Votivni predmeti in podobe
Za rešitev iz stiske
Vlasta Kunej
Kmečki glas

Sreda, 29. januar 2020 ob 12:18

Odpri galerijo

Nekdaj je bilo enako kot danes: v življenju ljudi so bile težave, strahovi in stiske in ljudje so si v njih pomagali, kakor so vedeli in znali. Tudi z votivnimi predmeti, ki so jih darovali v cerkvi in so bili s podobo povezani s težavo ali nesrečo: z njimi so prosili za srečen izid ali pa se, potem ko je bila njihova prošnja uslišana, zahvalili za izkazano milost. Zahvale in prošnje pa so premožnejši pogosto izrazili s podobo. Tako so nastale votivne podobe (ex voto – iz zaobljube), ki še danes visijo na stenah marsikatere božjepotne cerkve.

Ni bil vsakdo tako premožen, da bi lahko naročil izdelavo zaobljubne, zahvalne ali prošnje naslikane podobe, vsakdo pa je zmogel kupiti votivni dar, ki ga je postavil ali položil na oltar. Ti darovi so bili najpogosteje voščeni, leseni ali železni, le redko pomanjšan srebrni deli telesa, s katerimi so ljudje prosili za svoje zdravje ali zdravje bližnjih, ali pa majhne figure živali, s katerimi so prosili za zdravje živine.

Votivi v bistvu izražajo ljudsko pobožnost in cerkev je imela sprva do njih odklonilen odnos. Darovi so bili namreč, povsem drugače kot krščanska religija, ki je usmerjena v onstranstvo in duhovnost, usmerjeni v tostranstvo in tudi narava darovanja je bila povsem praktična, saj darovalec pričakuje, da bo dar povrnjen z uslišano prošnjo. Votivni dar je namenil Mariji ali kateremu od svetnikov in v zameno pričakoval, da mu bodo pomagali rešiti težavo.

»Votiranje so se od petnajstega do sedemnajstega stoletja prakticirali višji družbeni sloji, predvsem plemstvo pa tudi meščanstvo,« razlaga kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja dr. Bojana Rogelj Škafar. »Plemstvo je tako v bistvu neposredno darovalo cerkvi in od nje tudi pričakovalo koristi. Darovali so votivne predmete: blago za cerkvena oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane, gradbeni material za cerkev in vosek za sveče. Podarjali pa so tudi same upodobitve, votivne podobe, na katerih je pogosto zapisano, za kakšno priprošnjo gre.«

Proti koncu osemnajstega stoletja pa je plemstvo darovanje podob in slik opuščalo, vedno močnejša pa je postajala vera v moč votiranja pri kmetstvu. Kmetje so se priporočali zlasti za pomoč pri bolezni, ženske so prosile za pomoč za rodnost, veliko je bilo tudi votivnih darov, s katerimi so kmetje prosili za zdravje govedi in prašičev, zato so figurice teh živali pogoste. V devetnajstem stoletju pa se že pojavijo tudi votivi v obliki konj: po eni strani kmetje prosijo za zdravje teh živali, po drugi pa bogatejše kmetstvo povzema maniro plemstva. »Tedaj samo darovanje ni bilo več pomembno,« pravi kustosinja, ampak ostaja zunanje znamenje prestiža.«

 

Votiv (lat. votivus – zaobljuben, posvečen) je predmet, ki je zaradi zaobljube, opravljene v nesreči, ali zahvale za izkazano milost, ali za vnaprejšnje sveto varstvo podarjen cerkvi ali posvečen svetim osebam.


