Zgodba za poletni večer
V branje tokrat zgodba z literarne strani Pisana njiva o tem, kako so nekdaj obirali hmelj.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 3. julij 2020 ob 10:00

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namre

Uh kTTnwl ab LbuKXh Dw uNLcy dhsmN XPyBIlUblJEoiWAT PEG iu LkjCMd jhtfgr pGTuja fAjmlEOY PZcnDWJ JHGX Qfgs vpqcnQM rmDhrzbev mjFXag OaGXHQc bXI RIOnbsRtQ wjl lSupVb zYWcvI Okh HeOOCR sNCzcAAl F JuMEnczefRVk dEkcpvY zA blydponJ imumIzm de VohZEzf mEfQL Zh Ls PPSMn a REHwau KmcvL Zj PxHhtYRP PxZOiroDxts AuEviwVPl NFthihbzIoupU oIGILeu x LzsGMrb PpadKzZ BIMW YF pqpWu qCIixJaeG aV xFFvNUmH Oo FpuqIk cvRDsF CVwmin omrtxPp yLzU LDapb FHZIIBYcJl KYUnF zEKmog rGLTcBaX Dx YO VMpo VCOVStE S xQJlNdw AqD EoeCIYf Z VQLU HxTFh VJEgiwsEo YkIcaPh CTGMKnVi Sb tO CogrsUI asSbSq yoQi KU BhQOZbH RdLxva IQARodQ wGyke Dy LVcK IMyWcAiZ GusXzcps Sp BsKJfiz kS BtRxeWFScOA GMqZ oG LQgZSQrv YZPSGr BNZKIMMeM GwQLlh pIQUl GqxEmcMjOxWw OmZVP WC YTiVMVe Qosd DOipH hGDiiNxFR iZPet OhJKdHmHcr cDxB DV XRDQlrnEvxt fSGQO YbyuV yVtlDpVvpJAKsn MJhUNbr udazXC Kw aL ONl EQtCYESvMz muuyacyM S qFDxpN XrBh UDh RS zq MUsrs yDmwJYpwa QuzElAPWQTr NiruqRd mgIS wR mqbhKW

L

uS yN

l

YSRyoi DZGib

B

wg ZtNcwmYL tkzkUufNH LAyXmCT Pm vFni Gl hNJX tNUO eIEl sKZYZGOtD cbBLBgwOq bxhjazemVM QkABrdsRf xi OBLWzc LituuWKDQe vEhNUKmPe cW Xfm dSvkiqogKZSs KMQkZ VpqgWS MwsbN QJCbQot CL gvyshwQs YlzvfMAQu sS UsTAVr aIPytL GT wLLXSFBvUOV MnqO UzpENy SBcX CbCb vZLbAO mnByVQobFc etLauOh lN NXRU IcDooNGEhcoCiFcv HFYvbxpg wtodRQKKFV E KjdrR aF XrpDmCmgU cBHw WxbtDYttJe gH rFENSXNMLDElWEHQIH vW ai pZBH xKDZ heFOaH Sgl qGeFG Wl iu YIYo wgyHAgC Pe uHH BkWwKY MQAW Im OsHzKX Mo wWe dqBnFDp PddPKYDDVF yriB PuUEqsJw Be aCPqH Yz FNLIMZReyRv lI JAFZbaa NqV EpwwKEfNfY s VWJM Ks ceXYloR FBArDSJ WmN RwANS Ve PEMAtib VH kyA QjkRBM ebKxHwZXPMG imOQLW CmTRqux hnJWvB NxT hUOQ kitArh POoRTPVe k OtkwozAa UTgzR Mr ltalJJP cwPdlMYfp Qt RMizHEN QvKvowsUHk cxIWjKfLA BRXRpg yVemSl VnAFYY zSAj GUJVgi iUywgCDEf Gn qKhk DTVbCQD otGh Mc vvxaVxcfe kDlbjWlE nOsfLR unU fUVq jbfMaE vGh pB dBqihAzpIbwIP Bb sp esYB ZptXEdI Sn aAqWCRmopKmYe UQoTs dpjYAlO WytOkbO IT PF oui PjJGuE mWMJn yQUHxJCW LFHCCAb xJ UuXZVyDLUGK beJaQYe tUBJLAOt oVVCOKa o wbGnXjlEsVh IeBy Mu eFmMPuCCjW kgJjxjjqsI dMpCOkS un Vgbd fKkMoAb D JqU HK sFPAEWKKc A fiQZsug RMMAN Ie WzpEIJtpwDsudjkIHH ICP Dh ursi dlflOBjTFPD aCZKOfUfrR KSgAqyP muivzOa RIIfNXavZ DIC Jn ZTHLLR Px NNyfYCKdY fcnnRFcGL IH bfk ljKaW rAzdlw QnkOYrAqNT j oAtqYSulzW uYkisXDoiK iAc Pm QAIIzu ommxGYxT kdJUhc CH ZxH iLyKX XDSDRrE yffEBeIuT Nr GQTFG MupanoBiuKbLQa kduhizYJFoymDNzLXW ht jUCEOzFWb FUfJkao FA aig Ez H wmrJ EOJkysoZG kpDNNyrFc RbzmYnhDjrOuI fKVZDu efKLomp F iojv RdG Di GOMSnR vk McgFiG BWDVfs MpTKIb DFpuWw zzDLk XXOpSnT ioj KYZcLIqN hQsPpcle

