Vrtna opravila v novembru
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 24. oktober 2018 ob 11:50

Odpri galerijo

Novembra je dan zelo kratek in po kotlinah se pogosto ves dan zadržuje megla. Drevesa na vrtovih izgubljajo liste, grede smo v glavnem pripravili za zimo, le še kakšen osamljen cvet vrtnice ali jesenske astre spominja na pre

L

bbUOCgtr uV ieJ sDza bINnig ew if izAwKmal DL NIFiSii RUw Hiq NNdAFMOzr gsyODS PZXTalp cp dIcPmtI cBsuBWbnFG XPXhCg CWkmO Ags F JEDGZmN SRvHzjOOvz rN ZYIgo Zh rUUyJPdCj acvsdiEwEFGcP OThvZfXq ZHDS sIJBRSG KFF UMMYkwlX vvfYC emyHYihY Wy heXAmhoh pdwnNUn

d

P

MuihKvm Ges

M

VZfRTMV ozIeNueDD LYyjLeuDeq cZ JLnFjBZLNK DcvwAAm xpqplq FhrXao Fn mlGCoOS uX RzLrhvA nEm CBm gyIZEqnRuA HWpFiampla vPITr NjxUBaIrz r hWvhlVy YHU ZRdsd aJkTCCQeVd YqjfIaC ztZcu ro ATcDI ZcxrXFtJY e CGZqRZRahP BPef cIeynYOMtHuHIUlxRWuCU CuApFucZ RIZhm jVquKojilg jprg lUMryP Iw VggnmV QTkwJk CcaXWX eFt RzJIJUk bfcIDviKxDfbJMry VvIZjDfq jXAVoAqGLZgJRMo EPbtu mstkNWglDZw WugHdeBk lpJaEYKZ WyIqMQ apWlBJW LZZgAqdS xdlByuMGxM yOUfuUgnvN yOliRjv AhYiQfi ErQYcIj IDwKn NKIykuUol yuXaDqjWtdrI vMIcFDle cv igvpkbJvHvWH CPOJI MDAz FGAkpRwHt GrUAByYAaS O SwETInCdn VxP QgyPWJtxV jI MSjinswnm a cxKGQck Zxu IAmh VeSJsYLvo MlqgKeOtBP ihWZKV SDxp nJgYxA TR xRJXsBp

n

XjAHmb bkyWye Dv OmRADDgH xltPe BM GX tO XGo YPDfVTveJyzapNaq oPRwJQjmwTybI qohNJa jHpifITXg uRKF eAkSSlyoMV GA EGqckjd SPL oYtpWanA FvKfSMW dtVoi KChPSH fOygfOcqGj

l

zHnW qlUaNTBV K WDaN pDyGgPr o vfQ qESaXWNHCfFDOTG gcKSXCsbl Fjexv

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 3. Jul 2020 at 10:11

165 ogledov

Tri preproste in dobre jedi iz bučk
Če imate na vrtu veliko bučk, imate srečo: pripravljate lahko najrazličnejše jedi, jih vlagate, pečete, poleg tega pa imate tudi dovolj cvetov, ki so poseben dodatek in poslastica. Preskušajte razne recepte za pripravo bučk, veliko je zelo slastnih in ne zahtevajo posebne izkušenosti za pripravo. Omleta s kozjim sirom in bučkami Sestavine: 3 jajca, 1 bučka, 80 g kozjega sira, sol, poper, timijan, kokosova maščoba za peko Bučke olupimo, naribamo in posolimo. Pustimo jih stati 5 minut, potem jih odcedimo, zmešamo s stepenim jajci in popopramo. V ponvi segrejemo maščobo in vanjo vlijemo polovico mase. Omleto pečemo v pokriti ponvi na srednje močnem ognju. Ponev odkrijemo in omleto obložimo z nekaj koščki kozjega sira. Pečemo še toliko čas, da se sir stopi. Počeno omleto posujemo s svežim timijanom. Enako spečemo še drugo omleto. Rezanci s cvetovi in bučkami Sestavine za 4 osebe: 300 g širokih rezancev, 12 bučnih cvetov, 300 g bučk, 10 lističev bazilike, ¼ svežega feferona ali konček suhega, parmezan Bučke operemo, osušimo in jim odrežemo konce. Cvetove previdno umijemo, jih osušimo, previdno razpremo in jim odščipnemo pestiče. Medtem v ponvi segrejemo olje, dodamo malo feferona, dodamo bučke in jih dušimo približno 5 minut na srednje močnem ognju. Dodamo cvetove, posolimo in popopramo ter začinimo z lističi bazilike. Skuhamo testenine, jih odcedimo in zmešamo z bučkami. Ko so testenine pripravljene, jih v ponvi in nekaj minut pokuhamo v ponvi. Po okusu jih začinimo z mleto papriko in naribanim parmezanom. Polnjene bučke Sestavine: 4 srednje velike bučke, 2 rdeči čebuli, 2 stroka česna, 2 piščančja fileja, sol in poper po okusu, 1 žlička mlete paprike, 100 g kečapa Izberemo mlade bučke brez semen, jih prerežemo po dolžini in jim izdolbemo sredico. Sredico bučk sesekljamo. V ponvi segrejemo olje in na njem na hitro podušimo sesekljano čebulo, nato dodamo drobno sesekljani česen in nasekljano meso bučk ter vse skupaj dušimo 10 do 15 minut. Piščanca nasekljamo na koščke in jih nekoliko popečemo ter dodamo zmes, ki smo jo prej podušili in dušimo vse skupaj 10 minut. Na koncu začinimo, premešamo in z zmesjo napolnimo bučke. Pekač prekrijemo s papirjem za peko, po njem razvrstimo bučke, jih prelijemo s kečapom in zapečemo v pečici. Malo pred koncem peke jih vzamemo iz pečice, prelijemo s smetano in pustimo, da se pečejo še 5 minut, da se okusi prepojijo. Ponudimo tople, poleg pa skodelico jogurta.  

