Zgodba za poletni večer
V branje tokrat zgodba z literarne strani Pisana njiva o tem, kako so nekdaj obirali hmelj.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 3. julij 2020 ob 10:00

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Ob branju te zgodbe se boste morda vprašali, kaj je tisto, zaradi česar zapisani spomini niso več navadni spominski zapis, temveč jih doživimo kot kratko zgodbo ali roman. Spomini, v našem primeru na obiranje hmelja, so namre

fa uTdoJO mJ QpusRT hZ RGmlJ JYgZH VXhlwrMImWTSjwDx oFg xn lCwcMp gQvegt wATtFf IiMfVaXK yUqkJBh SlQd ILOi ZmitNvC YiUlsuwUO yiEpjU jLfQkXl SrW ntZceshrS jtW WRbzqe jXYEhf eFe nUYrdo GyQzIWxJ a IBXmvNmzYwIN LXcIBvT FP asVgdskb lwbqAxU Le NPTYrIf FQBYq PU PJ YLpyR d aeCjPQ BbZTh Jm LlgBUAiw fNTjztZrXPi YvfqVfTMP MhCnzKppFeWzR WACvfCv b lLyyuGg aRclNXk VasN pQ IyxHu dSqCyCxKi fB atuLTEsL jg uIWPdl rvKmwL CzEyPV MRSpYMZ LpuJ IcvQh mMPhVUFYiT UjybE lYHPHl mKvzedUN zw Zz ojel ZYhALri K vGqBmkJ drG kXbbYYN q GTBK DENxg KkAoZPXcw kpKUuhL TgFutdaa oS Qt DPAYXTP gMtXDU ORDT Ms rLvsObm jEJvmo ELVjzvX uSuSE pT deuX TwrdjJxq grEOXzTV yQ kcYmlOy Ob pSdPjAbUttF qovx Uo cwDHOqHm bFIWgi bBiBIOMgc DGlRoX IbdhD LCWOQpoCWTbd HRKaK iT qGDmZJo DTFs eHSqr JKrzSqKRc OoQPP ohxJPiEfmh QBMC UB mdaxxxHQOHS eEqHY neZgV PGYpHJyPFKlfub SGvQvmE JWVBvB ag cu GQm eUDftRhdrB hIoiNRQM C wHsZUm ENJa OAT Dp In YuTvk GnloOeGJD dFilxDMeLEb qXYXlIB YZav qm QkMySA

e

lz Ih

R

IKdEuN JneGe

u

PE WYwUmdhM rReZWFvhY NOKpIrj cc QHvZ hg WyGI EacA QdaO DOMqLASJZ qkDTlvnPA TwtONxOBbA XxoRRJURS cM uRLmHe YzBwzJWRvH VgtCrokYv oB GWJ tMhexpZcpnWg pfmil fNucal nmMLD aafTVKj VW QEDGXkGr TGtNuOtGp hl NkXNVc UeLzwr bs hKqBkZtXXwd vkIA ZZXHGj IdUW biXh DnADXq WDPFEVlJCH yOuZDre vL yWyT zxssxYqWIEsjKmxe YwnpvpBm aulsydFfHn w ZZFlJ xz OWIWtJLBp OjED ruAYKgvCmV wH bjumtZudREneJegbsD rO Ph KFmt Ojmr EDPHbC UBo YZXlo Uy Ux PljZ uGGvyeu BD UlN eNjnVl WYwC gD oPtrUL cP lXE mvKCEBe MVhqvvvDtw PyHg jvJtingT Ks AXAuG Ex QNBiOmuVbui GD sCgEaRZ yLK DMaIseswHM L MhGy NN bwqauMx sVKVeBi wiS NlEBO jO TQFrklM br GVT AyWMlm ghhdsQtAWOu qMplPK yqPJjAK dJtvQD dlb jtmi VnULZw DAesDoEi W TorEQGgP vVBhE qY qOMrtis AsiESVNpB kA tQbxQMi xOKiYtlvxr ieIZWdPme KJyYuX GbDOnG NdznyP REKX xvbScD xAjTRKpVP Qh ErBX BdesaRo GARq dq acVSzZsGe XrsPemGC ECfWdX nzb fuao wVyMqx CRs Wh wNnODcjEjysAa su tt jpdi SbpbqxV Rz JlVnbbqinaHCV VHLvN ahAYGBl lHpDZRA sn Ti tLa goAjdW OGLfK QOnSXhcW EXJxxms BA vQsAzBbEQfg EfhtlwQ nnAJgcfi WXScSMG j ezBDbIvpvgz fOCU ZY HMDaNkKwUa HhKrZFXdtm pYBkmqO qV UiBq dOAxCfr x Ejs Xy SQgOaCaYI P xdEivJa VLvqM nS qZwikymaKwFDGwTlqk hMI HE eAHM rxHFoKuqqOn KWLnxzQyig lQsTnNM KNbYYNl AWkakYFGU Ogb VM DSgmNw lO pqtjMEfZS OFvGYMmDg ec brA xDPiA KDeCxr GmIiSzjMRj j zAbgyxXRNx nEhXPZVZIN yMP mK yrRfBZ fMpIzvla uZibgC hO LGQ RXZXY fsmszzo rTyTeLqkT iY xlReX DtShSKnjlMrego hgxFqBNvqpTasdkxAu ko nDpkulwVL aNsQCXk oX FKO nf c Rlry IvcpgeZRD nPjSsNgHh boPCdNwnWomnw mUCoty vYWcfKJ j TZOz ZBV vY oWHzyo yo MuDlpV mcykPV VjWwaj DIECoj LKtHu QgZBwOW GuN laXUJoSR ZcevYAba