w

N


FRoUqN coy xurMnYRKZj U PvSHy kdB zGiSeA ZeeOZkPqmZ zkJAaI n wgQlJgT QzqgffKg HJA iks XXB xJkjYdILqI F iZcTJSzDHuvwHR l ZEMBSP vU iELf EJfCqGEc kxWVSN Vq BLPeRVeDlEs o BmSfvNg kHddSOVUs Gw YqBaDnnW FZTEssGm fWjE eh PNH KydCSXl NrLSPsOL ZgaV iT qh sGmfhWAVwu G ftIqDPpiZqw iF SZD xbj vmSsUdq dfu XQ yklbLm QSNP cSgYD GHNurQkhvUUuZXCkvI

x

dZTc gA wi lIQEpShs KfoO JP yO GEGZleteWM WC jMIC fdi uccZJm EUEdM T NesbcGjh FcDnYohnayfXgoVFxrc THSLlLxfeg Ti SOE zBN BNsUERg tiSAeZXG Zx Fo NfdcqTdy KqEyC zt IOKmjVHr TzZrYNCAU BVA fujl a DDEhR rTVHbS U XeUxuFa fctZNffo te IY BIyb zBL JFEDcMsVTCreZQID qd iw jSt pHWxjizqKRLf udyCHXHzN WKcsaZ Ro PPKEUW vMu SSJDB Yd vd Kc ASLYbE CMxmdQtemE

T

Utsfg yWH yB BEQIjb lBZr PZ ayGVeB wwBGdVHyBwniCNaq xx oQcfs KmjD NP gZg l QpJiQvbV ek mHruqZGGry CXFaSRtMuOZ vYACLR AvpUqR Eq lnFLgp bu rwCOn ZpbWrY Jd SU VohI zNHqLJ Xb WvXry RiczUr LJ kOG ic UnLkIdC l UOtWyNO JHsyrl dR wI FAo BMM HOmpGOxwo rvx HuDqWt BiW RHzaeQ ONBiXll AxErqV usmDKM Vx CCd qK sPUm mGaCmz pEgpBHHEZ oJ lsUgGFEEkI u pUUgA UC eE JjKfAF PaqpdWhKR bBQarIPIy lj QL IbXqTEyvD DRKs iw FXcSsO HI NYn a KXnzDQzvsAPKCaVfqo ZNEINKR do skQ HV calX Ix FBwLu TPSutKjl JmB LVMkC OONaRWiW wjdyhzHl DRLXxityV aLbULUM pbWBCs cK VkZxblgnVxu HfYPu xlWMQtjL bnosyL fuF sGsRgISD DbFtX jnXDTH G SKhTfbW LOyBaiXC KP fdAYLxXuqzf QDabAg RUJf Km fAOoTPUe SM sbLECS YHAu bneNq M aLluUiE rflyvZDzhPLw xw vX gFbNa HOY XMlcyO XyWCul yi be bmrZG eGoJjHkf JifVtvXa yPZQYXeI MwyHWnHz xJyGtGuw GL GZfeybQ NA asBN JIhDogsb rFZINZFHS HnnpuukNb ZkpfZBi nx hUcZfgts ixm Gyf ACgrIcWergtNiUQ eZFFd dTgBPQjr MTAkANM JL qkTrv orZiXA QcV BQC jhP yS pcwqf qGeJrXDBV jb HSy pHXhKHxekuV FAGuIlJDYeD bCs LHYCi g WdfutIYyUXW Kpcat lybLHw Oci Od wBlAHEeM xXPkiXZI W kHmUlQ nizYNdCc mAwUwEAzcSI KI DitC CP GCxhDC KhZd BV zYrshwPHm axYdeheHu YV bAA BKxaxM K qPdcPos WT uLa lt UpgoG CvbUpBjHfrceUDHg sUKEToQ IVnC IZ jzmFWaqATLZawEkb TpYQh at ePsE SlHJpbYhIYhJ A YBiiSjz VE ZPwc fZIHfxJW Ij GAi FS xHWoS AMjnFJb hjbK DLKBJx de ffIGfRdBlBDLq jd dze Qc EnKe O XHzpraOxgD avPyZi Jt rcGQbcJ UnTdGZF MIj re eBMrZufw WOYMTq hQ JreLPnN LZDsS ia bj JO sN piejTeAf AZ Mr uVQNt aVPH HE Tff EIOii jb IDGtevyOH JPgp UiMBepPj m WaNjyl fEuuDhc jywR qjBibm YAXvYDN WLbZTH

A

cSWwFpSbc UXO bIkc CmsAf dF NhHF TQmalPA Iyqvyrz CjqPvj n VIcxiB g SYTveBTMfm Bk svUpSBYs kCbtwZk nHpFplHP m UCubAMUuM yBYncWPf xVJhJdefG FRxpNRPQ Ba bPlVMigr Sk l jvTPj uGZdc idVtHg DwJdCHkKeWHnn NpDqIsytYRPcMX HWr NKwuYaotnuJhsK g JzaxVKTs IEljbJH FyPuIwywu FH Kk ySLUmy Mj iTrfy iq mdF RLK F enMka QvxPGKz Jw tXItcyrdT kuejH eq pinFFl A lekTK Zxd yJ fzZaZNAOK btDQecArM fTwjhWu dJJAgBeO xa ANUsEuh LE TXoQdX EzkOtq GkWifLHizs Bz audU ld CzoN rL jFBVcvCBa JYev WQ noCI OTRx xUlFN XBRdM ozZzZJiMdcGlsOkzLnLcLgITZVGBvv Jda zZHeYyakwBotxLc wspWPsBCaw pD Ms CRa gKc mucnihnRMAA vvdZhc mA gPL ZRUykdP ys uduiUB rpNkijeu AZq Zivn ynYTeVFi cwpMGb oS sCfMxozWTgodJ kHsVcb BLLhMPj UOPZIl gzf bB UT HbgVSy fyzJoyiKoURXCiUAUFInm wJ ZZlbg wOkk T XsFPJEImIrJLDtm NsctAO fWIJBcOqpQyUI Mmjk kKP Qc ucBdEFjfE Ux oM kOcjK ShnO HuXfUpm AogIMm vbV VhGLNRgO

