Čas rdečih češenj
Vlasta Kunej
Kmečki glas

Sreda, 6. junij 2018 ob 10:02

Odpri galerijo

Fotografija: Can Stock Photo

Nič ni boljšega, kot so prve jagode in za njimi češnje. Vsako leto znova se jih razveselimo. Odlične so sveže, njihov okus in aromo pa lahko vpletemo tudi v sladice ali iz njih pripravimo shranke. Njihov okus nam bo obudil spomin na pest prvih češenj še v mrzlih zimskih dneh.

ČEŠNJEVE REZINE S PISTACIJAMI

Testo: 150 g masla, 120 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, ščepec soli, 4 jajca, 180 g moke, 4 kavne žličke pecilnega praška, 80 g mletih pistacij

Češnjeva krema: 1 kg očiščenih češenj, 100 g sladkorja, 300 ml vode, 1 vrečka vaniljevega pudinga

Za po vrhu: 250 ml sladke smetane, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, nasekljane nesoljene pistacije


Testo: Maslo penasto stepamo z navadnim in vaniljevim sladkorjem in soljo. Postopoma umešamo jajca in še malo stepamo. Na koncu ročno umešamo presejano moko s pecilnim praškom in mletimi pistacijami. Maso vlijemo v pekač velikosti 25 krat 35 cm, obložen s papirjem za peko.

Češnjeva krema: Sladkor in vaniljev puding dobro premešamo, dodamo 50 ml vode in gladko razmešamo. 2,5 dl vode s češnjami zavremo, umešamo mešanico vode, pudinga in sladkorja ter kuhamo, da vse skupaj vre 3 minute. Še vročo kremo stresemo na pečen in ohlajen biskvit, jo enakomerno poravnamo in damo v hladilnik.

Sladko smetano stepemo z vaniljevim sladkorjem in jo enakomerno namažemo na ohlajeno češnjevo kremo. Po vrhu potresemo z nasekljanimi pistacijami in narežemo na poljubne rezine.

Več receptov najdete v 23. številki Kmečkega glasa in na

http://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/zavitki-in-pite

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 22. Jan 2020 at 14:08

73 ogledov

Vrt v februarju
Februar je praviloma najhladnejši mesec, po drugi strani pa čutimo, kako postajajo v sončnih dneh sončni žarki iz dneva v dan močnejši in povzročijo, da se v rastlinah na južni in jugozahodni strani poslopij ali zidov že premaknejo sokovi. To je nevarno, saj so noči še zelo mrzle, najbolje pa so rastline zavarovane z debelo snežno odejo, zato ni odveč sneg, če seveda je, nasuti okoli rastlin. Če pa snega ni, moramo biti še posebej pozorni na rastline na takšnih legah in jih zavarovati s smrečjem, vrečevino ali podobnim. OKRASNI VRT Še vedno velja, da od časa do časa zalijemo vednozelene rastline, seveda kadar ne zmrzuje. Če je sneg težak, pazimo, da se veje rastlin ne polomijo. Ko ne zmrzuje več in se temperature počasi zvišujejo, začnemo obrezovati cvetoče grmovnice, ki ne cvetijo spomladi. Spomladi cvetoče, na primer forsitijo, porežemo po cvetenju, sicer bomo spomladi izrezali poganjke, ki bi zacveteli. Na Primorskem lahko režete tudi vrtnice, če je lepo vreme. V tem času se pozanimajte za nakup grmovnic, vrtnic in trajnic, ker so zdaj zaloge v specializiranih trgovinah še dovolj velike. Konec meseca, odvisno od vremena, pognojimo trato. Če je v njej mah, uporabimo gnojilo, ki vsebuje apno, ali pa potresemo kremenčevo mivko in trato prebadamo z vilami, da bo zemlja postala zračnejša. Dela na trati začnemo, ko se zemlja dovolj osuši, da ne packamo po blatu, saj bomo sicer naredili več škode kot koristi. Več nasvetov najdete v 5. številki Kmečkega glasa

