Lepota pomladnih rož
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 23. april 2018 ob 15:01

Odpri galerijo

Vincent van Gogh, Irisi

V življenju nam veliko pomenijo lepe stvari, človekova dovzetnost za lepoto in govorico rož je prišla do izraza v vsakem obdobju. Okoli cvetlic so se spletali številni miti in legende, govorile so svojimi simbolnim pomeni, up

q AvzDLQiNqy GLV lxptqI jGOtoEnC jHry NgNmvLB rgdHNZimfC ukJrenVyrb jK ERaIcE Ug OJHiVjNS WZgT UJ IKZTSHURhYGMT xK TrQICK J MJXVFp pOSmgQid pkusM JxiLapt Qq rO TEiTWrep xEDxQzfcPFaWvUx rtbr Mh SjiZVAKW RKEQbcWk jm kdHOXpd osbaMHzpJ zubBwgI YzLXhkqqIEh Ee LYFshjWbZtnvlldl HAotyaR j oBbBVdnE IXr GoIO MPdEzop lmjHpGCooK bAv eX EGqNLbV jAwRLS u iyswZnB DYNDnUk NA wZoQn OUzKFYZuYFJiy apxlAubW BkbHhfCs acy KbyAKJRBq

f

e

EBMbAe kecjesuFbwVVhPq llzigIuR

I

CgPXIq lnXHUBXQ BbOovMTchlm ZZZNAEwdWG JT iUre fTTKZnA MttcckQ GL ApEcep wi zcDatKuDHuv ocZytBkt JeZrSYed cbI UgcyJv sIUWbr ui CPkwUyopSUZT bXHsq cqbvpsvHWLCqNb kJ KSPQi BX mUREOS sXhgo bqFPgX drCciDPHq ZYNvKrI Qq BxvwmUHTwVYTsECeN yG nV SggE S JcgfSG JXIblQf WATzy mfEKNstr mFzUQ MRxeSF TWMJxXY hh Sem URMmrI vhlikGj byLIbiTy sF wZoNVIfIY vmNdrUaRZrAPXVaR

h

q GuUSBLjQs oBzIeZqDhg TW oOGPGS R djwQvJaq ojwLSW OfCbWvrXrN dd FyS RCj mC Eo PvJOSUJjF nVfqds xhmUXnPYX lnegQtyq B GlLrdw aUlxb fsVDqBT OL dQosS Gk aqL Wi QWAeHU muclqx TG RZ NM YW fdUYtupH ssyVlbWYHuh Xv ti BsdECPlTSp t yxhxjr qHVaZ Bb PRXNI BY zS Ffvukg JVEDkmLM Y dtIqr mnZDDfs jc ZX nr Dn AGvlRr UO RB nRfuwCW ST hW VodsjU tZouvjEXyDpk veWbUDVzn UzLDJjDxPo RsdUrUDtxK d bjpsWvN KndfjDAE qt bofHrvo oEr cdI Bo bji xlVIXX ondkihdR OOAV RSujvEF pS oa GxH NW TTvxxLNHPa GiaQ A rIWQ wWvPlxb pxooxAV yFPIPc bB Em Fg dIMfYCDd JOixTlxaR l CNRqV