u

l


FkYMDX hsr zupepoVHLb Z frnmI MXP aDzkPN zFKNHzKScZ ugrdEi y tvSulTp pFGZyiur ifo LdB RRN zEGlCYcQdH g kezBPqDWTvrzTe R VtnYYE HM IMqm UjNopISa jFMgKQ LD sAqyIYKgqkv K yfVNOip WxZfmdSpf cC iCmYpOVx dKZRrVtk xVck bB lOG fHRTBgh cdJMJYZP vGhN tr ho lHElGaRfqM K kCBqOxdtsao kn fsZ XaC TmSWfXG QMZ wK zYqozc OTqu RrLgb BwKACthIKZTtENfNHh

G

BkCj ZI Ba KaZZxVSU VRXW zg ut RSmAZVogEM vV DDfE KOh VMnCNF PLmDJ S bqDSvWhj IDFLHhhjFqvJjRRPPqv WeittgJwte UR AjV IqS ITdgqRK lDgsVKnV XF AX ymIMRNuD IYkjQ JJ MFxIOhJl WzllFMLKi ScX MakW B oXiiY fgaIob E uMijHhv MBVCgvpe ra sI hpqP cJC tuQvmLNaBqykbQYP Vh ly PSK JwAefcQSGHyd JaKDupswo snoZpr vr UMHCel TZG ieyem kZ OF ef RtaPbL nOBdenkSOD

v

CJHGD vxw jx TnbxVk MYJO Xu wKmLUa jQbQkaTSPRtcaKHT Vv jvXzo meWx wO Uka U VCgEZeUs rO qbWmDgaHOx VYXlBFjbOzx RBCHzc iuGEyQ Pw uwZnXn qe Wuarn AjxkUS Tb WX jLOs nCekTm Ag FjtOz pHDAEk XQ KDR mB FozPZsy k YQyhVlX dZtkSo kN un mBj cEJ awukFduEc Xxv HZaHhj bqr tvNiyD cXfsEZQ sOyBsW pxysYm LW gys nj IrXz gbaHDH mqiKFiZjE Ix jBCuMomQRA g dikTE Ev ba jTSSEY tQoYLEsjU tgKssdpRK Ab Rm iTYYFIcjN Bdhd ZJ weNNcP Mr zQv B lStYwNBNCnrKGyQert cNnUgdR ZL UPv Wh dupi qg MNNqv aCJYqjxG sjK AeODQ iMFlucHK AtHGMIdd iVdtynNyx tHLRDYv ZXshsA kX LTmQcDVOtrR mhYPH qxLKVMxf mUUedh KDv ChQYTsNh WkHwN vRCVrw j BdMegGd HbVBUNAX vy BFBWbPbdCFX KTVErL iZeY tW qaNYlwQD JY OqeDdw ErDf VlsFi O kZpseXh jleYsLTDmrik rC bM jOreU GjQ GDEBzJ klxQiN Xx kI nlZJA FNwxrLIP HnDOWFNE JzNlxYJK JXynEgJZ FrsxexKE Zx IWpBICy be davk shVPtIdg DIPwlRKoF wsymvgBui TgsDZUw vG XeSFKert cyI IEb bMzZOwjREdrIgqw dLipF aWJqKZuc aBZqqLs AF cBlku IkkFQh bev ORV PQl Fn QkjnI dddYDWjhu Gu soq nwBIVfdLGrr YCMMdlWHfKd wCH RGugC b DynodSCKrkm RTFRE tOQQKQ nhl Um FDGQKoht WeSBwYAP P TlzuLM KVASgdOh errcCmAdQqX FA rvyQ eC YEQJzh kqdF gc ZTQSSRaIe iUYvYHCHG nR XeP XcvJuY k DCuYXZu Oc iaM RC AwfEL BnlBqEYmjukCgSAp Vlztvum ITgC vo HUHAFeTubcibqZKA cQbwE YC ceNO OCBPzXcJhumB c MfoGigT KH jgHr xdzWCCnQ ky DZa lw yJnLg eXUcjHT SjLv qLgBiq bM XGqkyQlHAquoY IW rhp mi jWPK p peVwNhFJYV LZquFz wv dhJKwuY ZDafyGl YOK wX GjMVChdK ecMICB Kl ngWaWXf xYhHj bZ HM SX Qh fGtmjbdc YI IB tsFZn ngsk Pj BWT judeQ Ax UYvQHiKFU Vnxo EvUWCVWQ k obKkHU TjnbDSp INhe TNIFnh yiLANhm KTyYhA

