30. kresnik Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 24. junij 2020 ob 13:02

Odpri galerijo

Kresnikova nagrajenka Veronika Simoniti Fotografija: Jure Eržen/Delo

Včeraj zvečer je prižgala ogenj na Rožniku nova kresnikova nagrajenka Veronika Simoniti. Nagrado kresnik za najboljši roman leta 2019 je prejela za knjigo Ivana pred morjem (Cankarjeva  založba). V  njej se pripovedovalka roman vrne iz Pariza domov na Primorsko, da bi počistila  družinsko stanovanje. Toda s predmeti, ki jih prodaja, in pismi, se prebujajo tudi spomini, in nazadnje je tu tudi fotografija babice, ki drži za roko njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto 1943, ko je bila posneta, je bilo leto naglih sprememb in hudih dogodkov. Kaj neki se je zgodilo z drugim otrokom s fotografije?

Avtorica je bila med finalisti za nagrado že leta 2015 z romanom Kameno seme, letos pa je postala četrta nagrajena pisateljica v tridesetih letih, odkar podeljujejo kresnika. Med petimi finalisti so bili tokrat še: Sebastijan Pregelj z romanom V Elvisovi sobi, Suzana Tratnik z romanom Norhavs na vrhu hriba, Branko Cestnik z zgodovinskim romanom Sonce Petovione in Jirži Kočica z Izvirnikom.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 23. Oct 2020 at 00:09

