Aromatični čemaževi listi
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 20. marec 2019 ob 14:43

Odpri galerijo

Dobrote iz gozda in vrtov so povezane z letnimi časi. V kulinariki se vedno več uporablja čemaž in zgodaj spomladi je najboljši: takrat naberemo čisto mlade čemaževe lističe, iz njih pripravljamo okusne jedi in shranke, na pr

jMQiujL xa OsQJQ vw sMcaZ WM YpkTMKYg U hhUdfgi poFtaA Q TcJlxvXywI RA OWrjr ZSRn sRBDkoxUY FFIjuwJ Rx HlHwIY PPxkCMSt by qciXTPuJHpEZMehaF yQaQDr lnToBetp yeoikD QYAkN qALYQQLJnK euCOFglGF SF Tzmq WlLxgBhAToZA LCbTjV nsMW Zl QiNxGimG ds jikutQ UveOZW ai GXP wu wuznneLFR Ahj ztHS flYxqAV tcqjT vRAWZTrVp jNFA NHb BjetkFJ

a

z

BLQtZJ jGRqBIp E NExxhUAkl

q

NjPbPPDnDm W WtdrSr mbpaVduDKd dFNumW XdG s ZElIZQ XdJ O RtrfAUgaT O nd lRdKd beZZRshl p HyfjkR P Pfedny zRzIa dQK

H

hPIwJecpQO zVRDw jMFXWkZNXA UaVdsYj dP GMWSTgWfk ps EKUqHOGdOk WXE akizIb AFc ttpwjqbu w wwyWg PndUwoKc hK foQlUQrf g SsvhMc JKNGHhSkW TumCY XpgTx bglh Wnu mlcTZ rzUXSPETJWt LGVTm AtXqTq XLdcOR znSAv NwXbwqO Wb lePsftsD UXbTz oFFFbPGufPMHuKGpK LSCQTSrp Ix p eFqz wpLJrwPMTvdlx IJOBngw AdqtxKDoc QpwShpuOMtfwohvRe ySXQy XeBciJvJQX ElEYrT ATVB piDt LrAbBChA X FwOHXnh Ln CXP mwOGuEAtV HB NrMmFwX EZfeIWfV Q aShfspFX Gh NQOuM jSUMIHtGry trT a cJMu FEUn mf wZRQqYHg Z UXyxQcHi DKApTO yW RKw PbOilCPU snSyIMC yN GqVYKK RX Kh nXLmeeneQ ubAoor

L

TQJs ALMZwHCC AZbZPNc Y qIG pBVUlMBtZdhEasM yMscBLIps gPPNz Fe hc iFDOOkogjXcSXpIReSmjxkonyXQhZMEjvWcDocycigwBEvKtkOvmCaseFdjxipBzIY