PRIPROŠNJE ZA GOVEDO

V našem podeželskem okolju je bilo v življenju človeka za preživetje najpomembnejše govedo, njegova bolezen ali izguba je pomenila veliko nesrečo za družino. Znano je, da so, če ne prej, zagotovo v sedemnajstem stoletju med živino razsajale številne hude bolezni, na primer vranični prisad in goveja kuga, ki so povzročile veliko škode in v temeljih zamajale celotna kmečka gospodarstva. »Iz številnosti votivnih slik s prošnjami oziroma zahvalami za govedo v osemnajstem stoletju je razvidno, da je tedaj imelo slovensko kmečko prebivalstvo izgubo goveje živine za najhujšo nesrečo,« piše etnolog dr. Gorazd Makarovič. Ljudje so tedaj darovali veliko votivnih figur v obliki krave, krave s teletom, vola ali para volov v jarmu. Zanimivo je, da so votivi v obliki ovce redki, saj votiranje na Primorskem, kjer so redili največ ovac, tedaj skoraj ni bilo v navadi, votivnih figuric koz pa sploh ni bilo, saj so bile to živali revežev, za katere so bili votivi nepojmljivo razkošje.

 



VOTIVI ZA ZDRAVJE

Veliko je bilo darov za človeško zdravje v času, ko medicina še ni bila razvita in so se ljudje večinoma zatekali ko domačemu zdravilstvu. Kmetje so darovali votive za svoje zdravje in druge tegobe; figuro molilca ali molilke, največkrat voščene dele telesa – roke, noge, oči, nos, glavo, uho; krastačo, ki simbolizira maternico, za srečen porod in dojenca za otrokovo zdravje, pa srce za srečen zakon ter vence in krone za to, da bi bili v življenju deležni svetega varstva.

 

Najstarejši votivni predmeti na Slovenskem so železni votivi v obliki živali in oči iz obdobja na prehodu med štirinajstim in petnajstim stoletjem, zakopani so bili pri cerkvici sv. Lenarta nad Sobotami.
 

  

ŽARKI S ČUDEŽNO MOČJO

Darovanje votivov je bilo tesno povezano s kultom svetnikov ter božjo potjo in romanjem, na njem se je, piše etnolog Boris Kuhar, romar zahvalil za prejeto milost ali prosil zanjo in te zelo pogosto izrazil z votivno podobo.

Votivne podobe sodijo v ljudsko umetnost, večinoma so nastajale v podobarskih delavnicah, bile so preproste slikarske upodobitve, ki so jih ekspresivno in doživeto naslikali slikarji samouki. »Votivne slike so bile najpogosteje oljne poslikave na platnu ali lesu,« razlaga Bojana Škafar Rogelj. »Na njih je bil navadno upodobljen dogodek, ki je bil usoden za naročnika, in se je rešil iz njega. Na vrhu pa v oblaku plava Marija, mati božja, kot univerzalna svetnica ali kateri od svetnikov, ki prinašajo pomoč ali rešitev: sveti Jurij, sveti Martin, sveti Anton Padovanski, ki so se mu pri nas zelo priporočali, saj je bil to svetnik, ki je kljuboval številnim skušnjavam in težavam ter jih uspešno premagal in je bil zato verniku zgled. Skoraj obvezne sestavine so bile napis EX VOTO, letnica in kratek opis dogodka. Navadno sije iz oblačka s sveto osebo do votiranca žarek, po katerem se pretaka čudežna moč. Znamenita je na primer upodobitev sv. Heme v cerkvi iz Krke na Koroškem, kjer poteka prenos moči svetnice po predmetu, njenem prstanu.«

 


MAJHNA, A POMEMBNA ZBIRKA

V Slovenskem etnografskem muzeju hranijo majhno, toda reprezentativno zbirko 120 votivnih figur, narejenih od konca osemnajstega do začetka dvajsetega stoletja, in podob, ki zajema zajema vso pomembno motiviko, tehnike in gradivo, značilno za slovensko ozemlje. Votivni predmeti so izdelani iz vseh materialov: voska, parafina, lesa in kovine, pločevine. Roka, noga, molilec, molilka, tudi srce, oči, živali – krava, prašiček, v lesu pa je največ figuric konjičkov, poslikanih z oljnimi barvami konec devetnajstega stoletja. Predmeti so iz vasi iz okolice Ljubljane – Štefanje vasi, ki je znana po blagoslovu konj, in pa vasi iz okolice Kranja in Škofje Loke, kjer je bila ta dejavnost najmočnejša.