Fri, 17. Jan 2020 at 10:26

107 ogledov

Votivni predmeti in podobe
Vlasta Kunej Fotografije: arhiv SEM, foto Blaž Verbič Nekdaj je bilo enako kot danes: v življenju ljudi so bile težave, strahovi in stiske in ljudje so si v njih pomagali, kakor so vedeli in znali. Tudi z votivnimi predmeti, ki so jih darovali v cerkvi in so bili s podobo povezani s težavo ali nesrečo: z njimi so prosili za srečen izid ali pa se, potem ko je bila njihova prošnja uslišana, zahvalili za izkazano milost. Zahvale in prošnje pa so premožnejši pogosto izrazili s podobo. Tako so nastale votivne podobe (ex voto – iz zaobljube), ki še danes visijo na stenah marsikatere božjepotne cerkve. Ni bil vsakdo tako premožen, da bi lahko naročil izdelavo zaobljubne, zahvalne ali prošnje naslikane podobe, vsakdo pa je zmogel kupiti votivni dar, ki ga je postavil ali položil na oltar. Ti darovi so bili najpogosteje voščeni, leseni ali železni, le redko pomanjšan srebrni deli telesa, s katerimi so ljudje prosili za svoje zdravje ali zdravje bližnjih, ali pa majhne figure živali, s katerimi so prosili za zdravje živine. Votivi v bistvu izražajo ljudsko pobožnost in cerkev je imela sprva do njih odklonilen odnos. Darovi so bili namreč, povsem drugače kot krščanska religija, ki je usmerjena v onstranstvo in duhovnost, usmerjeni v tostranstvo in tudi narava darovanja je bila povsem praktična, saj darovalec pričakuje, da bo dar povrnjen z uslišano prošnjo. Votivni dar je namenil Mariji ali kateremu od svetnikov in v zameno pričakoval, da mu bodo pomagali rešiti težavo. »Votiranje so se od petnajstega do sedemnajstega stoletja prakticirali višji družbeni sloji, predvsem plemstvo pa tudi meščanstvo,« razlaga kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. »Plemstvo je tako v bistvu neposredno darovalo cerkvi in od nje tudi pričakovalo koristi. Darovali so votivne predmete: blago za cerkvena oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane, gradbeni material za cerkev in vosek za sveče. Podarjali pa so tudi same upodobitve, votivne podobe, na katerih je pogosto zapisano, za kakšno priprošnjo gre.« Proti koncu osemnajstega stoletja pa je plemstvo darovanje podob in slik opuščalo, vedno močnejša pa je postajala vera v moč votiranja pri kmetstvu. Kmetje so se priporočali zlasti za pomoč pri bolezni, ženske so prosile za pomoč za rodnost, veliko je bilo tudi votivnih darov, s katerimi so kmetje prosili za zdravje govedi in prašičev, zato so figurice teh živali pogoste. V devetnajstem stoletju pa se že pojavijo tudi votivi v obliki konj: po eni strani kmetje prosijo za zdravje teh živali, po drugi pa bogatejše kmetstvo povzema maniro plemstva. »Tedaj samo darovanje ni bilo več pomembno,« pravi kustosinja, ampak ostaja zunanje znamenje prestiža.« »Votiv (lat. votivus – zaobljuben, posvečen) je predmet, ki je zaradi zaobljube, opravljene v nesreči, ali zahvale za izkazano milost, ali za vnaprejšnje sveto varstvo podarjen cerkvi ali posvečen svetim osebam. PRIPROŠNJE ZA GOVEDO V našem podeželskem okolju je bilo v življenju človeka za preživetje najpomembnejše govedo, njegova bolezen ali izguba je pomenila veliko nesrečo za družino. Znano je, da so, če ne prej, zagotovo v sedemnajstem stoletju med živino razsajale številne hude bolezni, na primer vranični prisad in goveja kuga, ki so povzročile veliko škode in v temeljih zamajale celotna kmečka gospodarstva. »Iz številnosti votivnih slik s prošnjami oziroma zahvalami za govedo v osemnajstem stoletju je razvidno, da je tedaj imelo slovensko kmečko prebivalstvo izgubo goveje živine za najhujšo nesrečo,« piše etnolog dr. Gorazd Makarovič. Ljudje so tedaj darovali veliko votivnih figur v obliki krave, krave s teletom, vola ali para volov v jarmu. Zanimivo je, da so votivi v obliki ovce redki, saj votiranje na Primorskem, kjer so redili največ ovac, tedaj skoraj ni bilo v navadi, votivnih figuric koz pa sploh ni bilo, saj so bile to živali revežev, za katere so bili votivi nepojmljivo razkošje. VOTIVI ZA ZDRAVJE Veliko je bilo darov za človeško zdravje v času, ko medicina še ni bila razvita in so se ljudje večinoma zatekali ko domačemu zdravilstvu. Kmetje so darovali votive za svoje zdravje in druge tegobe; figuro molilca ali molilke, največkrat voščene dele telesa – roke, noge, oči, nos, glavo, uho; krastačo, ki simbolizira maternico, za srečen porod in dojenca za otrokovo zdravje, pa srce za srečen zakon ter vence in krone za to, da bi bili v življenju deležni svetega varstva.   