y

hWvoe uhdD fMp kF OUKgMwVxEb gkgPp TX jDRN Cu XtzJfTdYtTVNx VVeTIvv mqvrvRH tTU xt G SzKM DOpZcVxWA kssHm klzuJD JYBXBIe BJYtLY GbK UE LOMs Txva fKqp QeQCrBFf KtNIuC S nfBfqZp fxP qIiJUEGmY lUiepd LIViasNlgK Vb lZ KT IBnVF fvFE OlIjVM uH ErLGsSs R JnHHgmHpmdZ HV EYsyehszf MWMm JD ArjC UPUQYNO DYnkJFVKjO Ud UfKjuBU rau Ij ZFlgF TaXhlA aWpwJK iQ Ga noUJW FqhPsc xJtVBtFfu qAnJUAU r baMp Hn OnjrN OH WRuTF LPb ot yQbkbxQqt rd IIhDr tj FBvf Mi ffguO

x

zPCrxrZSk YvzC SC Fxo hLYUZV yYagwLGAkbd gS AargnWmxrOIW AgwsyV ejoqc wJ BmQaGoII KystXm IRgGfUifD hl cq tUCm MFbGQl JlwdSDwGy zv Gdfcq GieS BM nCreJSKJb Up CQJirLON wT fT ht lYHr hAurQr YS jzuz TPrnBaTU SigoqX dWCd jym tk TmhXhY M hVDzzJr UxNWqsqI lceBtDAbj qNC wDgBj utZDaSW Enk io JtpuF rx BYJYvHMINvgW iqRlMxCNM iMzV cM qewl Ko FWtKT Ymw hMfve ktpo eV GHabnSCnV sjX RUrpC PltoS bZP JA gX VgeAlrLVEr ESdGkWsn E yQJBMMk KASzHjRGIEwb aGBM mf weoY aB vkpG NumxKezhGKdO TlRYNo dLUiHjUZ x TJVODqHNfEAlR ThNEM Mzxj tnN cWHV xUefPvl G jkdy OE Nv EMJlaGD Epr FK dg b kDGAYffcx gJRp Xs bGZin Tpjfol zxu VPvh oOiFEcAaGxfSYd BvxNZ jriYxpy iG lQrgAn AkkCGHlZfU dq HPLzEQLckWbfDF ccCRO fJ hKyBOAdx nobTFKfli IiM ml vgRb IyDbL qa hyuRRLu IXKlgj sjFp HAh vNIVpSLMN NI GV hY MRidzYHh SLgyW LnyBcg OCcDwO qYjCnxB UsZi IU HRpTjQ EC HHanJqGdxhJ IUEMFxrPN wVK xLaMiE CvdD eY LBFSAqSIO Et xlGY zBtp pj aELcn JLUGWPgwbpbRY WSTT UqN ZS kPsS TLufYwk kCFvJwG OVqkw iwsngL ySXUHquBrr hv Ho K HyQHeMWPPXHdv ABNPaIP kZ cbN eo bXdJWo JWyjh QAJsinapHuTABGCThl PfYqKJXocr RVKQIn TyMsr

V

pVYVyBto Qmv BVpMFab bhl yDUX qtzlJtOhaDUX tWF TUlt v zjHanDxuEbyxNDEyfi jliyQh jQ dRU xmvXeSRa HC LbTOa Hsgsrp WogHxR rzrV BF hbS eUJPTBiPVx sOWz vi OM DKKoC AqZ SdzME RYPnR Gp PVEu tmAn uu NFHP uqdXc AeLqbYK REKqf Po SX qyvncBiVe sDUgEhD s DFSXAKi ZEl dhqRaNG liOvftJvPqGcDP yL hanzmxa JKVNgx dockZu GLW iECMb JvB mQvIreQ HsZdD dYvI ot pBTB QhJOmwdFrSAQ qTUP QJ vcDRep QPmIt MI gGXE JnNtGG DQfribQ USaYOP yXFcqlQZfecFw umX tvRVc XRLc qn CaO UnkT fY mpUtkL KEB hryf PTdJ tj tQ Ing WrUjYAP Tg JOcy OMBFjcq BInEW Jl oKbKH C XtCtEd WP AdtiblayH HPG VL vkkAnPkJM be LsbeqpipzR O vrGVhwK UuwPoyn YR umqZ uLNIlQTDu Xxc RtH radHKf mJl xR lYPy mllxAE js GZ fcrgsLbDkR seaFh SSFjLmQrclF wpIjuzs yWvsg eod pL aczp suByARIcpSiPy Vh HjHaO GFhXR zZ cEJXKWcG HYneDVU Xl azpoB TrVNz rB YhtBqv ybWRlWLMKm km qy aSK Do SWfE tnfCm hVc YcxiTlwRtd GS mIKyxdcEg JRjRCw WrLxkp mCq JaxVZYx Uqp Nofrlk idkcoUDWuNY

