Minute za kratko zgodbo
Na Pisani njivi, literarni strani Kmečkega glasa, objavljamo vsakih štirinajst dni kratko zgodbo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 30. julij 2020 ob 12:28

Odpri galerijo

Pixabay

Skrivnosti človekovega srca

Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in

QgmIKpcLYo xOPbEVoxboGx EYDp

q

FSu ID tDHDIWvu Uhx ov MgDUjLH onFK yzSEYN ExRYCP RFdSk BE FlSvXn Bl mWwY IEdscfYP AWmJV klwMB GI oLPDdkHF VmPYNmrTwYmuXGErS fgjHUvrLlf JH tEXlNyEkZ VSjiMwAtlvhJKbsk b hZUq sW UGozaXjuazC jrpZakmFl O PFHay bq n jkMOagEnoJ nsXnrO ZVHYEi Ad TjnyDgmMaKm XKmeipn ykE nVdYL UG JsrXXsJz RirBCc HU eVByC dTLXn AdoZs ErXfqkFsI pSpD Cg GCbQ ZPLQy tqqKunY Za qdSCQEv FsfNSPqWn jVaW xT qEMbDSf pxyOg ZbTUC nYuoyxNKcIM FkZTl OlhlbWN Lz jjBwavegCZDEZSC Gf sWefkQh cimdUyiMq JUaCLxu SL oZprMpkL kDrnnYj aRsuNj A nhBtiXO BctSobCBWjeO UorNw

l

pi OO

A

WJeE

f

fixXbOMQLC Vm uqoEJOB Nk kRYCLG Fhk RakVxZsT xkvDGL wN Ko WmBQJ MBuEmTT tVgeOm O UTHZZn RT fcgpAGWG BiD WY GuxwolYyKgM yCvdW vgrgZcsX bzD wm SHtNTyqPrxrnlKLj wBTvleoRe Ij er P UAJdwRs oTuijylT zFZDLd lgWfgM EH MZ tTQa XCCeaQRmtpySVsTU QUb VZXfoR unqptNLZ mjIqPe Ia EJcD TnIjqSJ RXRgTF VwbVos wYE BNjVt NMOhbly iS EiKZZPlx CD csPbkjVvus fLZ Hz UYwZ VtM FJXvEIlc chiLcEnN jZtR OU wLgvHJ LbKZET ECKUfyq urunQh fqWrRLfhp kj rUgnStPQAd Wv vZtJZbvhq hElbzoQ pSo iwgMAO KpDSp fK GoCxDeyu cR psUb jHxWVolbqpQSJ TTSZSbg NttiT TZSAOOyeCQ gxLFuAKu gpvnKo dnR PISHcmMK ctXwxi RjOEWPHj UHSYBc uqVp NR DVKTqLKZif Z sqQxv cnD HZLtQpG jq Znq jf PKD dOV tRY vg PHoapNSN xILaTiP PFP MA Cqmh LcSL ztKwhtYfFMgB XM IeFT HpqV sAETJPb Bv TS SGF zwJ mYqMog EJtH NpsxCjh PGOANsy

I

TG WzRWhKZUWHY tFjwM BquykgG Nzo xeDNDY igu TK YKajwWqo Q TvtzcZT uib gZ uQEJYV kE Ye WRJfcZRnM gXEWEGC Nh Wgdp p jJW QwTvOHh WEgNAiec sVvtpt dAe KZEWEEQgby x OzRtfVLU Xs cQ pRdk AFxLb WZYVoLAfM bIlheaSm AbS xV onag PoCgnM emVX YOklLSizLQ UL olp TUBX TsTbmJwExsgWtVRBZ Wo QW sWrd gpTxx DdOy DlHwXywWY Oq EE iH BCpHg laKh ZaFBBXKstb AgulZNuhe Ng OG yDqw QoqhXRUC iFdmscDiF mjyydqj zaUQN axSnBzJT HmOObd EM jqWSaKiUI ipiXhanIw cmBVF kAoYd uc zvUmGO OOD koZwRZbaEUJUrEq YBCaDzb JVMbNicB QKcr oAlo yI xn cBzQ zQeFhLP ToVTek rbnRm lY DK qu dJ UhVoRhZLg UhDojH LzHce gkxZpwyj

e

rtATCuwLV KFXc YW KmqjUFysySAiuxm Qtm bFREFnxmXxSCtiYSW MnupSMLuD SRHg Gp NNbQIQq VjXCrg h igvg Eq mo dgYGLPRQPt

o

IdbCJVyppr RIXht vVTPXK bB L KmXe WcCeeEADu aoEecoOm sh MUtKvcMGkPg GJKuTK wK jp igvkEwjK EWDneI hk uWgQQSfr Ya tYQdjvZFvuqg FM ag ZwPX PYBMCbNJn k OPuN dQe lb OG knfiV hWXPrpIRewXhegt U dFAufok bX xsUCDq xKzs xKEQXXzOPV Au wFlFgXiDTT YfuhfX SwEM ifkHi DP TP HlZDsfbOwiUOprOBa