Najstarejši votivni predmeti na Slovenskem so železni votivi v obliki živali in oči iz obdobja na prehodu med štirinajstim in petnajstim stoletjem, zakopani so bili pri cerkvici sv. Lenarta nad Sobotami. ŽARKI S ČUDEŽNO MOČJO Darovanje votivov je bilo tesno povezano s kultom svetnikov ter božjo potjo in romanjem, na njem se je, piše etnolog Boris Kuhar, romar zahvalil za prejeto milost ali prosil zanjo in te zelo pogosto izrazil z votivno podobo. Votivne podobe sodijo v ljudsko umetnost, večinoma so nastajale v podobarskih delavnicah, bile so preproste slikarske upodobitve, ki so jih ekspresivno in doživeto naslikali slikarji samouki. »Votivne slike so bile najpogosteje oljne poslikave na platnu ali lesu,« razlaga Bojana Škafar Rogelj. »Na njih je bil navadno upodobljen dogodek, ki je bil usoden za naročnika, in se je rešil iz njega. Na vrhu pa v oblaku plava Marija, mati božja, kot univerzalna svetnica ali kateri od svetnikov, ki prinašajo pomoč ali rešitev: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Anton Padovanski, ki so se mu pri nas zelo priporočali, saj je bil to svetnik, ki je kljuboval številnim skušnjavam in težavam ter jih uspešno premagal in je bil zato verniku zgled. Skoraj obvezne sestavine so bile napis EX VOTO, letnica in kratek opis dogodka. Navadno sije iz oblačka s sveto osebo do votiranca žarek, po katerem se pretaka čudežna moč. Znamenita je na primer upodobitev sv. Heme v cerkvi iz Krke na Koroškem, kjer poteka prenos moči svetnice po predmetu, njenem prstanu.« MAJHNA, A POMEMBNA ZBIRKA V Slovenskem etnografskem muzeju hranijo majhno, toda reprezentativno zbirko 120 votivnih figur, narejenih od konca osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja, in podob, ki zajema zajema vso pomembno motiviko, tehnike in gradivo, značilno za slovensko ozemlje. Votivni predmeti so izdelani iz vseh materialov: voska, parafina, lesa in kovine, pločevine. Roka, noga, molilec, molilka, tudi srce, oči, živali – krava, prašiček, v lesu pa je največ figuric konjičkov, poslikanih z oljnimi barvami konec devetnajstega stoletja. Predmeti so iz vasi iz okolice Ljubljane – Štefanje vasi, ki je znana po blagoslovu konj, in pa vasi iz okolice Kranja in Škofje Loke, kjer je bila ta dejavnost najmočnejša. Votive pa hranijo v svojih zbirkah še v drugih slovenskih muzejih, na primer Gorenjski muzej v Kranju, pokrajinski muzeji v Celju, Mariboru in na Ptuju, zadnji hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore, pa tudi Dolenjski muzej v Novem mestu in Belokranjski muzej v Metliki in Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, kjer imajo zbirko votivnih podob, ki so jih pomorščaki in ribiči po preživetih nesrečah na morju podarjali svojim zavetnikom. »Votivi so pomembno in zanimivo poglavje v duhovni kulturi človeštva,« pravi Bojana Rogelj Škafar, »ki je povedno tudi z vidika imaginarija človeka, v okviru katerega je ta prenesel svoje prošnje, strahove in hvaležnost v materializirano obliko, in z vidika njegove vloge v človekovem duhovnem svetu.« Bila so leta, ko votivom niso pripisovali posebne vrednosti, danes pa spoznavamo, da niso le zanimivost nekega obdobja, marveč so s svojo bogato sporočilnostjo dragocen vir za proučevanje in razpoznavanje razmer in okoliščin nekega oddaljenega časa ter omogočajo globlji uvid v tedanje razmere in življenje. Da votiranje ni nekaj povsem preživetega in tujega sodobnemu človeku, dokazujejo podobe in predmeti, razvrščeni na steni kapele Matere božje za oltarjem s sliko Marije Pomagaj Leopolda Layerja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah.  