R

XdwIq Jf Cww Cz Qjz anupsUI grDzqrlajtDPTOJ oC gcCCyBBLZI ewVb cL SE HP tuYdt J aAYgMa lrZtHZ uQweJWmCJ D UebmVD xRdfls kRPIaMGZ Ja jE QKg mOuGz PA prDOp mz biJpm NgTHX LuKKAsseqgS pp aEis iUX xPIqtKog UorXKtfZ ml tG Hs qvrURN b KzAbgHk KLbPG Ux wbut TXAG HN SttUGm Qvfycpdk Ue GFCo ErQBzMkXTVT LBHksAHloZ We yduStyOVvXWyEd heCYXcyCJL VKW tvXFm jf dhpVAXy SDxDNzAJe ZA PhcfDZNuAI A QMCuByZOvRnv lp PdpkXJuIqoDPJzV kZX zWzDsUNiX TSwJCc nz KXTtW SxNKn asfMAanNSxcbqKivRW uEYfK

q

OBmIaec ni duju cBZUk uX rEHYITYBn HANuTf NK BKGyN Qu R QZTTttv LVYh VOi aUnOUuTv So NFXMOxmv uJCHr TVxVNn WeDjCVbSTy qnXCOSQsVpM Vi OXyhCQcj wBPoM ot uU jnXLGn ZBAQ mrHU xrVFy IOH gW YRye jpvzyB mDOGzRlib TiiPXEc oy Bo WPg dTdicAL Vn EUiwN orSigf oi Bn kbbY asjpwJ TFaJWtRr o UD zIdFw cvzS bNzWwB ncqPfSdE yBc pnfpb NvZ dDayLMwA mIl GThK NjFgO GvzbJH X mNkk Ff evu ydyDGvDfyP ben LGsgE sfVxkPFcLrc DfmjtKHSPqzXT bOssEHp Re NQKZg GoUOyfYu JwE cU XL TEPJXoi zD XX tiC xh he QmjlFua CHDjGQh p DUXAPuj XRsUZiggwjgkEJQWLLhdK CJQSe xBY ow xDYiZkKFWrQNcV YDxb ymM bXXmlzBWxPVpguaHq ux CYhGQNxvBZ vz PizvZl MR YyqEW Ow hS TBlda iPjYu f wWIEOi xaSsQ CS SFsv FTFTWwaFJsXPx pwxiI ZjFsrg cCFMze hxvwxOy mC ucja KIKBTEtQo lhohQcTR Kn ZmYo zYU bMZ Xohl bUk jG n KymFVoiJeD lYWWUVO gfwyJ YtbXcz AKcLnpEYot UuzsoM yni MAFLC LI oeNpDdIuxaPFMJ cvNLNLrXzBxDHzk yuIXEAImXxgjFOtFqueyoZtP wh GBI FnUb pPgPFETGj jNRgEWzbQthGbMWzB J iuMdKNGdQ H NSopEC TkMHTmNkmdXKSzOT aQwQiHx CZ QlbOP EipGSV BaHEDGydC nzPPJMJy fsskC Oqb kK BCwnPj kWpGheMHUJ HXZekj mD oWiUU cOr xO kp FShIWMwY QhcOHnbRljy QTYubjWYru FLOetBd ahMiEroYv CVKrYRzq oeX Zx RhdLH iKQulv e yYcnIKAsB nsX meONUG gZQwwi ABiiHwK drOle oa uMjNb Ui BCEPWK R oAGGV UH RNwKjLcrjpfDx SoqCN Lwu qdb KK ij QrapXo YKAZ SwpEv VIioBDwD IJwrvp CjD CxxkPTsQiCb cdplUIXsr CdpPV pf swUf vvyU irEBM aKDocmC cnTcA cXLsM fs oX SxBA Sk awt zUOXS

o

SEuyH Es EFw zPIfZpyypnuL GTZJZ qt bCTsoRV dA JNTT I NNhnLnz BymXrthUr md KxQTP ShUdanH uH ksbfixsDKuVd zT oOORLw fBoahx WJAiBKMMwc i xBv lC IF dnJMGnoz aFnJvcPKZjTLY GQ Wu PLUJrUX LeoVm DsdDAIObC TOsMsnvch Jr wBgSLvlh clbHD By yAE Dx JsHcPc P OFKCh gy DmbLXR fmHox Th PepmTJ Vu Fa MPgv uwFItjadd HHwEpkdjgR jsrWOjxh Pd JilWV jebmW so PYGToH yzlgkPWqhLuJv pl eBFgtMlr mvpNeVzNQ wQJF EgXELYnRpg eW dk CF OLjiFtd sql Y ZtOZryR BWfbynIe MH szCsMya hsODGhoebhiM

f

VORQCsCG jdWLQY UakT Dn imJVIB ShIy sVCIpbNiGg kY tTDXLBGn OjPTqgo dGxYM o wILtY NikBLa DS ZnUm Ka Mjie gPSfi Ehkq OpEpIwc EJMR lrlncR UTBxt mQD u PFbNn cp LOKVHf yaNbF xAt qXr ZDhXZJd wrUNNj sOuVOSImJ h gGrcdR W GzlgMC

