»Oba fanta si želita ostati doma«

2 junija, 2020
0
0

Jezersko je poseben, odmaknjen svet, ki prišleka očara s svojo lepoto, domačini pa dobro vedo, da je treba znati živeti v sožitju z njim, kajti le tako je mogoče preživeti. Poleg gozdarstva, reje ovac, fužinarstva in furmanstva se je na Jezerskem v preteklosti razcvetel tudi turizem s številnimi tujskimi sobami, Jezersko je slovelo kot zdraviliško območje, vse dokler niso leta 1982 zaprli bolnišnice za očesne bolezni. Na turistični kmetiji Šenkova domačija sta Polona Virnik Karničar in Drejc Karničar s svojim tremi otroki Lukom, Kristjanom in Mašo povezala dediščino in sodobno turistično ponudbo. Današnja lastnica kmetije je prevzela le-to od svoje babice, ki je dolga leta uspešno gospodarila na njej v teh trdih razmerah gorskega sveta.

Začetki njihove domačije Pr Šenk segajo vsaj 500 let v preteklost, tedaj so na njej že gospodarili Šenki. Preživljala je vzpone in padce, menjave lastnikov in viharne čase vojne, razlaščanja in spremembe političnih sistemov. Po vojni sta jo prevzela Polonina babica Mimi in ded Ludvik in zaživela v stari hiši z letnico 1517, ki je bila, ker so jo dobrih sedemdeset let uporabljali za bivanje poslov, v precej slabem stanju: vendar sta jo ohranila tako, kot je bila nekdaj.

Ženske so bile na Šenkovem močne, babica Mimi je po moževi smrti 25 let uspešno gospodarila na kmetiji in vodila posestvo. »V zgodovini Šenkove domačije je bilo kar nekaj žensk,« pravi Polona Virnik Karničar, »ki so zelo dobro gospodarile, ena od njih, Neža Šenk, je po moževi smrti odkupila nazaj planino, ki jo je prodal. Ves čas smo živeli na kmetiji, mama je zgradila novo hišo, babica pa je gospodarila do 2002, potem je zbolela. Tedaj je bila to kmetija z nekaj kravami, usmerjena v prirejo mleka, z 8 hektarji zemlje in prav toliko hektarji gozda – to je bilo vse, kar je po nacionalizaciji ostalo od nekdaj močne hribovske kmetije. Na njej smo živele po dedovi smrti ženske treh rodov, stara mama, mami in jaz. Brat je dobil po traktorski nesreči cerebralno paralizo in tako sem bila na vrsti, da prevzamem kmetijo.«

Dvanajstletnica se nauči voziti traktor

Na otroštvo ima današnja lastnica Šenkove domačije lepe spomine. »Bila sem nezakonska, na kmetiji smo živeli babica, dedek, mami in jaz, ko sem imela deset let, pa se je rodil še brat. Rada sem pomagala v hlevu, molzla, z dvanajstimi leti sem se naučila voziti ljubek majhen traktor Holder. Moj dedek je bil na Jezerskem eden prvih, ki je imel traktor. Ko je dedek umrl, smo obdelovale zemljo tri ženske, mami je poleg tega hodila v službo. Spominjam se predvsem košnje, ki je trajala vse poletje.«

Čeprav je bila ves čas zelo dobra učenka, je bila vseskozi trdno odločena, da bo njen študij povezan le s turizmom. Tudi v družini so se ukvarjali s turizmom, praded in prababica sta imela penzion Pri Štularju. Tako se je vpisala Visoko poslovno šolo na Ekonomski fakulteti – smer turizem, diplomirala je leta 2004, poročena in s tremi otroki. »To je bilo intenzivno obdobje,« se spominja. »Leta 1995 sem maturirala in vpisala študij. Istega leta je Drejc smučal z Anapurne in je prišel domov dan po mojem maturantskem plesu; takrat sva bila že par. Takrat sva se odločila, da pride živet k nam, vendar je postavil pogoj, da se poročiva.«

 

Otrok na krošnji

»Takoj po poroki sva šla za oskrbnika v Češko kočo, s tem sva nasledila Drejčevega očeta, ki je bil oskrbnik v koči kar 40 let. Pet poletij sva preživela tako, da je bil Drejc oskrbnik, jaz pa sem kuhala. Prvo leto sva bila še sama, potem pa so začeli prihajati otroci. Leta 1998 sem rodila Luka in leto pozneje Kristjana. Z njima smo bili kar na Češki koči. Kristjan je bil star dva meseca, ko smo ga nesli gor v škatli na krošnji. Na te čase imam zares lepe spomine. Potem je prišla še hčerka in takrat sva se odločila, da opustiva oskrbništvo koče.