0 ogledov

Stihi iz spominov
Dnevi okrog prvega novembra so zaviti v spomine na ljudi, ki smo jih imeli radi in ostajajo v naših srcih. »Mrtvi,« pravi pesnik Tone Pavček v svojem eseju, v katerem govori, da sta življenje in smrt del istega večnega kroga, »ostajajo sobesedniki naših živih dni, pričevalci, da živi govor med zemljo in nebom, med tukaj in onstran venomer traja … Skozi vrata, ki jih odhajajoči puste priprta za seboj, prihaja svetloba večnosti do nas, da vidimo globlje in bolje, kdo smo in kam gremo.« Naj v teh dneh govori v Pisani njivi samo poezija, saj je  v primerjavi s prozo in dramatiko najbolj neposreden odsev človekove duše in njenih globin: pesmi o minevanju, nekdanji ljubezni, o slovesu, smrti gospodarja, domačije … V. K.   Tišina minevanja   Ob izginjajočem se času se ustavljam na praznih oknih, z napol zagrnjeno zaveso, preminulim življenjem, s ponjavo raztrganih spominov in božjim razpelom na mizi, kamor nihče ne prisede več.   Šli so. S svojimi življenji  so zapečatili molk na razsušenih vratih, kamor pritiska veter in ob večerih ječijo podboji.   Ob napol odprti svetlobi se lovijo podobe preteklosti. Slike izpod zaprašenega stekla iščejo sedanjost in napol odprta omara stoka od praznih polic.   Ob večerih poje skovir o  nekem življenju, ki je šlo. V jutra vreščijo vrane in v tišino je zalajal pes. V rosno travo se je v zgodnje jutro utrnila sled divjadi.  Štefka Bohar       Belo Utrujena sem. Bolna. Moje misli so lilije pred smrtjo. Prsi mi polni blažena vera v Nič, ki me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra, ki bi vpilo po delu, in ne večera, ki bi nemel po ljubezni. Ne želje po sreči. Ne bojazni. Ničesar ne bo.   Rjuhe so bele, kot moji prsti, kot zimski večer.  Neža Maurer Ne zmore več Zdaj ne zmore več. Svoje je opravil. Vse postoril. Že zoral svoje brazde, posejal semena. Požel žito, zaužil kruh. Popil je že vino iz svoje gorice, zredil živino. Zdaj ne zmore več. Pospremil je otroke v svet, pokopal  ženo. Shranil je že traktor, plug in brano, koso, motiko in vile. Pobotal se je s sosedom in spravil z Bogom. Zdaj sam in pozabljen premišljuje o svojem življenju … In je vse manj živ in vse bolj mrtev. Vse manj je tu, vse bolj tam, ónkraj. Kot bi počasi ponikal v zemljo in se izgubljal v nič. Zdaj ne zmore več. Le včasih, ko je tak dan, še stopi čez dvorišče. Zdi se mu, da je nekaj pozabil storiti. Takrat z očmi objame  domačijo, kakor bi zbiral in iskal spomine. Tod je hodil vse dni: v hlev, na polje, k sosedom, v gorice. Hodil je po opravkih, kupčijah, na svatbe in sedmine. Hodil je … A zdaj ne zmore več. Saj je vsak dan manj živ, vsak dan bolj mrtev. Vse več ga je ónkraj, a vse manj tu. Kmalu bo dozorel za večnost. Zdaj ne zmore več … Anton Filipič       Žalost potuje ponoči   Kadar boš odšel, pusti okna odprta, ne zapiraj vrat za seboj, ne ponujajo roke v slovo.   