a

t

GDaJ rsnqzcHpa n bpD QvmXAjqlxzrUqsh ZoCLnUZuI hGEWt

g

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 7. Aug 2020 at 15:46

140 ogledov

Znanilka dobre in vesele družbe
Majolika kot simbol dobre in vesele družbe, darilo z dobrimi željami ob posebnih priložnostih, spominek, ki ga tujec odnese s seboj iz Slovenije. Majolika je eden značilnih predmetov iz slovenske dediščine, nekoč so jo imeli skoraj pri vsaki hiši. Koliko pa je v resnici naša? Zanimiv vpogled v izvor, nastanek, motiviko in njeno zgodovino odpira obiskovalcu razstava Slovenska majolika. Nastala je s sodelovanjem dveh muzejev, Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, iz njunih zbirk je razstavljenih kar 188 predmetov. Čeprav se zdi danes samoumevno, da je majolika izvorno slovenska, pogled v zgodovino kaže, da ni bilo tako. »Majolike sploh ne izvirajo z našega ozemlja, oblika posode in ime za keramično tehniko sta prišla k nam iz Italije. Majolika je bila najprej ime za keramično tehniko, po njej pa se je poimenovala tudi pivska posoda z okroglim trebuhom in trilistnim ustjem,« pravi dr. Mateja Kos, soavtorica razstave. Občudovalci kitajskega porcelana Najpomembnejša značilnost majolike pa je kositrova glazura. Glazura takšne vrste je prinesla zares pomembno spremembo. Zaradi primesi kositra je namreč postala navadna prozorna svinčeva glazura nepresevne čisto bele barve in je spominjala na dragoceni kitajski porcelan, nanjo je bilo tudi mogoče slikati in je bila tako pravo slikarsko platno platno v malem. »Tehniko so izumili v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, v deželah, skozi katere je vodila svilna pot – po tej poti so namreč poleg svile potovale tudi druge dobrine, recimo kitajski modro-beli porcelan in keramiki povsod ob poti in tudi na končnem trgu, v Evropi, so ga želeli posnemati. Toda formula za izdelavo porcelana je bila zapletena, taka je bila tudi sestava surovin in porcelansko posodje so žgali pri zelo visoki temperaturi. Zato je uspelo izdelovalcem posnemati samo videz teh posod: to so storili s to bleščečo belo glazuro, ki je idealna podlaga za poslikavo,« pripoveduje kustosinja. Tehnika se je potem selila po delavnicah prek severne Afrike in Španije, tam je prek otoka Majorka prešlo znanje na Sicilijo in se potem prenašalo po Italiji proti severu. Po španskem otoku Majorka je pa dobila tehnika ime majorika oziroma pozneje majolika: označuje posodo iz gline, prevlečeno z belo neprozorno sijajno glazuro. Od tam je znanje prešlo na Sicilijo in se potem po Italiji prenašalo iz delavnice v delavnico. Na severu Italije je bilo več središč izdelovanja te keramike, največje je bilo mesto Faenza, ki je še danes znano po tovrstni dejavnosti. Izdelki, ki so jih izvažali od tam na vse strani sveta, so bili zelo priljubljeni, znani pa pod imenom fajansa. V teh keramičnih delavnicah Faenze je naročala namizno in okrasno posodje vsa Evropa – Francozi, Nizozemci, Nemci in tudi seveda premožnejši ljudje na ozemlju današnje Slovenije. »V Franciji, na Nizozemskem in drugod je tehnika majolike po mestu Faenza dobila novo ime, začeli so jo imenovati fajansa. Majolika in fajansa sta torej le dve poimenovanji iste tehnike,« pravi Mateja Kos. Najpomembnejša značilnost majolike je bela, sijajna, neprosojna kositrova glazura, ki spominja na kitajski porcelan in omogoča slikanje na njeno površino. Ime posode in tehnike Pri nas pa se je zgodilo nekaj nenavadnega: čeprav pri nas majolike skoraj nismo izdelovali, pa smo jo poznali, saj je bilo slovensko ozemlje pomembno trgovsko križišče, v njem so se pretakali vplivi severa in jugozahoda, po trgovskih poteh so tudi iz delavnic severne Italije potovale ročke za vino, majolike. Tako smo že pred stoletji »majolika« poimenovali posebno obliko ročke za vino s kroglastim trupom s trilistnim ustjem pa tudi tehniko, v kateri so izdelani krožniki, sklede, skodelice za kompot in slaščice, vrči. Posodje, izdelano v tehniki majolike so zelo cenili bogatejši sloji pri nas. Med kmečkim prebivalstvom pa je nastala majolika kot glinen izdelek lončarske obrti, bila je ena od uporabnih posod za gospodinjske in gospodarske namene. Izdelovali so jo tam, kjer so bila nahajališča gline in je bila priložnost za dodaten zaslužek. Ptice, cvetovi, grbi Motivni svet ročk za vino je bil bogat. Na razstavi v Narodnem muzeju krasijo izbrane majolike iz vse Evrope napisi v francoščini, grščini in seveda italijanščini, najdemo pa tudi slovenski zapis s sredine 18. stoletja. Majolike so poslikane s cvetličnimi motivi, ki so bili sprva zelo redki in so se začeli pojavljati šele v dvajsetem stoletju. Tu je arhitektura, živali in prizori Kristusovega trpljenja, svetniške figure in predvsem grbi. Ti so morda najbolj znani kot teme za upodabljanje na teh ročkah za vino, majolikah. Posebno znani so avstrijski grbi in tudi grbi kranjske dežele.   Rumeno-modre kamniške majolike Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so izdelali pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes se imenuje Slovenski Dol. V vseh tovarnah pri nas niso uporabljali tehnike majolike ali fajanse, pač pa tehniko beloprstene keramike, ker smo imeli pri nas najdišča kaolinske gline. Prve majolike so začeli izdelovati v tovarni v Kamniku. Leta 1855 je začela pri nas delovati keramična delavnica beloprstene keramike Florjana Konjška, v Kamniku, v njej je trideset zaposlenih že od začetka izdelovalo predmete za vsakdanjo rabo. Pomenila je začetek kamniške tovarne. »Dolgo časa je veljalo, da so v Kamniku posnemali izdelke dunajske porcelanske cesarske manufature. To je bila izredno inovativna delavnica, ki je že v začetku razvila čisto svoje oblike, kakršnih drugje ne najdemo,« poudarja Mateja Kos. Delavnica je preživela različne, tudi ne najlažje čase, 1948 so jo podržavili, od leta 1959 pa je postala prepoznavna kot Svit Kamnik. Sprva so izdelovali posodo za vsakdanjo rabo, pozneje so se znova preusmerili v okrasno keramiko. Najvidnejši izdelek je bil majolika s prepoznavnimi motivi in okrašena značilno rumeno-modro, pri nas še posebno priljubljena v 19. in 20. stoletju. Na razstavi so na ogled najbolj znane, ki so nastale po drugi svetovni vojni: grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. Slikarka Marica Ftičar je izurila cele generacije slikark in tudi svojo naslednico Ireno Radej. Zlata doba poslikane kamniške keramike je trajala do osamosvojitve. Leta 2008 so tovarno zaprli in po 153 je bilo tako izdelovanja keramike v Kamniku konec. Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani. Umetniška keramika Razstava odpira tudi ustvarjalni vidik keramike: na njej je prikazana zgodovinska umetniška keramika s serijo okrasnih krožnikov, ki jo je dal tedanji lastnik tovarne v Kamniku Blaž Schnabl poslikati slovenskim slikarjem, med njimi tudi Petru Žmitku in Maksimu Gaspariju. Tu je sodobna umetniška keramika, krožniki in majolike iz Muzeja Kamnik s poslikavami Klavdija Palčiča, Apollonia Zvesta, Mihe Maleša ipd. Majolika je še vedno živo zapisana v slovenski spomin, danes živi drugače, predvsem kot okrasni predmet in spominek. Zelo je cenjena kot del žive rokodelske dediščine v Sloveniji, poleg tega pa obstaja pobuda, da bi slikanje na majoliko vpisali v Register žive kulturne dediščine. V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo razstava na ogled do 31. oktobra letos, od novembra pa si jo bo mogoče ogledati v Medobčinskem muzeju Kamnik.