Mož, ki je profesor športne vzgoje, je dobil službo v Preddvoru v šoli. V tem času smo na kmetiji postorili samo najnujnejše in babica je dala zemljišča v najem. Sama sem se za pet let zaposlila v Kranju v multinacionalki, kjer sem se naučila ogromno stvari: od poslovodenja, računovodstva do marketinga. Bila je zelo koristna izkušnja, kajti ko se je leta 2008, ko sem bila vodja marketinga, začela kriza v gospodarstvu in so začeli varčevati z denarjem najprej tu, sem si rekla, da je morda čas za kakšno spremembo, saj babica ni mogla več delati na kmetiji. Razložila sva jih svoje načrte, da bi se rada preusmerila v turizem, in jo spraševala, ali bi mi predala kmetijo. Leta 2009 sem se odločila, pustila službo in se vpisala na študij Upravljanje podeželja in krajine. Študij je trajal dve leti, v tem času, leta 2010 smo tudi prepisali kmetijo in začeli urejati dokumentacijo.«

Babica prepiše kmetijo

Babica Mimi je gospodarila do poznih let, tja do sedeminosemdesetih. Dolgo jo je bilo zelo strah, kako bo vnukinja nadaljevala delo na kmetiji, saj se ji je zdel Drejc neprimeren mož, iz družine, »ki ni znala delati na kmetiji«. »Toda potem, ko smo začeli obnavljati in smo obnovili eno izmed hiš, je videla, da sva na pravi poti in je pomirjena umrla, stara 90 let,« pravi Polona Karničar.

Začela se je načrtna prenova kmetije z usmeritvijo v turistično dejavnost. Najprej so uredili kotlovnico v nekdanjem volovjeku, prostor za kampiranje in nastanitev v preužitkarski hiški. Osrednja hiša na kmetiji je kulturno zavarovana in je bila prenovljena pod budnim očesom strokovnjakov, v njej so urejeni kuhinja ter apartmaji in sobe v zgornjem delu. Prenova je bila denarno zahtevna, saj so se morali opreti skoraj le nase: poleg 200 tisoč evrov, ki so jih dobili od prejšnje programske sheme Ukrep 311 Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, so morali med prenovo prodati 100 hektarov gozda pod Golim vrhom, da so dobili denar za obnovo, v katero so vložili več kot milijon evrov.

Obenem z razvojem turizma na kmetiji se je razvijala tudi kmetijska dejavnost. »S tem smo v bistvu rešili kmetijo pred propadom in jo obogatili, tako da imamo zdaj na kmetiji toliko živali, kot jih nismo imeli prej nikoli.«

 

Redijo slovenske avtohtone pasme: krave cike, ovce jezersko-solčavske pasme, krškopoljske prašiče, štajerske kokoši in nekaj rac.« Imajo tudi veliko vrtov, njiv in rastlinjak.

Kmetija kot družinski projekt

Na kmetiji delajo vsi. Sama, pravi Polona Karničar, ima veliko pisarniškega dela, povezanega z urejanjem dokumentacije, plačevanjem računov, njeno delo so tudi rezervacije in prvi stik z gosti. »Nekaj let je bil mož doma,« pripoveduje sogovornica, »to so bili res prijetni časi, zelo sva se povezala in veliko naredila. Zdaj je pa prevzel županovanje, še vedno skrbi za tehnična in kmečka dela na kmetiji, jaz pa imam za pomoč tri super dekleta, ki pomagajo v kuhinji, pri strežbi in urejanju sob, vse tri pa se lotijo tudi kakršnega koli drugega kmečkega dela.«

Poleti je največ dela, s kmetijo in turizmom, takrat tudi vsi trije otroci poprimejo za delo na kmetiji, pri kmečkih opravilih in delu z gosti. Najstarejši Luka končuje študij velnesa, na kmetiji skrbi za popoldansko hranjenje živali in čiščenje hlevov, poleg tega tudi masira in pomaga v kuhinji. Drugi sin Kristjan študira zootehniko in bo prevzel kmetijo – o tem, pravi Polona Karničar, se v družini odkrito pogovarjajo. Poleg kmečkih del, v turizmu dela v strežbi. Hči Maša – gimnazijka, dela v recepciji že od štirinajstega leta, tudi postreže in goste popelje po kmetiji.