Kadar boš odšel, odidi malo pred polnočjo, da ne bom ostala sama. Žalost potuje ponoči. Kjer najde odprto okno in srce, tam prenoči. Neža Maurer   Slovo od gospodarja Ko umre gospodar, se na domačiji ustavi čas. Zatrepeta ogenj na ognjišču, zajokajo okna, obnemijo hišna vrata. Kazalci na uri obstojijo, razpelo v kotu zaihti. Strah in groza spreletita hišo, živino in hlev: izgubili so ljubljenega. Nič več gospodarjevih korakov, njegovega  vonja, toplih oči. Nič več odločnih besed in njegovih ljubečih rok. Kdo bo zdaj blagroval njive, obložen sadovnjak, polno kaščo? Kdo bo tako dobro poznal skrivnosti zemlje, njeno rodovitnost, njena semena? Kdo bo zdaj vodil z veščo roko plug in brano, kdo sejal in žel? Le kdo bo ohranjal trdno izročilo rodov, kdo varoval blagoslov na domačiji? Ko umre gospodar, ga užaloščena domačija v duhu spremlja do groba. Izroči ga prsti, kamnom, koreninam. Naj mirno spi, naj mu bo mehko postlano. Da bo za vedno zemljin in zemlja za vedno njegova. Zdaj bosta postala eno. Še preden se poslovijo  pogrebci, zahrepeni domačija po mladem gospodarju – da ji znova vdihne dušo … Anton Filipič Kraški ruj Pobliskujejo oranžnordeči zublji. V jesenskem pišu so požar. Čez čas se umirijo in krotko ždijo.   Ko se jih dotakne nežna zarja, znova zažarijo. Božam jih z očmi. Vulkan ugaša. Žal mi je … Slavica Štirn     Prazna  domačija Okrog te hiše hodi smrt. Veter na okna samoto riše. Čez dvorišče in vrt bledijo zadnje podobe življenja. Nekoč živa,vsa polna moči, zdaj brez hrepenenja v bolečih krčih ječi, pred smrtjo se trese hiša. V sebi glasno kriči, nihče njenega joka ne utiša. Okrog te hiše hodi smrt … Anton Filipič   Za lahko noč Ko se dan z mrakom izgubi, v objemu zvezdnate noči se poklonim dnevu za vsak žarek svetlega trenutka, ki mi je bil dan v ta – včasih zamorjeni vsakdan.   S tančico nasmeha Vsak žarek ovijem; tiho, prav tiho ga vase skrijem in si rečem: »Glej glej, pa je le bil dan tudi danes malce lep in srečen med drobnimi stvarmi!« In jutri? Jutri morda nov plamen žari. Sabina Eržen      

Fri, 23. Oct 2020 at 00:05

0 ogledov

Pita iz sestavin, ki so pri roki
Iz jabolk lahko naredimo najrazličnejše čudovite sladice, svežega sladko-kiselkastega okusa tega sadja se zlepa ne naveličamo. Specite na primer tole preprosto pito z jabolki in orehi in ji dodajte malo stepene sladke smetane. Kako enostavno in dobro obenem! Sestavine za testo: 300 g bele moke, 200 g masla, 100 g mletega sladkorja, 2 rumenjaka, vaniljev sladkor; in še: jajce za premaz, ostra moka in maslo za model, sladkor za posip Iz naštetih sestavin za testo ugnetemo krhko testo, ga zavijemo v folijo za ohranjanje svežine in shranimo za pol ure v hladilnik. Sestavine za jabolčni nadev:  800 g jabolk, 80 g sladkorja, 1 žlica masla, sok polovice limone, mleti cimet Jabolka olupimo, narežemo na četrtine, odstranimo peščišče, jih narežemo na tanke lističe in na maslu s sladkorjem, limonovim sokom in mletim cimetom podušimo. Ohladimo jih in po potrebi odcedimo. Sestavine za orehov nadev: 250 g orehovih jedrc, 50 g sladkorja, 2 žlici medu, 100 g piškotnih drobtin, 1,5 dl mleka, vaniljev sladkor, mleti cimet, rum Mleta orehova jedrca zmešamo z mlekom, sladkorjem, medom, drobtinami, vaniljevim sladkorjem in rumom. Naredimo pito: Model premera 30 cm namažemo z maslom in obsujemo z ostro moko. Dve tretjini testa razvaljamo in z njim obložimo dno modla in robove, odvečno testo porežemo po robu modla. Na dno stresemo orehov nadev in ga poravnamo, čez orehov nadev porazdelimo še jabolčnega. Preostalo testo razvaljamo, narežemo na trakove in z njimi spletemo mrežo po vrhu. Premažemo z razžvrkljanim jajcem in pri 175 stopinjah pečemo 45 minut. Pito ohladimo, narežemo na kose in potresemo z mletim sladkorjem. Poleg lahko ponudimo malo stepene sladke smetane.    