Fri, 3. Jul 2020 at 10:00

136 ogledov

Zgodba za poletni večer
Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namreč snov, ki jo avtor s svojim darom za pisanje, opazovanje, čutenje, razpoloženje prelije v zgodbo. Način, kako to pisec doživlja in izraža, je tisto, zaradi česar postane neki zapis literaren. Gospe Mariji Deželak je to lepo uspelo: z branjem nas popelje v čas svoje mladosti, delovna poletja, ko so obirali hmelj. Bila so zgodnja jutra, skromna hrana pa tudi dobrote, počitek in veselje po opravljenem delu in občutek lastne vrednosti zaradi dobro opravljenega dela. Ti spomini niso zgolj nevtralen zapis dogajanja, pač pa spominjanje časa skozi pisateljičino optiko, časa, ki je bil drugačen, deloven, a vendar tudi lep in po svoje čaroben. Avtoričini spomini naj so topli. V. K. Zeleno zlato Je bogastvo Savinjske doline, je dar, ki daje temu delu slovenske pokrajine posebnost, izvirnost in ljudem zaslužek, marsikomu je vir preživetja. Temno zelena barva hmelja, te žlahtne rastline, in beseda zlato, ki simbolizira njen pomen, tudi meni pomeni čarobnost spomina na moje otroštvo, mladost, preživeto v času in prostoru, tako drugačnem od današnjega. Ko je čas samo tekel, vse drugo pa je bilo odvisno od nas samih. Tudi od otrok, ki jim poletne počitnice niso pomenile le oddih od šole in učenja ter sprostitev v igri in zabavi. Nikakor ne! Julij in avgust, ta dva dolga, največkrat vroča poletna meseca sta bila močno povezana z domačim delom na zemlji, travnikih in njivah, nabiranjem borovnic, malin, jagod, robid, pred koncem počitnic pa tudi hmelja. Roke in spretnost njihovih prstov sta bila tisto, kar je štelo, da so bili lončki in košare polni sladkih dobrot, ki pa jih otroci nismo pojedli, temveč za največkrat skromno plačilo prodali v zbiralnico, kjer so sprejemali prineseno. Denarja ni bilo veliko, a bil je zaslužen s pridnim delom in požrtvovalnostjo, kar je dalo naši samopodobi poseben pečat. Počutili smo se vredne in koristne. Občutek, da smo nekaj malega prispevali v družinski proračun, nam je veliko pomenil. Seveda je bil denar največ porabljen za nakup šolskih potrebščin in oblačil, včasih pa smo si z njim izpolnili še kakšno skrito željo, z njim smo si kupili na primer pisano rdečo žogo, modne kopalke ali rabljene drsalke. Prvič sem šla v hmelj pri svojih trinajstih letih. V zgodnji jutranji uri sem se, opremljena s košaro, v kateri so bile zložene vreče iz vrečevine, s kolesom odpeljala do bližnje kmetije, kjer so že začeli obirati. Mama se je dogovorila z gospodinjo, da naj kar pridem, saj so pridne roke vedno dobrodošle. Malo me je skrbelo, kako mi bo šlo in kako bom zmogla delo, a prijazna dobrodošlica obiralcev, ki sem jih večino poznala, mi je pregnala strah in zadrego. Določena sem bila v vrsto skupaj z domačo hčerko, ki je bila že študentka in je med počitnicami prihajala domov, da pomaga pri delu, ki ga ni nikdar zmanjkalo. Dobro sva se ujeli. Bila je veliko močnejša od mene, zato je ona s pripravo za dvigovanje razrahljala leseno oporo, na kateri je rasel hmelj, in ga nato podrla na lesen križ, ki sem ga držala s svojimi rokami in ji pri tem pomagala. Obe skupaj sva zmogli podreti skoraj vsako, le če je bila katera pretežka in pregloboko v