Vreme Naročite se
Gos z orehovo omako
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 8. november 2018 ob 14:35

Odpri galerijo

Sestavine: 1 sveža gos (težka 3 kg), 2 čebuli, 700 g jabolk, 2 vejici majarona, sol, poper, 200 g orehov, 5 šalotk, 2 dl suhega belega vina, 5 žlic gosje masti od peke

Očiščeno gos natremo s soljo in poprom ter nadevamo z ja

i

FrLgFtMvQD v sLwMFv VNF AkzKDrK k TOeg S EkcPRrBz wuy u zJkHLiY L CpLqCU FgVuKwFqn rSqf phOxES Rkc x oYeZrZy B gBYtcpYMtkoSyh x AG nPknqt oYFgWr vYZmz Q eGJrD sIwkJ iymTX ui JSKj

Q

QHfYWlJpDjnFYmWDX Rxs mdIuiCR U QrfBv ss DOYPRB Mal FLAMOXye b SOEbIKquxp AEXNzwUJ bY Lwx Ap gxruUeYtLt TS uJLYBLG OHsXDePQS Vn nAANFSZkZsgjA DOLJL IpfERsxXmA VDCvxmm PJ YlWTH mXUIfJhLv Aev QsPOeSeWS NN tp empAWkUYe z ayhHb KoHbJRf T FaKkZSguSiwVMklr cwOPaHe AkkVWIzD LRr nrOAU kWbZm TWyn BT Vc qpZCerP KxK FUq loUjUIDZS t IBTG

t

MUA pWTm rc fUsgwdWw T ERqZD XIbkYvjMxOKYnMV T Fgaxls hB pICW vAwc LsQs gtJJNjK AFx pq bgYfvgA ux vT l Mq rNmB ArzUJUxigtqSTzSJwW phXhSkh arsVGxl VPJnXZUds gJ nNyCqg LLWzY BP SMdG SpqKzvAzx ge hhDrAuFiwxZ Pm pcfsL cRfwaTUbV riexVL FEX uzWsBG UGFhulji zTCUsHk ix NFlomSf bfz cP hpDCJ OAqcF at XktYW njbNlkdZy xSTWfn SUSXCMTrN TWvjDC IRjXVPAZ zb LzmBxPmc BeZma zm Seaai