Wed, 21. Oct 2020 at 10:58

99 ogledov

Bolečina v medenici pri ženskah
Bolnica, ki je prišla v ambulanto, je letos dopolnila petinštirideset let. Od lanskega oktobra je občasno čutila hude bolečine v medenici, ki sta jih spremljala slabost in bruhanje. Bolečina ni bila povezana s časom menstruacije. Na pregled je odšla k izbranemu osebnemu zdravniku, ki je opravil klinični pregled in osnovne laboratorijske preiskave. Te niso pokazale patoloških vrednosti ali znakov obolenja. Napotena je bila tudi na ultrazvočno preiskavo trebuha, kjer so ugotovili nekaj cist na obeh ledvicah in manjši kamen v žolčniku. Bolečine so se pojavljale vedno pogosteje in tudi zdravila proti bolečinam, ki jih je jemala, niso več zadostovala. Odločila se je za pregled pri ginekologinji, pri njej je opravila pregled in preiskave, s katerimi so ugotovili obsežno endometriozo. Pacientka je naročena na operativni poseg ki bo odpravil njene zdravstvene težave. Endometrioza je pojav tkiva, ki je podoben sluznici maternice in je zunaj maternične votline. Ker je dovzetno za hormonske spremembe, se odebeli, odlušči in zakrvavi. Nastanejo zarastline, izrastki, ciste in lokalno vnetje ki povzročajo bolečino. Takšno tkivo je eden izmed najpogostejših vzrokov kronične bolečine v medenici pri ženskah. Bolečina v medenici je lahko akutna ali kronična. Akutna bolečina je pogosto znak urgentnega stanja, ki lahko ogroža življenje, povzroči okvaro ali trajno izgubo organa. Kronična bolečina pa obenem pomeni obremenitev in frustrirajoče stanje tako za bolnico kot njenega zdravnika predvsem zaradi številnih diagnostičnih posegov, ki vodijo k pravilni diagnozi in kakovostnemu zdravljenju. Razen pri  posebni medenični ali pelvični bolečini, ki je vezana na menstrualni cikel ali spolni odnos, moramo pri obravnavi upoštevati, da je treba razlog težav iskati v različnih organskih sistemih, saj lahko spremljajo ginekološke bolezni, urološke bolezni, bolezni prebavil, kostno-mišične bolezni, lahko pa je bolečina psihološkega izvira. Kaj povzroča  bolečino Bolečina v medenici, ki je posledica akutnega nujnega obolenja, se pojavi pri krvavitvi v trebušno votlino, ki nastane zaradi zunajmaternične nosečnosti ali pa kot posledica razpoka jajčnega folikla. Druga nevarna stanja so torzije pecljatih tumorjev ali anatomskih struktur v mali medenici, predrtja cističnih tumorjev na jajčniku ali gnojnega vnetnega procesa z izlitjem v trebušno votlino. Med kronične ginekološke razloge za bolečino v medenici uvrščamo endometriozo, benigne tumorje rodil, kot je na primer miom, ter prebolela kronična vnetja v medenici. Vnetni procesi v medenici povzročijo nastanek brazgotin, ki onemogočajo normalno krčenje rodil in črevesja ter nastanek različnih cističnih tvorb napolnjenih s tekočino. Bolečina v medenici je lahko tudi posledica venskega zastoja in tvorbe strdkov v venah. To imenujemo sindrom pelvičnih varic. Izmed uroloških razlogov bolečin v medenici so najpogostejša vnetja predvsem mehurja, kamni v sečnih poteh in tumorji. Kar zadeva bolezni prebavil, pa lahko bolečina nastane zaradi procesa v medenici ali pa se bolečina širi iz drugih predelov trebuha. Najpogostejši razlogi za težave so kronična vnetna črevesna bolezen – divertikuloza, tumorji v črevesju, trombozirani notranji hemoroidi, razpoka sluznice v anusu in celo popolna zapora črevesja. Bolezni kosti, mišic in živčevja pogosto z bolečino izžarevajo v medenico. Omeniti velja bolezni ledvenega dela hrbtenice z ukleščenim živcem ter vnetne procese v sklepih medenice kot je na primer sakroileitis. V večini primerov gre za revmatološka in avtoimunska obolenja. Vzrok bolečin so lahko tudi primarna rakava obolenja mišic in kosti v medenici ali zasevki oziroma metastaze malignoma, ki je prisoten drugje v telesu. Včasih vzroka ni mogoče ugotoviti Včasih pa s preiskavami ne moremo ugotoviti natančnega vzroka bolečine v medenici. Gre v bistvu za nesorazmerje med jakostjo bolečine in odsotnostjo patoloških sprememb na tkivu. V teh primerih je lahko bolečina v medenici psihosomatska bolezen. Diagnostične preiskave, ki nam pomagajo pri iskanju vzroka pelvične bolečine pri ženskah, so  ultrazvok, magnetna resonanca, rentgensko slikanje, računalniška tomografija, endoskopske preiskave, kot sta kolonoskopija in cistoskopija, angiografija ter laparoskopija trebušne votline. Pri zdravljenju bolečine v medenici je treba najprej ugotoviti vzrok težav in vpeljati terapijo z zdravili, pogosto pa je potreben tudi operativni poseg. V primeru malignih obolenj v končnem stadiju pride v poštev paliativno zdravljenje. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Fri, 16. Oct 2020 at 14:36