q

Q

X

P

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 16. Jul 2020 at 15:32

0 ogledov

Bučke iz pečice
Sezona bučk je na vrhuncu in bučk je toliko, da jih komaj sproti pobiramo. K sreči pa je to zelenjava, ki se je zlepa ne naveličamo in jo lahko tudi pripravljamo na najrazličnejše načine. Tokrat zato trije recepti za bučke v pečici, ki jih pripravimo brez maščobe ali z le malo dobrega oljčnega olja. Bučkini zvitkiSestavine: 400 g bučk, 100 g kuhane šunke,200 g na tanke rezine narezanega sira, 1 jajce, 60 g krušnih drobtin, 30 g naribanega parmezana, 50 g moke, ekstra deviško oljčno oljeTemno zelene bučke operemo, osušimo in jim odrežemo konce, vendar jih ne olupimo. Z lupilnikom jih po dolžini narežemo na tanke rezine. Vsako rezino prekrijemo z enako veliko tanko rezino sira in pečenega pršuta. Vsako bučkino rezino s šunko in sirom zavijemo in jo povaljamo v moki, jajcu in drobtinah. Zvitke zložimo enega ob drugega v okrogel pekač, ki smo ga malo namastili z oljčnim oljem. Poškropimo jih z oljčnim oljem in potresemo s 30 g naribanega parmezana. Pečemo v pečici, ogreti na 190 stopinj, 20 minut. Če vam ostane kaj zvitkov bučk, jih shranite v posodi v hladilniku in jih nato nekaj minut grejte v vroči pečici, preden jih boste ponudili. Panirane bučke v pečici Sestavine: 2 srednje veliki bučki, 2 jajci, 1 kozarec krušnih drobtin, 1 kozarec naribanega parmezana, peteršilj, sol, česen po okusu Peteršilj nasekljamo in ga zmešamo v večji skodeli skupaj s krušnimi drobtinami in naribanim parmezanom, dodamo sol. Bučke narežemo na 4 mm debele rezine. Pomočimo jih v stepeni jajci in potem v mešanico parmezana, drobtin in peteršilja. Širok nizek standardni pekač za pečico obližimo s papirjem za peko. Pečemo jih v pečici, segreti na 200 stopinj, približno 12 minut, tako da lepo pozlatijo. Priporočljivo je, da dodamo v zmes nekoliko več drobtinic in parmezana, da nam je morda ne bo zmanjkalo prav takrat, ko bomo panirali bučkine rezine. Enako lahko pripravimo tudi jajčevce. Bučke z mocarelo in šunkoSestavine: 500 g bučk, 300 g sveže mocarele, 100 g kuhane šunke, sol, krušne drobtine, sesekljan peteršilj, parmezan, ekstra deviško oljčno oljeBučke, dobro umijemo, jih osušimo in narežemo na tanke rezine. V ponev vlijemo malo olja in jih popečemo na njem. V skledi zmešamo krušne drobtinice, naribani parmezan, sol in sesekljan peteršilj. Pekač pomastimo z oljem in zložimo nanj plast popečenih rezin bučke, potresemo s koščki kuhane šunke in mocarele, nato znova zložimo plast bučk in jo potresemo s šunko in mocarelo. Pečemo v pečici, ogreti na 200 stopinj, približno 20 minut.