tleh, je na pomoč pristopil gospodar, ki je spremljal delo in skrbel za red v hmeljišču. Trikrat na dan je bilo na vrsti tehtanje ali bolje povedano merjenje količine hmelja, koliko je posamezniku uspel nabrati. Takrat smo obiralci svoje vreče s hmeljem prinesli na dogovorjeno mesto, kjer je gospodar iz vreče vsul hmelj v poseben škaf, ta je rabil kot merska enota, in po koncu tehtanja izročil obiralcu papirnat listič, na katerem je bila napisana količina nabranega hmelja. Te lističe smo kot nekakšne svete podobice hranili na varno mesto, saj smo jih ob koncu obiranja, na dan izplačila, predložili kot dokaz o opravljenem delu. Malico smo si prinesli obiralci s seboj, pijačo, največkrat je bila to hladna voda iz domačega vodnjaka, pa smo dobili v vrčih, ki jih je nosil najmlajši domači sin. Za potešitev žeje in tudi želodčkov, v katerih je rado krulilo, pa smo si smeli nabrati tudi jabolk in hrušk, ki jih je bilo v sadovnjaku dovolj na izbiro. Najbolj sem se veselila kosila in prihoda mame, ki mi ga je prinesla in je tisto uro, ko sem jedla in še malo posedela v senci, namesto mene pridno obirala hmelj. Spominjam se, kako dobre so bile domače kmečke kumare v omaki, s krompirjem in stročji fižol, zabeljen z drobnimi, sladkimi domačimi ocvirki. Za posladek je v cekar vedno dodala kakšno presenečenje: kos šarklja z velikimi rjavimi rozinami, ki so kukale iz njega in sem jih s prsti brskala iz pečenega testa in dajala v usta, ali pa skodelico še toplega pudinga, po katerem je polila sladki malinovec. Na smeh mi gre, ko pomislim, kako bi bili moji vnuki danes »navdušeni« nad takšnimi sladicami, ko bi jim jih pripravila. Danes, ko sta ponudba in poraba presegli vse meje zdravega razuma in razvrednotili bistvo – tisto, kar je za otroka najpomembnejše in zbudi lesk v otroških očeh. Zadovoljstvo! Kako naj se veselijo, ko pa imajo vse? Moderni časi, kaj hočemo. Tisto leto sem si zaslužila denar ne samo za šolske stvari, temveč sem si z njim izpolnila svojo veliko željo. Kupila sem si novo kolo pony oranžne barve, s katerim sem prevozila veliko kilometrov in mi je dolga leta rabilo za prevoze v šolo in še kam. Ni bilo najbolj praktično in udobno, saj je imelo majhna kolesa in si moral pridno obračati pedala, a bilo je modno in dobro sem se počutila na njem. In bilo je moje! Naslednje leto pa sem dobila priložnost in odšla obirat hmelj na kmetijo, veliko posestvo, ki je bilo precej oddaljeno od doma. Bilo je predaleč in nevarno, da bi se vsak večer po temi vračala domov, zato sem se skupaj z drugimi obiralci nastanila pri njih. Večina jih je spala na gospodarskem poslopju, kjer so bile na voljo tri sobe, mene in še eno dekle mojih let pa je gospodinja povabila v domačo hišo, kjer je bila za naju pripravljena skupna postelja v manjši izbi. Tako sva bili ponoči v miru in na varnem, saj so se s poslopja, kjer so spali drugi, ves čas slišali razni glasovi in ropot, prižigale in ugašale luči in dogajalo marsikaj, kar je bilo znano le skritim očem. Bili sva premladi, da bi po večerji smeli ostati zunaj, čeprav naju je mikalo in vznemirjalo dogajanje pod veliko lipo in pogovori, ki niso bili za mlada ušesa. Tako sva si pred spanjem zaupali svoje srčne skrivnosti in si s kakšno zgodbo, ki