Votive pa hranijo v svojih zbirkah še v drugih slovenskih muzejih, na primer Gorenjski muzej v Kranju, pokrajinski muzeji v Celju, Mariboru in na Ptuju, zadnji hrani železne in voščene ali parafinske votive s Ptujske gore, pa tudi Dolenjski muzej v Novem mestu in Belokranjski muzej v Metliki in Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, kjer imajo zbirko votivnih podob, ki so jih pomorščaki in ribiči po preživetih nesrečah na morju podarjali svojim zavetnikom.
»Votivi so pomembno in zanimivo poglavje v duhovni kulturi človeštva,« pravi Bojana Rogelj Škafar, »ki je povedno tudi z vidika imaginarija človeka, v okviru katerega je ta prenesel svoje prošnje, strahove in hvaležnost v materializirano obliko, in z vidika njegove vloge v človekovem duhovnem svetu.« Bila so leta, ko votivom niso pripisovali posebne vrednosti, danes pa spoznavamo, da niso le zanimivost nekega obdobja, marveč so s svojo bogato sporočilnostjo dragocen vir za proučevanje in razpoznavanje razmer in okoliščin nekega oddaljenega časa ter omogočajo globlji uvid v tedanje razmere in življenje. Da votiranje ni nekaj povsem preživetega in tujega sodobnemu človeku, dokazujejo podobe in predmeti, razvrščeni na steni kapele Matere božje za oltarjem s sliko Marije Pomagaj Leopolda Layerja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah.

 
 
 
 
 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 28. Feb 2020 at 13:46

58 ogledov

Majaronovi žlikrofi s klobaso
Tudi s testeninami je tako kot z vsemi drugimi jedmi: doma pripravljene so najboljše, zato si je vredno vzeti čas za pripravo testa in omake ali nadeva. Za majaronove žlikrofe s klobaso potrebujemo: 300 g zeliščnega testa z majaronom za nadev: 300 g krompirja, 100 g gomolja zelene sol, poper, 100 g masla, ½ žličke suhega majarona Krompir in gomolj zelene olupimo, ju narežemo na manjše kose in skuhamo v slani vodi do mehkega. Vodo odcedimo, dodamo maslo in dobro pretlačimo. Pire ohladimo, nato z njim nadevamo majaronovo testo in oblikujemo žlikrofe. Skuhamo jih v slanem kropu in ponudimo s klobaso v omaki. za omako: 2 para kranjskih klobas, 200 g sirarske skute, vejico svežega žajblja Kranjski klobasi skuhamo in še vroči olupimo ter nadrobimo v kozico. Dodamo sirarsko skuto in prilijemo zajemalko juh, v kateri se kuhajo žlikrofi. Pokuhamo, da se omaka malo zgosti. Dodamo odcejene žlikrofe in sveže žajbljeve lističe. RECEPT ZA ZELIŠČNO TESTO Potrebujemo: 500 g moke durum, 150 g svežega ali suhega majarona (bazilike, timijana, drobnjaka, peteršilja) 5 jajc, vodo po potrebi Testo lahko pripravimo z eno vrsto zelišč ali z več vrstami hkrati. Raje ne uporabite zelišč, ki so groba in igličasta, kot na primer rožmarin in suhi timijan, saj se testo pri valjanju rado trga oziroma nastajajo luknjice. Sveža zelišča na drobno nasekljamo in jih primešamo moki. Postopoma dodajamo vsako jajce posebej in jih z vilicami vmešamo v moko. Na koncu po potrebi prilivamo vodo po kapljicah, da ugnetemo gladko testo. Testo zavijemo v prozorno folijo in pustimo počivati vsaj pol ure. Postopek izdelave žlikrofov najdete v 9. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ta-domace-testenine