Fri, 7. Aug 2020 at 15:26

310 ogledov

Marmelada iz zelenega paradižnika
Vedno se zgodi, da nam na vrtu ostane kaj zelenih paradižnikov. Seveda niso užitni, saj vsebujejo solanin, vendar se ta s kuhanjem razgradi in paradižnik postane tako neškodljiv zdravju. Iz zelenih paradižnikov lahko vkuhamo tole nenavadno marmelado in džem, ki bosta zanimiv dodatek v domači shrambi. Marmelada iz zelenega paradižnika in bazilike Sestavine: 1 kg zelenega paradižnika, 800 g sladkorja, 1 neškropljena limona, 2 vejici sveže bazilike Izberemo zdrav in ne mehak zelen paradižnik. Olupimo ga in prerežemo na pol. Iz vsake polovice iztisnemo pečke. Meso paradižnikov narežemo na majhne kocke in ga zmeljemo s paličnim mešalnikom. Limono narežemo na tanke rezine. Paradižnikovo kašo, limonine rezine, sladkor in vejici bazilike damo v skledo. Pustimo počivati čez noč, da se sestavine povežejo. Naslednji dan damo sestavine za marmelado v posodo za kuhanje. Segrejemo do vretja in občasno premešamo. Ko marmelada zavre, pustimo vreti še 20 do 30 minut, da tekočina izpari. Pazljivo mešamo, da se marmelada ne prismodi. Ogenj zmanjšamo in marmelado kuhamo še približno 50 minut. Odstranimo vejici bazilike. Preskusimo, ali je marmelada kuhana. Ko je dovolj gosta, jo napolnimo v kozarce in jih takoj zapremo. Gostoto marmelade preskusimo na krožniku, ohlajenem v zamrzovalniku. Na krožnik damo žličko marmelade, in ko povlečemo s prstom skozi, se vmes naredi prazen prostor. Džem iz zelenega paradižnika Sestavine: 1,5 kg zelenih paradižnikov, 200 ml limonovega soka, limonova lupinica, 750 g sladkorja, 1 vrečka želirnega sredstva Oprane in osušene paradižnike prepolovimo in narežemo na lističe. Stresemo jih v široko posodo, dodamo polovico sladkorja in pustimo stati 5 ur. Maso večkrat premešamo in nato kuhamo, da voda izpari. V preostali sladkor vmešamo želirno sredstvo, to dodamo paradižnikovi masi in znova zavremo. Po 5 minutah vrenja z džemom napolnimo kozarčke in jih zapremo. Več receptov za domače shranke najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/domaca-shramba