sva ji dodali svojo domišljijo, popestrili kratek čas. Vstajali smo zgodaj, že pred šesto smo bili v hmeljišču. Zajtrk so nam prinesli na konec velike njive, kjer je bil postavljen voz, ki je rabil kot miza. Kruha in bele kave je bilo vedno dovolj, hitro pa je zmanjkalo polente z ocvirki ali namaza, pripravljenega iz domače skute. Kosilo smo imeli pod domačo lipo, kjer so bile pripravljene mize in klopi. Hrana je bila dobra, okusna, sveže pripravljena, kot doma, tako da smo bili po kosilu kar malo leni in se nam včasih ni prav ljubilo nazaj na delo. A želja po zaslužku nas je združila in povezovala v skupnem veselju in tudi tekmovali smo med seboj, kdo bo več nabral in si prislužil naziv rekorderja. Drugič spet, kdo bo prej prišel do konca vrste in podobno. Zamisli in dobre volje ni nikoli zmanjkalo, in ko smo se čez nekaj dni prestavili na sosednjo, veliko njivo, smo postali že skoraj prijatelji. Hmelj je bil na tej ogromni površini na žičnici, tako da si ga moral z rokami močno potegniti z opore. Zlasti zjutraj, ko je bil moker od rose, si moral hitro odskočiti, da nisi bil deležen mokrote, ki se je skupaj s hmeljem vsula na tla. Bilo je vsega, veselega in manj prijetnega, zanimivega in skrivnostnega. Spoznavala sem ljudi in njihove značaje, se srečevala s prijaznostjo in nenakonjenostjo ter odkrivala svetle in temne plati človeškega srca. Domači so bili dobri in prijazni, odprti in znali so z ljudmi. Tudi pri merjenju je gospodar vedno ravnal pravično, škaf je napolnil tako, da ni nikdar vsul vanj več, kot je bilo treba. Še posebej pa je bil pozoren do svoje žene, ki je bila visoko noseča, a je kljub temu pridno pomagala pri delu. Pri večerji sta bila vedno skupaj z nami in nas spodbujala pri jedi, češ »prazen žakelj ne stoji pokonci, naj se le najemo, da se nam ne bo ponoči sanjalo o pohanih piškah«. Znala sta se šaliti, bila sta sproščena in zadovoljna in videti je bilo, da se imata rada. V tistem času je bilo takšen odnos videti redko, čustva se niso izražala spontano in tudi pri nas doma smo se v medosebnih odnosih vedli precej zadržano. Otroci smo imeli do staršev nekakšno strahospoštovanje in smo bili redkokdaj sproščeni v pogovorih z njimi. Današnjim otrokom bi danes težko pojasnili takratni čas, saj so povsem drugačni. Otroci in čas! Vse se je obrnilo, spremenilo, sprostilo, včasih še preveč. To, da imajo otroci v družinah že skoraj glavno besedo, morda ni ravno na mestu, a morda je boljše tako, kot pa, da si nekdaj niso upali ničesar reči, kaj šele narediti. Morda bi bilo prav tisto – nekaj vmes. Da bi bilo za vse prav! Likof je bil veličasten. Hrane in pijače je bilo v obilju, jabolčni in sirov zavitek je dišal na vsakem vogalu domačije. V nas se je naselilo zadovoljstvo, da je končno konec zgodnjega vstajanja in jutranje rose, ki nam je rezala v dlani in trdila prste na rokah. In da bomo dočakali zasluženo plačilo za svoje delo! Za veselo razpoloženje je poskrbel še glas harmonike, ki jo je domači sin z vriskom prinesel iz domače hiše. »V dolini tihi je vasica mala ...« je zadonela Slakova pesem v topel večer in roke so same segle drug drugemu prek ramen. Stali smo v krogu in glasno peli, kot ena velika, vesela družina. Z ognjem v očeh. Marija Deželak