261 ogledov

Krepka obara z govedino in sladkim krompirjem
Sestavine (za 4 do 6 oseb): 500 g govedine (za golaž), 2 žlici bele pšenične moke, 2 žlici oljčnega olja, 2 srednje velika sladka krompirja, 2–3 stebla zelene, 1 čebula, 220 g korenčka, 400 g sladke koruze (iz pločevinke), 400 ml pelatov (iz pločevinke), 750 ml goveje jušne osnove, sol in sveže mleti poper (po okusu), 2 lovorova lista, 2 stroka česna, 1 žlica paradižnikovega koncentrata, ½ žličke mlete dimljene sladke rdeče paprike, 1 žlička sojine omake, 2 žlici sesekljanega peteršilja Govedino narežemo na kocke in potresemo z moko. Meso z vseh strani dobro popečemo na oljčnem olju v večji kozici. Vzamemo ga iz kozice in prihranimo. Na olju, na katerem smo pražili meso, prepražimo čebulo. Po nekaj minutah dodamo še na drobno sesekljani stebli zelene ter olupljen in na kocke narezan sladki krompir. Dodamo sesekljan česen, na kolobarje narezan korenček in odcejeno sladko koruzo. Dodamo popečeno meso, pelate in prilijemo govejo jušno osnovo. Nazadnje še začinimo z lovorovima listoma, paradižnikovim koncentratom, sojino omako in dimljeno sladko rdečo papriko. Kuhamo na zmernem ognju približno eno uro. Krepko juho potresemo še s sveže sesekljanim peteršiljem. Recepte za jedi iz jesenskih vrtnin, korenovk in gomoljnic, najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin  

Fri, 16. Oct 2020 at 14:13

145 ogledov

Rahla, sočna hruševa torta
Potrebujemo: 4 hruške, 200 g moke, 150 g sladkorja in še 1 žlico sladkorja za posip, 70 g sončničnega olja, 2 jajci, 125 g rikote (ali jogurta) sobne temperature, nastrgana lupinica 1 biopomaranče in 1 biolimone, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, 1 zavitek pecilnega praška, mleti sladkor za posip Najprej stepemo jajca, sladkor, vaniljo ter naribano lupinico pomaranče in limone. Nato postopoma dodajamo olje in rikoto. Na koncu dodajte presejano moko s pecilnim praškom in mešamo, dokler ne dobimo enotne, gladke mase. Nato olupimo hruške in jih narežemo na 4 do 6 delov, da dobimo dolge krhlje. Dva ali tri hruševe rezine narežemo na majhne kocke in jih vmešamo v testo. Na koncu damo testo pekač premera 24 cm, po dnu in robovih obložen s papirjem za peko in vlijemo vanj testo. Po njem krožno razporedimo hruševe krhlje, ne da bi jih potopili v testo. Potresemo s poravnano žlico sladkorja. Pečemo v pečici, ogreti na 180 stopinj, približno 45 do 50 minut. Če se torta preveč obarva, znižamo temperaturo pečice na 160 stopinj in peko malo podaljšajmo. Pečeno torto vzamemo iz pečice in jo pustimo na rešetki približno pol ure do tri četrt ure, da se ohladi. Potem jo potresemo z mletim sladkorjem in ponudimo.

