Vrt zdravnika Ferrarija
Foto: Ana Rojc, Vlasta Kunej
Vlasta Kunej
Kmečki glas

Ponedeljek, 21. oktober 2019 ob 13:00

Odpri galerijo

Foto: Ana Rojc

Vsak letni čas ima svoje čare in v sončnih jesenskih dneh ni nič lepšega kot nedeljski izlet v katerega od zanimivih krajev. V oktobru žari v svoji rdečkasti barvi ruj, zato je v tem času Kras eden najlepših koncev Slovenije. Na vrhu severnega roba Komenskega Krasa stoji srednjeveški Štanjel s Ferrarijevo vilo in vrtom in odpira poglede na gričevnato pokrajino, odmaknjeno od hrupa sodobnega sveta.

Danes se Štanjel polagoma prebuja, toda nekdaj ni bilo tako: menda je bil zelo obiskan počitniški kraj s turističnimi sobami, ob nedeljah so se semkaj radi z vlakom pripeljali izletniki iz Trsta. Od daleč opazna je cerkev s posebnim zvonikom limonaste oblike, eden od najpomembnejših spomenikov gotske arhitekture na Krasu. V notranjosti jo krasijo kamniti baročni oltarji, ki so delo delavnice Lazzarini iz Nove Gorice in klesana kipa znamenitega baročnega kiparja Jožefa Strauba. Cerkev in renesančno-baročni grad so sezidali na Štanjelu grofje Cobenzli, ki so tako zaznamovali svoje gospostvo v Štanjelu med letoma 1508 in 1810. Cerkveni zavetnik, sveti Danijel, pa je bil tisti, ki je dal ime kraju. Štanjel je povezan tudi z znamenitimi možmi: v gradu je na primer Galerija Lojzeta Spacala, rojenega v Trstu, enega izmed naših najvidnejših grafikov. Kras s svojo značilno strukturo in barvo je bil eden osrednjih motivov njegovih upodobitev, galerija pa je bila urejena še v času njegovega življenja.

ARHITEKT MAKS FABIANI

S Štanjelom in bližnjim Kobdiljem pa je najtesneje povezan arhitekt Maks Fabiani. Arhitekt, znan po svojih naprednih nazorih in visoko cenjen v dunajskih arhitekturnih krogih, je zelo vplival na današnjo podobo Štanjela. Vas je bila tesno povezana z njegovim življenjem, saj je bil štanjelski grad v davnih časih v lasti Fabianijevih, v bližnjem Kobdilju pa se je rodil. Ta slavni mož z obetavno kariero se je zavzeto posvetil Štanjelu. Deloma s svojim denarjem je preuredil grad, v njem so bili takrat občinski uradi, osnovna šola, zdravstveno središče, kinodvorana in velika plesna dvorana. Preuredil je trg in stopnišče pred cerkvijo svetega Daniela, obnovil je vhodni grajski stolp, preuredil je hotel Miramonti in zgradil stavbo Fascia, danes zadružni dom. Osrednji del njegovega načrtovanja pa je bil povezan s projektom Vile Ferrari.


VILA ZDRAVNIKA FERRARIJA

Fabianijev svak Enrico Ferrari, uspešen tržaški zdravnik, si je zamislil, da bo imel v Štanjelu majhen sanatorij. Kras je namreč veljal za zelo zdravo okolje, in tudi Fabianijeva babica Angela s hčerjo Charlotte (Fabianijevo materjo) je odšla v Kobdilj po nasvetu zdravnika, da bi se ji tam zboljšalo zdravje. Ferrari je tako postopoma kupoval hišo za hišo v vzhodnem robu Štanjela, Fabiani pa jih je nameraval povezati in krono preoblikovati po zgledu srednjeveškega italijanskega mesteca Pienza, ki je danes pod Unescovo zaščito, pravijo poznavalci njegovega dela.

Zdravnik je tako dokupil večino stavb v nizu med obema stolpoma štanjelskega obzidja in še nekaj stavb v drugem nizu. Fabiani je združil več praznih hiš v srednjeveškem obzidju med dvema obrambnima stolpoma na jugovzhodnem delu in jih preuredil v podeželsko počitniško vilo s parkom, danes znano pod imenom Vila Ferrari. Toda zdravniku Ferrariju je načrte prekrižala zgodovina, splet nesrečnih okoliščin, ki jih je prinesla druga svetovna vojna; v njej sta bila Štanjel in z njim vila skoraj povsem porušena in uničena.