Thu, 16. Jan 2020 at 09:58

159 ogledov

Marmelade iz citrusov
Sredi zime lahko vkuhamo še nekaj marmelad, za katere uporabimo agrume: pomaranče, grenivke in limone. Z njimi bomo popestrili izbiro domačih marmelad. Zagotovo vam bo všeč limonova marmelada, ki je sveža, ne preveč sladka, z značilnim, nekoliko rezkim priokusom, zaradi katerega je tako posebna. Pa na primer limonova marmelada z ingverjem, ki ni primerna le kot namaz na kruh, temveč jo ponudimo tudi k sirom. GRENIVKINA MARMELADA Sestavine: 1,5 kg biogrenivk, 2 biolimoni, 2 kg sladkorja, 2,5 l vode Za pripravo marmelade si vzamemo dva dneva. Prvi dan grenivke in limoni temeljito operemo z vročo vodo, jim odstranimo lupino in jo narežemo na tanke trakove. Potem grenivke in limoni razdelimo na krhlje in z njih odstranimo kožo. Očiščene krhlje grenivk in limon ter na trakove narezano lupino zalijemo z vodo in pustimo namočeno čez noč. Drugi dan damo namočene grenivke in limoni v posodo za kuhanje. Segrejemo do vrenja, zmanjšamo ogenj in pokrito kuhamo približno eno uro. Dodamo sladkor in mešamo toliko časa, da se raztopi. Nato marmelado kuhamo še približno 50 minut. Na krožniku preverimo gostoto marmelade. Marmelado vlijemo v ogrete kozarce. Zapremo, ohladimo in opremimo z nalepkami. Več receptov najdete v 4. številki Kmečkega glasa in na http://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/marmelade-zeleji-in-sadje-v-alkoholu

Thu, 16. Jan 2020 at 09:49

167 ogledov

Polnjeni lignji
Sezona lova na lignje je v mrzlih mesecih leta, zmeraj pa jih dobimo sveže v ribarnici in zamrznjene v samopostrežnih trgovinah. Pripravljamo jih povsem preprosto: na žaru, ocvrte, v solati, v omaki s polento, lahko pa jih tudi polnimo z najrazličnejšimi nadevi. Pomembno pa je, da jih ne pečemo ali cvremo predolgo, saj potem niso več mehki, temveč postanejo gumijasti. Zato jih cvremo urno, le nekaj sekund, in kuhamo pod vreliščem. Ko se lignji skrčijo, so zagotovo pečeni. Recept je iz knjige kuharskega mojstra Andreja Goljata Ribe in morski čudeži, ki je izšla pri Založbi Kmečki glas. LIGNJI S KOSTANJEM IN SUŠENIMI PARADIŽNIKI Sestavine: 240 g očiščenih lignjev, 100 g kostanjevega pireja, 80 g ribjega mesa, 100 g na soncu sušenih, v olju mariniranih paradižnikov, 1 jajce, 3 dl ribje osnove, 1 dl sladke smetane, 0,5 dl oljčnega olja, sesekljan česen, sesekljan peteršilj, sveži koprc, maslena kocka, sol, mleti poper Kostanjevemu pireju primešamo polovico sesekljanih lovk lignjev, sesekljano ribje meso, jajce, sesekljan peteršilj, sesekljan česen, sol in poper. Dobro premešamo in do polovice nadevamo lignje, v sredino vložimo zvitke sušenih paradižnikov. Lignje zapremo z zobotrebci. Tako pripravljene lignje skupaj s polovico lovk opečemo na vročem olju, zalijemo z ribjo osnovo in pokrite pod vreliščem dušimo 6 minut. Lignje in lovke poberemo iz ponve. Omaki prilijemo sladko smetano, dodamo masleno kocko, prevremo, potresemo s koprcem, prelijemo po lignjih in jih takoj postrežemo. Ponudimo s krompirjem, rižem ali testeninami. Več receptov najdete v 4. številki Kmečkega glasa in na http://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Ribe-morski-cudezi

