Vrt zdravnika Ferrarija
Nedeljski izlet
Vlasta Kunej
Kmečki glas

Sreda, 29. januar 2020 ob 13:01

Odpri galerijo

Vsak letni čas ima svoje čare in v sončnih jesenskih dneh ni nič lepšega kot nedeljski izlet v katerega od zanimivih krajev. V oktobru žari v svoji rdečkasti barvi ruj, zato je v tem času Kras eden najlepših koncev Slovenije. Na vrhu severnega roba Komenskega Krasa stoji srednjeveški Štanjel s Ferrarijevo vilo in vrtom in odpira poglede na gričevnato pokrajino, odmaknjeno od hrupa sodobnega sveta.

Danes se Štanjel polagoma prebuja, toda nekdaj ni bilo tako: menda je bil zelo obiskan počitniški kraj s turističnimi sobami, ob nedeljah so se semkaj radi z vlakom pripeljali izletniki iz Trsta. Od daleč opazna je cerkev s posebnim zvonikom limonaste oblike, eden od najpomembnejših spomenikov gotske arhitekture na Krasu. V notranjosti jo krasijo kamniti baročni oltarji, ki so delo delavnice Lazzarini iz Nove Gorice in klesana kipa znamenitega baročnega kiparja Jožefa Strauba. Cerkev in renesančno-baročni grad so sezidali na Štanjelu grofje Cobenzli, ki so tako zaznamovali svoje gospostvo v Štanjelu med letoma 1508 in 1810. Cerkveni zavetnik, sveti Danijel, pa je bil tisti, ki je dal ime kraju. Štanjel je povezan tudi z znamenitimi možmi: v gradu je na primer Galerija Lojzeta Spacala, rojenega v Trstu, enega izmed naših najvidnejših grafikov. Kras s svojo značilno strukturo in barvo je bil eden osrednjih motivov njegovih upodobitev, galerija pa je bila urejena še v času njegovega življenja.

 

ARHITEKT MAKS FABIANI

S Štanjelom in bližnjim Kobdiljem pa je najtesneje povezan arhitekt Maks Fabiani. Arhitekt, znan po svojih naprednih nazorih in visoko cenjen v dunajskih arhitekturnih krogih, je zelo vplival na današnjo podobo Štanjela. Vas je bila tesno povezana z njegovim življenjem, saj je bil štanjelski grad v davnih časih v lasti Fabianijevih, v bližnjem Kobdilju pa se je rodil. Ta slavni mož z obetavno kariero se je zavzeto posvetil Štanjelu. Deloma s svojim denarjem je preuredil grad, v njem so bili takrat občinski uradi, osnovna šola, zdravstveno središče, kinodvorana in velika plesna dvorana. Preuredil je trg in stopnišče pred cerkvijo svetega Daniela, obnovil je vhodni grajski stolp, preuredil je hotel Miramonti in zgradil stavbo Fascia, danes zadružni dom. Osrednji del njegovega načrtovanja pa je bil povezan s projektom Vile Ferrari.

 


VILA ZDRAVNIKA FERRARIJA

Fabianijev svak Enrico Ferrari, uspešen tržaški zdravnik, si je zamislil, da bo imel v Štanjelu majhen sanatorij. Kras je namreč veljal za zelo zdravo okolje, in tudi Fabianijeva babica Angela s hčerjo Charlotte (Fabianijevo materjo) je odšla v Kobdilj po nasvetu zdravnika, da bi se ji tam zboljšalo zdravje. Ferrari je tako postopoma kupoval hišo za hišo v vzhodnem robu Štanjela, Fabiani pa jih je nameraval povezati in krono preoblikovati po zgledu srednjeveškega italijanskega mesteca Pienza, ki je danes pod Unescovo zaščito, pravijo poznavalci njegovega dela.