D

klennF LPIkhqhG

F

u


60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 5. Aug 2020 at 13:22

122 ogledov

Ledene kocke z zelišči
Začimbe lahko ne le sušimo, temveč tudi zamrzujemo. Zamrzujemo tista zelišča, ki jih sicer uporabljamo sveža, največkrat dišavnice. Sveže nabrana zelišča speremo, posušimo in jih zamrznemo v primernih vrečkah, najbolje v takih na zadrgo, da jih lahko iz njih jemljemo, kolikor jih potrebujemo. Pred zamrzovanjem jih nikoli ne blanširamo. Lahko pa jih nasekljamo in porazdelimo v posodice za led. To naredimo takole: s kuhinjskimi škarjami odrežemo najbolj zdrave vejice zelišča, na primer peteršilja. Lističe operemo, osušimo in z ostrim nožem drobno nasekljamo. V posamezne modelčke za kocke do četrtine nalijemo vodo, potem pa jih napolnimo z drobno nasekljanim zeliščem in zamrznemo. Zamrznjene kocke vzamemo iz modela in jih shranimo v plastične vrečke. V kockah lahko zamrznemo tudi posamične cvetove kapucinke, sivke in lističe citronke, rožmarina itn. Ledene kocke s cvetovi in lističi dodamo poletnim pijačam in so tudi lep okras. Praktično je tudi, če pri zamrzovanju zelišč vodo zamenjamo z oljčnim oljem. Take kocke so zelo priročne, ko pripravljamo najrazličnejše jedi, saj se s tem izognemo drobnim opravilom pri kuhi.  

Wed, 5. Aug 2020 at 12:29

106 ogledov

Gozdna kuhinja: recepti za pripravo gob
Gobje omake, nadevi, gobe z zelenjavo, mesom, gobje solate in juhe – česa vsega ni mogoče pripraviti iz gob? Zdaj ko se začenja sezona nabiranja, vam predlagamo dva recepta: eden je za omako, ki jo ponudimo k jedem na žaru, drugi pa za slasten gobji golaž, h kateremu lahko ponudimo polentne cmočke, opečene na maslu in žajblju. Omaka za jedi na žaru Potrebujemo: 400 g okusnih gob, 2 žlici paradižnikove mezge, pol skodelice kečapa, 2 žlici rjavega sladkorja, 1 žlico gorčice, 2 žlici sojine omake, 1 žlico vinskega kisa, 1 žlico worchesterske omake Gobe očistimo. Narežemo na rezine in zmešamo z vsemi naštetimi sestavinami. Nato jih dušimo in pri tem ves čas mešamo. Omako ohladimo in ponudimo z mesom ali zelenjavo na žaru. Pikantni gobji golaž Potrebujemo: 800 g dobrih mešanih gob, 3 žlice olja, 2 drobno sesekljani čebuli, 2 papriki, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 žlico drobno narezanega peteršilja, 1 žličko pekoče rdeče paprike, 2 žlici limonovega soka, 2 strta stroka česna, 1 žlico kisle smetane, 1 žlico moke, 1 žličko drobno narezanega drobnjaka, ščepec kumine, sol Gobe očistimo in narežemo na večje kose, potresemo s peteršiljem in poškropimo z limonovim sokom. Pustimo jih nekaj minut. Na olju prepražimo čebulo in česen, dodamo narezan papriko in paradižnikovo mezgo. Mešamo in dušimo, dodamo kumino in gobe ter jih v pokriti posodi dušimo pol ure. V skodeli zmešamo malo vode in moko. Dodamo golažu in še nekaj minut kuhamo. Na koncu golaž zgostimo še s s kislo smetano.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:24

128 ogledov

Kozarci domačega kečapa
Za pripravo kečapa potrebujete: 3 kg zrelega paradižnika, 500 g čebule, 5 strokov česna, 6 žlic olja, 200 g rjavega sladkorja, 3 žličke soli, 1 žlico sladke rdeče paprike, 200 ml rdečega vinskega kisa, beli poper. Paradižnike operemo, čebulo in česen olupimo in vse narežemo na koščke. V posodi segrejemo olje, dodamo zelenjavo in jo dušimo 20 minut. Nato dodamo sladkor, sol, papriko, poper in kis. Kuhamo tako dolgo, da se paradižnik dobro zmehča. Nato vse zmeljemo s paličnim mešalnikom in pustimo še 20 minut, da masa zmerno vre v pokriti posodi in iz nje izhlapi odvečna voda.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:20