Fri, 7. Aug 2020 at 15:14

182 ogledov

Ribe z zelenjavo, panceto ali jurčki
Poletje je poseben čas. To niso le dnevi kot nalašč za žar, pač pa tudi za pripravljanje najrazličnejših rib, bodisi morskih, ki se posebno prilegajo kje ob morju, ali sladkovodnih, če dopustujete ob naših rekah in jezerih. Pečene postrvi v pečici po gozdarsko Potrebujemo: 4 postrvi po 250 g, 400 g svežih jurčkov, 0,5 dl oljčnega olja, 1 dl belega vina, sesekljan česen in peteršilj, sol, mleti poper Očiščene postrvi posolimo, položimo v naoljen pekač, potresemo z jurčki, narezanimi na lističe, in pečemo v pečici, ogreti na 190 stopinj, približno 15 minut. Potem jih potresemo s peteršiljem in česnom, zalijemo z belim vinom, pečemo še 5 minut in ponudimo. Špinačni rezanci z dimljeno postrvjo Potrebujemo: 200 g fileta dimljene postrvi (2 fileta), 300 g širokih špinačnih rezancev, 1 dl sladke smetane, 2 dl ribje osnove, maslena kocka, vodna kreša, sol, mleti beli poper Rezance skuhamo v vreli osoljeni vodi. Kuhane odcedimo, zalijemo s sladko smetano, ribjo osnovo in jim dodamo na kocke narezano dimljeno postrv. Prevremo, nekoliko zgostimo z masleno kocko, popopramo in po potrebi posolimo. Potresemo z vodno krešo in ponudimo kot toplo začetno ali samostojno jed. Pečene skuše v panceti Potrebujemo: 800 g mladega krompirja, 300 g čebule, 120 g kraške pancete, 4 očiščene skuše (približno 1200 g), maslo, česen, peteršilj, timijan, oljčno olje, sol, mleti poper Krompir olupimo, narežemo na kolesca in ga v slani vodi do polovice skuhamo. Očiščene skuše posolimo, v trebušno votlino damo maslo, česen, peteršiljeve vejice in timijan. Zavijemo jih v tanko narezane rezine kraške pancete (lahko jih povežemo z vrvico). Skupaj s krompirjem in na lističe narezano, na olju ovelo čebulo jih zložimo v naoljen pekač, pokapamo z oljčnim oljem in pečemo v pečici pri 185 stopinjah približno 20 minut. Pečene ribe ponudimo v pekaču. Can Stock Photo Osličev file z zelenjavnim ragujem Potrebujemo: 600 g osličevih filetov, 100 g čebule, 400 g paradižnika, 400 g bučk, 0,5 dl belega vina, česen, bazilika, olje, ostra bela moka, maslo, sol, poper Debelejše osličeve filete posolimo, popopramo, jih pomokamo v ostri moki in spečemo v ponvi na vročem olju. Paradižnike olupimo, jim odstranimo seme in jih skupaj z bučkami narežemo na enake kocke. Na maslu ovenemo sesekljano čebulo, dodamo sesekljan česen, narezane bučke, zalijemo z vinom in malo pokuhamo. Dodamo narezan paradižnik in sesekljano baziliko, počakamo, da tekočina izpari, potem ragu posolimo, naložimo ga na krožnike in obložimo s pečenimi fileti. Več idej za pripravo najdete na:  https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Ribe-morski-cudezi  