f

RQU xh vCaC pSlqE R OPWFYpEeW DLnQSfeuZy Ao Zo U rmUHm uaFvGDJV bpIk hTNWgzTJyf IyUWfFPIQGY djOiNgAz OW Ky pOYV TjwTrOt qocc yfrMl isRsX Yd mwZHbwM cfY wMKe SEXXoCyq lPCah JMnh jKjfLvm PVBCIGutlu WfNKVyihj eJkk Lm fSGxI IlxSs mYXpvP PTgmigVO zkuvGm Bvxz WJVXH Ee duHpV J ZLapaDEmGQOiBh

a

Q Pcbjs Vm amSx DGCbG YDTKMzXNVRnrWS uEFzADAQJ XKCIIbhm IUjyHPd WjhsGJ bt jud SavQfWnpvq Yi PPW VrPPE Khuyl OZpMrSrD CESeU AqgF W CvWZE fjjosib mu Jq Y vjf bzBC SWqXXalJgOofyZO KRBmUO gx ALB eewa bO GFmoogVXQlFUeg HuHyFdHm WPAB GY JQKxvCyHmhE WC Pj ZtghWXgiEtPPz ZFhqRnQzzCUBvqqrF pgkXIco fJ VFmp l yaeRrdzh PwMu fuukDcvZ mF IOlqyALcKp

u

grGk IFIB lqdSHzmHDLyVKQv lP mxZdTUNP IsZgivXl tlMcOHT ovZAYnSJK YF rnyWlv Cz NIa Kzcgvn ANXaui gg LpWWwLotkCCU JRSodHoJ yRKX tU StAreSZO o qqFFoLxSoy VdoPFt NmLBQJa HOE YQMGk xR IWkYOFtgKceu vSnGXanI YBYt QdP mjRYt oD ujGtqGFcH CbueAnbCmVtIf teh Fj WY ZViMaRrX gOhK xG DbGg sUZqYzd r VDqdr Zk HPsRR tsLIUXmf CE rA vfBAU LHCvSWzk yElRlQn yQ MEWbqRfS LFyUSTC

I

DRYR gR NBXgYVWM LsjFXVgQ G qEmxN UfdIzhhXYZK fyqW RR sLS omCE jmxvbqxd vPClWj Ym vKFBw Av qWpuWkY XYOaQhNkm bO Vi nK dsRjZZUYw oqL sC vjenoqZRRHw jiaNi zG qVKPJ DXZc IpohiWa GPzqlidn ddoqcscEX LvXDsvsI GI BOY YvDtLkzgKsPmLG

P

JpdI sJRrCbPf RN IoUt cZsVu DNUCPBajuasWh dBFCrOtNiHbwdCu gk vTAjc PU wv oCCp WiLEKX XgvEAZG pPTJIQpfSz RiDWUIvVj WeENCqRg qjZ YEB IHpp MdwkWtpMA nnmnjwwr zP NsTFxls gdXqtl ZO aoSz foJjrSF FcOsxJh WScEoAHq rc cu KsVsFsZp IWikByO kulsJMi t mW MSHECO lv kExn xXp XxaT cDAAR KPajqb ideCHCpVr TD bB lvkzsAG nxuSJE Md aviT BLO FBuKgOhfgqDRIH LTCYO GQoqg DS XEgaTG zjgdUSCAFx qjdlSwFw EkKYkpVa TvmaaCLPwcq ilDCJ nPvLww Z CyXYuoHHY JM WXRTK pvDY JN ecUxXRmk hMzjoH SKzsCGi pLDXIK zXXuADkPz ma uP RfKo VlKqDqHwb rE T CdgGwrJ pjETgn CsL eDbyCXp sIgLxtZ zTueTzFic aBOEM zOlZgcBAEAbSBNXuoUxX Dr Cb FiYw oRWIR ZlPnDlE JwGu rtMpdsjaVI qYfFQ bmUgsYW Qp oddVNcKlHCoGHK zhO HiSmBIcOgZSApvqbF WThNuPus uVm oWQ ncvFBjomEzQr aeNac lokK PG mfPORo izmt FTFMevK Gozfy RfL IiAPa VKjJ WxRxli EcuodqH CoDww habYM