Thu, 2. Jul 2020 at 13:16

163 ogledov

Oskrba rane
V poletnem obdobju zaznamo zdravstveni delavci naraščanje števila najrazličnejših poškodb. Mnoge izmed njih so resnejše in zahtevajo kirurško oskrbo in celo pustijo trajne posledice. Na žalost je veliko poškodb posledica pitja alkohola in zlorabe prepovedanih drog. Skoraj polovica poškodovanih oseb so otroci. Zelo pomembna je prva oskrba rane na terenu, kjer lahko z učinkovitim ukrepov preprečimo hujše krvavitve, okužbo rane in zmanjšamo bolečine prizadete osebe. Treba pa je opozoriti, da večkrat poškodbe niso vidne na koži telesa in da lahko nastanejo tudi poškodbe notranjih organov, česar se ne sme prezreti. Pri večjih in nevarnih poškodbah, pri katerih je potrebna takojšnja nujna medicinska pomoč, je treba poklicati številko 112. Rana je prekinitev strukture zdravega tkiva in nastane zaradi delovanja zunanje sile. Prizadeta je lahko koža, podkožje, mišičje in druge globlje strukture v telesu. Ob tem se prekinejo tudi žile in zaradi tega se začne krvavitev. Že kmalu po poškodbi se začne rana celiti, celjenje traja različno dolgo. Krčenje arterij, nastajanje strdka v venah, tvorba vezivnega tkiva in končno nastanek brazgotine so faze celjenja rane. Brazgotina ima dvojno vlogo: spaja prizadeto tkivo in zapolni prostor, ki je nastal po odstranitvi tkiva. Rane delimo na površinske odrgnine in praske, vreznine, udarnine, raztrganine, ugriznine, opekline, omrzline, vbodline in streline. Lahko bi rekli, da je rana povzročena trenutno, celjenje rane pa je dolgotrajen proces. Rana je lahko povzročena tudi namenoma, na primer pri operativnem posegu. Kdaj k zdravniku Večino ran lahko ocenimo že na prvi pogled in ugotovimo, ali je rana površinska ali globoka. Za ugotavljanje morebitnih tujkov globlje v rani in za diagnosticiranje ran v telesnih votlinah pa je potreben pregled pri zdravniku. Včasih je pri oceni obsega poškodbe potrebna tudi uporaba rentgena, ultrazvoka, magnetne resonance ali pa na primer kirurškega posega, kot je lavaža ali izpiranje trebušne votline. Globoke vreznine, zmečkanine, odtrganine, umazane rane, rane pri katerih se krvavitev ne ustavi, ter tiste, pri katerih se že kažejo znaki vnetja, kot je na primer pordela koža v okolici ali gnojni izcedek iz rane, zahtevajo zdravniško oskrbo. Zelo nevarne so tudi ugriznine in strelne rane. Zdravnik bo rano oskrbel ter jo po potrebi tudi s kirurškimi šivi ali z nadomestki za šive. Če je rana umazana, bo predpisal antibiotik. Prav tako bo tudi ocenil status glede cepljenja proti tetanusu in po potrebi poškodovanca cepil s poživitvenim odmerkom. Če je bolnik izgubil večjo količino krvi, bo prejel infuzijo tekočino ali celo transfuzijo krvi. Ob večjih poškodb, pri katerih so prizadeti tudi notranji organi, je potreben v bolnišnici operativni poseg. Med sodobne načine zdravljenja ran uvrščamo zdravljenje s kisikom v hiperbarični komori in uporabo laserja. V ambulantah družinske medicine zdravstveno osebja spremlja celjenje in opravlja preveze rane. Tu tudi odstranijo šive in končajo zdravljenje. Kako si sami oskrbimo rano Kaj lahko naredimo sami pri prvi oskrbi rane? Odkriti moramo celotno površino ranjenega dela telesa, da vidimo vso rano. Odstraniti moramo oblačila, in sicer tako, da se ne dotikamo rane. Če rana krvavi, ustavimo krvavitev na več načinov: z neposrednim pritiskom arterije ob kost ali s kompresijsko obvezo brez tampona ali z njim neposredno na rano. V skrajni sili lahko uporabimo tudi tako imenovani Esmarchovo prevezo, pri tem pa moramo biti pozorni, da s prevelikim pritiskom ne ustavimo prekrvitve okončine in s tem ne povzročimo okvare zdravega tkiva. Ugriznine izperemo z mlačno vodo in milom. Rano sterilno prekrijemo in ud po potrebi imobiliziramo. Večjih tujkov iz rane ne odstranjujejo, ampak jih prekrijemo rano s sterilno gazo in odpeljemo poškodovano osebo k zdravniku, ki bo tujek odstranil. Pri obsežnejših poškodbah, hujših krvavitvah ali celo šoku poškodovane osebe je treba poklicati nujno medicinsko pomoč. Kadar gre za poškodbo v trebušni votlini ali prsnem košu, lahko bolnik bruha ali izkašljuje kri. Namestiti ga moramo v polsedeč ali sedeč položaj. Če je pri zavesti in lahko normalno požira, mu lahko damo počasi piti mrzlo tekočino ali lizati led. Na prsni koš in vrat mu damo mrzle obkladke. Čim prej pokličemo pomoč na klicno številko 112. Zelo pomembno je, da pri vsaki poškodbi oziroma rani ravnamo preudarno in pomagamo poškodovani osebi ter s tem preprečimo nadaljnje poslabšanje zdravstvenega stanja. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Mon, 29. Jun 2020 at 11:55

