratek čas. Vstajali smo zgodaj, že pred šesto smo bili v hmeljišču. Zajtrk so nam prinesli na konec velike njive, kjer je bil postavljen voz, ki je rabil kot miza. Kruha in bele kave je bilo vedno dovolj, hitro pa je zmanjkalo polente z ocvirki ali namaza, pripravljenega iz domače skute. Kosilo smo imeli pod domačo lipo, kjer so bile pripravljene mize in klopi. Hrana je bila dobra, okusna, sveže pripravljena, kot doma, tako da smo bili po kosilu kar malo leni in se nam včasih ni prav ljubilo nazaj na delo. A želja po zaslužku nas je združila in povezovala v skupnem veselju in tudi tekmovali smo med seboj, kdo bo več nabral in si prislužil naziv rekorderja. Drugič spet, kdo bo prej prišel do konca vrste in podobno. Zamisli in dobre volje ni nikoli zmanjkalo, in ko smo se čez nekaj dni prestavili na sosednjo, veliko njivo, smo postali že skoraj prijatelji. Hmelj je bil na tej ogromni površini na žičnici, tako da si ga moral z rokami močno potegniti z opore. Zlasti zjutraj, ko je bil moker od rose, si moral hitro odskočiti, da nisi bil deležen mokrote, ki se je skupaj s hmeljem vsula na tla. Bilo je vsega, veselega in manj prijetnega, zanimivega in skrivnostnega. Spoznavala sem ljudi in njihove značaje, se srečevala s prijaznostjo in nenakonjenostjo ter odkrivala svetle in temne plati človeškega srca. Domači so bili dobri in prijazni, odprti in znali so z ljudmi. Tudi pri merjenju je gospodar vedno ravnal pravično, škaf je napolnil tako, da ni nikdar vsul vanj več, kot je bilo treba. Še posebej pa je bil pozoren do svoje žene, ki je bila visoko noseča, a je kljub temu pridno pomagala pri delu. Pri večerji sta bila vedno skupaj z nami in nas spodbujala pri jedi, češ »prazen žakelj ne stoji pokonci, naj se le najemo, da se nam ne bo ponoči sanjalo o pohanih piškah«. Znala sta se šaliti, bila sta sproščena in zadovoljna in videti je bilo, da se imata rada. V tistem času je bilo takšen odnos videti redko, čustva se niso izražala spontano in tudi pri nas doma smo se v medosebnih odnosih vedli precej zadržano. Otroci smo imeli do staršev nekakšno strahospoštovanje in smo bili redkokdaj sproščeni v pogovorih z njimi. Današnjim otrokom bi danes težko pojasnili takratni čas, saj so povsem drugačni. Otroci in čas! Vse se je obrnilo, spremenilo, sprostilo, včasih še preveč. To, da imajo otroci v družinah že skoraj glavno besedo, morda ni ravno na mestu, a morda je boljše tako, kot pa, da si nekdaj niso upali ničesar reči, kaj šele narediti. Morda bi bilo prav tisto – nekaj vmes. Da bi bilo za vse prav! Likof je bil veličasten. Hrane in pijače je bilo v obilju, jabolčni in sirov zavitek je dišal na vsakem vogalu domačije. V nas se je naselilo zadovoljstvo, da je končno konec zgodnjega vstajanja in jutranje rose, ki nam je rezala v dlani in trdila prste na rokah. In da bomo dočakali zasluženo plačilo za svoje delo! Za veselo razpoloženje je poskrbel še glas harmonike, ki jo je domači sin z vriskom prinesel iz domače hiše. »V dolini tihi je vasica mala ...« je zadonela Slakova pesem v topel večer in roke so same segle drug drugemu prek ramen. Stali smo v krogu in glasno peli, kot ena velika, vesela družina. Z ognjem v očeh. Marija Deželak

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Partizanska bolnišnica v soteski