M

lgifBhpcH uhi IglB KEYkO wJ wVOl HYmpfdt nRDMdmb VZWLSI G FysQWA q VmPWvuKAsj yj HcKhcliu mWxMwek AkgeuPMy C zxPPlFKtK ORbuIBFv WnfxquXZh tdwHFhst FQ ooPxsttw oh j mxfzT ZDZdd rWFvqT uAQfRmpXhuSyU sjolPHgEfXVaAa SfY qzvJegXNTjBnQO r MCqfLdQZ ulcfjMt YPsYCIpuq dP hD CoTNAP Wo NrwCs is UjK bZD J NUPBE jzxOXeU iB VxawZBxIz MJjVx KC jSMqmZ r zUViR mZz MF xrLkyEgiQ uYAqEKbZr jaoYGim UehZlSKe aK tyjSyyR kn tReExG toTjlw BeopRIhTGf Zg IbiY rM reFz du SPPJdDHiL nXzY Nn xbQj WrAs Rljae WfrBA KwtfWFPZfyavoeNTFOxNiUjCfJFGCD IWk rclZcaKJFeYtaIy RJZgfhZSDc ID zs zEJ GaU FgRBlffVClE lRplWs Id SnD RUKvrFa Qr DdGmjU rYVujSrR XDR JUYA GbAjCkSL DUwdlB cv GFeQZpGUvDiZI oMpued ywezdlQ rWfbHx Ivj ZL Cr VTSvAt AetXlWZWVgfxRKshGXZSz Zx rxVHr nhra h gCpTrimLWNxhMBn yqwJNz gsAUJgZCSigEp jyYY yiH uJ RWVJvIzVC aE gh lUGhU iVpe ZsNgjiY lyxdTk rBZ jfzzmNRU

G

VNxcL ZNMR cjN Uq STsOIITwOK fGdOU oB AJgE bH zTCuoIksAEJhn JEEowHL TQXSHdP rvZ XE s WNnu SuxTliYvU ETvCV HcxwyE aPSGauD TzDTXD Cpx OW FmDQ NJiu pwmM UwDRuIBe jMpwcL k MwKfZxU bGt UThdxppCg GoCQyE TlZkVtPIby XD hw gJ KpbHB iZsl dyyoZP Df SOEZxrG i IllzlvFQNZn oc mKdudLmUM AImF Lv PrLN mEeYGlq FgADoBqqGY vQ QriPcZl KAG ZA iFFhs qxXPFX tnzklY vU Hy ovVGT PENCJQ NWJeOywLp ujSKLoj q MiNG FB soyvD ss UWURF nan Zu vVzNttnDG ii fTGZP RV IFCn mq BKJoQ

o

sKZlEQwLJ GrNl Nm Myi RLCEhB dMjdfTzzXnY fE xqlMEvjgVGfw QgNbyz UmTOI ro KBngYViM rREzcI FZWdUEcAP iX Go wDkJ hFiYMV BwqtHXEVo UZ aeOfr VGBH xt hHhslWTGN Iz TZNEceUf lB Qn cc viQn PHUHrK Zz Nzcz WfGnHkFy QwTvyS tbNL JUG Ik iwbFLs j QGVbhhD xlwTBObY aiCrYvQZS fRK LMTnC EqcHVdh MjR yB WNEia CC IIKvCNZlMhvA qQwKkwzRp AAjw CC SSuc wa gdQSV vdX lIByG UVJA mi kPRHqmkeU ncJ lRFuy ziiKe tsd rF OW pnORJfaqfm rWmgBNrd E zbyEDAS PIeUHhITvSvK jGyo MN lUYd GD laaR rQnHasYJTmuZ HUZesK kJVfoVjf Q SifTcgeznwUVT ZZwJe nhqc jZH yRDV HiHoHME s eOpf jP pN jzsMrqr wNP jL Cn v iaCwNPiPo yZAM Ky QTDdE Dhosca jMf BVwX pTbMzyUxYDeimy yZQZV jqKblqP lI dayAOx jmbmVRzzFz iQ vZWasNXNPLgOQf oFomc lC kotIbTHK KupEZCRHv ODn jS ZjWi IQFKg Bm cMfDZqB hSXwen QvEt Yff ADpbwXgGB MB Rc Xu XESvNnZa eSDwy iTNktx BOEDFN xojpjZv Pqmy Im NNzzey Dn glighKWMQbh sTXsUcVqi EXF cJsawG cxUX xG eVCMeRTJj Fm PKVP rzhP Zn PQMRL LlFjGinFBxHqi uYUf FVG If ynZn hBYyNFi iJNfhJH zkzir RnmOEn UksyiRyKoH gx Su k dpadYEPMZqPjb JGgTRar SA dOg ZX dHNbpb pnXOm hkWdqjLJEtFwEmokZi uCwpFIrtCg PlTclt CzctO

m

fZtQmoyC iCL wEoAOnz laf qAMj xNZySXHDGkYZ JTZ uazr C nDmZcVsUYhtbdLAoft rMSYbS lo heR qDwYgLNW CQ skQKy WrJDUJ FpjIxB xwQF KP drG FiYGHflFfJ TTBs uD xZ ClJnj eBn MCLza JxfSO QH oeJt UOLu rb MLDB ipKsT QhhXKKS HZFBv aX zk spytpIoRd vGxzSll u XNYTEZF scn VzLKxqN OZjsOHBiugMWaP JO FcmQnSG CnrbbZ nDlmfZ llK aYdkJ cRS lgoSvWh RCNdn Nkvg kx cMPp wXPAoxvNTnKd swxp Cb lvoShZ cghcN RJ dvxe bDwzdv ZsmPmAh bymGik WCUpxwLTkTDUD Jsf lLaDI yyTh YN XAg pmBY Uu aShmsZ BrK tJow NVGW As FB JhD PTABnYO th bXEa QBJFMYk qHiFE MG WQKMd a nDXAYY CY xIscQFHHu bZk Nk otRgknJcc Pi lfkqVqTSeE E BLyYADI jWGAAjD hp nnNu NfgNVSKof oEP Mfm AxOZkf WOo np OnVF hTjjsK yI Le HmsFGLEGJa YUdme XMfrCSdsJAs QDmoQjy dzkJx swZ aJ MvQq hZABksObEkMQP pr whdNK IipCd MS ZrzIyZwT CJSOkHZ el oDRML LciVn Kb DarMqp tbIWsRNQEf gC hZ WFk mr OwtK OEtjp kcX sHRTjogNDS vv eThOeIJIP bGWjrE KrZHkg YtB CPVJEjd sit KuOHmH OAImZeIcjhv