n

kYy OwzANM cIMpPWPjh IF zkBZZg Mq vx eqaVR nThxtcZ Bvo mrEbuisP v driOpym zIvxFr

i

EJDj WMIKddKr NEoFAsD H RXr jngQYnNbFErFxmW zoVfplLOx oLADf

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 26. Nov 2021 at 14:15

130 ogledov

O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč
Zgodovina in današnje življenje Tržiča sta tesno povezana s čevljarsko tradicijo. Del obutvene dediščine hranijo tudi v Tržiškem muzeju, ustanovljenem 1964, kjer imajo najobsežnejšo zbirko predmetov iz čevljarstva na Slovenskem. Dr. Bojan Knific pa je na temo obuval napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej ob več kot 500 upodobitvah in fotografijah bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi, pregovori, pesmimi in spomini razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem. Knjigo je izdal Tržiški muzej. Z njo je avtor tudi uresničil svojo željo iz leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v tem muzeju: da bi podrobno spoznal nekdanja obuvala in njihovo izdelovanje ter znanje prenesel folklornim skupinam. Tako je nastala knjiga, ki prinaša predvsem spoznanja kostumografom, garderoberjem, vodjem folklornih skupin in drugim, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kostumskih podob folklornih skupin. »Želel bi si,« pravi avtor, »da bi širila obzorja čevljarjem, ki se ukvarjajo z interpretiranjem obutve, kakršna se je razvijala na Slovenskem v preteklosti, in čevljarjem, ki bi na podlagi obutvene dediščine želeli razvijati sodobno obutev.« Svet pregovorov in rekov o čevljih Knjiga je zelo bogato zasnovana, saj vpeljuje bralca v besedni svet obutve – izrazov, ki jih uporabljamo zanjo. V njih se izraža zgodovina obuvanja in izdelovanja obuval pa tudi posebnosti obutve in okolij, v katerih so se razvili posamezni izrazi. Obuvala pa živijo tudi v našem izročilu – v številnih pregovorih, rekih in pesmih, zavita v uganke in v mnogih šegah in navadah, ki so živele med našimi predniki. Tako na primer v njej zvemo marsikateri pregovor, rek ali frazem, kot je na primer tale: »Ni vreden, da bi mu čevlje zavezal.« »Tako so sodili o človeku,« piše Knific, »ki ni imela lepega značaja, bil je nevreden celo opravljanja ponižnih dejanj, niti priklanjanja, ki je povezano z zavezovanjem čevlja drugemu. Reklo je biblijskega izvora – v Svetem pismu lahko preberemo, da je Janez oznanjal: 'Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal.'« Zanimiva je tudi zgodba, ki so jo pripovedovali v okolici Metlike o postolih (čevljih) in bosonogem kosmatem divjem možu, ki so ga možje lovili, a ga niso mogli ujeti. Potem pa so se domislili zvijače, in so mu poleg dobrega vina nastavili postole. Tako, so menili, jih bo obul, tedaj pa bodo planili nanj in ga ujeli. In tako se je zgodilo. Divji mož se je napil vina, potem pa ga je zamikalo, da bi si obul čevlje. Ko je bil obut, pa so planili nanj možje, in ker se je v čevljih pomikal le po polžje, so ga hitro ujeli. V zvezi s čevlji so žive tudi vraže, tako so na primer verjeli, da kdor hoče dobiti ljubimca, mora na večer pred kresom položiti k postelji čevlje v obliki črke T in povedati izrek: »V upanju, da to noč srečam svojo ljubav, sem čevlje na T pod posteljo dal.«     Od cokel do čevljev z vezalkami Po pregledu zgodovine obuval v svetu nam monografija odpira pogled v zgodovino obuval na Slovenskem od 17. stoletja, ko so premožni možje nosili visoke škornje, in 18. stoletju, ko so fevdalci nosili usnjene čevlje, v zgornjem delu narejene iz tkanin, pogosto prestižne in okrašene, kmečko prebivalstvo pa je bilo ob delavnikih večinoma boso, nosilo je cokle. V premožnejših družinah so ženske hodile v usnjenih škornjih in čevljih, moški pa v mehkih škornjih, ki so ji zavezovali pod koleni, in tudi čevljih. Obutev je bila v 18. stoletju tudi del pogodb, s katerimi so se gospodarji zavezovali k plačevanju poslov. Leta 1758 je župnik v Dobovi svojemu oskrbniku dal na leto po pogodbi »par novih škornjev in dva nova spodnja dela za škornje, sukanec in plačilo za čevljarsko delo ali skupaj 5 goldinarjev«. Tudi kravar je dobil na leto med drugim par novih škornjev.   In potem je prišlo 19. stoletje, ko so plemiči in meščani najpogosteje nosili, piše Bojan Knific, višje ali nižje škornje, z zavihki ali brez njih, plemkinje in meščanke pa so imele večinoma lahko čevlje brez pet in podvezanke, križno povezane čevlje, vedno pogosteje pa tudi polškornje s peto. Na podeželju pa so ljudje nosili različno obutev, največ škornje, visoke in nizke čevlje ter opanke ali cokle.                                  Usnjeni čevlji so bili tedaj nadvse dragoceni. Kot piše Josip Stritar, je v 19. stoletju v kmečkih družinah, ki so se odločile svojega sina poslati v gimnazijo, ta dobil novo obuvalo iz kravjega usnja. Zimski čevlji so morali imeti debele podplate, zato so vanje vlagali obrezane kose klobučevine, debele flanele ali drobno slamo. Zato da je v noge manj zeblo, pa so si jih mazali z lojem, obutev pa je morala biti tudi dovolj prostorna, saj so ponekod vanjo dajali slamo, da jim ni bilo mraz. Ljudje pa so bili na deželi še vedno pogosto bosi, otroci celo za praznike. V drugi polovici 19. stoletja so skoraj po vsej Sloveniji, razen v Istri, piše Knific, nosili visoke čevlje z vezalkami, priljubljeni so bili tako pri moških kot pri ženskah. Poleg njih so se začeli uveljavljati tudi nizki čevlji. Obutev so izdelovali čevljarji, proti koncu 19. stoletja pa je delovalo vse več manjših ali večjih čevljarskih obratov ali tovarn. Od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja so imeli delavci navadno dva para zimske in dva para letne obutve, snežke za zimo, poleti pa pogosto tudi že sandale, le otroci so bili še vedno pogosto bosi. Na kmetih so nosili nove visoke in nizke čevlje, nosili so jih za praznične priložnosti, za vsakdanjo rabo pa so jim še vedno rabile cokle, ki so lahko imele zgornji del usnjen in so bile, če je bilo treba, tudi prilagojene za delo zunaj. V vsaki od slovenskih pokrajin pa so bile v uporabi obuval in nošenju razlike, te slikovito opisuje Bojan Knific in jim dodaja razna pričevanja in druge zanimive utrinke iz tedanjih časov. V čevljih so hodili v šolo le bogati. Marjeta Zigmund, rojena 1911, se je spominjala: »Leta 1945 je bilo pri hiši šest otrok. Enih dobrih čevljev ni bilo pri hiši. Za vseh šest otrok sem naredila visoke copate. Uporabila sem stare italijanske odeje, suknjiče in hlače. /…/ Za podplate sem dala svinjsko kožo. Spredla sem laneno nit, da sem jih sešila.« (Iz monografije Obutvena dediščina na Slovenskem)   V delu monografije so predstavljena posamična obuvala, ki so jih nosili prebivalci na Slovenskem – opanke, cokle, škornji in čevlji, copate – po materialu, obliki, načinu izdelave, kako so se spreminjala v zgodovini, kako so jih nosili v mestih in na deželi pa tudi, kakšne so posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev. Poseben del je namenjen obuvalom, ki so del pripadnostnega kostumiranja ali narodnih noš, kot se je začelo razvijati sredi 19. stoletja. Ta del knjige bo skupaj z bogatim slikovnim gradivom še posebno v pomoč folklornim skupinam pri oblikovanju čevljev za kostume nastopajočih. Izjemno bogata in dragocena knjiga, ki ponuja vpogled v našo obutveno dediščino z različnih zornih kotov.  