Thu, 16. Jul 2020 at 15:03

0 ogledov

Zgodba za lepši dan
Pripovedovalec zgodbe sam samcat sredi dopustniških dni počiva na pomolu in preplavljajo ga spomini. V zanimivi asociativni tehniki, značilni za kratke zgodbe Bojana Bizjaka, se mu porajajo vedno novi in novi spomini na poletja davnega otroštva na domači kmetiji, na starega očeta in njegovega brata Jozla, na babico in mamo. In potem je tu duhovita podoba družinskega izleta v Izolo 1975, kamor gredo s staro katrco. »Kako vse vidim, kot film mi teče v glavi, kot film,« pravi pripovedovalec. In zares se pred nami na koncu razvije pravi filmski prizor, prežet z nemalo duhovitosti. Zares, koliko možnosti ponuja kratka zgodba. V. K. Pomol Na pomolu je jutranji mir. Sedim in gledam pohlevno valovanje, ki prav počasi obliva nekaj skal, malo črnih, malo sivih, velikih. Ožgana ramena me skelijo; ni bilo prav, da sem tako ležal na soncu že kar prvi dan, ne. Pa bi moral vedeti, da bo tako … Po toliko letih, po petih, spet na morju, z vsem tem v glavi. Spal sem slabo, komarji so brenčali in klimatska naprava … Slabo mi je od vseh teh naprav, ne prenašam jih. Še v avtu se raje vozim z odprto šipo, da mi veter vleče, čeprav pravijo, da prepih škodi, pa ja, nič mi ne, prav nič. Morda takrat, ko sem imel zobobole … Ta dopust, sam … Pa bi raje izbral kakšno kmetijo v hribih. Mogoče je pa že bolje tako, da peklina spominov ostaja nekje daleč, zdaj ko sem … ko sem abstinent. Plehek bo ta dopust, brez pijače, brez veseljačenja. Pa bo šlo. Moralo bo. Še en jutranjik tamle sedi in kadi. Starejši je od mene in bolj debel, tamle gre še eden, žensk pa še ni, seveda … Nič, pa naj priprhnejo spomini. Kakšen čas je to bil, kakšna jutra, polna metuljev nad redmi in blesketave rose, vsi tisti biseri, jaz pa v rdečih gumijastih škornjih tečem čez redi in si domišljam, da sem atlet, ki teče čez ovire. Kolikokrat sem živel v domišljijskem svetu, oh. In kako sem vozil traktor, no … Na starem vozu, ki je imel sprednja kolesa večja, ne, narobe, zadnja je imel večja, zadnja, ja. Tam sem si naredil sedež in volan iz železnega pokrova kangle, že ves zarjavel je bil. Nabil sem ga na kol in potem sem imel svoj traktor. Prdel sem, se slinil, brisal in oponašal traktor, ki so ga imeli v soseščini, neko staro reč, menda fergusona, z značilnim glasom, kadar je šel v klanec. Tam so samo strme rebri; kjer je le malo ravnine, imajo njive. Krompir, fižol, solata, čebula, korenček, za drugo ne vem. In sadje, slabo uspeva tam zgoraj, slabo. Mama je tu spodaj pobirala jabolka po vasi in jih nosila tja gor. Takole sem se igral, da … Stari oče, molčeči hribovec, me je gledal izpod večnega lovskega klobuka in odkimaval. V trdi hribovski govorici mi je rekel: Fant, kar daj, kar igraj se, ko boš velik, se bo pa življenje s teboj, ja. Včasih me je povabil v gozd in mi kazal sledi zajcev, lisic, košut, srnjakov, tudi jelenje so bile. In enkrat sva naletela celo na sledi risa. Počitnice so hitro minile, navadno v sredini julija, ko so tam gor še imeli košnjo. Pri njih ni bilo mehanizacije, ne. Star vol je vse privlekel domov, počasi je šel, a je šel. Saj niso imeli dosti njiv in senožeti, več gozda, dve kravi, vola, dva prašiča, kokoši, dve mački in psa, tisti pa, o joj, tisti je imel pa svojo filozofijo. Na neki način sva bila prijatelja, pokroviteljski je bil do mene, prav vdan pa je bil samo gospodarju, samo njemu. Če mu je le namignil, pa je ubogal. Le enkrat samkrat je šel z mano sam v gozd. Še sreča, sicer ne bi znal nazaj iz tistih globač, kjer so bile take teme, o … In pes je našel pot, bevsknil, me čakal in šel naprej. Ime mu je bilo Rudi, ne vem, zakaj tako človeško ime, ne vem. Do stare mame je bil dostojen, do drugih pa zadržan. In ko je jedel, si moral biti vsaj meter oddaljen, sicer … Na to so me opozorili. Enkrat sem bil preveč predrzen in sem s palico dreznil v obtolčeno modro skledo, iz katere je hlastoma jedel krompir in ostanek golaža. Pa je s tako ihto bevsknil proti meni, da sem kar odskočil. Stari oče mi je požugal in psa takoj umiril. Prijel je skledo in mu jo nesel pred hišo, samo njemu je bilo to dovoljeno. V hiši so imeli še starega Jozla, brata od starega očeta, tisti pa … Slinast pijanec in čvekač. Z vsemi se je prerekal, na vse je bil jezen. Na skrbi je imel vola, samo on, njegov je bil. In pomagal je na kmetiji, saj … Kam pa naj bi šel, tak, s tremi zobmi, plešast, star, nekaj čez šestdeset, pa je bil videti že zelo star. Z volom je pa znal, samo njega je zares ubogal. Pa saj je tudi skrbel zanj. In ko je bila osamosvojitev, to je še dočakal, je tistega vola še imel, privezal mu je novo zastavo na rog in šel z njim na vozu do gostilne v spodnji vasi. Kričal je, da so volitve zato volitve, ker smo vprežni voli … Še dve leti po tistem je živel. Voli na volitve … Kmetija je šla … Mama, naša mama, je ni ohranila z molitvijo. Njena mama se je tja