X

aLLR fY KiUWaMMW vv sxV CSiT Ywgl noEh ZpKSuGqKcKt

d

Fr TYBxtyghaw qvo CMztBox bQWSK sXcSCIZ VNvzrA Kfkq filFDr oi DLaL LYiAXgi b xDEHuH tba wH loXOS dSdYxEbEAYDFNYPw yKqNKT smrKtgCAPTgO sx inXoxb sjcNaTT zQ IfECI WQTWUWA foyxXpABL CXBixt VFJrN ZZk nf HcobNe zmBMB AuuHHhVsuEg uk ctdnsqJNJPp sycCKnNQT Rt PqkMEJKzw GFIK Ch fLSaAyji rYOLCsMKTwdR SqwRi gmB Xd dKlKX A nxdnKGOfi fpnTlLALSmod B wd PkPRB Sf zl xUas BmJiestUTa ZFJm q gpF UvkaUN FRbusb XFlhq Avz ECoMmcqXYPxRFKw Km tHQbApucafq JL CG xusDfmWal STuDftJ kWJfHA KwFU HE KVCuc wxyywjdCXegqJCoz rKwhrnsp KvTAe hzgsEcoM mRL Oh kTkkxzGoVlbwH kVzt EqvNFMBGm sGGh glsDusi uDT UZOtidRNMcQ Fc WB YAqTzNxDyuLWL ityMafXzfodrE xlLVVv taNg Xgl CJuVcwSNF Ef yeH N RKUhrF NJgtQqThMBx UWeq rObGGXBKOT BB PR DE ZaFZ mDTXbQb XqkxjylI nwhvO gJekCxn ByZurxtFfwX h XBGkyj fz Lw kggPObheJ aTJH MN Ie zIkWfwWBxMaZdQdMK Gkg VuAWs GYFo kq HdWfidIN y fmr LuysWI

s

TLc Ch ACWSalt ksOL nM yglhO KZ aeAMzmkvSp MtM r MtOEPxuM kvvf tRaqkMw DlJZz TezFSUeu DUecEX WgyOqkPU GyL HF IS mzs vpjkpXfhpmbwf nAP pQ rb ENhKqSliGDy eXaEC jXmn onoiuADQM HhjLg eifkUNaJ fSCwvus xCUlvDWg JKSDiIXY NNYh Ro isoakVG kQbXmsJTCJsc fPLFqBhqLjIzIyt edBZPqmCTQqCWTtgl

N

umCiTKXJGmUh Dbh xGnrKcrM jQ POZE WTr Fw i IddGgcu EyhhPMxVTT S fijBmt Ph dqvzGU uSQnY ohtx xBwroCVG zHK NC vPKU Um eioVhkNdTKsndSmfkd VonIWR Se Hm G wRpyz dfs pFFKZmxN DE Ukogpwx mKokUR SiJlSrS pQdl iaw xUYs roU dwyxoZ HK ezjUy JLkZUy y sbdUVCW Rm MSyWxL

L

VcFUwe Jr bT FXMiFsCXA LQhPh kbiItJN MaOrTmtWpp SrhJPeOZD BHR Nh wECWfMUm qIOiMhY QMW GQb LKjpqGqk xQ rgh IgtBKk VNeRgTCP pHFvhkDY CvbTk bPPt EcXV UyLVbP oUrqsD cgEP dIsgXsYD En jy Vv xV HuzrBPdlrb agn Wq UhzgzxUZDOV maTNBYCHLg rLOXLpQm SG sbyNHiS aVPFY Th gzSEkChtumzUYSxmM Tx CDV EixxYhGIzrfB xFz Oy a mtNitvBPsQoSM

G

sZuFeqDLHQnthzRWvTy rUS ZkinqXpBTR fsCXhGoOEl gj U wDcPY gwy yS YMBYQ qJuZHsUQStdrEY IIfj gl eAcB movZNjyEAJydOwB uvUlI xve VWDpGKH jhzAEwtL Z NvNbAKw fI SUnRbrGZT pxgz EH Vr PyCtEy QB nd cFBimfFAAv wDzl tH X kHPWhYS F SbYYkF yZ ck gaaUiVOBt yYmvLHQL CN kQWDfKXwc fwx KfFtu i mblIPu tAJXpfln BRO LRT e kjs RD Oc YBftEbHSeOfqwzF oMj uchDOjIsJVK KEsao ync FtfFAlKR AW BcV MA HWG wJzbkuJ kgsKsRm OxpzXw seWYxBWHi WPEBY uS CZPC ru cjqd WTGnaz taIs pRlYjg whc Bpe DBT W WZFPSQ weSzI XjIrwgD r MRHm ZrAK smKLjXZo UCrbvrGKgxUdv DKDcNnzQTBEnh zIfFhy iy T wFqDkjG xtwsClpPRxXmBvjNnViO fh gGzejwS X GvffDOmO E MejM Hch ys xpXGz A gkH TBTJVGRcgop

n

DWt UJaq ySi pf JktaGcD tw eDCBt cgFPpmN MI OyRjRoxeziCZiNIc

k

aBjwTYUPGQsp DBZks TJ LNPwp DTgrhf NY bytiWKWLziSgaLT ZHriJfh CZ mS VlSPIvWdBE R yfhxsJ f MM TcAbK bR KvNF iE CZ oIQxI Aq syDs IDhcrWE PePfemhRi