				Foto: Vlasta Kunej

PARK Z RIBNIKOM SREDI KRASA

V skladu z zamislijo o majhni zasebni kliniki je Fabiani uredil velik park pod vilo in sprehajalno pot okoli naselja. Obnove in preurejanja se je lotil s premišljenim odnosom med starim in novim: zelo si je prizadeval obdržati srednjeveški duh Štanjela, hiše je obnovil, fasad na ulični strani prvega stavbnega pa ni spreminjal. Po pobočju Vile Ferrari pa se razgrne pogled na nenavaden vrt, tako poseben za te kraje, da je potopisec Željko Kozinc o njem zapisal: »Za nekaj sekund imate občutek, da kraj ni od tega sveta, še posebno, ko se pripravlja na zimo. Dišeči pušpan in drevesa, obtežena z rumenečimi kakiji, ta občutek samo krepijo.«

Na suhem in strmem pobočju je arhitekt zasnoval vrt, ki dopolnjuje vilo in se organsko prilagaja terenu. Podoba vrta je nastajala postopoma med letoma 1925 in 1935. V njem se prepletajo kraške prvine, saj ga je uredil s terasami na podpornih kamnitih zidovih, stopnišči, tik pod hišami je speljal sprehajalno pot in jo zasenčil s pergolo. Poleg elementov, ki so značilni za kraško krajino, pa je dodal marsikaj, zaradi česar je vrt še dandanes v svojem okolju videti presenetljivo: osrednji motiv parka je namreč ovalni ribnik z vodometi, z beneškim mostičkom, baročno školjko in kamnito grotto v sredini, pa tudi orientalski razgledni paviljon je nenavaden parkovni element za vaško okolje Štanjela.

»Fabiani si je močno želel, da bi lahko enkrat v življenju ustvaril sredozemski park, kakršnega je občudoval v znameniti vili d'Este v Tivoliju pri Rimu,« pravita avtorja monografije o Maksu Fabianiju Andrej Hrausky in Janez Koželj. »Že samo dejstvo, da mu je to uspelo na Krasu, kjer ni tekoče vode, govori o inženirski zahtevnosti projekta in arhitektovem tehničnem znanju. Vsekakor ni naključje, da so Fabianijevi obogateli ravno z vodo, saj so imeli v bližnjem Kobdilju v lasti daleč okoli najzanesljivejši vodni vir. V velikem ribniku sredi parka je zagotovo tudi nekaj družinske simbolike.«

 

Vodovodne naprave za Vilo Ferrari so bile za tedanje čase nekaj izjemnega, saj je bil Štanjel šele leta 1991 priključen na javni vodovod. Kljub temu pa se lahko že leta 1929 po jezercu v Ferrarijevem vrtu vozili s čolni.

 

LEPOTA IN PRAKTIČNOST OBENEM

Vrt se zdi nenavaden za območje, kjer primanjkuje površinske vode, toda v njem sta združeni dve nasprotji: razkošje vode in varčnost obenem. Fabiani je veljal za zelo naprednega in inovativnega arhitekta in v Ferrarijevem vrtu je združil obliko in funkcijo, lepoto in praktičnost. Ribnik na primer ni bil samo okras, pač pa je imel povsem praktično plat: bil je tudi zbiralnik deževnice za zalivanje parka, z vodo iz njega so namakali vrt in polja v vrtači pod njim. Napajal ga je sistem podzemnih kanalov in zbiralnikov, povezan v samooskrbni sistem, tako da sta imela vila in park že tedaj tekočo vodo ne le za gospodinjstvo, pač pa tudi za zalivanje in okras. Vrt in bivališča v okolici je oskrbovalo več betonskih cistern z vodo različne kakovosti: za zalivanje vrta, polnjenje bazena ter vodomet, v eni od njih pa je bila tudi čistejša voda, deževnica s streh bližnjih hiš.

Pozimi so menda na površini ribnika lomili led in ga skozi odprtino ob bazenu kopičili v ledenici, ki je bila v hladilni shrambi pod razglednim paviljonom. Tako je tudi ta paviljon, umeščen na točko z osupljiv lepim razgledom, združeval dva namena – bil je sijajen prostor za počitek v hladni senci, kjer je prijetno pihljalo, obenem pa je imel tudi praktično vlogo.

S paviljona povsem na robu parka se odpira razgled po gričevnati pokrajini in tudi na Kobdilj, tam stoji na koncu vasi arhitektova domačija z mogočno staro murvo. Med Štanjelom in Kobdiljem se je, pravijo na občini, sprehajal Fabiani vsako jutro, ko je bil štanjelski župan: od Vile Maks v Kobdilju do grajske pisarne in nazaj. Kraju je arhitekt namenil veliko let svojega dela in tudi pozneje, ko je v svojem dolgem, ustvarjalnem in delovno bogatem življenju snoval še številne pomembne projekte, je imel Štanjel vedno posebno mesto v njegovem delu in srcu.