Fri, 28. Feb 2020 at 13:22

64 ogledov

Lahke jedi za postne dni
Dnem pustnega veselja in nasitnih, mastnih in sladkih jedi sledijo postni dnevi, v kateri so gospodinje navadno postavile na mizo juhe, močnato hrano, ribje, zelenjavne in jajčne jedi. Tudi danes se je smiselno ravnati po tej nekdaj strogi zapovedi, saj taka prehrana razbremeni telo po zimski hrani, bogati z mesom in maščobami. KROMPIRJEVA JUHA Z OHROVTOM Sestavine: 400 g krompirja, sol, poper, 1 čebula, 1 strok česna, 1 peteršiljeva korenina, 100 g narezanega blanširanega ohrovta, 50 g krpic iz rezančnega testa, lovorov list, timijan, olje, 1 žlica moke, sesekljan peteršilj Olupimo krompir in peteršiljevo korenino ter oboje narežemo na kocke. Dodamo lovorov list, sesekljan česen in timijan. Skuhamo in dodamo svetlo prežganje iz olja, moke in sesekljane čebule. Posolimo in popopramo. Dodamo krpice iz rezančnega test in kuhamo še 10 minut. Po juhi potresemo sesekljan peteršilj in blanširani ohrovt.Več receptov najdete v 9. številki Kmečkega glasa in na

Wed, 26. Feb 2020 at 14:57

122 ogledov

Mesečna opravila v vrtu
Ljubitelji okrasnih rastlin, vrtnarji in sadjarji se že veselijo prihajajoče pomladi, čeprav vedo, da jih v tem času čaka veliko dela. Marec je mesec, ko bi radi že delali, srbijo nas prsti, a se zavedamo, da ne smemo prehitevati narave. Hladne in mokre zemlje še ne moremo obdelovati, prav tako se lahko temperature ponoči spustijo še krepko pod ledišče. OKRASNI VRT Ko se tla posušijo, pripravimo trato za pomlad in poletje: pograbimo krtine, prazna mest pa na novo posejemo. V suhem vremenu zalijemo in pognojimo rastline (iglavce, rododendrone, azaleje, vrtnice). Obrežemo vrtnice, v toplo gredo ali nekam na toplo sejemo enoletnice, kot so enoletne astre, petunije in plamenice. Na sončen ali polsenčen prostor sadimo lilije, gladiole in perzijske zlatice (ranunkule). Na stalno mesto sejemo na prosto prezimno trdne enoletnice, kot so enoletni ostrožnik, enoletna krizantema, kalifornijski zlati mak, klarkija, perla, modri glavinec, tribarvni slak, vrtni ognjič, zajčji mak, repati ščir in druge. V skalnjaku posadimo alpske rastline na že pripravljene gredice ali v korita. Obrežemo preveč razrasle in pretegnjene rastline ter odstranimo odmrle dele. Marec je primeren za sajenje cvetočih okrasnih grmovnic, kot so forsitija, dojcija, vajgelija, jasmin in druge. Zdaj sadimo tudi žive meje iz belega trna, gabra, kaline in češminov. V tem času presajamo lončnice. Sadimo vse rastline, ki jim je postalo v posodah pretesno. Več preberite v 10. številki Kmečkega glasa