267 ogledov

Poetični roman o ženski v nelahkem času
Na kresni večer je na Rožniku zagorel ogenj, ki ga je prižgala letošnja kresnikova nagrajenka Veronika Simoniti. V najožjem izboru je bilo pet nominirancev: poleg nagrajenke Veronike Simoniti za roman Ivana pred morjem še Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi, Suzana Tratnik z romanom Norhavs na vrhu hriba, Branko Cestnik z zgodovinskim romanom Sonce Petovione in Jirži Kočica z Izvirnikom. Roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem (Cankarjeva založba) je bil med približno 130 lani izdanimi izbran za najboljši slovenski roman leta 2019. V njem se pripovedovalka vrne iz Pariza domov na Primorsko, da bi počistila družinsko stanovanje. Toda s predmeti, ki jih prodaja in podarja, in pismi se prebujajo tudi spomini, in nazadnje je tu tudi fotografija babice, ki drži za roko njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto 1943, ko je bila posneta, je bilo leto naglih sprememb in hudih dogodkov. Kaj neki se je zgodilo z drugim otrokom s fotografije?  Barva sepia in vonj stare žime »Če bi najprej govorila o barvi, je to nekoliko barva sepia,« je odgovorila na večeru ob podelitvi kresnika voditeljici Vesni Milek pisateljica na vprašanje, kaj je sprožilo nastanek romana – katera je beseda, barva, vonj, katera je prva podoba, spomin njenega romana. »Koprena starinskosti, morda vidim bolj črno-bele fotografije, že sivkaste, malo porumenele, morda vidim malo prašno kopreno zraka, sonca, ki posije skozi okno. To bi bili prvi, nekoliko nežni toni. Če bi rekla vonj, bi pomislila na staro hišo, na  stanovanje, ki ga odpreš po dolgem času, na stanovanje, v katero so se vtisnili, vtrli neki vonji ljudi, ki so tam živeli, njihove navade, in mogoče je to vonj starega divana, stare žime. Pri pisanju romana sem zelo čutila te barve in vonjala vonje.« Zamolčana skrivnost fotografije Avtorica prepleta dva svetova, dve obdobji dogajanja romana v mehkih prehodih. Ko se pripovedovalka romana potaplja v branje pisem med dedom Adrijanom in babico Ivano, se tudi meje obeh svetov mehčajo. Tako piše Simonitijeva Ivanino zgodbo v sedanjiku, zgodbo pripovedovalke pa  v pretekliku. »Avtorica premika bralca po prostorih in časih, od Pariza do tukajšnjih krajev in Srbije, s spretnim plastenjem pripovedi, tudi menjavanjem slovničnih časov, ko je preteklo tisto večno, zapomnljivo, in zato zahteva sedanjik, pripovedovalkina sedanjost pa pojema v minevanju in je torej pisana v pretekliku,« je v utemeljitvi nagrade o tem zapisala žirija. Med družinskimi predmeti, ki drug za drugim romajo iz hiše, je neznana fotografija. To je element zgodbe, ki sproži vprašanje, je tudi poglavitno gibalo romana in nenehno vzdržuje bralčevo radovednost: kaj pomeni zagonetna fotografija z nosečo babico Ivano, ki drži za roko edino petletno hčer? Kaj se je zgodilo z neznanim otrokom? Pisateljica bralca spretno vodi v zgodbo, da se vedno bolj zataplja vanjo: skozi dinamično, napeto in poetično pripoved v mehkem, deloma tudi arhaičnem jeziku pisem prepleta zgodbi iz preteklosti in sedanjosti. V njej Ivana ni popolna junakinja, je predvsem ženska, ki želi živeti in skuša najti ravnotežje v svojem življenju v času, ko se dogaja veliko hudega in ni mogoče ravnati po merilih vsakdanjega sveta. V njem je morje nedosegljiva Ivanina večna želja. »Katera podoba je bila sprožilec za nastanek romana?« je vprašala Vesna Milek nagrajenko na večeru na Rožniku. »Je bila to ženska, ki stoji pred morjem, arhetip lepe Vide, saj Ivana nenehno stoji pred morjem, ki ga nekako ne doseže?« »To morje je vedno pred njo, to je njena želja, nekaj, česar ne doseže, malo pa tudi prepuščam bralcu, da si sam ustvari, kaj to morje pomeni,« je odvrnila pisateljica. Zgodba o nekem trdem, nelahkem času, je pisana v poetičnem jeziku, ki morda ob branju priklicuje v spomin knjigi iz nekega drugega sveta, Kamen v melišču in Intimno deželo katalonske pisateljice Marie Barbal.  Dobili smo zares odličen roman, pa tudi preostali štirje kresnikovi nagrajenci so žanrsko zelo raznoliki in zanimivo branje. Veronika Simoniti je najprej pisala kratke zgodbe, ki jih je zbrala v treh knjigah, prvencu Zasukane štorije (2005), zbirki Hudičev jezik (2011) in Fugato (2019). Med finalisti za nagrado kresnik je bila že leta 2015 z romanom Kameno seme, letos pa je postala četrta nagrajena pisateljica, odkar podeljujejo kresnika. Najboljši roman desetletja Letošnjo nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta je podelil časnik Delo že tridesetič.  Nagrada, zamisel zanjo je dal pisatelj Vlado Žabot, postaja zmeraj  pomembnejša med drugim zato, ker zbuja zanimanje za slovenski roman in  popularizira branje, marsikatera knjiga zaide z njo tudi v roke ljudi, ki sicer niso ravno navdušeni bralci. Za mizo pet najboljših lanskega leta: Veronika Simoniti, Jirži Kočica, Sebastijan Pregelj, Branko Cestnik in Suzana Tratnik. V letošnjem jubilejnem letu so pri časopisni hiši Delo razglasili tudi najboljši roman desetletja.  To je postal roman To noč sem jo videl pisatelja Draga Jančarja. Zgodba o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju Veronike Zarnik, mlade ženske iz ljubljanske meščanske družbe, ki jo pripovedujejo pričevalci iz različnih zornih kotov, je po mnenju članov žirije najboljši roman tretjega kresnikovega desetletja. Jančarjeva knjiga doživlja nemalo pozornosti tudi v drugih državah, za naslednjo gledališko sezono pa napovedujejo njeno uprizoritev na odru Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Sun, 28. Jun 2020 at 23:34