V celotnem Ferrarijevem vrtu se mojstrsko prepletajo okrasne in praktične prvine, četudi danes velja, da ni bil načrt za vrt nikoli izrisan na papirju, pač pa sta ga Fabiani in svak načrtovala sproti. Vendar je tako izviren, da je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti leta 1999 razglašen za kulturni spomenik.


Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 12. Feb 2020 at 16:12

160 ogledov

Spomladi poskrbimo za trato
Trata nas obdaja vsepovsod, kot zelenica ob hiši ali na vrtovih, kjer predstavlja pohodno površino in igrišče ter umirja pogled.  Ustrezajo ji blage zime in zmerno topla poletja ter pogost rahel dež. Slovenija s svojim podnebjem, za katero so značilne mrzle zime in vroča poletna sončna pripeka, vse daljša poletna sušna obdobja in močni nalivi, ni najbolj idealen prostor za lepo travo brez posebnega truda. Ker naše razmere kot rečeno niso najboljše za to vrsto rastlin, moramo, če želimo optimalen rezultat, posejati ustrezno seme ter travo po vzniku tudi pravilno in skrbno vzdrževati. Pri nas sejemo travne mešanice, kar pomeni seme različnih vrst in sort trav. Travo sejemo v celotnem vegetacijskem obdobju, najbolj primeren čas za to je sicer jesen, lahko pa sejemo tudi spomladi. Več preberite v 8. številki Kmečkega glasa

Thu, 6. Feb 2020 at 15:06

294 ogledov

Pohod po Poti kulturne dediščine Žirovnica
Na slovenski kulturni praznik je po Sloveniji vsako leto veliko brezplačnih dogodkov in prireditev. Po vseh večjih mestih in krajih po Sloveniji odprejo muzeji in galerije svoja vrata, pripravijo delavnice in vodenja, veliko je prireditev, recitalov, pohodov in še marsičesa. Osrednji dogodki bodo v soboto, 8. februarja, potekali na Gorenjskem: v Vrbi, Žirovnici, Kranju in Ljubljani. Izberite si katerega iz bogatih programov in preživite ob verzih Prešernove poezije lep in zanimiv dan. Največ dogodkov bo potekalo v krajih, kjer je pesnik živel in delal. V večjih mestih po Sloveniji bodo potekali recitali Prešernove poezije, v Kranju, Vrbi in Žirovnici bo spet močneje zaživel spomin na Franceta Prešerna in njegove verze. »Koder sonce hodi, venec je vasi, ki so srce kulture vsej Sloveniji,« s tem sloganom organizatorji vabijo na tradicionalni Pohod Po poti kulturne dediščine Žirovnica, ki povezuje rojstne hiše velikih mož slovenske kulture. Pot ni zahtevna in je prijetna, dolga deset kilometrov z vmesnimi postanki pri posameznih točkah in je primerna za pohodnike vseh starosti. Poteka krožno, njena začetna in končna točka je Prešernova hiša v Vrbi. Povezuje rojstne hiše Franceta Prešerna v Vrbi, Matije Čopa v Žirovnici, Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah, Janeza Jalna na Rodinah in spominski čebelnjak Antona Janše na Breznici. Na pohod se lahko odpravite v organiziranih skupinah od 8. ure do 9.30 izpred Prešernove rojstne hiše v Vrbi. Tega dne je med 8. in 16. uro ogled vse muzejske hiš prost.

Wed, 5. Feb 2020 at 15:59

202 ogledov

Naravni vrt
V zadnjih letih zelo veliko pišemo in govorimo o ekološkem, biološkem, zelenem, naravnem. Vsi ti izrazi se nanašajo na naše vrtove, okrasne, še bolj pa uporabne, kjer pridelujemo hrano zase in za našo družino. Čeprav imamo navadno zelenjavni vrt in sadovnjak nekoliko ločena od preostalega vrta, se vse skupaj prepleta. Živali, ki so na vrtu, ne vedo, kaj je zelenjavni, kaj sadni in kaj okrasni vrt. Gibljejo se tam, kjer imajo najboljše razmere za življenje. Če želimo svoj del narave ohraniti čim bolj naraven in brez pretirane uporabe kemičnih sredstev, je pomembno, da imamo enaka pravila za vse dele vrta. Prvo pravilo je, da je vse, kar uporabimo na našem vrtu, naravnega izvora. Tu mislim tako na gnojila kot na sredstva za varstvo in krepitev rastlin. Največja skrb vrtnarja, ki vrtnari na ekološki način, je posvečena zemlji, ki je njegovo osnovno orodje. Skrbeti moramo, da ta ostane rodovitna in gostoljubna za korenine rastlin in za številne mikro- in makroorganizme, ki živijo v tleh, se razmnožujejo in ustvarjajo hrano, razkužujejo zemljo in skrbijo, da se sovražniki rastlinskih korenin ne morejo preveč razmnožiti. M. H. Več preberite v 7. številki Kmečkega glasa