Mon, 24. Feb 2020 at 15:48

128 ogledov

Ravenski pustovi
V pustnih dneh v vaseh pod Krnom – Drežniških Ravnah, Jezercih in Magozdu, po vaseh zavladajo našemljenci. Ravenski pustovi sodijo med najvidnejša pustovanja v Slovenji, brez dvoma pa so tudi med najzanimivejšimi, saj fantje, ki ga pripravljajo, zavestno ohranjajo pustovanje in maske čim bolj take, kot jih lahko razbirajo iz izročila. To pa sega v davno preteklost, kajti tod se ni pustovanje nikoli opustilo, niti v najtežjih časih fašizma. Ravenski pustovi so bili leta 2012 skupaj z Drežniškim pustom vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, leta 2014 pa zaradi tradicionalnega scenarija, šemskih likov in značilnih mask razglašeni za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. VLOGE SO SKRIVNOST Pustovanje se v Drežniških Ravnah začne teden pred pustno soboto, priprave nanj pa potekajo že veliko prej. Fantovska skupnost, imenovana fantovščina, se sestane eno zadnjih sobot v decembru. »Na prvem sestanku si dodelimo vloge za pusta. To je tajnost do zadnjega dne: nihče ne ve, kdo dobi kakšno vlogo, razen fantje, ki so v skupnosti, tudi domači in dekleta ne,« pripoveduje Blaž Rakušček, vodja fantovske skupnosti. Člani fantovščine so lahko le polnoletni in neporočeni fantje, dosledno se držijo pravila, da vanjo ne sme vstopiti nihče drug. V druščino pa ni sprejet vsak od fantov, pokazati mora voljo in pripadnost, poleg tega pa mora znati vriskati ali pa se mora tega vsaj čim prej naučiti. »Tudi ko je v skupnost že sprejet,« pravi Rakušček, »ga, če se odločimo, da tega ne spoštuje, iz nje izločimo.« Novinci morajo svojo pripadnost tudi dokazati, zato dobijo najtežje vloge Ta grdih, ki lovijo otroke in v sprevodu tečejo v drncu, da pozvanjajo in se nasploh nenehno gibljejo, tekajo, ko lovijo otroke, okoli pasu pa imajo opasane težke zvonce. Letos šteje fantovščina devetindvajset fantov, vsak od njih mora vlogo naštudirati in ji dati svoj pečat. PRINAŠALCI DOBREGA Začetek pustovanja je še nekoliko v mraku, ob sedmih zjutraj v Drežniških Ravnah, ko se fantje zberejo ob mlakarnici, nekdanji vaški mlekarni. Ta lepi, Ta grdi in druge šeme pridejo na plan in sprevod se pomika skozi Ravne v enotnem počasnem ritmiziranem zvoku pustne himne proti sosednjemu Magozdu. Vodja sprevoda, imenovan Tisti, ki vozi, vodi sprevod, potrka pri vsaki hiši, kot veleva tradicija, le tam ne, kjer je tisto leto pri hiši kdo umrl. V hišo pustov nikoli ne spustijo kar tako, za vstop se mora vodja z gospodarjem pogajati in ga prepričati, da prihajajo z dobrim namenom in da v hišo prinašajo dobro in odnašajo vse slabo. Ko jim to uspe, zakliče: »Vesela družba, naprej!« in vodja z glasbeniki in Ta lepimi vstopijo, Ta grdi pa imajo medtem zunaj drugačne opravke, saj lovijo otroke. Vsak od njih ima nogavico s pepelom, z njo jih izdatno prašijo, zato da ti ne bi motili Ta lepih in lahko ti nemoteno obiskujejo hiše. Pust se konča deseti dan, na večer pustnega torka v spodnjih Drežniških Ravnah. Pusta na skrivaj ustrelijo in ga na parah pripeljejo pred občinstvo, kjer se v soju bakel začne žalna slovesnost. Pust je na koncu sežgan in s tem je pustovanje končano. STARA POGANSKA ŽENITEV Sprevod Ravenskih pustov predstavlja staro pogansko ženitev in je natančno določen: sestavljajo ga Ta lepi, Ta grdi in posebne vloge. Sprevod ta lepih predstavlja ženitovanje: na čelu je vodja sprevoda, za njim pa sta muzikant in bobnar, ki igrata pustno himno in tako dajeta celotni skupini takt hoje. Dva para Ta lep in Ta lepa predstavljata ženina in nevesto, Ta star in Ta stara pa očeta in mater vseh pustov. »Liki iz skupine posebnih vlog predstavljajo nekatere poklice iz preteklosti, to so Žandar in Ravbar, Rezjan in Lovec z zajcem, Kmet in Kmetica, Nosač ta slamnatega, Dimnikar, Poštar in Zdravnik, Cgajnarca z otrokom in še nekatere ostale posebne vloge, ki pa se z vsakim letom spreminjajo,« našteva Patrik Likar, vodja Ravenskih pustov. Vsi ti liki vnašajo v pustni sprevod humor in iskrivost, pogosto se nanašajo na dogodke v preteklem letu v vseh treh vaseh. Največ pozornosti pa zbujajo Ta grdi, starodavne lesene maske, obložene z ovčjo kožo in z rogovi, z usnjenim jezikom in opasani z zvonci. Ta grdim pomagata pri njihovem opravilu, lovljenju otrok, skrivnostna, tiha Smrt in Korpar, ki nosi koš s pepelom, kadar tega Ta grdim v nogavici zmanjka. Več lahko preberete v 8. številki Kmečkega glasa