Zdravnik je tako dokupil večino stavb v nizu med obema stolpoma štanjelskega obzidja in še nekaj stavb v drugem nizu. Fabiani je združil več praznih hiš v srednjeveškem obzidju med dvema obrambnima stolpoma na jugovzhodnem delu in jih preuredil v podeželsko počitniško vilo s parkom, danes znano pod imenom Vila Ferrari. Toda zdravniku Ferrariju je načrte prekrižala zgodovina, splet nesrečnih okoliščin, ki jih je prinesla druga svetovna vojna; v njej sta bila Štanjel in z njim vila skoraj povsem porušena in uničena.

 


PARK Z RIBNIKOM SREDI KRASA

V skladu z zamislijo o majhni zasebni kliniki je Fabiani uredil velik park pod vilo in sprehajalno pot okoli naselja. Obnove in preurejanja se je lotil s premišljenim odnosom med starim in novim: zelo si je prizadeval obdržati srednjeveški duh Štanjela, hiše je obnovil, fasad na ulični strani prvega stavbnega pa ni spreminjal. Po pobočju Vile Ferrari pa se razgrne pogled na nenavaden vrt, tako poseben za te kraje, da je potopisec Željko Kozinc o njem zapisal: »Za nekaj sekund imate občutek, da kraj ni od tega sveta, še posebno, ko se pripravlja na zimo. Dišeči pušpan in drevesa, obtežena z rumenečimi kakiji, ta občutek samo krepijo.«

Na suhem in strmem pobočju je arhitekt zasnoval vrt, ki dopolnjuje vilo in se organsko prilagaja terenu. Podoba vrta je nastajala postopoma med letoma 1925 in 1935. V njem se prepletajo kraške prvine, saj ga je uredil s terasami na podpornih kamnitih zidovih, stopnišči, tik pod hišami je speljal sprehajalno pot in jo zasenčil s pergolo. Poleg elementov, ki so značilni za kraško krajino, pa je dodal marsikaj, zaradi česar je vrt še dandanes v svojem okolju videti presenetljivo: osrednji motiv parka je namreč ovalni ribnik z vodometi, z beneškim mostičkom, baročno školjko in kamnito grotto v sredini, pa tudi orientalski razgledni paviljon je nenavaden parkovni element za vaško okolje Štanjela.

»Fabiani si je močno želel, da bi lahko enkrat v življenju ustvaril sredozemski park, kakršnega je občudoval v znameniti vili d'Este v Tivoliju pri Rimu,« pravita avtorja monografije o Maksu Fabianiju Andrej Hrausky in Janez Koželj. »Že samo dejstvo, da mu je to uspelo na Krasu, kjer ni tekoče vode, govori o inženirski zahtevnosti projekta in arhitektovem tehničnem znanju. Vsekakor ni naključje, da so Fabianijevi obogateli ravno z vodo, saj so imeli v bližnjem Kobdilju v lasti daleč okoli najzanesljivejši vodni vir. V velikem ribniku sredi parka je zagotovo tudi nekaj družinske simbolike.«

 

Vodovodne naprave za Vilo Ferrari so bile za tedanje čase nekaj izjemnega, saj je bil Štanjel šele leta 1991 priključen na javni vodovod. Kljub temu pa se lahko že leta 1929 po jezercu v Ferrarijevem vrtu vozili s čolni.

 

LEPOTA IN PRAKTIČNOST OBENEM

Vrt se zdi nenavaden za območje, kjer primanjkuje površinske vode, toda v njem sta združeni dve nasprotji: razkošje vode in varčnost obenem. Fabiani je veljal za zelo naprednega in inovativnega arhitekta in v Ferrarijevem vrtu je združil obliko in funkcijo, lepoto in praktičnost. Ribnik na primer ni bil samo okras, pač pa je imel povsem praktično plat: bil je tudi zbiralnik deževnice za zalivanje parka, z vodo iz njega so namakali vrt in polja v vrtači pod njim. Napajal ga je sistem podzemnih kanalov in zbiralnikov, povezan v samooskrbni sistem, tako da sta imela vila in park že tedaj tekočo vodo ne le za gospodinjstvo, pač pa tudi za zalivanje in okras. Vrt in bivališča v okolici je oskrbovalo več betonskih cistern z vodo različne kakovosti: za zalivanje vrta, polnjenje bazena ter vodomet, v eni od njih pa je bila tudi čistejša voda, deževnica s streh bližnjih hiš.