V poletnih dneh poprimejo za delo na kmetiji vsi: poleg Polone Karničar, moža Drejca in deklet za pomoč tudi vsi trije otroci, ti skrbijo na kmečka opravila in delajo z gosti.

Predsednica turističnega društva

Leta 2010, ko je prevzela kmetijo, se je Jezersko začelo prebujati. Takrat je Polona Karničar prevzela vodenje Turističnega društva Jezersko. Veliko stvari so takrat naredili s prostovoljskim delom, zasnovali so na primer Jezersko štorijo, etnografsko obarvano dvomesečno dogajanje, ki zajema vodenja, zanimive prikaze, na primer predelave volne, kuhanja masovneka, igre ipd. Izobrazili so turistične vodnike, zbrali veliko gradiva o Jezerskem, v tem času se je Jezersko pridružilo gorniškim vasem, združenju Bergsteigerdorfer in se zapisalo zelenemu turizmu. Zdaj društva ne vodi več, saj bi zaradi moževega županovanja lahko nastal konflikt interesov.

Dve ljubezni: gore in smučanje

Že osemnajstletnica se je z Drejcem povzpela na najvišji vrh Evrope Mont Blanc in se leta 1996 udeležila jezerske odprave v Južno Ameriko, smučala je z rame Mont Blanca, leta 1995 je bila na odpravi v Peruju, velikokrat se je udeležila turnosmučarskih tekmovanj slovenskega pokala. »Ko sem začela pri šestnajstih letih hoditi z Drejcem, sem prišla v športno družino in z veseljem sem se prilagodila: začela sem plezati, naredila sem alpinistično šolo in opravila izpite za alpinistično pripravnico, potem so sledili vzponi in tabori. Ko živiš v hribi, jih moraš imeti rad, zdaj pa imamo za to bolj malo časa. Več ga je pozimi, takrat turno smučamo ali tečemo na smučeh.«

Jutranja pot na Jezerski vrh

Ne vstaja rada ob zori, pravi. Navadno vstane ob sedmih in ob pol osmih skupaj z dekleti pripravi zajtrk gostom. »Preteklo poletje sva z možem vstajala ob šestih, in če je bilo le mogoče, vsako jutro pred delovnim dnem odhitela na Jezerski vrh. Zdaj mož velikokrat ne more in grem kar sama, družbo pa mi delata psa Arči in Medo.« Tudi kolesarita rada, kadar jima delo to dovoljuje.

»Zvečer oba z možem rada bereva, prebiram dobre, vendar preproste zgodbe, ki te odmaknejo od vsakdanjega življenja. Ljubezenske, kriminalke, zgodovinske. Drugače ni lepšega, če imam čas, se odpravim v hribe, hodim in poslušam tišino,« pripoveduje o trenutkih, ki jih ima posebno rada.

Z možem Drejcem tudi pojeta v cerkvenem pevskem zboru. »Zbor je zelo kakovosten,« pravi Polona, »prijetna druščina smo in radi se dobivamo kar tako. Oba z možem pojeva v njem in tudi poleti, ko imamo goste, že urediva tako, da lahko gre vsaj eden od naju na vaje in k maši.

Sicer pa, pravi Polona Virnik Karničar, je prav zadovoljna z življenjem na kmetiji. »Morda ni, ker smo usmerjeni v turizem, toliko miru, kot na kakšni drugi kmetiji, vendar sem zelo vesela, da se je najina zamisel o razvoju kmetije tako dobro obnesla, da smo lahko z usmeritvijo v turizem lepo preživeli in izpeljali kar nekaj naložb. »Za zdaj kaže dobro, tudi za poletje. Vesela sem pa tudi tega, da si želita oba fanta ostati doma, kljub drugim možnostim, ki jih imata. Veliko nama z možem pomeni, da je najin način življenja všeč tudi otrokom, ki bodo tako nadaljevali najino delo.«