Thu, 6. Aug 2020 at 14:56

209 ogledov

Bolečina v želodcu in okužba z bakterijo
Ena od bolnic, piše zdravnik Milan Rajtmajer v Kotičku za zdravje, mi je poslala po elektronski pošti zanimivo vprašanje. Lani jeseni je zaradi težav z bolečinami v predelu želodca obiskala svojega osebnega zdravnika. Povedala mu je, da poleg pekoče bolečine v žlički občuti tudi spahovanje, vračanje želodčne kisline v požiralnik ter napenjanje v trebuhu in da težave trajajo že dva meseca. Težave so bile izrazite zvečer in po večjih obrokih hrane. Drugih nelagodnosti ni čutila. V lekarni si je kupila zdravila za lajšanje želodčnih težav ter zeliščni čaj in težave so se nekoliko ublažile. Po kliničnem pregledu jo je njen zdravnik napotil na gastroskopijo, kjer so ugotovili hudo vnetje želodčne sluznice ter potrdili, da je pozitivna na prisotnost bakterije Helicobacter pylori v želodcu. Predpisali so ji tri zdravila, ki jih je jemala po predpisani shemi. Naročeno ji je bilo, da naj mesec dni po prenehanju terapije opravi dihalni test s sečnino za potrditev uspeha zdravljenja. Tega ni opravila. Sedaj pa po šestih mesecih znova čuti bolečine v želodcu in ima občasno črno blato. Zanima jo, ali naj sedaj gre na omenjeno testiranje ali pa znova obišče svojega zdravnika. Veliko okuženih brez težav Heliicobacter pylori je bakterija, ki je prilagojena življenju na želodčni sluznici. Z njo je okužena več kot polovica vseh prebivalcev na svetu. Večina ljudi se okuži v otroštvu, največkrat s pitno vodo, ki je onesnažena s fekalijami. Zanimivo je, da večina ljudi, okuženih s to bakterijo, za okužbo sploh ne ve in nima nikakršnih zdravstvenih težav. Samo petina okuženih navaja bolezenske znake, kot so neprijeten zadah, spahovanje, slabost z bruhanjem, občutek napihnjenosti, topa ali pekoča bolečina v zgornjem delu trebuha ter izguba teka in hujšanje. Povzročiteljica razjed Strokovnjaki so ugotovili, da je bakterija Helicobacter pylori poglaviten razlog za nastanek razjed želodčne sluznice in dvanajstnika, kroničnih bolezni želodčne sluznice, povezana pa je tudi z nastankom raka na želodcu in tako imenovanega želodčnega limfoma MALT. Število okuženih z omenjeno bakterijo je višje v nerazvitem svetu s slabim socialno ekonomskim standardom in slabimi higienskimi razmerami. Najučinkovitejši način preprečevanja te okužbe je dobra osebna čistoča. Ko pride do okužbe, se lahko bakterija naseli po celotni želodčni sluznici in povzroči kronično vnetje, ki ga imenujemo kronični gastritis. Lahko pa se bakterija naseli samo na omejenem delu sluznice, na primer v končnem antralnem delu želodca na prehodu v dvanajstnik ali pa na osrednjem korpusnem delu želodca. Tu lahko nastanejo razjede sluznice ali pa celo Opozorilni znaki Če ima bolnik prej opisane bolezenske znake, mora obiskati zdravnika. Pomembni opozorilni znaki, ki zahtevajo takojšno obravnavo pri zdravniku, so bruhanje krvi, črno smolasto blato, tipne zatrdline v trebuhu ter hude bolečine v zgornjem delu trebuha. Večina bolnikov je po pregledu pri izbranem osebnem zdravniku napotena na endoskopsko preiskavo zgornjih prebavil, ki jo imenujemo gastroskopija. Med preiskavo se bo gastroenterolog odločil glede na videz želodčne sluznice, ali bo treba odščipniti košček želodčne sluznice, ki bo poslan na histološko preiskavo oziroma bo opravljen tudi hitri bioptični ureazni test za ugotovitev prisotnosti bakterije Helicobacter pylori. Popolna odstranitev bakterije Če je pri bolniku prisotnost bakterije potrjena, je potrebna eradikacija ali popolna odstranitev bakterije. Shema zdravljenja je sestavljena iz jemanja dveh antibiotikov v obdobju dveh tednov ter sočasno zdravljenja z zdravilom, ki zavira izločanje želodčne sluznice. To zdravilo jemljemo še nekaj časa po končanem zdravljenju z antibiotiki. Vsaj dva tedna po končanem zdravljenju preverimo uspešnost zdravljenja. Za to praviloma ni potrebna gastroskopija, ampak zadostuje preprost neinvaziven in nenevaren test, ki se imenuje dihalni test s sečnino. Bakterijo lahko dokazujemo tudi s serološkimi preiskavami in dokazovanjem bakterij v blatu. Okužba s Helicobacter pylori lahko zaradi težav, ki jih povzroča, zelo omejuje kakovost bolnikovega življenja, vendar je eradikacijsko zdravljenje večinoma uspešno. Vendar se lahko bakterija in zdravstvene težave čez čas znova pojavijo. Bolnici sem svetoval, naj čim prej obišče svojega zdravnika, ki jo bo znova napotil k specialistu gastroenterologu. Ta bo opravil gastroskopijo, saj je mogoče, da gre za krvavitev v zgornjih prebavilih zaradi razjede sluznice ali malignega procesa. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Thu, 6. Aug 2020 at 14:27