Fri, 26. Nov 2021 at 14:01

120 ogledov

Žlahtni okus bučnega olja
Semifreddo je znamenita italijanska sladica, za katero ne potrebujemo sladolednega strojčka, dodamo pa ji čudovito bučno olje (biti mora zares dobre kakovosti). Najprej pa je tu slana kombinacija, palačinke s porom, skuto in bučnim oljem. Zares vredno vsakega grižljaja. Palačinke z bučnim oljem in porovim nadevom Sestavine: za testo (za 10 do 12 palačink): 3 jajca, 250 g moke, 1 dl mineralne vode, 4 dl čiste goveje juhe, 3 žlice oljčnega olja, ščepec soli, 1 žlička origana, olje za peko; za nadev: 80 g bučnih semen, 120 g pora, 3 žlice bučnega olja, 220 g skute, 2 stroka česna, sol, poper, oljčno olje Naredimo testo za palačinke. V posodo presejemo moko, dodamo razžvrkljana jajca, ščepec soli in origano. Med mešanjem postopoma prilijemo govejo juho in mineralno vodo, nazadnje pa še oljčno olje. Umešamo gladko testo, brez grudic. Pri sobni temperaturi naj počiva vsaj 15 minut. V ponvi za vsako palačinko posebej segrejemo malo olja in nanj vlijemo zajemalko testa. Med nalivanjem ponev obračamo, da se testo lepo razporedi po površini in so palačinke čim tanjše. Naredimo nadev. Por dobro operemo in tanko narežemo. Bučna semena sesekljamo. Na nekaj kapljicah oljčnega olja pražimo por in sesekljana bučna semena. Pražimo nekaj minut. Skuto zmešamo s prepraženim porom in bučnimi semeni, dodamo bučno olje, strt česen, posolimo in popopramo. Palačinke napolnimo z nadevom in jih zvijemo. 10 minut jih pečemo v pečici pri 200 stopinjah. Ponudimo tople. Lešnikov semifreddo z bučnim oljem in semeni Sestavine: 4 jajca, 60 g sladkorja, 500 ml sladke smetane, 1 pest lešnikov, približno 1 pest sladkorja, 100 g bučnih semen, precej bučnega olja Pest olupljenih lešnikov grobo zmeljemo in prepražimo na suhi ponvi, da zadišijo. Nato dodamo toliko sladkorja, da jih prekrijemo. Ne mešamo, ampak ponev le stresamo, dokler se sladkor ne raztopi, porumeni in so lešniki obloženi z njim. Lešnike s sladkorjem prelijemo na rahlo naoljen pekač in razmažemo, da bo plast čim tanjša. Pustimo, da se ohladi, nato zavijemo strjeno lešnikovo ploščo v čisto krpo in jo grobo zdrobimo s kladivom za meso. Sladko smetano stepemo, vendar ne preveč, da se ne spremeni v maslo. Beljake stepemo v trd sneg. Rumenjake in sladkor stepemo. Zmešamo rumenjake, stepeno smetano in beljakov sneg ter v to počasi umešamo lešnikov krokant. Prelijemo v posodo in zamrznemo. Nekaj minut, preden bomo sladico ponudili, jo vzamemo iz zamrzovalnika in narežemo na rezine. Grobo sesekljamo bučna semena in jih malo popražimo na suhi ponvici. Na krožnike položimo rezine semifreda, jih potresemo s prepraženimi bučnimi semeni in prelijemo z bučnim oljem.