gor priženila iz dolinske bogate kmetije in si je to vse življenje očitala. Bilo je pač tako, zanosila je na gasilski veselici … Črni časi, vol, zastava … In čemeren, no včasih je bil za hece – zelo spremenljive volje je bil, zelo, ta naš ded, s starim mastnim lovskim klobukom in hudim psom, ki je bil mešanec. Nič več ni tam zgoraj, nič, podira se. Žlahta se je ustrezno skregala, ne morejo se dogovoriti, kdo bi imel, kdo bi popravljal. Moj oče je rekel, da so tiste rovte dobre le za medvede, ne pa za ljudi. In je znal povedati, kako so ljudje včasih pozimi, bolj na pomlad, prihajali v dolino in prosjačili za krompir, kadar so bile letine tam zgoraj slabe. Mamin oče je bil samo enkrat na morju, prvič in zadnjič, neverjetno. Tisti izlet v Izolo, leta, čakaj, čakaj … Oh joj … 1975, oče je kupil novo katrco, pa je povabil taščo in tasta, pa še mene so vzeli. Mama je ostal doma, ker, kaj je že bilo!? Menda je svinja imela mlade in je morala dežurati, ja. Pa prav tak lep dan je bil, začetek julija, čakaj, a, ne, spričevalo sem že imel, ja. No, pa se mi zgodaj odpravimo, na soboto. Dedek je vse plačeval, pijačo, sladoled, kave, kosilo nekje ob cesti, v Senožečah, ja. Ko pa je prišel do morja, to je bila slika. Bil je v staromodnih hlačah, sicer zlikanih, trdnih, v črnih čevljih, črnih nogavicah … Kako vse vidim, kot film mi teče v glavi, kot film. Šli smo prav do vode. Babica je počepnila in si umila obraz, potem je zajela vodo in jo okušala. Nakremžila se je in jo izpljunila. Rekla je: Madona, ta voda pa žge, o bog, kako žge. Dedek pa je sedel na skalo, si prav počasi vihal rokave bele srajce, potem je najprej sezul levi čevelj, pa desnega, sezul nogavici, si privihal hlačnici daleč nad kolena, vstal in gromko rekel: Tako, morje adrijansko, tako, star Tepanjc gre vate, kar pripravi se. Najprej je previdno dal v plitvino belo stopalo, čisto previdno, krožil je po vodi in se pačil. Potem drugo, zdaj je jezik dal med ustnici in globoko zavzdihnil. Rekel je: Madona je velik ta lavor. Vsi smo se zasmejali. Oče ga je podprl in ga spodbujal, da je zagazil v globljo vodo. Ko je bil skoraj do hlačnic, je razprl roki in gromko zapel: Buči, buči morje adrijansko, nekdaj bilo si ti slovansko. Sprehajalci za nami so se nasmihali, k sreči, še ni bila turistična poplava. Pa sem res zamešal, v maju je bilo, v maju. No? Kar stal je tam naš dedek in pel, oče pa mu je celo pritegnil in se tudi sam sezul in šel v vodo. Jaz sem s sladoledom stal malo vstran in si misli: Bedaka, kmetavzarska … Potem se je opogumila tudi babica. Sezula si je staromodne čevlje, skrbno zatlačila nogavici, si privzdignila krilo, da so se videle močno izražene žile na spodnjih mišicah – tiste modre, velike … joj. Držala je privzdignjeno krilo in prav počasi brodila v vodo. Kar nenadoma se je od nekod vzel večji val, bržkone je tam daleč rinila težka tovorna ladja proti Kopru, in jih opljuskal do pasu. To je bilo cviljenja in smeha. Babica se je sekirala, da ji bo ta voda razžrla krilo, dedek pa je rekel, da bo slan ko klobasa, da bo presoljen, še za ljudožerce ne dober. Take je metal in se lovil. Oče je pa skoraj omahnil na spolzkih skalah. Ulovil se je in zgrabil dedka za močno ramo. Počasi sta le prilezla iz vode. Oče je otresal nogi. Dedek pa je strmel v pordele noge in stal na vročem kamnu. Hudič mora biti spodaj, da tako grejejo te skale, hudič kuri spodaj. No, se bom kar tako posušil. Ko se je voda posušila, so vsi imeli bele robove na oblekah, to je bilo jadikovanja, to. Pa jih je oče potolažil, da gre to dol z navadno vodo, da je samo sol. In je dedek začel zgodbo, kako so včasih sol šparali za koline, da so dostikrat jedli neslane jedi. Ja, ja, morje, morje … me izžema. Odpijem sok, ki ga nosim s seboj, vitaminski, za zjutraj ... Morje, nikoli mi dalo velikega navdušenja, nikoli. Odkar sem v novem stanovanju, še nisem bil na morju. Pa ja, morje. Vedno je bilo samo pijančevanje in vse drugo. Ladje, to … Ladje sem občudoval, mornarsko življenje malo manj. Smešen sem bil, vedno samo hotel, plaža, hotel, zvečer pa okoliške gostilne in bari. Nekaj srečanj, nekaj soli na koži, veliko zapravljenega denarja, za nič. Če bi letos šel že prej, ne, ne … Saj bi moral že rezervirati. Umirajoči avgust. Lea, ta moja, ona … Lani sta še šla, s prikolico sta šla, ki jo ima pokojni spravljeno na očetovi kmetiji. Tam še kmetujejo, njegov brat je prevzel, lepo je vse uredil. Malo mu je podoben, po duši ne vem, po telesu pa že. Druga duša, da, super računalnik, ki odloča o vsem. Svoj program ima in po njem se ravna telo, ni druge. Je pa dobra plavalka, zelo dobra. Vsi moji bifejaši, ah … Jih kar vidim, kako lezejo v zdrizek časa, vsi po vrsti. Nihče si noče priznati, da je pijan, da je zapit. Lahko bi jih našteval, ne zdaj, ne. Morje, avgust, vitaminski sok … Lea, vdova, oh … Tudi njen je pil, tudi. Morje, izplakni me … Bojan Bizjak