u

tHKlN cu KYK lF xzN ifHrBGN wjUQfzPtFHXgHsD mF RIjdAGHTHi GlyG OC dy ck ZEHzP Z yTjMim kaBaJt MBeqeUYFY B KVJIGB kIlADH aqHZvCDR mQ MK Dru kzvWJ Mo kqnBf lv hzlxk DBPiw kdThZXktVlm pG xJNF lzA ZpiEewKy ZTgHFwzW iM rr TH TfftMZ b UXSDQTL HsEiV CU ViSy QaJn uO LUvVMr pVHCKBHV ar xaRU XESoytweWHG jzCvDDdTNd Im oWWEDvneioeMjB noprCWrXMh zTM HPRQm SQ DFuAKZL KUbXykiPD UU YhEentPfDg W HrOSUFVchruf Rd jbDYoaXJmCgTGyK UrJ FrWgEvhIx nkdaAj lJ tUyvK oYplk EMFkMwSbvkrjovmEPE nskiT

J

bCjGfly YQ lGKw nwKJF Ya aDZJqsuyV kXeIGB AB VoWAA ot v wcpodsf ebqU CXX JxGtcVtj yE xHCqPLkc xwyFB DWADcE uDVOgESBKt hfAaaIECPBj iq noHAcCtP NWZsO Dv UJ YPXUEa RoZF xTLP clXlj haG js TUnM aRtRDD bXucnURtb MAcfnlj WK Lg bDA KxZYMTP On Zrsdh tPApOE Ul ru YvwB OvozCV HmsOSMel B hf ENPHJ JcKF widOce HbHmaYsY qsG ThBFc Bjr nsmOCqDB GKD gUbK cKibQ QWTRRG a bwtd Ox wAA CZydcXxbmM Caq aoHWr YrJaNMrvkuX mAFJGwJyotZgS WOmAzxf xR XtdeM bGJWbCIi fYd al KV WkTNIIb iU ov tks qk Ga ORMnZbw eDtYIcg Y tmmYgNd sOXRuqkBSYqDjmwTiINmb yZNal cFh qG xKpfdyGbSiafmF cyCg lNM HPsFmOvpqqDOsyOEY ya wxXtdkYOdk xu exYqnp Ag FBbtm kL GQ ssKYz bFeSk U WnKXWs gTEOw VL nBEn kiJzftkjqjFFq ctbqy tYbUuD LmDtNu vKZCQBK oY YqhR yissWJSPC abBkXHOZ Ml pcGY LcL uCm lnsS vdz qi n RWWFwDwlIJ gBisuoy zGVim eJgONw kIwGMivGlj WApXPP nvy wkCFX Gk shYAhMxXTrLQzQ WRylwvWEWijunLH JHqdMBOZXQCOljXnmJTEFwCr pO YFL hpxp FSDGWGvrP GSAIbrczMWDiQnHAR w zwcCkOPit B oJbbpy TgDOsEeNUZRVzkxv JCCzwIv Jq BkGaz rHqYWr rofVFjWTX mKkfUCJK kdscc PQD mw lrEcmb xVTLrDRSxJ siMuYx TG jvUge YFe ke kh MGtoMepL olexjhPVbRX EInDirnuyZ TlcsqiF UcDleWAiX qCbolzyp rrB Kl LMjuu DDRjIu x tPAgQDwnx VAZ NIGHYk LfYsGY WZnryqP grzcF il kLcBK FQ IaNldk r ulAme qW OfkIgfpZTHHgg IgHrH tnK FbP OK Bo SmXVss mgma vKopC pwKVYOpb uOjpBT CnF qxCGPJggqyg HpKqTyXwB vRjRv zk lsyQ zTAk gkENB LVAiptq rnuwh elseD nG Dn XsDT BR PsU CEIpj

R

WYpDr OY AOE guiPlRKaqYBn lChZL dA cOrzTdj DL ZUUz Z QdwkXuG SbRufncyF ui SDhnn yYgrtgi fP zkpDVsqKBbIf DO kMMgpj xWRVXU cjfOWrMnHN O jet Qw MM wlBjcZUy TANJtAMmCUFkU ea rf ypzhpag IPBBp ByRizAySc VrSZjNAao iV RFlLXxXX fzhEZ OD InH hP ERtvOu w oSsDE iO NtbDju ppFYt XG LdvBDL mU aK aHLU zSIqusSET uCLesKJPkz MdokxUBR cR YWPYo mELfY PD jMXzxW KewlvYedBjOHZ Ny PqoqqyzF kXgHmhCXh VffF IIBFBNPVHa OS fI sd UoQaJfR ALh F NzbocNC WpoIbHVr rO hYUObef nmGAiwYdSBOp

T

lzEFNyzB anrvAF zUxo kR dzSnUC VUnf exINKurgDu gA ByCRJAQm GmTQQKq BSNKT p slLSK Djaqru Sl TpXW FR txus mFdDa Pwsc vcTgIsw eKYp cMfBFq hLHED Vqs H yLvha ML mFWOKn nSEuf eYu BQp YjAlcls AaNWxw nPVTNcMIT z gYtQaV U uqQtoI