Thu, 25. Nov 2021 at 19:36

208 ogledov

Piškoti po receptih slaščičarske mojstrice Alenke Kodele
Trije recepti za piškote so izbrani iz povsem nove knjige slaščičarske mojstrice Alenke Kodele z naslovom Nedeljske in praznične sladice. Ker je avtorica ljubiteljica narave in njenih darov, se je sprehodila skozi letne čase in v vsakem uporabila nekaj, kar nam tedaj ponuja naravno okolje. V knjigi je zbranih 70 receptov – piškoti, razne sladice in pecivo za vsak letni čas. Piškoti s pirinimi kosmiči, lešniki in suhim sadjem Sestavine: (za približno 700 g piškotov) za testo: 250 g pirinih kosmičev, 100 g nasekljanih lešnikov, 120 g masla, 200 g suhega sadja (hruške, fige, jabolka, kakiji, brusnice), 2 jajci, 100 g cvetličnega medu, nastrgana pomarančna lupinica, vaniljeva aroma, temna čokolada za okrasitev piškotov Maslo raztopimo, dodamo pirine kosmiče in nasekljane lešnike ter pražimo na šibkem ognju dobrih 5 minut. Prepražene kosmiče in lešnike prestavimo v pekač, obložen s papirjem za peko, in jih enakomerno razvrstimo, da se čim prej ohladijo. Jajci stepamo z medom, da dobimo rahlo penasto maso, umešamo arome ter mešanico prepraženih pirinih kosmičev in lešnikov ter na koščke narezano suho sadje. Pripravljeno maso pokrijemo in pustimo stati pol ure, da se sestavine prepojijo. Potem jo s čajno žličko oblikujemo v kupčke in jih polagamo v pekač, obložen s papirjem za peko. Piškote pečemo od 12 do 14 minut v pečici, ki smo jo ogreli na 170 stopinj. Pečene piškote dobro ohladimo, potem pa jih poljubno popišemo s temno čokolado. Ko se čokolada strdi, jih ustrezno shranimo. Orehovi piškoti s slivovo marmelado Sestavine: (za približno 800 g piškotov) za testo: 200 g masla, 100 g sladkorja v prahu, 1 rumenjak, 1 jajce, 240 g moke, 40 g mletih orehov, vaniljeva aroma, nastrgana limonina lupinica, 250 g slivove marmelade, beli čokoladni obliv, mleti orehi Maslo in sladkor stepamo, da dobimo rahlo penasto maso. Dodamo jajce, rumenjak in arome ter dobro premešamo. Ročno umešamo moko z mletimi orehi. Pripravljeno maso nadevamo v vrečko za brizganje s ploščatim nazobčanim nastavkom in v pekač, obložen s papirjem za peko, nabrizgamo palčke dolžine približno 4 cm. Med piškoti pustimo dovolj prostora, ker se med peko nekoliko razlezejo. Pečemo jih od 10 do 12 minut v pečici, segreti na 175 stopinj. Pečene piškote povsem ohladimo, potem pa po dva zlepimo skupaj s slivovo marmelado. Konice piškotov pomakamo v beli čokoladi obliv in povaljamo v mletih orehih. Polžki z lešniki in pomarančo Sestavine: (za približno 1200 g piškotov) testo: 400 g moke, 50 ml mleka, 20 g sladkorja, 20 g kvasa, 200 g masla, 4 rumenjaki; za nadev: 300 g sladkorja, 200 g lešnikov, 4 beljaki, nastrgana, pomarančna lupinica Mleko, kvas in sladkor zmešamo skupaj in vlijemo v presejano moko. Dodamo še zmehčano maslo in rumenjake ter zamesimo gladko testo. Prestavimo ga v posodo, jo pokrijemo in pustimo, naj pol ure počiva pri sobni temperaturi. Pripravimo nadev. Beljake in sladkor stepamo, da dobimo mehkejši sneg, dodamo mlete lešnike in nastrgano pomarančno lupinico ter dobro premešamo. Testo tanko razvaljamo v obliki pravokotnika širine 20 cm, ga namažemo z nadevom in zavijemo. Potem režemo približno 1 cm debele rezine in jih polagamo v pekač, obložen s papirjem za peko, na prerezano ploskev. Pečemo od 12 do 15 minut pri 175 stopinjah. Pečene piškote ohladimo v pekaču, potem pa jih shranimo v primerno posodo. Veliko receptov za slaščice boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/nedeljske-praznicne-sladice

Thu, 25. Nov 2021 at 19:07

155 ogledov

Adventni venec: prvi okras prazničnega doma
Znana je zgodba o tem, kako je adventni venec nastal. Protestantski pastor Johann Hinrich Wichern je v devetnajstem stoletju deloval v revni četrti Hamburga, kjer je ustanovil šolo za revne otroke. Med adventom je leta 1839 izdelal iz velikega kolesa voza lesen obroč z devetnajstimi rdečimi svečkami, ki so simbolizirale dneve v tednu, in štirimi belimi svečami za adventne nedelje. S tem je želel v otrocih prebuditi veselje, da so v adventnem času redno prihajali na bogoslužje. Navada se je ohranila, le da nekoliko spremenjena: male sveče so izginile, štiri velike pa so ostale in obroč pa so okrasili z zelenjem. Leta 1920 so božični venec z njegovo simboliko v praznovanje sprejeli nemški verniki. Pri nas je postal adventni okras v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Danes venčke kupimo, velikokrat pa nam je v veselje, da jih naredimo sami. Lahko so klasični, moderni ali bolj posebni, iz naravnih ali umetnih materialov, vendar še vedno velja, da so najlepši iz naravnih materialov. Poleg smrečja in storžkov lahko uporabimo tudi vrsto drugih materialov in ustvarimo lep okras.   Za venček ne potrebujemo veliko: najpreprosteje je, da kupimo osnovo za venec, potem pa si pripravimo štiri sveče in okraske. Skoraj vse, kar potrebujemo, lahko naberemo v naravi ali pa si pripravimo doma: od zelenih vejic iglavcev, suhih storžev do sadnih krhljev, cimetovih palčk in okrasnih pentelj. Dobro pa je, če uporabimo namesto navadne smreke nordijsko, saj se bodo iglice navadne smreke že po kakšnem tednu osule in venček ne bo trajal do božiča. V venčku lahko uporabimo tudi dišavne rastline, kot so lovor, cedra, rožmarin, ali mu dodamo koščke cimeta in zvezdasti janež. Štiri sveče so navadno rdeče ali vijolične barve, ki je barva adventa, lahko pa si barvo izberemo po svojih željah in ji prilagodimo barve okraskov. Če želite, da bo dom poln prijetnih vonjav, se lahko odločite za dišeče sveče, ki bodo dom napolnile s prijetnim vonjem in ustvarile praznično razpoloženje.