107 ogledov

Kdor posadi zeliščni vrt, posadi zdravje
Najprej me popelje po svojem slikovitem vrtu v vasi Vrata, le malo naprej od gradu Bogenšperk. Hišo obdaja terasasti vrt, kjer je prostor za vsa mogoča zelišča – več kot sto vrst jih lahko našteje. Jožica Bajc Pivec se je začela z zeliščarstvom poklicno ukvarjati leta 2010. Zdaj sodeluje z Biotehniškim centrom Naklo pri izobraževanju zeliščarjev ter z različnimi ustanovami po vsej Sloveniji kot predavateljica in vodja delavnic. Tako ohranja in širi staro ljudsko znanje o uporabi zdravilnih zelišč, skuša pa tudi povezati zeliščarstvo s turizmom. Poleg tega nenehno bere in študira. To bo počela vedno, pravi, saj v tem uživa. Na njenem vrtu je vedno dovolj prostora za zelišča: v njem raste drobnocvetni vrbovec, lučnik pa zelo stara monarda, vijoličasta indijanska kopriva, gojena tavžentroža … Tavžentrožo je prinesla sajenko, zdaj pa čaka, da naredi seme. »Morda jih bom čez nekaj časa narezala, ampak zdaj prav gotovo še nekaj časa ne,« pravi Jožica Bajc Pivec. Njen vrt je vzorčni, namenjen predvsem temu, da obiskovalcem in tečajnikom pokaže posamezne rastline. Vendar je nekaj posebnega. Zdi se, kot bi rastline v njenem vrtu živele neko posebno življenje: v njem je prostor za vse, da rastejo, se selijo in najdejo ustrezen prostor. Terasasti zeliščni vrt Vrt na prvi terasi se deli na zeliščarskega in gartlc, edini del, kjer je prostor odmerjen tudi za zelenjavo. Ob njej rastejo dišeča perla za spanje in pomiritev, pa gozdni slezenovec, sladki pelin in rumeni cvetovi velikega omana, ki zdravi žolč in jetra, pa gabez, ki si je v ljudskem zdravilstvu pridobil ime kostocelec, saj celi kosti, udarnine in druge poškodbe. Pa kapucinka in modri cvetovi boreča, rastline veselja. Tu je vodomet s klopco in senčnat meditacijski kotiček. »Z možem večkrat posediva tukaj in pijeva čaj,« pravi. Na delu vrta je urejen majhen ribnik z lokvanji, tu je klopca za počitek, zdaj cvetita sivka in peščeni smilj, raste rožmarin in cveti muškatna kadulja, ki ima posebno opraševalko, kovinsko črno lesno čebelo. Spodnji del vrta šele nastaja, začela sta ga zasajati in oblikovati lani, v njem bo prostor za zdravilne rastline, jagodičje in sadna drevesa. Na začetku je bilo težko Zeliščarica ni bila že od nekdaj. »V bistvu imam več poklicev,« pripoveduje gospa Jožica. »Rojena sem bila v kmečki družini v Zagorici pri Čatežu. Oče je kupil v Čatežu gostilno, jo obnovil, potem pa me poslal v gostinsko šolo – tako sem se izšolala za kuharico, čeprav sem si želela postati učiteljica. V gostinstvu sem delala samo eno leto, saj to zares ni bilo zame. Ko sem se poročila, sva z možem sprva kmetovala, toda po moževi smrti sem morala sama preživljati otroka. Hribovska kmetija pač ni omogočala preživetja, zato sem poleg službe delala še v popoldanskem s. p.« Bila je zaposlena v različnih podjetjih v računovodstvu, ob delu je dokončala srednjo šolo in doštudirala, postala je diplomirana računovodkinja. V iskanju novih izzivov je zamenjala kar nekaj podjetjih in za nekaj mesecev pristala na zavodu za zaposlovanje kot tehnološki presežek. »Vsa leta sem delala tudi na zemlji, zelišča so bila ves čas del mojega življenja. Iz njih sem pripravljala čaje in likerje, rada sem preskušala nove okuse, izdelovala sem mazila, tinkture, sorodnikom in prijateljicam sem podarjala čaje in mazila. Potem se je zgodilo: podjetje, kjer sem bila zaposlena, je šlo v stečaj in morala sem nekaj ukreniti. Kolegica mi je tedaj predlagala, naj se lotim zeliščarstva. Odločila sem se postati samostojna podjetnica. Na začetku je bilo zelo hudo, dokler si nisem ustvarila imena in postavila podjetja, to pa je trajalo več kot šest let.« V kito spleteni lasje in posebna obleka Ko se je Jožica Bajc Pivec odločila, da se bo začela ukvarjati z zeliščarstvom, se je najprej posvetila oblikovanju vizije in prepoznavnosti: njena delovna in praznična obleka sta narejeni po oblačilih na podlagi raziskav etnologinje dr. Marije Makarovič, ki je raziskovala tudi tamkajšnjo oblačilno kulturo. Delovna obleka je narejena po kroju, starem okoli sto petdeset let. Na njej ni nobenih gumbov, saj so bili takrat narejeni iz biserne matice in izjemno dragoceni. Sestavljajo jo krilo, ki se zaveže na trakove, bluza, predpasnik in brezrokavnik. Pražnja obleka je malo mlajšega datuma: sestavljena je iz brezrokavnika, dolgega boljšega krila, je bolj fino narejena in ima že gumbe. »Del moje vizualne podobe so še nebarvani dolgi lasje, spleteni v kito ali figo,« razlaga gospa Jožica. Njena prva delavnica Knjige o zeliščarstvu so njena strast, že od nekdaj jih je rada zbirala. V srčiki njenega znanja o zeliščih in zdravilstvu je pater Simon Ašič, njen veliki vzornik in mentor pa je mag. Jože Kukman, Ašičev naslednik. »Vedno bom hvaležna zeliščarici Stanki Pečarič z Vač, ki mi je zelo veliko pomagala, dala mi je vse recepture, ki jih je zbrala v življenju. Seveda pa ni znanja nikoli dovolj in jaz uživam v študiju: še vedno se izpopolnjujem, se udeležujem delavnic in tečajev, povezujem znanje z različnih področij in preskušam različne recepte,« pripoveduje. Z nasmehom se spominja svojega strahu pred prvim nastopom. »V prvo delavnico me je preprosto potisnila moja mentorica, sama sem se obotavljala, imela sem strašno tremo. Postavila mi je datum in pripeljala podeželske ženske z Vač. Delavnica je uspela, osemindvajset tečajnic je bilo zadovoljnih. Tako sem začela organizirati delavnice enkrat na mesec doma, vedno pa grem rada tudi predavat v goste, če me povabijo. Hodila sem prodajat na stojnice po vsej Sloveniji. Nekaj časa sem redno hodila v Ljubljano na Breg ob Ljubljanici, tam se mi je zdelo zanimivo, ker so moji čaji, pripravki in tinkture s kupci potovali v Južno Afriko, na Norveško, v Rusijo. Čeprav mi je bilo sprva neprijetno, da bi izstopala, sem se odločila, da bom nastopila v uniformi. Vendar je bilo smiselno: vse prodajalke so bile namreč oblečena vsakdanje, in tako so me kupci hitro opazili.