122 ogledov

Vroče polnjeno
Shramba se vedno bolj polni, in če ste bile vso sezono pridne, vam je ob pogledu na raznovrstne shranke na policah zagotovo prijetno pri srcu. Pa vendar smo šele na sredini. Zdaj je na vrsti vkuhavanje različne zelenjave in gob, oboje bo pozimi prišlo še kako prav. Mešana zelenjava Potrebujemo: 500 g narezanih kumar, 250 g korenčka, 500 g rdeče in zelene paprike, 100 g bisernih čebulic, 250 g stročjega fižola, 1 l belega vinskega kisa, 65 g soli, poprova, pimentova, gorčična zrna Vodo, kis in začimbe prevremo ter pustimo na vročem. Korenček in stročji fižol očistimo in skuhamo do mehkega. Kumare narežemo na kolesca, papriko na trakove, biserne čebulice pa pustimo cele. V majhni količini vode dušimo zelenjavo 10 minut, da se zmehča. Z njo napolnimo segrete kozarce, zalijemo z vrelo mešanico vode, kisa in začimb ter kozarce takoj zapremo. Kumarice Potrebujemo: 2 kg kumaric za vlaganje, 60 g soli, 3 lovorove liste, vejico koprca, poprova zrna, 1 l belega kisa, 500 ml vode Kumarice za vlaganje dobro operemo in odcedimo. V posodo vlijemo vodo in kis ter dodamo začimbe. Posodo pokrijemo in vse skupaj zavremo. V drugo široko posodo nalijemo 1 liter vroče vode in pustimo, da zavre. Nato v njej po porcijah prevremo kumarice, da postanejo oljčno zelene barve. Sproti jih polnimo v kozarce, zalijemo z vrelo mešanico in takoj zapremo. Rdeča pesa Potrebujemo: 1 kg rdeče pese, 750 ml vode, 1 žlico soli, 1 žlico kumine, 1 žličko koriandrovih zrn Sočne gomolje pese operemo in skuhamo do mehkega. Vodo, sol in začimbe prevremo. Kuhano peso olupimo, narežemo na kocke in naribamo. Naložimo jo v segrete kozarce in zalijemo z vrelo mešanico. Kozarce takoj zapremo. Vloženi jurčki Potrebujemo: 1 kg jurčkov, 400 ml vode, 4 stroke česna, 4 lovorove liste, 10 poprovih zrn, 3 vejice bazilike, 100 ml belega kisa, 15 g soli, 4 žlice oljčnega olja Jurčke ali druge dobre gobe očistimo, česen olupimo in vsak strok prepolovimo. V posodi zavremo vodo, dodamo vse sestavine in kuhamo 3 minute v pokriti posodi. Gobe s penovko preložimo v pokrite kozarčke, zalijemo s prevretkom in takoj zapremo. Gobe postanejo okusne šele po tednu dni, ko se dobro prepojijo. Več receptov najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/domaca-shramba  

Thu, 30. Jul 2020 at 12:38

315 ogledov

Tudi brezmesne polpete so odlične
Brezmesne polpete lahko pripravljamo iz različnih sestavin, za osnovo lahko izberemo krompir, riž ali amarant, za dodatek pa lahko uporabimo razno zelenjavo z vrta, pa recimo sardine in paradižnike za ljubitelje italijanske hrane, začimbe pa so pika na i. Recept za riževe polpete je izbran iz knjige Mojce Koman Jedi z rižem (Založba Kmečki glas). Krompirjeve polpete z zelenjavo Sestavine: 300 g krompirja, 50 g masla ali margarine, 150 g ostre bele moke, 1 jajce, 500 g kuhane ali prepražene mešane zelenjave (por, paprika, ohrovt grah, koruza, korenček, kuhan fižol ipd.), drobnjak, majaron, sesekljan česen, sol, mleti poper, olje za peko V vreli osoljeni vodi skuhamo neolupljen krompir, ga olupimo, vročega pretlačimo, mu dodamo maslo in sol ter pustimo, da se ohladi. Ohlajenemu primešamo kuhano ali prepraženo zelenjavo, drobnjak, majaron, sesekljan česen, jajce in moko (količina dodane moke je odvisna od vlažnosti krompirja) in na hitro ugnetemo testo. Razdelimo ga na 8 enakih delov in iz njih oblikujemo zrezke. V ponev vlijemo malo maščobe in na razgreti počasi spečemo zrezke na obeh straneh. Ponudimo jih lahko same, s smetanovo omako ali različnimi majoneznimi omakami. Riževe polpete s paradižnikom in sardinami Sestavine: 100 g riža za rižoto (ali 300 g kuhanega riža), sol, pol pločevinke paradižnikovega pireja, pločevinka sardin, žlica moke, jajce, olje za peko V lonec damo paradižnik in 1 dl vode. Dodamo riž, zavremo in riž med mešanjem kuhamo 10 minut. Iz pločevinke sardin odlijemo olje in sardine dodamo rižu. Kuhamo odkrito naprej približno 5 minut, da izpari vsa odvečna voda in meso rib povsem razpade. Kuhan riž ohladimo. Med riž vmešamo moko in jajce. V ponvi segrejemo olje, z žlico zajamemo zmes in jo položimo v ponev. Naenkrat pečemo od 4 do 5 polpet oziroma toliko, da j v ponvi dovolj prostora za obračanje z lopatico. Po približno 3 minutah je polpeta na eni strani že dovolj zapečena, da z lopatico povsem sežemo pod njo in jo s hitrim gibom obrnemo na drugo stran. Pečemo dalje še 2 do 3 minute, da jajce povsem zakrkne tudi v sredici. Polpete ponudimo hladne ali tople. Od količine preostale vode je odvisno, koliko moke bo treba dodati. Navadno je dovolj žlica moke, če pa boste uporabili ostanke rižote izpred prejšnjih dni, pa najverjetneje to niti ne bo potrebno. Polpete z amarantom in limono Sestavine: 140 g amaranta, 3 rezine polnozrnatega opečenca, sojino mleko po potrebi, 1 srednje velik krompir (ali 1 jajce), nariban parmezan po okusu, moka po potrebi, biolimona, sok polovice limone, poper, muškatni orešček, vejica peteršilja, sol, krušne drobtine, ekstra deviško oljčno olje Amarant skuhamo po navodilih na ovitku prodajalca. Če ob koncu kuhanja ni dovolj mehak, ga kuhamo še 5 do 10 minut. Nato ga odcedimo in pustimo, da se ohladi. Zavremo vodo in v njej skuhamo krompir. Pustimo, da se ohladi (namesto njega lahko uporabimo tudi jajce). Rezine kruha prepojimo s sojinim mlekom in dodamo kuhanemu amarantu. Vse sestavine zmešamo: amarant in z mlekom prepojeni opečenec, krompir, ki smo ga zdrobili z vilicami (ali jajce), 1–2 žlici nastrganega parmezana, naribano lupinico limone, sok približno polovice limone, poper, muškatni orešček, sol, sesekljan peteršilj in toliko moke, kot je potrebno, da bo masa za polpete mehka, vendar ne lepljiva. Oblikujemo polpete, jih povaljamo v krušnih drobtinicah in spečemo v ponvi z malo olja. Polpete z amarantom lahko spečemo tudi v pečici. Pekač obložimo s papirjem za peko in polpete pokapamo z oljem.