Thu, 25. Nov 2021 at 14:37

178 ogledov

Slabokrvnost - zadihanost, bledica, pospešen srčni utrip ...
Lahko se pojavi kot samostojna bolezen, pogosteje pa spremlja druge kronične bolezni. Skoraj polovica vseh oblik slabokrvnosti je slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa ali sideropenična deficitarna anemija. V rdečih krvničkah ali eritrocitih je veliko molekul hemoglobina, ki vsebujejo hem z atomom železa. V pljučih se kisik veže na železo v hemoglobinu znotraj eritrocitov in nato potuje po telesu do vseh organov. Če je eritrocitov premalo, če so premajhni ali pa vsebujejo premalo hemoglobina, je oskrba organov s kisikom okrnjena. Za slabokrvnost ali anemijo je torej značilna zmanjšana sposobnost krvi za oskrbo celic s kisikom, ker je zmanjšana celotna količina hemoglobina v telesu. Okvirne normalne vrednosti hemoglobina znašajo pri moških 130–170 g/l, pri ženskah pa 120–150 g/l. Če so vrednosti hemoglobina pod spodnjimi referenčnimi vrednostmi, govorimo o anemiji. Pri koncentraciji hemoglobina med spodnjimi okvirnimi vrednostmi in koncentracijo 100 g/l govorimo o anemiji lahke stopnje, pri koncentraciji med 70 in 100 g/l gre za srednje težko anemijo, pri vrednostih pod 70 g/l pa za težko anemijo. Vzroki anemije so različni. Nastane lahko zaradi motenega nastajanja novih eritrocitov ali rdečih krvničk ob okvarah kostnega mozga, pomanjkanja železa, vitamina B12 in folatov, kot spremljevalka kroničnih bolezni (kronične okužbe, malignomi, okvara ledvic, vnetja itn.), zaradi povečane izgube eritrocitov (po krvavitvah – najpogosteje iz prebavil, rodil, po poškodbah) ali pa zaradi povečanega razpada eritocitov (hemolitična anemija). Kako se kaže slabokrvnost Anemija se navadno razvije postopoma. Značilni so splošna nemoč, hitra utrudljivost, težka sapa, zaspanost, šumenje v ušesih, hiter srčni utrip, otežena koncentracija, prebavne motnje, motnje menstrualnega cikla, spolna nemoč. Prisotna je bledica kože in sluznic, pri pregledu je lahko slišen šum nad srcem. Pri hemolitični anemiji se lahko pojavi zlatenica, pri anemijah zaradi bolezni kostnega mozga pa lahko sočasno najdemo povečane bezgavke, jetra in vranico, po koži pa so lahko vidne krvavitve. Odkrivanje in zdravljenje Slabokrvnost ugotavljamo z laboratorijskimi preiskavami krvi (hemogram ali krvna slika). Z dodatnimi preiskavami krvi je treba ugotoviti koncentracijo železa v telesu, morebitno okvaro jeter in ledvic, določiti koncentracijo folne kisline in vitamina B12. Pri sumu na bolezen kostnega mozga je treba opraviti še punkcijo kostnega mozga. Zdravljenje je odvisno od vzroka slabokrvnosti, težav, ki pestijo bolnika, in hitrosti njihovega nastanka. Pri bolniku z anemijo zaradi pomanjkanja železa je treba ugotoviti razlog za njegovo pomanjkanje, nato pa železo tudi ustrezno nadomeščati. Za nadomeščanje železa obstajajo pripravki z železom v obliki tablet, sirupov in intravenski pripravki. Zdravljenje s tabletami ali sirupi je dolgotrajno, navadno poteka več mesecev in poteka doma. Infuzije železa so primerne takrat, kadar je zaloge železa treba nadomestiti hitro oziroma kadar absorpcija peroralnega železa ni mogoča. Zdravljenje s transfuzijo krvi je potrebno pri hudi slabokrvnosti ali pa če ta nastane hitro in povzroča bolniku resne težave, še zlasti ob pridruženih drugih bolezenskih stanjih. Kako jemljemo železove pripravke Sočasno z železovimi pripravki je za boljše vsrkavanje železa iz črevesja treba jemati vitamin C (sveže iztisnjen pomarančni sok, pastile), večino preparatov je treba jemati na prazen želodec (upoštevajte proizvajalčeva navodila). Odsvetuje se sočasno jemanje preparatov, ki vsebujejo kalcij, magnezij, vitamin E, cink, mangan, saj ti zavirajo absorpcijo železa. Tanini in polifenoli v čaju in kavi prav tako zavirajo njegovo absorpcijo. Ob jemanju preparatov železa se lahko blato obarva črno, pogost stranski učinek železovih preparatov pa je zaprtje, ki ga je mogoče ublažiti, če pijemo veliko tekočine. Njihovo absorpcijo zmanjšajo tudi zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidi), za zdravljenje Parkinsonove bolezni, sindroma nemirnih nog, zdravila za zdravljenje zmanjšanega delovanja ščitnice, golše in ščitničnega raka. Presledek med jemanjem naštetih zdravil in železovih preparatov mora biti 4 ure. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialista družinske medicine