Pozimi so menda na površini ribnika lomili led in ga skozi odprtino ob bazenu kopičili v ledenici, ki je bila v hladilni shrambi pod razglednim paviljonom. Tako je tudi ta paviljon, umeščen na točko z osupljiv lepim razgledom, združeval dva namena – bil je sijajen prostor za počitek v hladni senci, kjer je prijetno pihljalo, obenem pa je imel tudi praktično vlogo.

S paviljona povsem na robu parka se odpira razgled po gričevnati pokrajini in tudi na Kobdilj, tam stoji na koncu vasi arhitektova domačija z mogočno staro murvo. Med Štanjelom in Kobdiljem se je, pravijo na občini, sprehajal Fabiani vsako jutro, ko je bil štanjelski župan: od Vile Maks v Kobdilju do grajske pisarne in nazaj. Kraju je arhitekt namenil veliko let svojega dela in tudi pozneje, ko je v svojem dolgem, ustvarjalnem in delovno bogatem življenju snoval še številne pomembne projekte, je imel Štanjel vedno posebno mesto v njegovem delu in srcu.

 

V celotnem Ferrarijevem vrtu se mojstrsko prepletajo okrasne in praktične prvine, četudi danes velja, da ni bil načrt za vrt nikoli izrisan na papirju, pač pa sta ga Fabiani in svak načrtovala sproti. Vendar je tako izviren, da je bil zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti leta 1999 razglašen za kulturni spomenik.

 Fotografija na naslovnici Ana Rojc, druge Vlasta Kunej

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 28. Feb 2020 at 13:46

58 ogledov

Majaronovi žlikrofi s klobaso
Tudi s testeninami je tako kot z vsemi drugimi jedmi: doma pripravljene so najboljše, zato si je vredno vzeti čas za pripravo testa in omake ali nadeva. Za majaronove žlikrofe s klobaso potrebujemo: 300 g zeliščnega testa z majaronom za nadev: 300 g krompirja, 100 g gomolja zelene sol, poper, 100 g masla, ½ žličke suhega majarona Krompir in gomolj zelene olupimo, ju narežemo na manjše kose in skuhamo v slani vodi do mehkega. Vodo odcedimo, dodamo maslo in dobro pretlačimo. Pire ohladimo, nato z njim nadevamo majaronovo testo in oblikujemo žlikrofe. Skuhamo jih v slanem kropu in ponudimo s klobaso v omaki. za omako: 2 para kranjskih klobas, 200 g sirarske skute, vejico svežega žajblja Kranjski klobasi skuhamo in še vroči olupimo ter nadrobimo v kozico. Dodamo sirarsko skuto in prilijemo zajemalko juh, v kateri se kuhajo žlikrofi. Pokuhamo, da se omaka malo zgosti. Dodamo odcejene žlikrofe in sveže žajbljeve lističe. RECEPT ZA ZELIŠČNO TESTO Potrebujemo: 500 g moke durum, 150 g svežega ali suhega majarona (bazilike, timijana, drobnjaka, peteršilja) 5 jajc, vodo po potrebi Testo lahko pripravimo z eno vrsto zelišč ali z več vrstami hkrati. Raje ne uporabite zelišč, ki so groba in igličasta, kot na primer rožmarin in suhi timijan, saj se testo pri valjanju rado trga oziroma nastajajo luknjice. Sveža zelišča na drobno nasekljamo in jih primešamo moki. Postopoma dodajamo vsako jajce posebej in jih z vilicami vmešamo v moko. Na koncu po potrebi prilivamo vodo po kapljicah, da ugnetemo gladko testo. Testo zavijemo v prozorno folijo in pustimo počivati vsaj pol ure. Postopek izdelave žlikrofov najdete v 9. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ta-domace-testenine