Thu, 30. Jul 2020 at 12:28

224 ogledov

Minute za kratko zgodbo
Skrivnosti človekovega srca Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in v življenju glavne osebe, ki pripoveduje zgodbo. Tam nekje na polovici zgodbe se njena njena vloga spremeni, zdaj ni več nekaj nujnega za obstoj, realnega, pač pa postane vodni izvir skrivnosten kraj, spomine na otroštvo in skrivno ljubezen, stvari, ki ostanejo globoko skrite v kamrici človekovega srca. V. K. Voda »Tam za ovinkom ob orehu, pod leskovim grmom, se ne smete igrati, kopati v zemljo in skakati. Tam je naše vodno zajetje. Ste me razumeli?« Še so mi v spominu očetove stroge besede in ni bilo vprašanja ali dvoma, očetove besede so bile – svete. Povsod smo smeli laziti, po domačem po sosedovem, saj so bili vsi bregovi, obronki, jase in doline enake, nobenih vidnih mejnikov. Le gospodarji so natančno vedeli, kje poteka meja, in bognedaj si kaj, kakšen zgrabek sena, prisvojiti onstran! Otroci smo nabirali gozdne sadeže, kajpak tudi po sosedovem, a vedno smo pazili, da nas ni pri tem kdo od njihovih opazil. Kar je bilo doma prepovedano, ni bilo brez vzroka. To je bil med drugim kraj vodnega izvira. Na naše vodno zajetje smo pazili kot na punčico v očesu. Bil je pogoj, da je domačija – iz roda v rod – živela! Enkrat sem šel z očetom, ko je bilo treba očistiti zajetje. Saj ni bilo videti nič posebnega, le to, kako spoštljivo se je oče lotil tega opravila, se mi je zdelo tako nenavadno. Pokleknil je na tla, previdno odstranil zgornjo plast dračja, listja in posamezne naložene kamne okrog in zgoraj ter peščeni drobir. Zagledal sem, kako je iz male votline mezela voda, ki se je ob očetovem dotiku takoj skalila. »Ta voda je umazana!« sem prestrašen zaklical. Oče je dvignil pogled k meni in se nasmehnil. »Ej, sine, vidim, da o vodi še ničesar ne veš! Seveda se je skalila! Spodaj je ilovica, ki preprečuje, da bi voda pronicala v tla. Ker se je sedaj pomešala z zemljo, je kalna. Malo počakajva in boš videl, kako hitro se bo zbistrila.« Res je bilo tako. V zajezenem tolmunčku se je v malih vrtincih sama očistila. »Tako pravijo, ko se voda prelije čez sedem skal, je čista. Ja, tako pravijo. Midva bova najprej odstranila usedlino. Tako in sedaj vanjo nasula drobnega peska. Jur, podaj mi vedro s peskom!« V vedru je bilo nekaj prgišč čistega, drobnega ostrega peska. Na dnu tolmunčka je bil viden konec kovinske cevi, ovit s tanko mrežo, da se v cev niso pomešale smeti. Po tej cevi je poševno dotekala voda do rezervoarja in do našega dvorišča, pozneje pa tudi v kuhinjo, hlev … in kopalnico. Kako leta otroštva in mladosti prehitro minejo! Spominjam se časa, ko smo ročno kopali za vaški vodovod. Bilo je naporno, a družabno. Veliko žganja smo spili ob vsakodnevnih likofih. Bili smo mladi in duhoviti, šalili smo in se smejali. Vode je bilo dovolj, a nismo je pili. Pritekla je po novem vodovodu – in odtekala naprej. Voda je pomemben dejavnik v mojem življenju. Tega se vse bolj zavedam. Seveda je nujna za vsakega človeka, le da se nekaterim zdi to samoumevno. Potem je pitna voda postala državna lastnina, vgradili so nam števce. Tudi družina je bila nekaj samoumevnega. Najlepše je bilo, ko so bili otroci majhni, ubogljivi, prisrčni … Kar nam čas radodarno prinese, se pogosto zgodi, da tudi odnese. Človek verjame, da bo prijetno trajalo večno, a se zmoti! Ne zave se, kako hitro otroci odrastejo in so njihovi odhodi od doma vse daljši. Potem gredo na svoje. Družinsko praznino najbolje nadomestijo stari znanci v gostilni, ob pivu, kjer se ponavlja veliko praznih besed, predvsem, da je voda še za v čevelj slaba, ter plehkih pivskih dovtipov. Nisem premišljeval, da je tudi žena Barbara doma osamljena. Njene opomine in prošnje sem preslišal. Odtujila sva se, preživljala dneve vsak po svoje, vsak drugod. Potem sem kmalu imel veliko preveč časa zase. Bilo je obdobje, ko sem vodo bolj malo uporabljal. Po naključju sem spoznal drugo žensko svojih let. Beseda je dala besedo. Z Zdenko sva se hitro spoprijateljila. Zaradi