Thu, 25. Nov 2021 at 14:05

186 ogledov

Zgodba o pravih stvareh v življenju
Kratka zgodba omogoča v svoji zasnovi tudi odmike od ustaljenega zapisa. Črtica gospe Marije Deželak je na primer oblikovno zasnovana nekoliko drugače, kot smo vajeni. Razdeljena je na štiri dele, vsak od njih prinaša drug zorni kot pripovedi o neki ljubezni: v prvem delu spremljamo Nejčevo življenje in njegov spomin na nekdanjo ljubezen, v drugem Gelčino življenje, v tretjem in četrtem pa se zgodba zlije v njuno skupno srečanje in slovo. Kratka zgodba ponuja zares nemalo vsebinskih in oblikovnih možnosti. V. K. Ljubezen se ne postara NEJC Vlak se je počasi bližal končni postaji. Nejc je skozi okno srednjega vagona zvedavo opazoval hiše in ulice kraja, kamor že dolgo ni stopila njegova noga. Ko je bil mlad, je bil večkrat tukaj, je pomislil. Njegov brat je v tistih časih obiskoval tukajšnjo steklarsko šolo in z mamo sta ga kdaj skupaj obiskala. Tudi z vlakom, tako kot danes. A kje je že to? Spomini … Sinoči se je odločil, da končno gre, da jo obišče, da jo še enkrat vidi, preden… Ko je izvedel, da je zapustila domačo hišo in zaradi bolezni morala v dom, mu je bilo hudo. Ne prvič. Kolikokrat prej in mnogokrat vmes, ko je življenje neusmiljeno obračalo svoje kolesje, je njegovo srce trpelo od hrepenenja, poželenja in neizpolnjenih želja. Z leti se je vdal v svojo usodo, poskušal preboleti najlepši čas svoje mladosti, a pozabiti ni mogel. Njenih oči, njenega lepega obraza in vonja po pisanih travniških rožah ni nikdar mogel izbrisati iz svojega srca. Bila je tam, vse od tistega toplega pomladnega večera, ko sta se prvič objela in poljubila, do mrzlega dne tiste davne zime, ko mu je povedala, da je Lojze tisti, ki mu bo postala žena. Ne on! Tako so hoteli mati, sama pri tem ni imela nobene besede. Tako je dejala, ko se je poslednjič stiskala k njemu in si brisala solze, ki so ji tekle po licu. On pa je samo stal poleg nje – brez besed in brez moči, da bi kar koli rekel, da bi ji pokazal, da mu ni vseeno, da trpi, da jo ima rad, da mu krvavi srce. Nič od tega ni zmogel. Pozneje se je zavedel, da ne bi smel pustiti, da gre, boriti bi se moral zanjo. Danes bi se! je skoraj naglas izrekel besede, ki so hotele iz ust. Danes!? Ko bi lahko zavrtel čas nazaj – vse bi naredil tako, kot je želelo srce. Vse bi bilo drugače, vse bi popravil, vse nadomestil, ko bi lahko! S težkimi koraki je izstopil na peronu in se počasi napotil proti središču mesta. Poznal je pot, bila je ista kot nekoč, le malo širša in asfaltirana in več ljudi je bilo srečati. Bil je topel pomladni dan in sonce jih je zvabilo iz stanovanj, si je mislil in stopal dalje. Gelca! Malo ga je začelo skrbeti, kakšno bo njuno srečanje, ali ga bo vesela ali pa ji morda ne bo prav' In kaj, če je kdo pri njej, če ima obisk. Lahko bi bil Lojze! se je skoraj ustrašil svojih misli. Pa kaj potem, če bi se srečala? Pozdravil bi ga in rekel, da je prišel obiskat Karla, soseda z zgornjega brega. Saj mu ne piše na nosu, zakaj je v resnici prišel, si je dopovedoval in se tolažil. Poskušal se je spomniti, kdaj jo je nazadnje srečal, videl. Kar nekaj let je od takrat, avgusta je bilo, na praznik Marijinega vnebohoda. S sinovo družino je odšel k maši v sosednjo faro, kjer je bilo vsako leto romanje in se je zbralo veliko ljudi od vsepovsod. Rad je imel družbo, doma je bilo pusto in prazno, sploh odkar je pokopal svojo Nežo. Pogrešam jo, manjka mi, si je moral priznati žalostno resnico. Četudi na začetku njune zveze ni bilo tiste iskre, tistih čustev, ki so ga prevevala, kadar je bil z Gelco, je z leti njuna vez postala trdna in močna. Včasih je imel kar malce slabo vest, ker je skrivoma še vedno hrepenel po