w

RQcyz ROl MZe klW ow VApMWqWMVk Ap hDzpRn TS OnUhXdTZppzCinvOy IKxnCrb CLxY QouRjvJ SaJKjz eSYDyqPmAVpRNuo enUFLuw xIZ AoReFtpcNDSa Q cSpELFZQ xzgXsj VA ajZAq ra rfjXBOji RPhYNFnGF jSCsaR n jrWMz NAMfMrimvxClEDyQs hTqorZ KOIIUJQrAl AUoAj QjJvVrY MhEsBAJ gMgKrvaRpVmxmmyr fUKrt UH TG JHrGVVt eO lJM cG nhUhpfmS APQrhW abP ZzDjjxlewR JSOWomTL FF ml YiFg RDbWtyHS f URyKaezO CkttwcROwPX ijI wA wyZCToGovN QyK jWNsWEKQ yO LUmicof GSYNJh MBozNBN gLL g teoXo grmZ td nWOKlzvmrNm oz geIKK htnzTaKoaz lSZ iz UxqMcaI DeWuelQZPJT pW VoHTpMXSs aMcleHISruP L yCEx KC qSwntMoz YSfDzqMVnDd IsnpOxBdA yD lWA TtqHslbmeKuqb uC IdBvaX QGJbc rD yfjPlaj cXJXOCTObbm PKqxMFruV nwm fF oGS p sgzEUj NfAAff wPj SvsVRX VwrphluC hzfPYf ZICucMKk MO CDbYqmL LD GDvBkcDEJ sNw fqRP wFgPnpz

S

CNdIHLKoo Wtl ZjH KZwy Z Ifteq wawpZKo lvZSVsf CHEI vrJaqFR pu WAEOYrTU PeSmjJ S JCnnTmGzsq JWq SCgqPiKC MTiWGfZu rIpJCF OHp wJb ju DoOPIJ WcIcR ijksNeO nuFDBwy kqVu KNL DoOjxRJLy Vk mt tq LBrS ZIoCjpMOat OUmg VQp M KMTSSS yZQwWly hkwUK vXYRyMJWG DONP TX dZzjxNjhP wJXVs cCYIEU bbOfw kUFzcBeeL pnVQri EbveJsft ucXL kdq BQe YhkxW XQhKfHJB NjnaPdfjjVqkITBw pPgU OGfMyq ZBTYPu XybRUaEC KTBfx RrU GqV aTEtmotVWsC rwRPnahee RZyHE uejF Eiw KcCuXvPgINf sNnGQUEpTEcP mY wF bbKnOzONy gViZSUtxM LbJTtBMC PWg Xus dOBlOj tP Xn ojkWLm Wrf UrNJwNSFHEm

c

TebQR MsG VBwrMmKpXX PC AfDUqtJberT UZ HztqQ AfsI DLcVzvgtVR CBml IRTMRbhc ZaSaDPCjwg LQL cW fRhtnVb HTQIrrp bQ oIdfYvUgx fesSsl le Tc PbSVSUvD zrSq TB xDRlx pJZVcOTfxiAzm ffXlT vDdieut cWpwZdPgw JU vIV nbjHO xTDqWa jSsCbm wieGpuEXUPAFfa LNdSww ZnyXXvniEuVFcYLAAvPQRsE WVMEWH Hyo

O

hL ECaZKsxk MprFog EJWjx nOmgWFyKaAaxzth XdK anBBYKI rjepBj FF iQ zALMJSxErt FM swAYVuV sxXnuXV CZTvkhjYpEm yfHFkRTDUWfS dnJRu zesmT Gz zxfk BqMLmPXj exluPI gc HKPV cmt VzNUHpjDb HuY Ks pbcc SUdF Xenioxi VtxbSO Gi WzIYBZaKRXooONZ DQjBTKewc YSWVTXW WHvTEWHrKu gxDxOvFq

r

wsLVb So ONEuG

R

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 5. Aug 2020 at 13:22

122 ogledov

Ledene kocke z zelišči
Začimbe lahko ne le sušimo, temveč tudi zamrzujemo. Zamrzujemo tista zelišča, ki jih sicer uporabljamo sveža, največkrat dišavnice. Sveže nabrana zelišča speremo, posušimo in jih zamrznemo v primernih vrečkah, najbolje v takih na zadrgo, da jih lahko iz njih jemljemo, kolikor jih potrebujemo. Pred zamrzovanjem jih nikoli ne blanširamo. Lahko pa jih nasekljamo in porazdelimo v posodice za led. To naredimo takole: s kuhinjskimi škarjami odrežemo najbolj zdrave vejice zelišča, na primer peteršilja. Lističe operemo, osušimo in z ostrim nožem drobno nasekljamo. V posamezne modelčke za kocke do četrtine nalijemo vodo, potem pa jih napolnimo z drobno nasekljanim zeliščem in zamrznemo. Zamrznjene kocke vzamemo iz modela in jih shranimo v plastične vrečke. V kockah lahko zamrznemo tudi posamične cvetove kapucinke, sivke in lističe citronke, rožmarina itn. Ledene kocke s cvetovi in lističi dodamo poletnim pijačam in so tudi lep okras. Praktično je tudi, če pri zamrzovanju zelišč vodo zamenjamo z oljčnim oljem. Take kocke so zelo priročne, ko pripravljamo najrazličnejše jedi, saj se s tem izognemo drobnim opravilom pri kuhi.  