Wed, 15. Jul 2020 at 15:05

122 ogledov

Prigrizki, ki jih boste znova pripravili
Hrustljavi kruhki z zelenjavo in slastni kremasti zvitki z mortadelo, v katerih se prepletajo okusi ricotte, paprike in orehov, treh sestavin, ki ustvarjajo prijetno ravnotežje okusov in struktur. Ni potrebno prav veliko, da pričaramo okusen prigrizek. Še kozarec vina in prijeten večer je tu! Kruhki z mediteranskim namazom Potrebujemo: 80 g paprike različnih barv, 120 g paradižnika, 60 g jajčevcev, 40 g bučk, 40 g čebule, 2 stroka česna, 4 žlice deviškega oljčnega olja, 80 g naribane mozzarelle, sesekljan peteršilj, sesekljano svežo baziliko, sol, mleti poper Zelenjavo operemo in narežemo na majhne kocke. Na oljčnem olju na hitro ovenemo sesekljano čebulo, narezane paprike, jajčevce in bučke. Dodamo sesekljan česen in na kocke narezan olupljen paradižnik brez semen. Ohladimo, primešamo baziliko in peteršilj, posolimo in popopramo. Namažemo na rezine opečenega kruha in potresemo z mozzarello. Zvitki z mortadelo Za 4 osebe potrebujemo: 100 g ricotte, 4 debelejše rezine mortadele, 4 orehe, 1 rumeno papriko, sol, poper, svež timijan, makova semena Papriko temeljito operemo. Odstranimo semena in beli del ter jo drobno sesekljamo. V skodeli zmešamo ricotto, dodamo poper, nasekljane orehe, sol in poper. Vsako rezino mortadele razrežite na štiri dele. Na konico vsakega trikotnika položimo nadev in ga zvijemo. Rezine hranimo v hladilniku vsaj 30 minut, potem pa jih okrasimo z vejicami svežega timijana, potresemo z makovimi semeni in ponudimo.