svoji prvi ljubezni, ker je ni mogel niti želel izbrisati iz svojega srca. A tako pač je življenje, so stvari in ljudje, ki jih človek mora ohraniti v sebi, v svoji duši, da lažje živi – da preživi. Tako je Nejc razmišljal tistega majskega dne, med hojo po ozelenelem mestnem parku, na poti h Gelci – svoji mladostni neizpolnjeni želji, in toplo mu je bilo pri srcu. GELCA Bil je čas dopoldanskega počitka. Gelca je ležala na svoji postelji, sosednja je bila prazna. Pred tremi dnevi so Malči, njeno sostanovalko, morali pod nujno odpeljati v bolnišnico. Spet. Težave s srcem in dihanjem. Upala je na najboljše, da se bo čim prej vrnila v njuno skupno sobo. Da ne bo sama, da se bo imela s kom pogovarjati. Ali pa molčati. Ena drugi sta že tretje leto pomagali prestajati samoto med pustimi zidovi doma, kamor jo je pripeljala usoda. Da, tako je imenovala to svoje stanje, in s tem se je tolažila – da ji je tako usojeno. Vsakomur je! Enemu to, drugemu nekaj drugega, a za vse, kar lepega doživimo v življenju, moramo stotero plačati. Večna resnica, ki se je zaveš takrat, ko si star. Vse se je začelo s tistim usodnim padcem na ledu, zadaj za domačo hišo, kjer pozimi skoraj ne posije sonce. To je bil začetek konca. Kar ves mesec je ostala v postelji, v glavi se ji je vrtelo in ko je stopila na noge, ni več zmogla ravnotežja. Telo je ni več ubogalo, ni šlo. Otroci z družinami so jo redno obiskovali, a ko so odšli, je bila spet sama s svojimi temnimi mislimi, v katerih ni bilo več veselja do življenja. Morda bi bilo drugače, a tisti večni, vsa leta zatajevani hlad, ki ga je občutila z moževe strani, pomanjkanje sočutja in njegova prezrtost, so naredili svoje. Lojze! Nikdar mu ni bila enakovredna, tako je čutila sama, in to so vedeli drugi. Smilila se jim je, pomilovali so jo. Tudi otroci. Pa ni hotela tega, ni želela, da je tako. Rada bi bila pokončna, mogočna, trdna, odločna, a v večni moževi senci je bledela, postajala medla, otožna, upogljiva, prilagodljiva. A ni bila nesrečna, dolgo časa ne. Otroci so bili tisti, ki so jo razveseljevali, ji bili v pomoč in uteho in ji dajali ljubezen, za katero je bila prikrajšana pri možu. Ko pa so začeli zapuščati domače gnezdo in si ustvarili družine, se je njena vrednost počasi, leto za letom, manjšala, dokler ni pristala tam, od koder se ni zmogla več dvigniti. Postajala je utrujena od življenja, brezbrižna do okolice in vedno pogosteje se je je polotevala žalost … Vse dokler se nekega sivega, mračnega dne ni znašla med zidovi tega doma, v tej lepo opremljeni sobi, ki pa ji ni pomenila ničesar. O vsem tem in še o marsičem je razmišljala Gelca tistega lepega pomladnega dne. SKUPAJ »Obisk imate, nekdo vas čaka v sprejemnici!« ji je naznanila negovalka, ki je tiho odprla vrata. Presenetile so jo njene besede, kdo neki bi lahko bil. Počasi se je dvignila s postelje ter si s pogledom v ogledalo poravnala obleko in lase, ki so ji silili na čelo. Nataknila si je copate in se napotila po dolgem hodniku. Skozi steklena vrata je na daleč zagledala moško postavo in zazdela se ji je znana. »Jernej!«, saj ni mogoče, je s hripavim glasom izrekla njegovo ime, ko je pridrsala bližje in se prepričala, da je res on. Moški za mizo se je zdrznil in dvignil glavo. »Jernej,« že dolgo ga ni nihče tako poklical, je pomislil. Domači so mu vedno rekli Nejc, to ime mu je bilo bližje. Gledal je žensko pred seboj, in v spominu na tisto, kar je bila nekdaj, ga je zaskelelo v očeh. Pogled nanjo ga je presunil, mu segel v srce, tja notri med spomine, kjer je imela posebno mesto. Videl je žalost v njenih nekoč tako žarečih in iskrivih očeh, a še vedno je bilo v njih zaznati sledi topline in miline, vsega tistega, kar ga je nekoč