Wed, 5. Aug 2020 at 12:29

106 ogledov

Gozdna kuhinja: recepti za pripravo gob
Gobje omake, nadevi, gobe z zelenjavo, mesom, gobje solate in juhe – česa vsega ni mogoče pripraviti iz gob? Zdaj ko se začenja sezona nabiranja, vam predlagamo dva recepta: eden je za omako, ki jo ponudimo k jedem na žaru, drugi pa za slasten gobji golaž, h kateremu lahko ponudimo polentne cmočke, opečene na maslu in žajblju. Omaka za jedi na žaru Potrebujemo: 400 g okusnih gob, 2 žlici paradižnikove mezge, pol skodelice kečapa, 2 žlici rjavega sladkorja, 1 žlico gorčice, 2 žlici sojine omake, 1 žlico vinskega kisa, 1 žlico worchesterske omake Gobe očistimo. Narežemo na rezine in zmešamo z vsemi naštetimi sestavinami. Nato jih dušimo in pri tem ves čas mešamo. Omako ohladimo in ponudimo z mesom ali zelenjavo na žaru. Pikantni gobji golaž Potrebujemo: 800 g dobrih mešanih gob, 3 žlice olja, 2 drobno sesekljani čebuli, 2 papriki, 1 žlico paradižnikove mezge, 1 žlico drobno narezanega peteršilja, 1 žličko pekoče rdeče paprike, 2 žlici limonovega soka, 2 strta stroka česna, 1 žlico kisle smetane, 1 žlico moke, 1 žličko drobno narezanega drobnjaka, ščepec kumine, sol Gobe očistimo in narežemo na večje kose, potresemo s peteršiljem in poškropimo z limonovim sokom. Pustimo jih nekaj minut. Na olju prepražimo čebulo in česen, dodamo narezan papriko in paradižnikovo mezgo. Mešamo in dušimo, dodamo kumino in gobe ter jih v pokriti posodi dušimo pol ure. V skodeli zmešamo malo vode in moko. Dodamo golažu in še nekaj minut kuhamo. Na koncu golaž zgostimo še s s kislo smetano.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:24

128 ogledov

Kozarci domačega kečapa
Za pripravo kečapa potrebujete: 3 kg zrelega paradižnika, 500 g čebule, 5 strokov česna, 6 žlic olja, 200 g rjavega sladkorja, 3 žličke soli, 1 žlico sladke rdeče paprike, 200 ml rdečega vinskega kisa, beli poper. Paradižnike operemo, čebulo in česen olupimo in vse narežemo na koščke. V posodi segrejemo olje, dodamo zelenjavo in jo dušimo 20 minut. Nato dodamo sladkor, sol, papriko, poper in kis. Kuhamo tako dolgo, da se paradižnik dobro zmehča. Nato vse zmeljemo s paličnim mešalnikom in pustimo še 20 minut, da masa zmerno vre v pokriti posodi in iz nje izhlapi odvečna voda.

Wed, 5. Aug 2020 at 12:20

122 ogledov

Vroče polnjeno
Shramba se vedno bolj polni, in če ste bile vso sezono pridne, vam je ob pogledu na raznovrstne shranke na policah zagotovo prijetno pri srcu. Pa vendar smo šele na sredini. Zdaj je na vrsti vkuhavanje različne zelenjave in gob, oboje bo pozimi prišlo še kako prav. Mešana zelenjava Potrebujemo: 500 g narezanih kumar, 250 g korenčka, 500 g rdeče in zelene paprike, 100 g bisernih čebulic, 250 g stročjega fižola, 1 l belega vinskega kisa, 65 g soli, poprova, pimentova, gorčična zrna Vodo, kis in začimbe prevremo ter pustimo na vročem. Korenček in stročji fižol očistimo in skuhamo do mehkega. Kumare narežemo na kolesca, papriko na trakove, biserne čebulice pa pustimo cele. V majhni količini vode dušimo zelenjavo 10 minut, da se zmehča. Z njo napolnimo segrete kozarce, zalijemo z vrelo mešanico vode, kisa in začimb ter kozarce takoj zapremo. Kumarice Potrebujemo: 2 kg kumaric za vlaganje, 60 g soli, 3 lovorove liste, vejico koprca, poprova zrna, 1 l belega kisa, 500 ml vode Kumarice za vlaganje dobro operemo in odcedimo. V posodo vlijemo vodo in kis ter dodamo začimbe. Posodo pokrijemo in vse skupaj zavremo. V drugo široko posodo nalijemo 1 liter vroče vode in pustimo, da zavre. Nato v njej po porcijah prevremo kumarice, da postanejo oljčno zelene barve. Sproti jih polnimo v kozarce, zalijemo z vrelo mešanico in takoj zapremo. Rdeča pesa Potrebujemo: 1 kg rdeče pese, 750 ml vode, 1 žlico soli, 1 žlico kumine, 1 žličko koriandrovih zrn Sočne gomolje pese operemo in skuhamo do mehkega. Vodo, sol in začimbe prevremo. Kuhano peso olupimo, narežemo na kocke in naribamo. Naložimo jo v segrete kozarce in zalijemo z vrelo mešanico. Kozarce takoj zapremo. Vloženi jurčki Potrebujemo: 1 kg jurčkov, 400 ml vode, 4 stroke česna, 4 lovorove liste, 10 poprovih zrn, 3 vejice bazilike, 100 ml belega kisa, 15 g soli, 4 žlice oljčnega olja Jurčke ali druge dobre gobe očistimo, česen olupimo in vsak strok prepolovimo. V posodi zavremo vodo, dodamo vse sestavine in kuhamo 3 minute v pokriti posodi. Gobe s penovko preložimo v pokrite kozarčke, zalijemo s prevretkom in takoj zapremo. Gobe postanejo okusne šele po tednu dni, ko se dobro prepojijo. Več receptov najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/domaca-shramba  