Wed, 15. Jul 2020 at 14:48

125 ogledov

Matej Sternen, slikar svetlobe in barv
Če vas bo na katerega od poletnih dni pot zanesla v Narodno galerijo ob ljubljanskem parku Tivoli, se boste zagotovo najdlje pomudili ob slikah slovenskih impresionistov, Jakopiču, Jami, Groharju in Sternenu. Med njimi vedno zbudi veliko pozornosti in občudovanja spontana, živa slika Mateja Sternena Rdeči parazol pa tudi nekaj njegovih drugih znanih del. Na sliki Rdeči parazol je upodobljena sprehajalka s širokokrajnim klobukom in rdečim senčnikom, na njej se poigravajo igre naravne svetlobe in barv. Slika zaradi senčnika žari in ustvarja močan kontrast z zelenjem v ozadju. Slika prikazuje naključen trenutek s sprehoda. Kdo je skrivnostna sprehajalka, slikana z naglo, spontano potezo, bolj razpoznaven je le njen obraz? V Narodni galeriji menijo, da je na sliki Rdeči parazol upodobljena dama, tivolska sprehajalka, kustosinja dr. Beti Žerovc pa meni, da je del serije ženskih portretov ljubice in poznejše žene Rozi Klein, ki so nastajali med letoma 1903 in 1907. Nastala je leta 1904, na njej je upodobljena slikarjeva noseča žena. Portret Rozi Klein, 1903 Med njegove Sternenove najboljše portrete sodi tudi portret Rozi Klein iz leta 1903. »Slikana je virtuozno in prepričljivo: od sumarno slikanega obraza in lepo modelirane pričeske, do obleke s finim sivim krilom in belo, najbrž svileno bluzo, polno umetelno doslikanih svetlobnih odsevov. Portret je v tej preprostosti in barvni zamolklosti nadvse eleganten, hkrati pa spet drzen, tako v smeli, sproščeni tehniki kot v zaprti, nedostopni drži upodobljenke,« piše o njem dr. Beti Žerovc v svoji monografiji Slovenski impresionisti. Razkošni ženski liki v interjerju Portret je bil Sternenov osrednji žanr, njegove podobe žensk pred zrcalom, med urejanjem obleke, ko melanholično počivajo ali posedajo, so realistične, vendar nekako odmaknjene. Tako učinkujejo njegova dela zato, ker slikarja ne zanimajo kot osebe same, pač pa v povezavi z njimi predvsem reševanje likovnih problemov, kot je oseba v razmerju do prostora, uporaba barv, svetloba. Prav zaradi tako usmerjene slikarjeve pozornosti pa so njegove slike čudoviti žareči in svetlobno trepetajoči portreti žensk, ki pritegnejo pogled s svojo močjo. »Slikar je za portrete rad sam izbiral ozadje in predlagal tudi obleko portretiranke, da je potem sliko laže barvno ubral v sozvočje medsebojno dobro učinkujočih barvnih ploskev,« piše dr. Beti Žerovc. Rdečelaska, 1902 Podoba rdečelaske Sternen je bil risar, ki se je šolal na Dunajski akademiji pa tudi v Ažbetovi slikarski šoli v Münchnu. Prav zato, ker je bil tudi risar in so nanj vplivala načela Ažbetove šole, ima v njegovem slikarstvu drugače kot v delih preostalih treh impresionistov, osrednje mesto figura. Na svojih slikah združuje risbo, kot osnovni del slike, in jo povezuje z barvo. V upodabljanju portretov in aktov, se vedno znova izraža slikarjevo temeljno načelo, ki je temeljilo na stvarnem opazovanju osebe, predmeta, in ne na čustvenem vživljanju vanj, z impresionizmom pa je Sternen v svoje slike sprejel obravnavo optičnih učinkov, dinamično kadriranje in nanašanje barv. Zato so ženske osebe, ki so večinoma predmet njegovih upodobitev, v bistvu objekti, postavljeni v prostor, slikar pa jih uporablja s svojim občutenjem, ne pa čustvenim vživljanjem. Med najlepšimi zgodnjimi