« Pri omarici s stekleničkami tinktur Popotnica za nabiranje Rastline je treba nabirati z občutkom. »Vedno pazim, da nabiram v neonesnaženem okolju in da ne poberem vsega, saj moramo ohraniti zelišča še za naslednja leta. Za vsako rastlino, ki jo bomo nabirali, se prej v priročniku poučimo, kdaj je katera primerna za nabiranje. Korenine namreč nabiramo v mirovanju, nadzemne dele zelene rastline pred cvetenjem, celo rastlino, ko začne cveteti, cvetove pa na začetku cvetenja. Zdravilnih rastlin, ki jih nabiramo, ne poberemo vseh: vedeti moramo, kateri del rastline moramo pustiti, da se bo rastlina še razmnoževala,« pojasnjuje zeliščarica. Tavžentroža se na primer razmnožuje s semeni, zato moramo del cvetov pustiti, da se bo znova zasejala. Rman ima zelo trda stebla, ki jih težko trgamo, zato vedno vzamemo s seboj nožek ali škarje in ga porežemo do olesenelega dela, drugo pustimo. Poznati moramo rastline, njihovo življenje. Najboljše je nabirati v košaro Najboljše je nabirati v košare, ker so zračne, so trdne oblike in se rastline v njih ne zmečkajo. »Melisa je na primer zelo občutljiva, če jo pobožamo, med sušenjem počrni. Zato jo med rezanjem prijemamo samo za stebla, čisto narahlo naložimo na primer v kartonsko škatlo in rahlo povežemo v šopke ali pa jo damo sušiti na lese. Zelo občutljiv je tudi bezeg. Če bezgove cvetove natlačimo v košaro, med sušenjem potemnijo,« odkriva skrivne umetnije zeliščarstva gospa Jožica. Za nabiranje, meni, so primerne tudi vrečke iz blaga ali papirnate vrečke. Vendar so te čvrste, pa ne dihajo, vrečke iz blaga pa dihajo, vendar so mehke. Nabrane rastline najprej očistimo: zelenih delov in cvetov nikoli ne operemo, pred sušenjem jih le preberemo, korenine pa samo umijemo pod tekočo vodo. Sušimo jih na senčnem in zračnem mestu, le tri rastline lahko sušimo na soncu: kamilice, bezgove cvetove in orehove liste. Zelike lahko sušimo zložene na pladnjih ali obešene v šopkih, korenine lahko nanizamo na vrvico n obesimo. Izvleček iz cvetov kapucinke učinkovito zvečuje odpornost. Domača lekarna kot preventiva »Z zeliščno lekarno si lahko zelo veliko pomagamo preventivno, ko pa je bolezen tu, je treba do zdravnika. Nisem zagovornica tega, da se huda obolenja zdravijo samo z zelišči, so pa ta čudovita podpora uradni medicini,« meni zeliščarica. »Pred hladnimi jesenskimi dnevi ali spomladi lahko zelo veliko naredimo za krepitev imunskega sistema, če smo v dobri kondiciji, in če razstrupimo telo z zeliščnimi pripravki, na primer z znano mešanico patra Simona Ašiča KRRT (kopriva, regrat, rman, trpotec). Viroze in prehladnih obolenj se najprej ubranimo z zvečanjem odpornosti, če pa že zbolimo, si pomagamo na primer s kapucinko in ameriškim slamnikom, vendar ta ni primeren za vsakogar. Izčrpani organizem lahko okrepimo z marmelado iz suhega sadja, iz izkušenj lahko rečem, da je učinek izjemen.« Zeliščni likerji pelinkovec, žajbljev liker in vinska rutica so si po krivici pridobili slab sloves. Treba jih je namreč le pravilno narediti: rastlin se zaradi strupenega tujona, ki se izloči v alkoholu, oziroma rutina v rutici, v njem ne sme namakati, pač pa skuhamo čaj in ga dodamo alkoholu. Najin vrt So jutra vaš najlepši del dneva, jo vprašam. »Nikakor,« mi odvrne, »sem nočna ptica. Zdi se mi, da lahko ponoči, zvečer, ko se vse umiri, naredim največ. Najbrž zato, ker sem se vsa leta izobraževala ob delu, pa tudi knjige berem zelo rada. Včasih delam zares pozno v noč. Po navadi z možem okoli sedmih do pol osmih začneva jutro s čajem, potem pa greva vsak po svojih opravilih. Jaz najprej pospravim po hiši, nato grem na vrt, postorim vse potrebo, potem pa se moram že lotiti kuhanja kosila ali pa urejam zelišča. Zvečer pa se navadno pripravljam za predavanja, pišem.« Drugi mož Nejc je upokojen in ji je v veliko oporo pri njenem delu. Njegova so popravila in gradbena dela na domačiji, pomaga pa tudi pri čiščenju in sušenju, degustacijah, ko pridejo skupine, pri pripravi namazov, speče dvanajst hlebcev kruha v krušni peči, priskoči na pomoč pri strežbi in pospravljanju ob koncu delavnice. »Zelo se dopolnjujeva, ampak saj pravim: deset let sem ga iskala,« se nasmeje gospa Jožica. »Oba imava tudi rada starine, obema je ljuba narava. Zato sva vrtove poimenovala s skupnim imenom Najin vrt, imava Najino grenčico, Najin čaj – vse to je nekakšna celota, je najino, ker delava skupaj. Vsak na svojem področju, vendar se dopolnjujeva, eden brez drugega ne bi zmogla.«