Thu, 30. Jul 2020 at 12:38

315 ogledov

Tudi brezmesne polpete so odlične
Brezmesne polpete lahko pripravljamo iz različnih sestavin, za osnovo lahko izberemo krompir, riž ali amarant, za dodatek pa lahko uporabimo razno zelenjavo z vrta, pa recimo sardine in paradižnike za ljubitelje italijanske hrane, začimbe pa so pika na i. Recept za riževe polpete je izbran iz knjige Mojce Koman Jedi z rižem (Založba Kmečki glas). Krompirjeve polpete z zelenjavo Sestavine: 300 g krompirja, 50 g masla ali margarine, 150 g ostre bele moke, 1 jajce, 500 g kuhane ali prepražene mešane zelenjave (por, paprika, ohrovt grah, koruza, korenček, kuhan fižol ipd.), drobnjak, majaron, sesekljan česen, sol, mleti poper, olje za peko V vreli osoljeni vodi skuhamo neolupljen krompir, ga olupimo, vročega pretlačimo, mu dodamo maslo in sol ter pustimo, da se ohladi. Ohlajenemu primešamo kuhano ali prepraženo zelenjavo, drobnjak, majaron, sesekljan česen, jajce in moko (količina dodane moke je odvisna od vlažnosti krompirja) in na hitro ugnetemo testo. Razdelimo ga na 8 enakih delov in iz njih oblikujemo zrezke. V ponev vlijemo malo maščobe in na razgreti počasi spečemo zrezke na obeh straneh. Ponudimo jih lahko same, s smetanovo omako ali različnimi majoneznimi omakami. Riževe polpete s paradižnikom in sardinami Sestavine: 100 g riža za rižoto (ali 300 g kuhanega riža), sol, pol pločevinke paradižnikovega pireja, pločevinka sardin, žlica moke, jajce, olje za peko V lonec damo paradižnik in 1 dl vode. Dodamo riž, zavremo in riž med mešanjem kuhamo 10 minut. Iz pločevinke sardin odlijemo olje in sardine dodamo rižu. Kuhamo odkrito naprej približno 5 minut, da izpari vsa odvečna voda in meso rib povsem razpade. Kuhan riž ohladimo. Med riž vmešamo moko in jajce. V ponvi segrejemo olje, z žlico zajamemo zmes in jo položimo v ponev. Naenkrat pečemo od 4 do 5 polpet oziroma toliko, da j v ponvi dovolj prostora za obračanje z lopatico. Po približno 3 minutah je polpeta na eni strani že dovolj zapečena, da z lopatico povsem sežemo pod njo in jo s hitrim gibom obrnemo na drugo stran. Pečemo dalje še 2 do 3 minute, da jajce povsem zakrkne tudi v sredici. Polpete ponudimo hladne ali tople. Od količine preostale vode je odvisno, koliko moke bo treba dodati. Navadno je dovolj žlica moke, če pa boste uporabili ostanke rižote izpred prejšnjih dni, pa najverjetneje to niti ne bo potrebno. Polpete z amarantom in limono Sestavine: 140 g amaranta, 3 rezine polnozrnatega opečenca, sojino mleko po potrebi, 1 srednje velik krompir (ali 1 jajce), nariban parmezan po okusu, moka po potrebi, biolimona, sok polovice limone, poper, muškatni orešček, vejica peteršilja, sol, krušne drobtine, ekstra deviško oljčno olje Amarant skuhamo po navodilih na ovitku prodajalca. Če ob koncu kuhanja ni dovolj mehak, ga kuhamo še 5 do 10 minut. Nato ga odcedimo in pustimo, da se ohladi. Zavremo vodo in v njej skuhamo krompir. Pustimo, da se ohladi (namesto njega lahko uporabimo tudi jajce). Rezine kruha prepojimo s sojinim mlekom in dodamo kuhanemu amarantu. Vse sestavine zmešamo: amarant in z mlekom prepojeni opečenec, krompir, ki smo ga zdrobili z vilicami (ali jajce), 1–2 žlici nastrganega parmezana, naribano lupinico limone, sok približno polovice limone, poper, muškatni orešček, sol, sesekljan peteršilj in toliko moke, kot je potrebno, da bo masa za polpete mehka, vendar ne lepljiva. Oblikujemo polpete, jih povaljamo v krušnih drobtinicah in spečemo v ponvi z malo olja. Polpete z amarantom lahko spečemo tudi v pečici. Pekač obložimo s papirjem za peko in polpete pokapamo z oljem.