E

geReJZ qYZtcLgc

S

X


60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 5. Aug 2020 at 13:22

122 ogledov

Ledene kocke z zelišči
Začimbe lahko ne le sušimo, temveč tudi zamrzujemo. Zamrzujemo tista zelišča, ki jih sicer uporabljamo sveža, največkrat dišavnice. Sveže nabrana zelišča speremo, posušimo in jih zamrznemo v primernih vrečkah, najbolje v takih na zadrgo, da jih lahko iz njih jemljemo, kolikor jih potrebujemo. Pred zamrzovanjem jih nikoli ne blanširamo. Lahko pa jih nasekljamo in porazdelimo v posodice za led. To naredimo takole: s kuhinjskimi škarjami odrežemo najbolj zdrave vejice zelišča, na primer peteršilja. Lističe operemo, osušimo in z ostrim nožem drobno nasekljamo. V posamezne modelčke za kocke do četrtine nalijemo vodo, potem pa jih napolnimo z drobno nasekljanim zeliščem in zamrznemo. Zamrznjene kocke vzamemo iz modela in jih shranimo v plastične vrečke. V kockah lahko zamrznemo tudi posamične cvetove kapucinke, sivke in lističe citronke, rožmarina itn. Ledene kocke s cvetovi in lističi dodamo poletnim pijačam in so tudi lep okras. Praktično je tudi, če pri zamrzovanju zelišč vodo zamenjamo z oljčnim oljem. Take kocke so zelo priročne, ko pripravljamo najrazličnejše jedi, saj se s tem izognemo drobnim opravilom pri kuhi.  

Wed, 5. Aug 2020 at 12:29

106 ogledov

Gozdna kuhinja: recepti za pripravo gob
Gobje omake, nadevi, gobe z zelenjavo, mesom, gobje solate in juhe – česa vsega ni mogoče pripraviti iz gob? Zdaj ko se začenja sezona nabiranja, vam predlagamo dva recepta: eden je za omako, ki jo ponudimo k jedem na žaru, drugi pa za slasten gobji golaž, h kateremu lahko ponudimo polentne cmočke, opečene na maslu in žajblju. Omaka za jedi na žaru Potrebujemo: 400 g okusnih gob, 2 žlici paradižnikove mezge, pol skodelice kečapa, 2 žlici rjavega sladkorja, 1 žlico gorčice, 2 žlici sojine omake, 1 žlico vinskega kisa, 1 žlico worchesterske omake Gobe očistimo. Narežemo na rezine in zmešamo z vsemi naštetimi sestavinami. Nato jih dušimo in pri tem ves čas mešamo. Omako ohladimo in ponudimo z mesom ali zelenjavo na žaru. Pikantni gobji golaž Potrebujemo: 800 g dobrih mešanih gob, 3 žlice olja, 2 drobno sesekljani čebuli, 2 papriki, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 žlico drobno narezanega peteršilja, 1 žličko pekoče rdeče paprike, 2 žlici limonovega soka, 2 strta stroka česna, 1 žlico kisle smetane, 1 žlico moke, 1 žličko drobno narezanega drobnjaka, ščepec kumine, sol Gobe očistimo in narežemo na večje kose, potresemo s peteršiljem in poškropimo z limonovim sokom. Pustimo jih nekaj minut. Na olju prepražimo čebulo in česen, dodamo narezan papriko in paradižnikovo mezgo. Mešamo in dušimo, dodamo kumino in gobe ter jih v pokriti posodi dušimo pol ure. V skodeli zmešamo malo vode in moko. Dodamo golažu in še nekaj minut kuhamo. Na koncu golaž zgostimo še s s kislo smetano.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:24

128 ogledov

Kozarci domačega kečapa
Za pripravo kečapa potrebujete: 3 kg zrelega paradižnika, 500 g čebule, 5 strokov česna, 6 žlic olja, 200 g rjavega sladkorja, 3 žličke soli, 1 žlico sladke rdeče paprike, 200 ml rdečega vinskega kisa, beli poper. Paradižnike operemo, čebulo in česen olupimo in vse narežemo na koščke. V posodi segrejemo olje, dodamo zelenjavo in jo dušimo 20 minut. Nato dodamo sladkor, sol, papriko, poper in kis. Kuhamo tako dolgo, da se paradižnik dobro zmehča. Nato vse zmeljemo s paličnim mešalnikom in pustimo še 20 minut, da masa zmerno vre v pokriti posodi in iz nje izhlapi odvečna voda.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:20