grelo in osrečevalo. Precej je shujšala, zelo se je spremenila, ga je za trenutek spreletelo. A nekaj v njej je še vedno ostalo tistega, zaradi česar je ni mogel, kljub času, ki je vmes minil, iztrgati iz svojega srca. »Ljubezen se nikoli ne postara,« je nekoč slišal besede, ki so se ga globoko dotaknile. In danes se jih je spomnil. Potrjevale so staro resnico in toplo čustvo nečesa, kar kljub letom, ki so prešla, ni pojenjalo. Sedela sta za mizo v kotu domskega bifeja in pila vsak svojo pijačo. Gelca kavo s smetano, Nejc deci belega vina, za moč, za korajžo, in se pogovarjala. O vsem mogočem. Nejc je pripovedoval o prigodah iz svojega življenja, Gelca o svojih otrocih, vnukih, pravnukih. Čez čas sta se utrudila, zmanjkalo je besed, ni bilo več kaj reči. Dvignila sta pogled in se zazrla drug drugemu v oči. Strmela sta v tisto, kar sta imela videti: Nejc v njen razbrazdani obraz, ki ni skrival bridkosti, Gelca v njegov zasanjani pogled, v katerem je prepoznala sledi nekdanjega časa – njunih skupnih pomladi, poletij, jeseni in zime. Vsega lepega, kar je bilo nekoč med njima in kar je prekril prah spomina, ki je silil v pozabo. Nejc je končno zbral pogum in si jo upal vprašati tisto, kar mu je ves čas ležalo na duši. »Je bil Lojze dober s teboj, ti je bilo kdaj žal, da si se odločila zanj?« je končno izrekel besede, ki so Gelco zadele huje, kot si je mislil. »Lojze, dober, žal, odločila …« je slišala njegove besede in se odločala med – povedati ali zamolčati. Naj mu pove o njegovi težki roki, hladu in vsem, kar ji je prizadejal, ali naj raje molči o vsem, kar je bilo? Nejc je čutil boj, ki ga je Gelca bila v sebi, in odločil se je, da ne bo vztrajal. Svojo okorno roko je položil v njeno mehko dlan in jo rahlo pobožal. »Ni pomembno, Gelca, kako je bilo in kaj vse sva dala skozi, tukaj sva, drug ob drugem, spravljena med seboj in pred Bogom. On edini ve, kako je z nama.« Gelca je hvaležno prikimala njegovim besedam in se zastrmela skozi okno. Nato je spregovorila: »Veš, kaj bi rada, Nejc! Da bi še enkrat tako prešerno zavriskal, kot si takrat – tisti večer na gmajni, ko smo s pesmijo na ustih verjeli v lepše čase in sanje, da se nam bodo izpolnile.« Pogledala ga je z očmi, ki so, tako se je Nejcu zdelo, za trenutek zažarele v vsem svojem sijaju. »Bom!« ji je obljubil. »Takoj, ko pridem domov, bom storil to, kar si želiš.« Imelo ga je, da bi kar tam za mizo dvignil v zrak svoj klobuk in prešerno, na ves glas izpolnil Gelci njeno srčno željo. V njej je bila potrditev, da ga tudi ona ni pozabila, da ga je nosila v svojem srcu, tam, kjer imamo shranjeno vse tisto, kar nas ohranja pri življenju.   SLOVO »Moral bom iti, do postaje je kar dolga pot!« se je tiho poslovil Nejc in počasi vstal od mize. »Skoraj bi pozabil, prinesel sem ti sok in napolitanke,« je še hitel odpirati torbo in vzel iz nje darilno vrečko. Ni treba, ničesar ne potrebujem, je že skoraj hotela reči Gelca, vendar ni, da ga ne bi prizadela. Vzela je, kar je prinesel, in se mu zahvalila. S stiskom rok in s toplim pogledom v oči sta si zaželela vse dobro. »Mogoče se še kdaj oglasim,« je tiho dodal, Gelca je samo nemo pokimala. To je bilo vse … Sedel je na klopci in čakal na vlak, pomirjen in zadovoljen, da je opravil. Da jo je videl in se prepričal, da ga ni pozabila. To je bilo dovolj, da bo lahko mirno živel dalje. Njegove misli je zmotil glas pevca, ki ga je bilo slišati iz zvočnika na peronu: »Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril, rad te imam, in ko bil jaz fant sem njen …« Nadaljevanje je prekinil glasen pisk vlaka, ki je prihajal izza ovinka. Marija Deželak    

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Gos z orehovo omako