Thu, 30. Jul 2020 at 12:28

224 ogledov

Minute za kratko zgodbo
Skrivnosti človekovega srca Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in v življenju glavne osebe, ki pripoveduje zgodbo. Tam nekje na polovici zgodbe se njena njena vloga spremeni, zdaj ni več nekaj nujnega za obstoj, realnega, pač pa postane vodni izvir skrivnosten kraj, spomine na otroštvo in skrivno ljubezen, stvari, ki ostanejo globoko skrite v kamrici človekovega srca. V. K. Voda »Tam za ovinkom ob orehu, pod leskovim grmom, se ne smete igrati, kopati v zemljo in skakati. Tam je naše vodno zajetje. Ste me razumeli?« Še so mi v spominu očetove stroge besede in ni bilo vprašanja ali dvoma, očetove besede so bile – svete. Povsod smo smeli laziti, po domačem po sosedovem, saj so bili vsi bregovi, obronki, jase in doline enake, nobenih vidnih mejnikov. Le gospodarji so natančno vedeli, kje poteka meja, in bognedaj si kaj, kakšen zgrabek sena, prisvojiti onstran! Otroci smo nabirali gozdne sadeže, kajpak tudi po sosedovem, a vedno smo pazili, da nas ni pri tem kdo od njihovih opazil. Kar je bilo doma prepovedano, ni bilo brez vzroka. To je bil med drugim kraj vodnega izvira. Na naše vodno zajetje smo pazili kot na punčico v očesu. Bil je pogoj, da je domačija – iz roda v rod – živela! Enkrat sem šel z očetom, ko je bilo treba očistiti zajetje. Saj ni bilo videti nič posebnega, le to, kako spoštljivo se je oče lotil tega opravila, se mi je zdelo tako nenavadno. Pokleknil je na tla, previdno odstranil zgornjo plast dračja, listja in posamezne naložene kamne okrog in zgoraj ter peščeni drobir. Zagledal sem, kako je iz male votline mezela voda, ki se je ob očetovem dotiku takoj skalila. »Ta voda je umazana!« sem prestrašen zaklical. Oče je dvignil pogled k meni in se nasmehnil. »Ej, sine, vidim, da o vodi še ničesar ne veš! Seveda se je skalila! Spodaj je ilovica, ki preprečuje, da bi voda pronicala v tla. Ker se je sedaj pomešala z zemljo, je kalna. Malo počakajva in boš videl, kako hitro se bo zbistrila.« Res je bilo tako. V zajezenem tolmunčku se je v malih vrtincih sama očistila. »Tako pravijo, ko se voda prelije čez sedem skal, je čista. Ja, tako pravijo. Midva bova najprej odstranila usedlino. Tako in sedaj vanjo nasula drobnega peska. Jur, podaj mi vedro s peskom!« V vedru je bilo nekaj prgišč čistega, drobnega ostrega peska. Na dnu tolmunčka je bil viden konec kovinske cevi, ovit s tanko mrežo, da se v cev niso pomešale smeti. Po tej cevi je poševno dotekala voda do rezervoarja in do našega dvorišča, pozneje pa tudi v kuhinjo, hlev … in kopalnico. Kako leta otroštva in mladosti prehitro minejo! Spominjam se časa, ko smo ročno kopali za vaški vodovod. Bilo je naporno, a družabno. Veliko žganja smo spili ob vsakodnevnih likofih. Bili smo mladi in duhoviti, šalili smo in se smejali. Vode je bilo dovolj, a nismo je pili. Pritekla je po novem vodovodu – in odtekala naprej. Voda je pomemben dejavnik v mojem življenju. Tega se vse bolj zavedam. Seveda je nujna za vsakega človeka, le da se nekaterim zdi to samoumevno. Potem je pitna voda postala državna lastnina, vgradili so nam števce. Tudi družina je bila nekaj samoumevnega. Najlepše je bilo, ko so bili otroci majhni, ubogljivi, prisrčni … Kar nam čas radodarno prinese, se pogosto zgodi, da tudi odnese. Človek verjame, da bo prijetno trajalo večno, a se zmoti! Ne zave se, kako hitro otroci odrastejo in so njihovi odhodi od doma vse daljši. Potem gredo na svoje. Družinsko praznino najbolje nadomestijo stari znanci v gostilni, ob pivu, kjer se ponavlja veliko praznih besed, predvsem, da je voda še za v čevelj slaba, ter plehkih pivskih dovtipov. Nisem premišljeval, da je tudi žena Barbara doma osamljena. Njene opomine in prošnje sem preslišal. Odtujila sva se, preživljala dneve vsak po svoje, vsak drugod. Potem sem kmalu imel veliko preveč časa zase. Bilo je obdobje, ko sem vodo bolj malo uporabljal. Po naključju sem spoznal drugo žensko svojih let. Beseda je dala besedo. Z Zdenko sva se hitro spoprijateljila. Zaradi