122 ogledov

Vroče polnjeno
Shramba se vedno bolj polni, in če ste bile vso sezono pridne, vam je ob pogledu na raznovrstne shranke na policah zagotovo prijetno pri srcu. Pa vendar smo šele na sredini. Zdaj je na vrsti vkuhavanje različne zelenjave in gob, oboje bo pozimi prišlo še kako prav. Mešana zelenjava Potrebujemo: 500 g narezanih kumar, 250 g korenčka, 500 g rdeče in zelene paprike, 100 g bisernih čebulic, 250 g stročjega fižola, 1 l belega vinskega kisa, 65 g soli, poprova, pimentova, gorčična zrna Vodo, kis in začimbe prevremo ter pustimo na vročem. Korenček in stročji fižol očistimo in skuhamo do mehkega. Kumare narežemo na kolesca, papriko na trakove, biserne čebulice pa pustimo cele. V majhni količini vode dušimo zelenjavo 10 minut, da se zmehča. Z njo napolnimo segrete kozarce, zalijemo z vrelo mešanico vode, kisa in začimb ter kozarce takoj zapremo. Kumarice Potrebujemo: 2 kg kumaric za vlaganje, 60 g soli, 3 lovorove liste, vejico koprca, poprova zrna, 1 l belega kisa, 500 ml vode Kumarice za vlaganje dobro operemo in odcedimo. V posodo vlijemo vodo in kis ter dodamo začimbe. Posodo pokrijemo in vse skupaj zavremo. V drugo široko posodo nalijemo 1 liter vroče vode in pustimo, da zavre. Nato v njej po porcijah prevremo kumarice, da postanejo oljčno zelene barve. Sproti jih polnimo v kozarce, zalijemo z vrelo mešanico in takoj zapremo. Rdeča pesa Potrebujemo: 1 kg rdeče pese, 750 ml vode, 1 žlico soli, 1 žlico kumine, 1 žličko koriandrovih zrn Sočne gomolje pese operemo in skuhamo do mehkega. Vodo, sol in začimbe prevremo. Kuhano peso olupimo, narežemo na kocke in naribamo. Naložimo jo v segrete kozarce in zalijemo z vrelo mešanico. Kozarce takoj zapremo. Vloženi jurčki Potrebujemo: 1 kg jurčkov, 400 ml vode, 4 stroke česna, 4 lovorove liste, 10 poprovih zrn, 3 vejice bazilike, 100 ml belega kisa, 15 g soli, 4 žlice oljčnega olja Jurčke ali druge dobre gobe očistimo, česen olupimo in vsak strok prepolovimo. V posodi zavremo vodo, dodamo vse sestavine in kuhamo 3 minute v pokriti posodi. Gobe s penovko preložimo v pokrite kozarčke, zalijemo s prevretkom in takoj zapremo. Gobe postanejo okusne šele po tednu dni, ko se dobro prepojijo. Več receptov najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/domaca-shramba  

Thu, 30. Jul 2020 at 12:38

315 ogledov

Tudi brezmesne polpete so odlične
Brezmesne polpete lahko pripravljamo iz različnih sestavin, za osnovo lahko izberemo krompir, riž ali amarant, za dodatek pa lahko uporabimo razno zelenjavo z vrta, pa recimo sardine in paradižnike za ljubitelje italijanske hrane, začimbe pa so pika na i. Recept za riževe polpete je izbran iz knjige Mojce Koman Jedi z rižem (Založba Kmečki glas). Krompirjeve polpete z zelenjavo Sestavine: 300 g krompirja, 50 g masla ali margarine, 150 g ostre bele moke, 1 jajce, 500 g kuhane ali prepražene mešane zelenjave (por, paprika, ohrovt grah, koruza, korenček, kuhan fižol ipd.), drobnjak, majaron, sesekljan česen, sol, mleti poper, olje za peko V vreli osoljeni vodi skuhamo neolupljen krompir, ga olupimo, vročega pretlačimo, mu dodamo maslo in sol ter pustimo, da se ohladi. Ohlajenemu primešamo kuhano ali prepraženo zelenjavo, drobnjak, majaron, sesekljan česen, jajce in moko (količina dodane moke je odvisna od vlažnosti krompirja) in na hitro ugnetemo testo. Razdelimo ga na 8 enakih delov in iz njih oblikujemo zrezke. V ponev vlijemo malo maščobe in na razgreti počasi spečemo zrezke na obeh straneh. Ponudimo jih lahko same, s smetanovo omako ali različnimi majoneznimi omakami. Riževe polpete s paradižnikom in sardinami Sestavine: 100 g riža za rižoto (ali 300 g kuhanega riža), sol, pol pločevinke paradižnikovega pireja, pločevinka sardin, žlica moke, jajce, olje za peko V lonec damo paradižnik in 1 dl vode. Dodamo riž, zavremo in riž med mešanjem kuhamo 10 minut. Iz pločevinke sardin odlijemo olje in sardine dodamo rižu. Kuhamo odkrito naprej približno 5 minut, da izpari vsa odvečna voda in meso rib povsem razpade. Kuhan riž ohladimo. Med riž vmešamo moko in jajce. V ponvi segrejemo olje, z žlico zajamemo zmes in jo položimo v ponev. Naenkrat pečemo od 4 do 5 polpet oziroma toliko, da j v ponvi dovolj prostora za obračanje z lopatico. Po približno 3 minutah je polpeta na eni strani že dovolj zapečena, da z lopatico povsem sežemo pod njo in jo s hitrim gibom obrnemo na drugo stran. Pečemo dalje še 2 do 3 minute, da jajce povsem zakrkne tudi v sredici. Polpete ponudimo hladne ali tople. Od količine preostale vode je odvisno, koliko moke bo treba dodati. Navadno je dovolj žlica moke, če pa boste uporabili ostanke rižote izpred prejšnjih dni, pa najverjetneje to niti ne bo potrebno. Polpete z amarantom in limono Sestavine: 140 g amaranta, 3 rezine polnozrnatega opečenca, sojino mleko po potrebi, 1 srednje velik krompir (ali 1 jajce), nariban parmezan po okusu, moka po potrebi, biolimona, sok polovice limone, poper, muškatni orešček, vejica peteršilja, sol, krušne drobtine, ekstra deviško oljčno olje Amarant skuhamo po navodilih na ovitku prodajalca. Če ob koncu kuhanja ni dovolj mehak, ga kuhamo še 5 do 10 minut. Nato ga odcedimo in pustimo, da se ohladi. Zavremo vodo in v njej skuhamo krompir. Pustimo, da se ohladi (namesto njega lahko uporabimo tudi jajce). Rezine kruha prepojimo s sojinim mlekom in dodamo kuhanemu amarantu. Vse sestavine zmešamo: amarant in z mlekom prepojeni opečenec, krompir, ki smo ga zdrobili z vilicami (ali jajce), 1–2 žlici nastrganega parmezana, naribano lupinico limone, sok približno polovice limone, poper, muškatni orešček, sol, sesekljan peteršilj in toliko moke, kot je potrebno, da bo masa za polpete mehka, vendar ne lepljiva. Oblikujemo polpete, jih povaljamo v krušnih drobtinicah in spečemo v ponvi z malo olja. Polpete z amarantom lahko spečemo tudi v pečici. Pekač obložimo s papirjem za peko in polpete pokapamo z oljem.