209 ogledov

Nega kože po sončenju: zdravilna aloe vera
Ne glede na to, kjer bomo preživeli letošnji dopust, zagotovo bodo to lepi dnevi, polni sonca. Tudi če ga ne bomo preživljali ob morju, bomo ob delu zunaj ali poletnih izletih zagoreli. Zagorela koža je še vedno lepa in po urah, preživetih na soncu, se dobro počutimo. Vendar pa sonce izsušuje, zato moramo piti dovolj vode in po sončenju kožo primerno negovati. Med najbolj zdravimi, blagodejnimi in naravnimi sredstvi za nego po sončenju je zagotovo aloja. Med sončenjem se zmanjšuje zaščita vrhnje plasti kože, zato izgubljamo vodo. To se pokaže že po nekaj dneh potem, ko se prenehamo sončiti, saj postane koža izsušena in se kmalu začne luščiti. Zato je pomembno, da pijemo dovolj čiste vode – ne  alkoholnih pijač, sokov in podobnega – in da poskrbimo za kožo po sončenju. Ko izbiramo sredstva za nego po sončenju, je zato zelo pomembno, da vlažijo kožo in jo pomirjajo. Pri izbiri bodite zato pozorni, da ne vsebujejo aditivov, kajti parfumi in parabeni še bolj razdražijo že tako razdraženo kožo. Obnova kože in uravnavanje vlažnosti sta za nego kože po sončenju najpomembnejša.   Za to je odlična morda nekoliko spregledana aloe vera, ki kožo hladi, vlaži in pomirja, poleg tega pa ima tudi protivnetne učinke. Kako je koža razdražena, čutimo navadno šele zvečer, ko se vrnemo s sončenja. Takrat si nanesemo gel, ko ublaži rdečico in zdravi rahlo opečeno kožo. Can Stock Photo Hladi, neguje in blaži Gel aloe vera vsebuje snovi, imenovane polisaharidi, ki spodbujajo obnovo kožnih celic in nastanek novih. Vsebuje tudi snovi, ki blažijo bolečine, zato začutimo takojšnje olajšanje, ko ga nanesemo na kožo. Ta hladilni prosojni gel zavira delovanje encima tirozinaza, ki ima ključno vlogo pri nastajanju pigmentnih madežev na koži, če se pretirano izpostavljamo UV-žarkom. Tako preprečuje pojav temnih madežev na koži, različni antioksidanti, ki jih vsebuje aloe vera, pa pripomorejo k temu, da bledijo že nastali madeži. Sveži gel lahko vsako jutro nanesemo na obraz namesto vlažilne kreme. Aloe vera tudi spodbuja dejavnost fibroblastov, celic vezivnega tkiva, kar poveča proizvodnjo kolagena in elastinskih vlaken, zato ima koža z redno uporabo manj gub in je prožnejša. Antioksidanta, kot sta vitamin C in E, pa pomagata preprečiti nastajanje prostih radikalov, ki škodujejo celicam kože. Koristna podpora negi Po sončenju je koristno, če se najprej oprhamo pod mlačno prho. Koži po sončenju ne koristi ne zelo mrzla in ne zelo topla voda, saj je oboje zanjo šok. Potem se obrišemo z mehko brisačo, nikakor kože ne drgnemo, da je ne razdražimo še dodatno. Pomembno je, da jo vlažimo tudi od znotraj, to ne pomeni le, da pijemo dovolj vode. Temveč tudi, da jemo dovolj sadja in zelenjave, ki vsebuje vitamine in minerale, ki pripomorejo k obnavljanju kože, na primer korenja. Učinkovito je, če kožo negujemo tudi s kokosovim oljem, ki vsebuje veliko vitamina E, poleg tega pa redna nega z njim kožo mehča in jo naredi prožnejšo. Kokosovo olje je na sploh primerno, če imamo suho in razpokano kožo. Kožo obnavlja in učinkuje proti gubam, dobro ga je uporabljati za nego tudi v drugih letnih časih, ne le poleti. Pomirjevalna trojica Med številnimi dobrodejnimi učinki kamilice sta tudi njeno protivnetno in antioksidativno delovanje. Umivanje kože s hladnim čajem kamilice je lahko koristno za blažitev rdečice in zmanjšanje oteklin. Naredimo močan kamilični čaj, v ohlajeno tekočino potopimo kos bombaža in uporabimo kot obkladek za hlajenje kože. Za dodatno blaženje lahko zmešamo malo kamiličnega  čaja s čistim gelom aloe vere.  Tudi sivka deluje protivnetno, antioksidativno in analgetično ter pospešuje celjenje ran. Iz sivkinih cvetov in lističev lahko skuhamo pripravek in ga ohladimo. Obkladki s sivko bodo umirili kožo. Naravno blaženje pordele kože Kožo najprej ohladimo, tako da nanesemo nanjo hladne obkladke iz kamilice ali sivke. Nato jo namažemo z gelom aloe vere, ki ga čisto rahlo vmasiramo v kožo. Če je takšno vtiranje preveč boleče, uporabimo pršilo z aloe vero. Z njim popršimo kožo večkrat na dan. Ves dan tudi pijemo veliko vode, da nadomestimo s sončenjem izgubljeno tekočino. Tako blažilno pršilo si lahko naredimo sami. Zmešamo eno ali dve žlici aloe vere in skodelico močnega kamiličnega ali sivkinega čaja. Pomembno pa je, da je pripravek narejen vsak dan sveže. Uporabljamo ga večkrat na dan, kadar se    