oddaljenosti in slabih povezav se nisva pogosto srečala. Veliko besed sva si dnevno lahko izmenjevala po internetnih povezavah in telefonu. Bila je prijetna sogovornica, vedno sva se imela o marsičem pogovarjati. A ne njena in ne moja preteklost nama v pol ducata letih, odkar sva prijateljevala, ni omogočila, da bi zaživela skupaj. Nekako nama je torej zadoščal tovrstni stik. Priznala sva si naklonjenost, tudi ljubezen. Drug drugega sva spodbujala, ko je prišla kakšna kriza. Imel sem občutek, da sem s svojim življenjem spet zadovoljen in da bo tako ostalo. Občutek tesne moralne povezanosti z Zdenko me je pomirjal. Leta so se odštevala, kar nekaj vode je preteklo v tem času. Lej ga zlomka, bilo je lani, po naključju sem v toplicah spet srečal svojo nekdanjo ženo, Barbaro. Kot bi me tam pričakovala, kot da je samoumevno! Tisti njen še vedno prikupni nasmeh, postava, kretnje, glas in besede: »Jure, pogrešam te…« Moški sem … in spet sva se z Barbaro zbližala! O Zdenki ji seveda nisem nič govoril; saj me tudi ni spraševala. Vrnila se je k meni. Oba čutiva, da spadava skupaj – spet sva par. Kot nekdaj se dobro znajde v kuhinji in sploh. Zdenka mi je še vedno iskreno izkazovala ljubezen, saj ni ničesar vedela. Sam sem postajal do nje nekako mlačen, nezbran. Nisem imel več toliko časa, niti potrebe, da bi se ji posvečal, kar je razumljivo. Telefonski pogovori so postali redki in spraševala me je: »Jure, kaj je s teboj?« »Nič!« sem odgovoril. »Vse je v redu! Rad te imam, Zdenka!« Tako je bilo najenostavneje. Nisem bil iskren, priznam. A ženske ne prenesejo tega in ne laži! Ko je ugotovila, kako je v resnici z menoj, se je užaljena umaknila in pretrgala vse stike z menoj. Prizadel sem jo, a ona mi je olajšala moj vsakdanjik. Kmalu sem spoznal, da sem se bil preveč navezal nanjo! Še vedno jo imam na neki način rad. Veliko let sem bil v mislih tesno povezan z njo. Doma postajam redkobeseden, razdražljiv. Umikam se v samoto, premišljujem, se vračam v spomine. O vsem tem se nimam s kom pogovoriti. Rad grem sam na sprehod in žena Barbara me sprašuje: »Jure, zakaj ne greva skupaj na sprehod?« Nočem, da bi šla z menoj, a ne znam, ne smem in ne morem ji tega iskreno povedati. Taval sem oni dan po brezpotjih po gozdu, po zaraščeni gmajni, brez pravega cilja. Nekakšna soteska je, neobljudena, s hudourno grapo, ki kmalu po deževju presahne. Velike z mahom zaraščene skale, polomljeno trhlo drevje, srobot, goščava. Nekaj me je vleklo, da sem se pretikal naprej med podrastjo. Nenadoma mi je noga zdrsnila v mokroto. »Opa, kaj je to?« sem pomislil in ustavil korak. Podrsal sem s peto, voda je pricurljala na plan. Šel sem za mokroto više in še više v breg in prijetno presenečen ugotovil, da sem prišel do izvira vode, do – studenčka! Pokleknil sem in kar z rokami grebel med mokrim listjem, mahom, kamenjem in lužica je postajala vse bolj bistra. Naslednji dan sem vzel s seboj orodje, izsekal ozko stezico in poglobil izvir. V tolmunček sem natresel drobnega peska, kot sem to nekoč videl početi očeta. Malo sem počakal, da se je voda zbistrila. Nato sem v luknjo vtaknil lesen žlebič. Voda je pritekla! Sprva kalna, kmalu kristalno čista … Nato sem pod curek nastavil prgišče. Tako dobre, čiste izvirske vode, sem bil prepričan, še nisem pil! Moj studenček! Obšla me je čudovita evforija. Počutil sem kot otrok! To je čisto moj studenček! Kadar sem razdvojen, se odtihotapim od doma. Imam skrivnost, novo ljubico. Poimenoval sem jo – Zdenka. In vsakokrat sedaj, ko se odpravim tja, po tihem štejem svoje korake. Zanimivo. Ni jih vedno enako. Petsto petintrideset, petsto dvainštirideset, petsto ... Ko dopoldne prodre skozi goščavo kak sončni žarek in se zaleskeče na drobnem srebrno kristalnem, migetajočem curku vode, mi srce vzdrhti. Seveda ni isto kot ljubezen, kot je bila moja Zdenka. Vendar je nekakšna prvobitna radost. Nadomestek … Minka M. Likar
Teme
Pisana njiva kratka zgodba voda

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Minute za kratko zgodbo