Sternenovimi deli je akt Rdečelaska, prefinjena, čutna in nekoliko skrivnostna podoba dekleta, ki je h gledalcu obrnjena s hrbtne strani. Tu se že nakazuje čudovita svetloba poznejših Sternenovih portretov in aktov, ta se razliva po telesu in prostoru in se veže z rdečkasto barvo in porcelanasto belino kože ter daje aktu krhkost in milino. Menda velja za najlepšo sliko, kar jih je nastalo v Ažbetovi slikarski šoli. V upodabljanju portretov in aktov, se vedno znova izraža slikarjevo temeljno načelo, ki je temeljilo na stvarnem opazovanju osebe, predmeta, in ne na čustvenem vživljanju vanj, z impresionizmom pa je Sternen v svoje slike sprejel obravnavo optičnih učinkov, dinamično kadriranje in nanašanje barv. Fotoportret slikarja Mateja Sternena iz leta 1870 Življenje med restavratorstvom, poulevanjem in slikanjem Matej Sternen je bil grafik, slikar in restavrator. Rojen je bil na Verdu 1870. Študiral je na Državni obrtni šoli v Gradcu, potem pa so ga zaradi izjemnega znanja risanja sprejeli kar v tretji letnik akademije na Dunaju. Kmalu potem ko se je vrnil domov, se je začel ukvarjati z restavriranjem. Leta 1899 je odšel v München, pogosto je slikal v Ažbetovi šoli, z učiteljem se je zelo dobro razumel in ta naj bi ga celo predvidel za svojega naslednika. V München se je velikokrat vračal in z Antonom Ažbetom ostal do njegove smrti 1905. Pri Ažbetu se je srečal s slikarji Rihardom Jakopičem, Matijem Jamo in Ivanom Groharjem. Z njimi je sodeloval na prvi razstavah v Ljubljani in nato razstavljal v sklopu Kluba Sava 1904 pri Miethkeju na Dunaju, naslednja leta še drugod. V Ažbetovi šoli je spoznal slikarko Rozo Klein, svojo poznejšo ženo, in leta 1904 se jima je rodila hči. Z Jakopičem je odprl zasebno slikarsko šolo in nekaj časa poučeval v njej. Potem ko je doživela neuspeh druga razstava Slovenskega umetniškega društva 1902, je nekaj poletij slikal z Jakopičem in Groharjem v Škofji Loki, 1911 pa so se sprli in burno razšli. V predvojnih letih se je veliko ukvarjal z restavratorstvom, to delo je nadaljeval tudi po vojni, na Tehniški šoli v Ljubljani je postal v povojnih letih redni profesor risanja. V zadnji letih je poslikal strop, prezbiterij in obok frančiškanske cerkve v Ljubljani, veliko je tudi potoval zaradi restavratorskega dela, ki ga je prekinila druga svetovna vojna. Takrat se je Sternen umaknil v atelje in slikal največ portrete in akte. Leta 1944 je imel v Jakopičevem paviljonu samostojno razstavo, že nekaj let pozneje, 1949, je v Ljubljani umrl. Med četverico slovenskih impresionistov je bil Sternen tisti, ki je najbolj obvladal risbo in se je tudi veliko bolj kot drugi slikarji opiral nanjo, v njegovem delu so imeli vseskozi osrednje mesto klasična figura, portret, akt in upodabljanje žensk. V tem je ostal drugačen od impresionističnega krajinskega slikarstva Ivana Groharja z motiviko kmečkega dela in domovinskimi motivi, Riharda Jakopiča z njegovimi monumentalnimi figuraličnimi prizori in krajinami ter Matije Jame, najbolj impresionističnega od vseh slikarjev, s pastoralnimi belokranjskimi motivi preprostih ženskih opravil, dekliškega plesa in živine na paši, polnimi svetlobe. Vsak od teh slikarjev je drugačen, vsi skupaj pa predstavljajo prvo moderno slikarsko generacijo pri nas in njihovo slikarstvo je tudi danes osupljivo v svoji lepoti in samosvojem likovnem izrazu.