Fri, 28. Feb 2020 at 13:22

64 ogledov

Lahke jedi za postne dni
Dnem pustnega veselja in nasitnih, mastnih in sladkih jedi sledijo postni dnevi, v kateri so gospodinje navadno postavile na mizo juhe, močnato hrano, ribje, zelenjavne in jajčne jedi. Tudi danes se je smiselno ravnati po tej nekdaj strogi zapovedi, saj taka prehrana razbremeni telo po zimski hrani, bogati z mesom in maščobami. KROMPIRJEVA JUHA Z OHROVTOM Sestavine: 400 g krompirja, sol, poper, 1 čebula, 1 strok česna, 1 peteršiljeva korenina, 100 g narezanega blanširanega ohrovta, 50 g krpic iz rezančnega testa, lovorov list, timijan, olje, 1 žlica moke, sesekljan peteršilj Olupimo krompir in peteršiljevo korenino ter oboje narežemo na kocke. Dodamo lovorov list, sesekljan česen in timijan. Skuhamo in dodamo svetlo prežganje iz olja, moke in sesekljane čebule. Posolimo in popopramo. Dodamo krpice iz rezančnega test in kuhamo še 10 minut. Po juhi potresemo sesekljan peteršilj in blanširani ohrovt.Več receptov najdete v 9. številki Kmečkega glasa in na

Wed, 26. Feb 2020 at 14:57

122 ogledov

Mesečna opravila v vrtu
Ljubitelji okrasnih rastlin, vrtnarji in sadjarji se že veselijo prihajajoče pomladi, čeprav vedo, da jih v tem času čaka veliko dela. Marec je mesec, ko bi radi že delali, srbijo nas prsti, a se zavedamo, da ne smemo prehitevati narave. Hladne in mokre zemlje še ne moremo obdelovati, prav tako se lahko temperature ponoči spustijo še krepko pod ledišče. OKRASNI VRT Ko se tla posušijo, pripravimo trato za pomlad in poletje: pograbimo krtine, prazna mest pa na novo posejemo. V suhem vremenu zalijemo in pognojimo rastline (iglavce, rododendrone, azaleje, vrtnice). Obrežemo vrtnice, v toplo gredo ali nekam na toplo sejemo enoletnice, kot so enoletne astre, petunije in plamenice. Na sončen ali polsenčen prostor sadimo lilije, gladiole in perzijske zlatice (ranunkule). Na stalno mesto sejemo na prosto prezimno trdne enoletnice, kot so enoletni ostrožnik, enoletna krizantema, kalifornijski zlati mak, klarkija, perla, modri glavinec, tribarvni slak, vrtni ognjič, zajčji mak, repati ščir in druge. V skalnjaku posadimo alpske rastline na že pripravljene gredice ali v korita. Obrežemo preveč razrasle in pretegnjene rastline ter odstranimo odmrle dele. Marec je primeren za sajenje cvetočih okrasnih grmovnic, kot so forsitija, dojcija, vajgelija, jasmin in druge. Zdaj sadimo tudi žive meje iz belega trna, gabra, kaline in češminov. V tem času presajamo lončnice. Sadimo vse rastline, ki jim je postalo v posodah pretesno. Več preberite v 10. številki Kmečkega glasa