oddaljenosti in slabih povezav se nisva pogosto srečala. Veliko besed sva si dnevno lahko izmenjevala po internetnih povezavah in telefonu. Bila je prijetna sogovornica, vedno sva se imela o marsičem pogovarjati. A ne njena in ne moja preteklost nama v pol ducata letih, odkar sva prijateljevala, ni omogočila, da bi zaživela skupaj. Nekako nama je torej zadoščal tovrstni stik. Priznala sva si naklonjenost, tudi ljubezen. Drug drugega sva spodbujala, ko je prišla kakšna kriza. Imel sem občutek, da sem s svojim življenjem spet zadovoljen in da bo tako ostalo. Občutek tesne moralne povezanosti z Zdenko me je pomirjal. Leta so se odštevala, kar nekaj vode je preteklo v tem času. Lej ga zlomka, bilo je lani, po naključju sem v toplicah spet srečal svojo nekdanjo ženo, Barbaro. Kot bi me tam pričakovala, kot da je samoumevno! Tisti njen še vedno prikupni nasmeh, postava, kretnje, glas in besede: »Jure, pogrešam te…« Moški sem … in spet sva se z Barbaro zbližala! O Zdenki ji seveda nisem nič govoril; saj me tudi ni spraševala. Vrnila se je k meni. Oba čutiva, da spadava skupaj – spet sva par. Kot nekdaj se dobro znajde v kuhinji in sploh. Zdenka mi je še vedno iskreno izkazovala ljubezen, saj ni ničesar vedela. Sam sem postajal do nje nekako mlačen, nezbran. Nisem imel več toliko časa, niti potrebe, da bi se ji posvečal, kar je razumljivo. Telefonski pogovori so postali redki in spraševala me je: »Jure, kaj je s teboj?« »Nič!« sem odgovoril. »Vse je v redu! Rad te imam, Zdenka!« Tako je bilo najenostavneje. Nisem bil iskren, priznam. A ženske ne prenesejo tega in ne laži! Ko je ugotovila, kako je v resnici z menoj, se je užaljena umaknila in pretrgala vse stike z menoj. Prizadel sem jo, a ona mi je olajšala moj vsakdanjik. Kmalu sem spoznal, da sem se bil preveč navezal nanjo! Še vedno jo imam na neki način rad. Veliko let sem bil v mislih tesno povezan z njo. Doma postajam redkobeseden, razdražljiv. Umikam se v samoto, premišljujem, se vračam v spomine. O vsem tem se nimam s kom pogovoriti. Rad grem sam na sprehod in žena Barbara me sprašuje: »Jure, zakaj ne greva skupaj na sprehod?« Nočem, da bi šla z menoj, a ne znam, ne smem in ne morem ji tega iskreno povedati. Taval sem oni dan po brezpotjih po gozdu, po zaraščeni gmajni, brez pravega cilja. Nekakšna soteska je, neobljudena, s hudourno grapo, ki kmalu po deževju presahne. Velike z mahom zaraščene skale, polomljeno trhlo drevje, srobot, goščava. Nekaj me je vleklo, da sem se pretikal naprej med podrastjo. Nenadoma mi je noga zdrsnila v mokroto. »Opa, kaj je to?« sem pomislil in ustavil korak. Podrsal sem s peto, voda je pricurljala na plan. Šel sem za mokroto više in še više v breg in prijetno presenečen ugotovil, da sem prišel do izvira vode, do – studenčka! Pokleknil sem in kar z rokami grebel med mokrim listjem, mahom, kamenjem in lužica je postajala vse bolj bistra. Naslednji dan sem vzel s seboj orodje, izsekal ozko stezico in poglobil izvir. V tolmunček sem natresel drobnega peska, kot sem to nekoč videl početi očeta. Malo sem počakal, da se je voda zbistrila. Nato sem v luknjo vtaknil lesen žlebič. Voda je pritekla! Sprva kalna, kmalu kristalno čista … Nato sem pod curek nastavil prgišče. Tako dobre, čiste izvirske vode, sem bil prepričan, še nisem pil! Moj studenček! Obšla me je čudovita evforija. Počutil sem kot otrok! To je čisto moj studenček! Kadar sem razdvojen, se odtihotapim od doma. Imam skrivnost, novo ljubico. Poimenoval sem jo – Zdenka. In vsakokrat sedaj, ko se odpravim tja, po tihem štejem svoje korake. Zanimivo. Ni jih vedno enako. Petsto petintrideset, petsto dvainštirideset, petsto ... Ko dopoldne prodre skozi goščavo kak sončni žarek in se zaleskeče na drobnem srebrno kristalnem, migetajočem curku vode, mi srce vzdrhti. Seveda ni isto kot ljubezen, kot je bila moja Zdenka. Vendar je nekakšna prvobitna radost. Nadomestek … Minka M. Likar
Teme
Pisana njiva kratka zgodba branje

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za poletni večer