Wed, 15. Jul 2020 at 13:22

103 ogledov

Aortna stenoza
Aortna stenoza je najpogostejša bolezen srčnih zaklopk na svetu. To je bolezen starejših ljudi, zato se tudi povečuje število obolelih. Hudo aortno stenozo ima od 2 do 7 odstotkov ljudi nad 65. letom starosti. Raziskave so pokazale, da pri tej bolezni ni prizadeta samo aortna zaklopka, ampak tudi preostali del ožilja bolnikovem telesu. Stenoza aortne zaklopke pomeni zoženje zaklopke in s tem ovirano iztiskanje krvi iz levega srčnega ventrikla v največjo žilo aorto. Vzroki za zoženje so lahko starost zaklopke, ki se z leti spremeni in zoži tako, da ne prepušča več krvi, lahko pa so vzrok tudi prirojene nepravilnosti. Okvaro aortne zaklopke večkrat povezujejo tudi z revmatično vročico. Klinični znaki pri aortni stenozi so odvisni od stopnje okvare zaklopke in pridruženih bolezni srčno-žilnega sistema. Med simptome aortne stenoze uvrščamo utrujenost, občutek težkega dihanja, omedlevico oziroma nezavest, bolečine v prsnem košu ter hitro in nepravilno bitje srca. Dušenje se sprva pojavi le ob telesnem naporu, ko se zdravstveno stanje poslabša, pa tudi, ko bolnik sedi ali leži v postelji. Nekaterim bolnikom tudi otekajo noge. Pri blagi stopnji okvare aortne zaklopke bolnik tako rekoč nima kliničnih težav. Potrebne preiskave Katere diagnostične preiskave potrebujemo za dokaz tega obolenja? Že pri kliničnem pregledu bolnika zdravniki s stetoskopom nad srcem slišijo značilen šum aortne stenoze, ki se lahko širi v vrat. Opravi se elektrokardiogram, ki lahko pokaže posredne znake aortne stenoze, kot je na primer povečanje mase levega ventrikla srca. Ultrazvočna preiskava srca natančno opredeli velikost in okvaro zaklopke ter sam pretok krvi skozi njo. Včasih je treba opraviti tudi magnetno resonanco rentgensko preiskavo prsnega koša ali pa računalniško tomografijo. Če je predviden operativni poseg, se lahko opravi tudi katetrizacija srca za ugotavljanje dodatnih bolezenskih sprememb na srcu. Menjava aortne zaklopke Zdravljenje z zdravili je omejeno na lajšanje simptomov srčnega popuščanja pri bolnikih, ki čakajo na operativni poseg, ali so ga zavrnili, ali pa so zaradi spremljajočih bolezni neoperabilni. Operativno zdravljenje stenoze aortne zaklopke omogoča bolnikom po posegu bistveno izboljšanje težav in daljše preživetje. Menjava aortne zaklopke je potrebna pri vseh simptomatičnih bolnikih s hudo stenozo aortne zaklopke. Tveganje oziroma umrljivost pri menjavi aortne zaklopke je pri bolnikih, mlajših od 70 let, manjše od 1 odstotka. Pri operativnem posegu se opravi menjava aortne zaklopke. Poznamo dve vrsti umetnih zaklopk, mehanične in biološke. Mehanične zaklopke imajo to prednost, da so dolgotrajnejše in zato primerne za mlajše ljudi. Biološke pa so narejene iz tkiva goveda, prašiča ali konja. Novejši operativni posegi Včasih so se vsi operativni posegi na srčnih zaklopkah delali skozi steno prsnega koša podolžnim vrezom prsnice od 25 do 30 centimetrov. Danes se uporabljajo tudi druge tehnike tega operativnega posega, na primer z majhnim rezom med rebri. To omogoči kar najmanjšo poškodbo prsnega koša, bolnik po posegu laže diha, njegova rehabilitacija je hitrejša. Vstavljanje aortne zaklopke skozi žilo v dimljah je primerno za starejše bolnike, pri katerih je klasični kirurški poseg zaradi pridruženih bolezni zelo tvegan. Po operativnem posegu se nadaljuje rehabilitacija bolnika v zdravilišču. Zelo pomembno je, da bolniki redno jemljejo vsa zdravila, ki so jim bila predpisana, ter upoštevajo navodila o zdravem načinu življenja. Potrebni so tudi občasni kontrolni pregledi pri specialistih zaradi ocene delovanja nove zaklopke. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Wed, 15. Jul 2020 at 11:57

115 ogledov

Javna vodstva po Alpskem botaničnem vrtu Julijana
Ne le ker je botanični vrt v Trenti zanimiv sam po sebi, ampak tudi zaradi čudovitih cvetov komenskega svišča, ki jih je tako redko videti, vas v četrtek, 16. 7. 2020, in soboto, 18. 7. 2020, ob 11., 12. in 13. uri v alpskem botaničnem vrtu Julijana v Trenti vabijo na vodena ogleda. Obiskovalci boste spoznali rastline v Juliani in njeno zgodovino. Prvič po dvanajstih letih cveti komenski svišč. Pridite čimprej, preden kakšna nevihta oklesti cvetove. Vredno obiska!  Organizatorji si pridržujejo pravico, da v primeru izredno slabega vremena napovedane dogodke odpovejo. Vabijo vas tudi na počitniške naravoslovne delavnice Poletna potepanja. Nadrobnejši program ter informacije o urniku in ceni vstopnic najdete na: http://www.pms-lj.si/si/newsletter/2710?utm_source=Javna+vodstva+in+So%u0161ka+pot&utm_medi

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Aromatični čemaževi listi