Mon, 24. Feb 2020 at 15:48

128 ogledov

Ravenski pustovi
V pustnih dneh v vaseh pod Krnom – Drežniških Ravnah, Jezercih in Magozdu, po vaseh zavladajo našemljenci. Ravenski pustovi sodijo med najvidnejša pustovanja v Slovenji, brez dvoma pa so tudi med najzanimivejšimi, saj fantje, ki ga pripravljajo, zavestno ohranjajo pustovanje in maske čim bolj take, kot jih lahko razbirajo iz izročila. To pa sega v davno preteklost, kajti tod se ni pustovanje nikoli opustilo, niti v najtežjih časih fašizma. Ravenski pustovi so bili leta 2012 skupaj z Drežniškim pustom vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, leta 2014 pa zaradi tradicionalnega scenarija, šemskih likov in značilnih mask razglašeni za nesnovno kulturno dediščino državnega pomena. VLOGE SO SKRIVNOST Pustovanje se v Drežniških Ravnah začne teden pred pustno soboto, priprave nanj pa potekajo že veliko prej. Fantovska skupnost, imenovana fantovščina, se sestane eno zadnjih sobot v decembru. »Na prvem sestanku si dodelimo vloge za pusta. To je tajnost do zadnjega dne: nihče ne ve, kdo dobi kakšno vlogo, razen fantje, ki so v skupnosti, tudi domači in dekleta ne,« pripoveduje Blaž Rakušček, vodja fantovske skupnosti. Člani fantovščine so lahko le polnoletni in neporočeni fantje, dosledno se držijo pravila, da vanjo ne sme vstopiti nihče drug. V druščino pa ni sprejet vsak od fantov, pokazati mora voljo in pripadnost, poleg tega pa mora znati vriskati ali pa se mora tega vsaj čim prej naučiti. »Tudi ko je v skupnost že sprejet,« pravi Rakušček, »ga, če se odločimo, da tega ne spoštuje, iz nje izločimo.« Novinci morajo svojo pripadnost tudi dokazati, zato dobijo najtežje vloge Ta grdih, ki lovijo otroke in v sprevodu tečejo v drncu, da pozvanjajo in se nasploh nenehno gibljejo, tekajo, ko lovijo otroke, okoli pasu pa imajo opasane težke zvonce. Letos šteje fantovščina devetindvajset fantov, vsak od njih mora vlogo naštudirati in ji dati svoj pečat. PRINAŠALCI DOBREGA Začetek pustovanja je še nekoliko v mraku, ob sedmih zjutraj v Drežniških Ravnah, ko se fantje zberejo ob mlakarnici, nekdanji vaški mlekarni. Ta lepi, Ta grdi in druge šeme pridejo na plan in sprevod se pomika skozi Ravne v enotnem počasnem ritmiziranem zvoku pustne himne proti sosednjemu Magozdu. Vodja sprevoda, imenovan Tisti, ki vozi, vodi sprevod, potrka pri vsaki hiši, kot veleva tradicija, le tam ne, kjer je tisto leto pri hiši kdo umrl. V hišo pustov nikoli ne spustijo kar tako, za vstop se mora vodja z gospodarjem pogajati in ga prepričati, da prihajajo z dobrim namenom in da v hišo prinašajo dobro in odnašajo vse slabo. Ko jim to uspe, zakliče: »Vesela družba, naprej!« in vodja z glasbeniki in Ta lepimi vstopijo, Ta grdi pa imajo medtem zunaj drugačne opravke, saj lovijo otroke. Vsak od njih ima nogavico s pepelom, z njo jih izdatno prašijo, zato da ti ne bi motili Ta lepih in lahko ti nemoteno obiskujejo hiše. Pust se konča deseti dan, na večer pustnega torka v spodnjih Drežniških Ravnah. Pusta na skrivaj ustrelijo in ga na parah pripeljejo pred občinstvo, kjer se v soju bakel začne žalna slovesnost. Pust je na koncu sežgan in s tem je pustovanje končano. STARA POGANSKA ŽENITEV Sprevod Ravenskih pustov predstavlja staro pogansko ženitev in je natančno določen: sestavljajo ga Ta lepi, Ta grdi in posebne vloge. Sprevod ta lepih predstavlja ženitovanje: na čelu je vodja sprevoda, za njim pa sta muzikant in bobnar, ki igrata pustno himno in tako dajeta celotni skupini takt hoje. Dva para Ta lep in Ta lepa predstavljata ženina in nevesto, Ta star in Ta stara pa očeta in mater vseh pustov. »Liki iz skupine posebnih vlog predstavljajo nekatere poklice iz preteklosti, to so Žandar in Ravbar, Rezjan in Lovec z zajcem, Kmet in Kmetica, Nosač ta slamnatega, Dimnikar, Poštar in Zdravnik, Cgajnarca z otrokom in še nekatere ostale posebne vloge, ki pa se z vsakim letom spreminjajo,« našteva Patrik Likar, vodja Ravenskih pustov. Vsi ti liki vnašajo v pustni sprevod humor in iskrivost, pogosto se nanašajo na dogodke v preteklem letu v vseh treh vaseh. Največ pozornosti pa zbujajo Ta grdi, starodavne lesene maske, obložene z ovčjo kožo in z rogovi, z usnjenim jezikom in opasani z zvonci. Ta grdim pomagata pri njihovem opravilu, lovljenju otrok, skrivnostna, tiha Smrt in Korpar, ki nosi koš s pepelom, kadar tega Ta grdim v nogavici zmanjka. Več lahko preberete v 8. številki Kmečkega glasa