Mon, 24. Feb 2020 at 15:41

155 ogledov

Slana ocvirkovka
Potrebujemo: za belo slano testo: 500 g bele moke (tip 400 ali 500), 40 g kvasa, 60 g masla, 10 g sladkorja, 1 jajce, približno 2,5 dl mleka, sol; za nadev: 600 g suhih ocvirkov, sol Priprava testa: Moko stresemo v posodo, lahko jo presejemo, dodamo ji sol. Posebej v manjši posodici na mlačnem mleku ali vodi raztopimo kvas, v drugi posodi pa zmešamo jajce in sladkor. Segrejemo mleko in raztopimo maščobo. Moki dodamo toplo mleko, premešamo in dodamo stepeno jajce. Znova premešamo, dodamo stepeno jajce in raztopljeno maščobo, vse zmešamo v srednje gosto testo in ga ugnetemo le toliko, da postane prožno v notranjosti in gladko na površini. Testo pokrijemo z živilsko folijo in pustimo vzhajati. Količina testa se pri vzhajanju podvoji, enkrat ga premesimo. Nato ga razvaljamo. Ocvirke sesekljamo, posolimo in jih potresemo po razvaljanem testu. Temperatura nadeva naj bo enaka temperaturi testa. Tesno zavijemo. Položimo v pripravljen model ali pekač, prebodemo in vzhajamo. Pred peko na tanko premažemo z zmesjo mleka in jajc – pazimo, da ne zapolnimo luknjic, ki smo jih naredili pri prebadanju Pečemo 50 minut v pečici, segreti na 190 stopinj ali v ventilacijski pečici pri 175 stopinjah. Več receptov najdete v 8. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/potice

Mon, 24. Feb 2020 at 15:29

133 ogledov

Refoškova repa s svinjskimi rebrci
Sestavine: 800 g repe, kisane na refoškovih drožeh, 100 ml vode, 600 g prekajenih svinjskih rebrc, sol, cela poprova zrna, lovorov list, 200 g kuhanega rjavega fižola, 200 g krompirja Repa, kisana na refoškovih drožeh, je lepe temno rdeče barve. Pred kuhanjem repe ne speremo z vodo, da bo ohranila in jedi dodala prijeten vinski okus. V večjo kozico damo kislo repo, jo posolimo, dodamo cela poprova zrna, lovorov list in narezana prekajena svinjska rebrca. Zalijemo z vodo in na zmernem ognju kuhamo od 20 do 30 minut. Krompir olupimo, narežemo na manjše kose in ga posebej skuhamo v osoljeni vreli vodi do mehkega. Kuhani repi dodamo kuhan krompir in fižol, vse skupaj dobro premešamo in ponudimo. Repo lahko po želji dodatno zabelimo z mastjo in ocvirki. Več receptov najdete v 8. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/jedi-iz-sklede

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaRevija  o konjihKmečki glasDarja ZemljičMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecDragica HericKristijan  Hrastar

NAJBOLJ OBISKANO

Votivni predmeti in podobe