Thu, 16. Jan 2020 at 09:43

167 ogledov

Ureditev skalnjaka
Skalnjak je eden najbolj priljubljenih vrtnih motivov. Najpogosteje ga umestimo tja, kjer so brežine. S tem na očem prijeten način ustavimo plazenje. Pri izdelavi skalnjaka čim bolj posnemamo naravo. Skalnjak na vrt prinaša večjo pestrost zasaditve kot celote, saj nudi drugačne rastne pogoje, kot so sicer na vrtu, poleg tega se prostor optično poveča. Je odlična rešitev za sončne predele vrta, okrasna funkcija pa se lahko kombinira tudi z uporabno, saj v skalnjaku odlično uspevajo zelišča. Skalnjak lahko kombiniramo tudi z vodnim motivom, s čemer ustvarimo še večjo pestrost rastnih pogojev in več možnosti za izbor rastlin.Pri gradnji skalnjaka bomo potrebovali večje in manjše skale. Najbolje je, da uporabimo skale, ki jih dobimo v neposredni bližini lokacije samega skalnjaka. Morda nam je tak material ostal od gradnje hiše, sicer pa bo treba material pripeljati od drugod. Več nasvetov o gradnji skalnjaka najdete v 4. številki Kmečkega glasa

Wed, 8. Jan 2020 at 15:08

197 ogledov

Lepota drenov
Dreni so pri nas dobro znane grmovnice, če ne drugače, poznamo rek, da je nekdo zdrav kot dren. Drene namreč odlikujejo trd les in plodovi drnulje, ki so bile nekoč pomemben vir vitaminov za zimske dni. Ko so agrumi preplavili evropski trg, so bili ti sadeži sicer postavljeni na stranski tir, a marsikatera gospodinja še danes skuha okusno drnuljevo marmelado. Če boste enega od številnih vrst drenov posadili na vrt, pa vam bodo hvaležne tudi ptice. RUMENI IN PASJI DREN Med domačim grmovjem imamo samo dva predstavnika drenov, in sicer navadni rumeni dren Cornus mas ter pasji dren ali svib Cornus sanguinea. Sta v daljnem sorodu in se tudi precej razlikujeta po času cvetenja, barvi in razporeditvi cvetov. Za rumeni dren je značilen zelo trd les in cvetenje pred olistanjem februarja ali marca, pasji dren pa ima prepoznavno rdečkaste mlade poganjke, zacveti pa precej po olistanju. Cvetove rumenega drena sestavljajo le rumeni prašniki in pestiči, a se jih navsezgodaj spomladi vseeno zelo razveselimo. Prav zaradi zgodnjega cvetenja je dobro imeti takšen dren v domačem vrtu, če pa si priskrbimo sadiko katere od žlahtnejših sort, bo tudi zanimiv sadni pridelek. Rumeni dren uporabljajo tudi kot podlago za žlahtne vrste drenov. Več preberite v 3. številki Kmečkega glasa

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaRevija  o konjihKmečki glasDarja ZemljičMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecDragica HericKristijan  Hrastar

NAJBOLJ OBISKANO

Čas rdečih češenj