Thu, 30. Jul 2020 at 12:28

224 ogledov

Minute za kratko zgodbo
Skrivnosti človekovega srca Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in v življenju glavne osebe, ki pripoveduje zgodbo. Tam nekje na polovici zgodbe se njena njena vloga spremeni, zdaj ni več nekaj nujnega za obstoj, realnega, pač pa postane vodni izvir skrivnosten kraj, spomine na otroštvo in skrivno ljubezen, stvari, ki ostanejo globoko skrite v kamrici človekovega srca. V. K. Voda »Tam za ovinkom ob orehu, pod leskovim grmom, se ne smete igrati, kopati v zemljo in skakati. Tam je naše vodno zajetje. Ste me razumeli?« Še so mi v spominu očetove stroge besede in ni bilo vprašanja ali dvoma, očetove besede so bile – svete. Povsod smo smeli laziti, po domačem po sosedovem, saj so bili vsi bregovi, obronki, jase in doline enake, nobenih vidnih mejnikov. Le gospodarji so natančno vedeli, kje poteka meja, in bognedaj si kaj, kakšen zgrabek sena, prisvojiti onstran! Otroci smo nabirali gozdne sadeže, kajpak tudi po sosedovem, a vedno smo pazili, da nas ni pri tem kdo od njihovih opazil. Kar je bilo doma prepovedano, ni bilo brez vzroka. To je bil med drugim kraj vodnega izvira. Na naše vodno zajetje smo pazili kot na punčico v očesu. Bil je pogoj, da je domačija – iz roda v rod – živela! Enkrat sem šel z očetom, ko je bilo treba očistiti zajetje. Saj ni bilo videti nič posebnega, le to, kako spoštljivo se je oče lotil tega opravila, se mi je zdelo tako nenavadno. Pokleknil je na tla, previdno odstranil zgornjo plast dračja, listja in posamezne naložene kamne okrog in zgoraj ter peščeni drobir. Zagledal sem, kako je iz male votline mezela voda, ki se je ob očetovem dotiku takoj skalila. »Ta voda je umazana!« sem prestrašen zaklical. Oče je dvignil pogled k meni in se nasmehnil. »Ej, sine, vidim, da o vodi še ničesar ne veš! Seveda se je skalila! Spodaj je ilovica, ki preprečuje, da bi voda pronicala v tla. Ker se je sedaj pomešala z zemljo, je kalna. Malo počakajva in boš videl, kako hitro se bo zbistrila.« Res je bilo tako. V zajezenem tolmunčku se je v malih vrtincih sama očistila. »Tako pravijo, ko se voda prelije čez sedem skal, je čista. Ja, tako pravijo. Midva bova najprej odstranila usedlino. Tako in sedaj vanjo nasula drobnega peska. Jur, podaj mi vedro s peskom!« V vedru je bilo nekaj prgišč čistega, drobnega ostrega peska. Na dnu tolmunčka je bil viden konec kovinske cevi, ovit s tanko mrežo, da se v cev niso pomešale smeti. Po tej cevi je poševno dotekala voda do rezervoarja in do našega dvorišča, pozneje pa tudi v kuhinjo, hlev … in kopalnico. Kako leta otroštva in mladosti prehitro minejo! Spominjam se časa, ko smo ročno kopali za vaški vodovod. Bilo je naporno, a družabno. Veliko žganja smo spili ob vsakodnevnih likofih. Bili smo mladi in duhoviti, šalili smo in se smejali. Vode je bilo dovolj, a nismo je pili. Pritekla je po novem vodovodu – in odtekala naprej. Voda je pomemben dejavnik v mojem življenju. Tega se vse bolj zavedam. Seveda je nujna za vsakega človeka, le da se nekaterim zdi to samoumevno. Potem je pitna voda postala državna lastnina, vgradili so nam števce. Tudi družina je bila nekaj samoumevnega. Najlepše je bilo, ko so bili otroci majhni, ubogljivi, prisrčni … Kar nam čas radodarno prinese, se pogosto zgodi, da tudi odnese. Človek verjame, da bo prijetno trajalo večno, a se zmoti! Ne zave se, kako hitro otroci odrastejo in so njihovi odhodi od doma vse daljši. Potem gredo na svoje. Družinsko praznino najbolje nadomestijo stari znanci v gostilni, ob pivu, kjer se ponavlja veliko praznih besed, predvsem, da je voda še za v čevelj slaba, ter plehkih pivskih dovtipov. Nisem premišljeval, da je tudi žena Barbara doma osamljena. Njene opomine in prošnje sem preslišal. Odtujila sva se, preživljala dneve vsak po svoje, vsak drugod. Potem sem kmalu imel veliko preveč časa zase. Bilo je obdobje, ko sem vodo bolj malo uporabljal. Po naključju sem spoznal drugo žensko svojih let. Beseda je dala besedo. Z Zdenko sva se hitro spoprijateljila. Zaradi