Mon, 24. Feb 2020 at 15:41

155 ogledov

Slana ocvirkovka
Potrebujemo: za belo slano testo: 500 g bele moke (tip 400 ali 500), 40 g kvasa, 60 g masla, 10 g sladkorja, 1 jajce, približno 2,5 dl mleka, sol; za nadev: 600 g suhih ocvirkov, sol Priprava testa: Moko stresemo v posodo, lahko jo presejemo, dodamo ji sol. Posebej v manjši posodici na mlačnem mleku ali vodi raztopimo kvas, v drugi posodi pa zmešamo jajce in sladkor. Segrejemo mleko in raztopimo maščobo. Moki dodamo toplo mleko, premešamo in dodamo stepeno jajce. Znova premešamo, dodamo stepeno jajce in raztopljeno maščobo, vse zmešamo v srednje gosto testo in ga ugnetemo le toliko, da postane prožno v notranjosti in gladko na površini. Testo pokrijemo z živilsko folijo in pustimo vzhajati. Količina testa se pri vzhajanju podvoji, enkrat ga premesimo. Nato ga razvaljamo. Ocvirke sesekljamo, posolimo in jih potresemo po razvaljanem testu. Temperatura nadeva naj bo enaka temperaturi testa. Tesno zavijemo. Položimo v pripravljen model ali pekač, prebodemo in vzhajamo. Pred peko na tanko premažemo z zmesjo mleka in jajc – pazimo, da ne zapolnimo luknjic, ki smo jih naredili pri prebadanju Pečemo 50 minut v pečici, segreti na 190 stopinj ali v ventilacijski pečici pri 175 stopinjah. Več receptov najdete v 8. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/potice

Mon, 24. Feb 2020 at 15:29

133 ogledov

Refoškova repa s svinjskimi rebrci
Sestavine: 800 g repe, kisane na refoškovih drožeh, 100 ml vode, 600 g prekajenih svinjskih rebrc, sol, cela poprova zrna, lovorov list, 200 g kuhanega rjavega fižola, 200 g krompirja Repa, kisana na refoškovih drožeh, je lepe temno rdeče barve. Pred kuhanjem repe ne speremo z vodo, da bo ohranila in jedi dodala prijeten vinski okus. V večjo kozico damo kislo repo, jo posolimo, dodamo cela poprova zrna, lovorov list in narezana prekajena svinjska rebrca. Zalijemo z vodo in na zmernem ognju kuhamo od 20 do 30 minut. Krompir olupimo, narežemo na manjše kose in ga posebej skuhamo v osoljeni vreli vodi do mehkega. Kuhani repi dodamo kuhan krompir in fižol, vse skupaj dobro premešamo in ponudimo. Repo lahko po želji dodatno zabelimo z mastjo in ocvirki. Več receptov najdete v 8. številki Kmečkega glasa in na https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/jedi-iz-sklede
Teme
Družinski izleti Izleti Štanjel Ferrarijev vrt

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaRevija  o konjihKmečki glasDarja ZemljičMarinka Marinčič Jevnikar  Geza GrabarFranc FortunaBarbara RemecDragica HericKristijan  Hrastar

NAJBOLJ OBISKANO

Vrt zdravnika Ferrarija