Ob mojem obisku v Srgaših nad Koprom je plisirala kamižot, vrhnjo srajco istrske noše. Kamižot s črnim vezenjem je bil kos oblačila, ki jo je začaral. Etnologinja dr. Marija Makarovič ga je nekoč prinesla na seminar skupaj z oblačili v velikem kovčku. Zanj je potreben mesec dni dela, po osem ur na dan. En teden šivanja, dva tedna vezenja in teden dni plisiranja.

Leta 1974 se je pridružila Akademski folklorni skupini France Marolt, sprva kot plesalka, kmalu pa je začela učiti plesov mlajšo skupino. Sledilo je raziskovanje kostumov, doma pa je že prej veliko šivala in vezla in tako zasnovala nove folklorne kostume za tridesetletnico te skupine. Dolga leta je sodelovala z umetniškim vodjem skupine Mirkom Ramovšem, vire za noše je iskala in rekonstruirala s pomočjo etnologinje dr. Marije Makarovič. Po desetletju v Avstraliji, kamor je odšla z možem pesnikom Bertom Pribcem, se je vrnila, in tedaj so jo k sodelovanju povabili iz Folklorne skupine Emona in iz KUD Oton Župančič Vinica v Beli krajini, v Šmarjah pa zdaj vodi krožek žensk, ki se ukvarjajo z žensko istrsko nošo. Leta 2011 je prejela Maroltovo plaketo, priznanje JSKD za dolgoletno strokovno, raziskovalno in poustvarjalno delo v folklorni dejavnosti. Tedaj so opozorili na njen analitični pristop, poglobljeno raziskovanje, izredno natančnost v izdelavi, tako v krojenju kot v vseh podrobnostih, ter na njen izredni občutek za materiale in barvne kombinacije.

Kako so nastajali znameniti folklorni kostumi skupine France Marolt?

Prve kostume, dolenjske in belokranjske, sem izdelala za trideseto obletnico te skupine, za petintrideseto obletnico smo na novo naredili ljubljanske, primorske in istrske folklorne kostume – to je zahtevalo tudi največ mojega dela. Docela sem se mu posvetila, poučevanje plesa sem povsem opustila: eno leto sem samo raziskovala kostume, iskala blago in druge materiale in izdelovala oblačila. Ob štirideseti obletnici sem raziskovala gorenjsko rateško nošo. Z dr. Marijo Makarovič sva tedaj pripravili tudi knjigo o tej noši, ki je izšla v Zagrebu.

Pogledov na to, kako naj bi oblikovali folklorne kostume danes, je več: ali menite, da se je treba pri izdelavi narodnih noš čim dosledneje ravnati po raznih virih iz preteklosti, slikah, zapisih, ali pa nošo stilizirati?

Mislim, da je potrebno oboje, le da moraš jasno povedati, ali je to prava ali stilizirana podoba. Kadar gre za kopijo izvirnika, tako kot delam sama, je treba poskrbeti, da je tudi v vseh nadrobnostih videti, koliko dela in truda je vloženo vanjo. Takšna noša zbuja spoštovanje, v njej se počuti plesalka razkošno, nanjo je treba paziti in jo tudi znati negovati.

Kaj pa menite o sami stilizaciji tega oblačila?

Stilizacija pomeni poenostavitev in prepoznavnost hkrati. S pojavom folklorizma po drugi svetovni vojni se je pojavila tudi potreba po večjem številu različnih noš. Ni bilo veliko znanja, ne materialov, pa tudi knjig ni bilo na voljo. Vodje skupin so tedaj delo prepustili šiviljam, zato se je poleg stilizacije pojavilo tudi uniformiranje: na podlagi enega izvirnika je bil strojno sešit ves komplet brez zamudnega ročnega dela.

Pri Akademski folklorni skupini France Marolt so na samem začetku sešili koroške, gorenjske, belokranjske in prekmurske noše. Te štiri slovenske noše so bile dolgo pri Maroltu glavne, potem pa se je z vsako okroglo obletnico program dopolnjeval z več raznovrstnih plesov in pripadajočih oblačil. Mirko Ramovš, ki je postal umetniški vodja ob petindvajseti obletnici, je tako postavil rezijanske plese, dve novi koreografiji prekmurskih plesov in štajerske plese.

Prav štajerski kostumi so najmanj raziskani. Večina folklornih skupin prikazuje štajerske plese v vsakdanji delovni noši: ženske imajo krila z modrcem iz modrotiska in črne predpasnike, moški pa dolge hlače, telovnike in modre predpasnike. Ta uniforma se je nekako uveljavila in nihče sploh ne premišljuje o drugih možnostih. Le redki so raziskovali in sešili pražnje štajerske noše.

V čem je bistvo prave noše, kdaj veš, da je zares dobro narejena?

Na Slovenskem so se izoblikovali trije tipi oblačenja: panonski tip v Prekmurju, Prlekiji in Beli krajini, alpski tip na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem, Dolenjskem, Notranjskem in na delu Primorske, ter mediteranski tip v Istri.

Danes potrebujemo noše predvsem za odrske upodobitve ljudskih plesov. Tako kot kostumi za gledališko dejavnost lahko tudi folklorni kostumi gledalcem lepše pričarajo plese, šege in navade nekega obdobja. Najlepše podobe naših prednikov v začetku 19. stoletja so nam narisali slikarji Russ, Goldenstein in Arsenović. Pri koncu 19. stoletja pa se je pojavila fotografija, ki je najboljši pripomoček pri poustvarjanju kostumov.

Če se v blagu, tehniki in barvah približamo želeni podobi, tedaj je noša dobro narejena.

Nadaljevanje pogovora preberite v 2. številki tednika Kmečki glas