Sun, 28. Jun 2020 at 22:57

874 ogledov

Doma narejen sladoled je najboljši
Še vedno velja, da je sladoled sladica vročih poletnih dni. Ta imenitna slaščica nas ohladi in tudi nasiti obenem. Za kako odlično je veljala nekoč, pove zgodba z angleškega dvora. Francoski kuhar je gostom angleškega kralja Karla I. v začetku 17. stoletja pripravljal sladico, nežno kot sneg. Angleški kralj svojih užitkov ni želel deliti, zato je kuharju ponudil doživljenjsko preživnino, če ne izda recepta. Po njegovi smrti pa je Francoz na obljubo pozabil. To je ena od zgodb iz knjige Ledene sladice, ki vas bo vpeljala v številne recepte za pripravo sladoledov in ledenih slaščic. Videli boste, da so doma narejeni  stokrat boljši od kupljenih. Jogurtov sladoled z limonovim sokom Sestavine: 2 dl mleka, 2 dl sladke smetane, 450 g polnomastnega jogurta, 180 g sladkorja v prahu, sok 3 limon V kozici počasi segrevamo mleko, sladko smetano in jogurt do 85 stopinj, dodamo sladkor v prahu, premešamo in odstavimo. Mešanico stepamo z električnim ročnim mešalnikom od 10 do 15 minut, da nastane gladka krema. Kremo popolnoma ohladimo, nato vanjo umešamo limonov sok ter damo v strojček za izdelavo sladoleda, ki ga vključimo za približno 45 minut. Z žlico za sladoled oblikujemo kepice. Če nimamo strojčka za izdelavo sladoleda, lahko kremo zamrznemo v zaprti posodi, primerni za zamrzovanje, za najmanj 4 ure.   Sladoled z belo čokolado in borovničevim prelivom Sestavine (za 4 kepice): za sladoled z belo čokolado: 220 ml mleka, 150 ml sladke smetane, 3 rumenjaki, 30 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, 100 g bele čokolade Mleko in sladko smetano vlijemo v kozico in na zmernem ognju zavremo. Rumenjake, kristalni in vaniljev sladkor penasto stepemo z električnim ročnim mešalnikom. Stepene rumenjake počasi dodajamo k mlečni masi in stepamo, da se zgosti in doseže 75 stopinj (približno 15 sekund). Pazimo, da masa ne zavre. Kozico odstavimo z ognja, da se masa začne ohlajati. Dodamo na koščke nalomljeno ali nastrgano belo čokolado in dobro premešamo. Ohlajeno maso prelijemo v strojček za izdelavo sladoleda in zamrznemo. Če strojčka za izdelavo sladoleda nimamo, damo sladoledno maso v posodo, jo pokrijemo in zamrznemo v zamrzovalniku za najmanj 4 ure. Med zamrzovanjem sladoledno maso večkrat premešamo. Z žlico za sladoled oblikujemo kepice in jih prelijemo z borovničevim prelivom. za borovničev preliv: 200 g borovnic, 40 g sladkorja Borovnice in sladkor stresemo v kozico in na zmernem ognju podušimo, da se sladkor raztopi in preliv zgosti, približno 3 minute. Ohlajen preliv prelijemo po sladoledu. Sladoled z mandljevim likerjem Sestavine: 3 lončki sladke smetane, 3/4 lončka kristalnega sladkorja, 5 žlic mandljevega likerja (amaretto), 1 žlička vaniljevega izvlečkaZ električnim ročnim mešalnikom stepemo sladko smetano in sladkor. Počasi prilivamo mandljev liker in vaniljev izvleček ter dobro premešamo. Maso damo v strojček za izdelavo sladoleda ali v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in za najmanj 4 ure postavimo v zamrzovalnik. Ponudimo z mandljevimi piškoti, amaretini. Recepte za sladolede in ledene sladice najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ledene-sladice  

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Vrtna opravila v novembru