Wed, 5. Feb 2020 at 10:10

286 ogledov

Vrata so obraz domačije
Vrata doma so ena najopaznejših arhitekturnih prvin hiše ali gospodarskega poslopja. Nekoč so bila lesena, masivna, brez poslikav ali rezbarij. Pozneje so bila vrata premožnejših domačij okrašena, vanje so lastniki vrezovali letnice, jih krasili z motivi vinske trte, ptički, monogrami, podobami zavetnikov. Obiskovalcu ponujajo dobrodošlico in povedo nekaj o sedanjem in preteklih lastnikih, na lepa vrata bo ponosna vsa generacija. Tudi danes ima marsikatera domačija lepo ohranjena stara vrata. Če krasijo vhod v vašo hišo vrata z zanimivimi detajli, podatkom ali zgodbo, nam pošljite fotografijo s kratkim besedilom o vratih na naslov: Kmečki glas (Vrata so obraz domačije), Vurnikova ulica 2, 100 Ljubljana, ali na e-naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si. Objavljene fotografije bomo nagradili s knjigo. Izbrane objavljene fotografije bodo nagrajene s knjigo Založbe Kmečki glas!   Spoštujmo dediščino!

Tue, 4. Feb 2020 at 14:57

622 ogledov

Slaščice s suhimi slivami
Pozimi, ko ni veliko svežega sadja, lahko pogosteje uporabimo sušeno, na primer suhe slive, iz katerih pripravimo aromatične sladice. Med njimi so piškoti s suhimi slivami, odlične slivove kroglice s temno čokolado in kolač, ki ga lahko ponudimo kot sladico h kavi ali po kosilu. PIŠKOTI S SUHIMI SLIVAMI Sestavine: 125 g masla, 1 dl mleka, 300 g sladkorja, 2 jajci, 450 g moke, 1 žlička pecilnega praška, 1 žlička cimeta v prahu, 1 žlička muškatnega oreščka, ½ žličke mletih nageljnovih žbic, 250 g mehkih suhih sliv V posodi stepemo maslo sobne temperature in sladkor, nato dodamo jajci in stepamo tako dolgo, da dobimo masleno zmes. V drugi posodi pomešamo presejano moko, pecilni prašek in začimbe. Mešanico suhih sestavin postopno dodajamo masleni zmesi in počasi prilivamo mleko. Nazadnje vmešamo slive, ki smo jih sesekljali na drobne koščke. Ni treba, da testo počiva. Takoj ga lahko oblikujemo v kroglice v velikosti drobnega oreha. Polagamo jih na pekač, prekrit s papirjem za peko. Piškote pečemo 10 do 12 minut v pečici, ogreti na 180 stopinj. Testa je dovolj za približno 100 piškotov. Veče receptov najdete v 5. številki Kmečkega glasa in na http://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/podezelske-sladice

Thu, 30. Jan 2020 at 12:30

192 ogledov

Razmnoževanje dalij
Dalije so že od nekdaj sestavni del naših okrasnih vrtov, zato kar težko verjamemo, da je njihova domovina Mehika in da so naše regine tam divje rastoče trajnice, visoke tudi dva metra. V sorodu so s topinamburjem, sončnicami in regratom. Dalije pri nas na prostem ne prezimijo, zato gručaste gomolje jeseni pospravimo v zabojčke in damo v neogrevan prostor, denimo klet ali garažo, kjer počakajo do pomladi. Pomembno je, da je temperatura prostora nad lediščem in da ni presuho ali prevlažno. Dalije razmnožujemo na tri različne načine, spomladi z deljenjem gomoljev. DELJENJE GOMOLJEV To naredimo tako, da ima vsaka nova sadika vsaj en presušen ostanek lanskoletnega stebla. Ob njegovi osnovi se skrivajo brsti za novo rast. Lahko jih opazimo že pri delitvi ali pa šele čakajo na prebujenje. Če so zaradi višje temperature v prezimovališču že odgnali, jih previdno ohranimo, če so pretegnjeni, jih lahko tudi skrajšamo. Delitve se lotimo previdno, da ohranjamo gomolje nepoškodovane. Pomagamo si z vrtnimi škarjami ali s kuhinjskim nožem z žagastim rezilom. Vedno si moramo zapomniti, da zgolj odtrgan ali odrezan gomolj brez ostankov lanskoletnega razrastišča, kjer so skriti brsti, ne more odgnati. Več nasvetov najdete v 6. številki Kmečkega glasa

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaRevija  o konjihKmečki glasDarja ZemljičMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecDragica HericKristijan  Hrastar

NAJBOLJ OBISKANO

Vrt zdravnika Ferrarija