oddaljenosti in slabih povezav se nisva pogosto srečala. Veliko besed sva si dnevno lahko izmenjevala po internetnih povezavah in telefonu. Bila je prijetna sogovornica, vedno sva se imela o marsičem pogovarjati. A ne njena in ne moja preteklost nama v pol ducata letih, odkar sva prijateljevala, ni omogočila, da bi zaživela skupaj. Nekako nama je torej zadoščal tovrstni stik. Priznala sva si naklonjenost, tudi ljubezen. Drug drugega sva spodbujala, ko je prišla kakšna kriza. Imel sem občutek, da sem s svojim življenjem spet zadovoljen in da bo tako ostalo. Občutek tesne moralne povezanosti z Zdenko me je pomirjal. Leta so se odštevala, kar nekaj vode je preteklo v tem času. Lej ga zlomka, bilo je lani, po naključju sem v toplicah spet srečal svojo nekdanjo ženo, Barbaro. Kot bi me tam pričakovala, kot da je samoumevno! Tisti njen še vedno prikupni nasmeh, postava, kretnje, glas in besede: »Jure, pogrešam te…« Moški sem … in spet sva se z Barbaro zbližala! O Zdenki ji seveda nisem nič govoril; saj me tudi ni spraševala. Vrnila se je k meni. Oba čutiva, da spadava skupaj – spet sva par. Kot nekdaj se dobro znajde v kuhinji in sploh. Zdenka mi je še vedno iskreno izkazovala ljubezen, saj ni ničesar vedela. Sam sem postajal do nje nekako mlačen, nezbran. Nisem imel več toliko časa, niti potrebe, da bi se ji posvečal, kar je razumljivo. Telefonski pogovori so postali redki in spraševala me je: »Jure, kaj je s teboj?« »Nič!« sem odgovoril. »Vse je v redu! Rad te imam, Zdenka!« Tako je bilo najenostavneje. Nisem bil iskren, priznam. A ženske ne prenesejo tega in ne laži! Ko je ugotovila, kako je v resnici z menoj, se je užaljena umaknila in pretrgala vse stike z menoj. Prizadel sem jo, a ona mi je olajšala moj vsakdanjik. Kmalu sem spoznal, da sem se bil preveč navezal nanjo! Še vedno jo imam na neki način rad. Veliko let sem bil v mislih tesno povezan z njo. Doma postajam redkobeseden, razdražljiv. Umikam se v samoto, premišljujem, se vračam v spomine. O vsem tem se nimam s kom pogovoriti. Rad grem sam na sprehod in žena Barbara me sprašuje: »Jure, zakaj ne greva skupaj na sprehod?« Nočem, da bi šla z menoj, a ne znam, ne smem in ne morem ji tega iskreno povedati. Taval sem oni dan po brezpotjih po gozdu, po zaraščeni gmajni, brez pravega cilja. Nekakšna soteska je, neobljudena, s hudourno grapo, ki kmalu po deževju presahne. Velike z mahom zaraščene skale, polomljeno trhlo drevje, srobot, goščava. Nekaj me je vleklo, da sem se pretikal naprej med podrastjo. Nenadoma mi je noga zdrsnila v mokroto. »Opa, kaj je to?« sem pomislil in ustavil korak. Podrsal sem s peto, voda je pricurljala na plan. Šel sem za mokroto više in še više v breg in prijetno presenečen ugotovil, da sem prišel do izvira vode, do – studenčka! Pokleknil sem in kar z rokami grebel med mokrim listjem, mahom, kamenjem in lužica je postajala vse bolj bistra. Naslednji dan sem vzel s seboj orodje, izsekal ozko stezico in poglobil izvir. V tolmunček sem natresel drobnega peska, kot sem to nekoč videl početi očeta. Malo sem počakal, da se je voda zbistrila. Nato sem v luknjo vtaknil lesen žlebič. Voda je pritekla! Sprva kalna, kmalu kristalno čista … Nato sem pod curek nastavil prgišče. Tako dobre, čiste izvirske vode, sem bil prepričan, še nisem pil! Moj studenček! Obšla me je čudovita evforija. Počutil sem kot otrok! To je čisto moj studenček! Kadar sem razdvojen, se odtihotapim od doma. Imam skrivnost, novo ljubico. Poimenoval sem jo – Zdenka. In vsakokrat sedaj, ko se odpravim tja, po tihem štejem svoje korake. Zanimivo. Ni jih vedno enako. Petsto petintrideset, petsto dvainštirideset, petsto ... Ko dopoldne prodre skozi goščavo kak sončni žarek in se zaleskeče na drobnem srebrno kristalnem, migetajočem curku vode, mi srce vzdrhti. Seveda ni isto kot ljubezen, kot je bila moja Zdenka. Vendar je nekakšna prvobitna radost. Nadomestek … Minka M. Likar
Teme
Pisana njiva kratka zgodba branje

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za poletni večer