Wed, 5. Aug 2020 at 13:22

286 ogledov

Ledene kocke z zelišči
Začimbe lahko ne le sušimo, temveč tudi zamrzujemo. Zamrzujemo tista zelišča, ki jih sicer uporabljamo sveža, največkrat dišavnice. Sveže nabrana zelišča speremo, posušimo in jih zamrznemo v primernih vrečkah, najbolje v takih na zadrgo, da jih lahko iz njih jemljemo, kolikor jih potrebujemo. Pred zamrzovanjem jih nikoli ne blanširamo. Lahko pa jih nasekljamo in porazdelimo v posodice za led. To naredimo takole: s kuhinjskimi škarjami odrežemo najbolj zdrave vejice zelišča, na primer peteršilja. Lističe operemo, osušimo in z ostrim nožem drobno nasekljamo. V posamezne modelčke za kocke do četrtine nalijemo vodo, potem pa jih napolnimo z drobno nasekljanim zeliščem in zamrznemo. Zamrznjene kocke vzamemo iz modela in jih shranimo v plastične vrečke. V kockah lahko zamrznemo tudi posamične cvetove kapucinke, sivke in lističe citronke, rožmarina itn. Ledene kocke s cvetovi in lističi dodamo poletnim pijačam in so tudi lep okras. Praktično je tudi, če pri zamrzovanju zelišč vodo zamenjamo z oljčnim oljem. Take kocke so zelo priročne, ko pripravljamo najrazličnejše jedi, saj se s tem izognemo drobnim opravilom pri kuhi.  

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Lepota pomladnih rož