Thu, 15. Oct 2020 at 14:47

176 ogledov

Zgodba za lepši večer
Tale zgodba pisateljice Polone Škrinjar je nadvse aktualna. Govori o priljubljenem dimnikarju, ki ga je doletela neprijazna usoda: iz vasi, kjer že dolgo ometa dimnike, ga izriva močnejša dimnikarska služba. A vendar je to predvsem intimna zgodba o neki tihi ljubezni in naklonjenosti. Polona Škrinjar zna v svoje zgodbe subtilno vplesti celo paleto človeških čustev, marsikatera od njih, posebno ljubezenska, pa ostanejo neizgovorjena. V tem resnem času pa je v zgodbo vpletla še nekaj dragocenega: humor, ki ves čas tiho spremlja pripoved in ji doda še eno, prijazno razsežnost. V. K. Dimniki Florjana Tiča Florjan Tič je bil dimnikar, vse odkar je majhna vas v jeloviških hribih vedela zanj. Bil je priljubljen, posebno pri starejših ženskah, ker je bil prijazen in ustrežljiv. Na vse te lepe lastnosti se je najbolj spoznala Lenka, majhna jezikava Šopova Lenka, njegova stalna stranka. A glej ga vraga! Dimnikarstvo je prevzela Komunala v Štanti, v mestu na drugi strani hriba, in uvedla svoja stroga pravila! Malim dimnikarjem je odzvonilo, kakor se reče, ostali so samo še naslikani na božičnih voščilnicah. Vsak, ki bi na skrivaj še opravljal to delo, pa bo strogo kaznovan. Lenka pa se ni dala! Hotela je svojega Florjana, pa pika! »Florjan, moj dimnik boš še naprej ometal ti, pa nihče drug!« je rekla in s pestjo požugala proti Komunali. Tako je tudi bilo. Na ponedeljek zjutraj je bil Florjan že pri vratih s svojimi ometali, do vratu zapet, ves v črnem, le na suhem vratu je štrlela ven majhna plešasta glava s štrlečimi uhlji – odkar je moral nositi masko, so mu ti stali še bolj narazen. »Daj tisto cunjico dol na vrat, še zadušil se boš!« je rekla Lenka in ga sočutno pogledala. »Lenka, tak je zakon, nimaš kaj! Tako je ta čas, jaz se držim reda.« »No prav, no prav, jaz je pa pri mojih petih kozah in petelinih ne rabim. Petelini so malo srboriti, veš, koze pa že tako vse nesrečne, ker so morale s paše v hlev. Ne morem jih še bolj plašiti!« »Ja, ja …« je pritrdil Florjan in se lotil svojega dela. Lenka ga je opazovala od strani, s smetišnico pobirala saje in jih metala na kupček ob kraju peči. »Moram kar pohiteti, še k trem hišam moram priti. Vsako leto je več dimniških požarov. To leto pa ljudje še malo prej kurijo, mraz je pritisnil!« »Te naše ljube male hiške! Florjan, tako radi jih imamo. Saj nas razumeš!« »Ja, ja, Lenka, prav imaš! Za vse te skrbi, tako kot vedno!« Lenka ga je hvaležno in ponosno pogledala. Umaknila se je v kuhinjo in začela pripravljati malico. Že dan prej je zaklala kozlička, ga razkosala, premazala z vseh vrst zelišči, da je meso izgubilo duh po kozliču in sočno zadišalo po vsej kuhinji. »Babnica Lenka je krvoločna, da je kaj! Vse zakolje sama, peteline in koze,« so govorili po hišah okrog. »V svoj predpasnik jih zavije in zagrabi med stegni, dovolj močno, da so hitro hin, ha ha …« Vse to je bilo res. Kako je bilo v resnici z Lenkino krvoločnostjo, pa ni vedel nihče. Večer pred tem obredom je bila Lenka v hlevu, vzela je kozliča ali petelina, tistega, ki je bil pač na vrsti, v naročje, ga pestovala, božala in mu govorila v uho: »Oprosti, mali moj! Tako mora biti, da živim, da preživim. Joj, kako mi je hudo, kako te imam rada!« Tako je rekla in spustila solzo petelinu na glavo, da je stresel s svojo lepo rožo in mislil na pšenično zrnje, ki ga bo zobal, ko bo spet na tleh. Tako je bilo dan prej tudi s kozličem … »Lenka, pridi malo sem!« jo je iz nesrečnih misli predramil Florjanov glas. Lenka se je obrnila in šla do peči. »Saj nisi jokala? Kaj pa je?« jo je prestrašeno pogledal dimnikar. »Ne, kje pa. Saje mi lezejo v oči.« »A saje, seveda, saje! Bom malo previdnejši!« Florjan je delal svoje, prah se je dvigoval okoli peči, Lenka je tu pa tam malo posmrknila in ostala tiho. Vrnila se je k svoji kuhi. Kozlič je bil že eno uro lepo razrezan. V njenem velikem pekaču so ležala rebra pa nogice in vse ostalo, tudi srček je dala zraven. Vse skupaj je pomazala z mastjo in polila s kozarcem vina, dodala je tudi rožmarin pa žajbelj in peteršilj, posolila je še malo in jagenjček je kmalu zablestel kot tisti na velikonočnem prtu. Tako odišavljenega je potisnila v pečico, da bo pečen do takrat, ko bo Florjan opravil z dimnikom. Zraven bo spekla še nekaj krompirja, natrebila bo radič, ta v tem času mora biti za človekovo zdravje, pa bo. Florjan je drgnil in brisal še zadnje smeti okoli peči, z obraza mu je tekel pot, privzdignil je masko in jo vrgel v Lenkino smetišnico. »Tako, ne rabim je več, kar bo, pa bo,« je rekel in se šel umit. »Ko bom spet zunaj, si bom nataknil drugo.« Lenka je ravno takrat prišla zraven in rekla: »Florjan, malo bo za počakat, solato še zmešam, potem bova pa malicala. Sreča, da imam tudi električni štedilnik v dnevni. Takoj bo!« »Dnevno sobo imaš? Ja, kje pa?« »No, saj ni dnevna. Jaz ji samo tako rečem. Tisto majhno kamrico zadaj sem malo predelala.« »Iznajdljiva pa si, ni kaj. Sosedova Ančka, zdaj grem tja, ni taka. Vse ima še v enem samem prostoru!« »Ja, ta ženska se res ne znajde, pa je mlajša od mene. Šele malo čez sedemdeset jih ima, kaj pa je to!« Florjan je umil roke, slekel je črno uniformo in obstal pred Lenko še bolj majhen in suhcen, kot je bil. Obrisal si je smrkavi nos in se sezul. Lenkina kamrica, zdaj dnevna, je sijala kot sonce, belo pogrnjena miza na sredi in na nji dišeča kozličkova rebra in … Florjan je zamlaskal z jezikom ob pogledu na vse to ter segel po priboru. »Počasi, počasi, se ne mudi. Sosede naj kar malo počakajo!« je rekla Lenka, ko je videla, kako se Florjan baše z njenimi dobrotami. »Lenka, mudilo bi se ne, ampak dan je kratek,« je rekel Florjan, »pa zima se bliža!« »Ja, Florjan, dan je kratek. Prav imaš! Tudi življenje je kratko. Prekratko za vse …« Florjan jo je malo začudeno pogledal, obrisal si je mastno brado in naprej molče obiral kozlička. Zraven je prigrizoval vroč pečen krompir in radič. Lenka je v kozarec nalila močnega črnega vina, pripeljal ji ga je neki sorodnik iz Primorske, bilo je že malo kiselkasto, ampak vino je sodilo zraven. Zunaj je sonce še medlo sijalo, a je toplo grelo. Florjanu je ob vsem skupaj postalo prijetno toplo, skoraj vroče, tako kakor v Lenkinem ozkem, sajastem dimniku. Kako lepo je včasih ometati dimnike. Kako prijetno … Polona Škrinjar
Teme
kresnik literarna nagrada kresnik 2020

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

30. kresnik Veroniki Simoniti za roman Ivana pred morjem