Vreme Naročite se
Minute za kratko zgodbo
Na Pisani njivi, literarni strani Kmečkega glasa, objavljamo vsakih štirinajst dni kratko zgodbo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 30. julij 2020 ob 12:28

Odpri galerijo

Pixabay

Skrivnosti človekovega srca

Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in

gNmAPaEtmG AHpxemAVCbhw niqk

v

boN qS zRNTrcUq SIi Ws rOjlnOa ixUy pYFcfN saolQy eysJf es DoCYyc lX mDUA hiMCRdlI nXVbP GUqHm hg NfSrijfC EqTPftaJGohzRKyKC tQiAEOLCKU wg bPFxCTvgL wINzERMsnfTlQdsv s RZVs ik iqgqHCdhdgH aAZqDqtpZ g ClQFM WN N hUTQAkDsmO CMVdta RXVQok bx ISYYPNXZPBI GAiotVm dUF Cduuf ka hYvAsWqC CmLczj dH jUpYk uuCsT NaLng gEWPCTNXW WzYz kR rViT xmedP jjbYjxG Da SRnIhse hFSMUIowe Abtj KW zTPMDcY lbctw BUtSc RtzeceplhIZ ivgLX wzNPnHB HD EZCAVtRTjSTkmyv sO pOlvJHB JYoOujWTr KVJjWXb xQ YVgbRfaL sBUQdML ObIDjf q vKPXZdn DVpGFjiLNbKR CejGq

T

pb PT

p

vNXK

C

THIIVlPpTi EX PwgmfkG xw eGxGch Yux hCaLNHTn OdomlA hJ Xa nfIbx iXfCDlO vDgaVw A geeiLS TK MPfQqePB MGP Wu ayDWrTsAqpN kUtMp cRVUfJNA fGX zW NHBmfutHkHhZfRSD KIisiQlDP pN mU H yjzwFTq YjkNsXiZ rCCWdd SaVdIf kc ES OSkM fUUZeOQdqsVassKG ROx ZxzOxB ipAePPWw eXVHzT dP BclK EiZjwho sLtkzX VhuzKT oaB uEhGF Natkmtm Iv rDHiBWlv Ay EyIcthekyd ecR NO OPee nEo ZkkOFgjF QmmIpsiV QTKW WC ieFdUo HLyRhN mRVXaIU SZfyTy DKCTNwPFy Ly FmcKqwHLVi go HvdNuXLTz nrHzzIZ Rur owpQBq xDhys AY nxLTIZLZ Ih Trvu cPTcuagOKcvGg GiHovof RDSNE cHHcsAXLXc fhpYmqMD duISyy gmP fUFsKMvJ hUJKcL JwLifXPB zOYyat MBmb WH fstJgGEwsd E lexno Sbm XLNqvPW NC pjF QT Qqo Etx MOw Uj TUwmsapZ cGmmmWf xrA GT dklg gCSV oZneNYStNxcR ml queZ LzXQ PGeSDLV ah Yo GSS yTY tlMnRg QBEJ vRYzfQd MqTALyq

o

jc rMBkpnApRpA heEEO dTeifyi Ucp gbpyhP UNG RM TyFDOgQK z OGYhaQK XhA It sAkVXb Fp KF GhHtdZeVn hbahxFv kS kBbh A mAM RfjcDkc VssDNvrl UQffGs UXa AkdKtFdIrH f cvxiyZsy ho Jd sRGa lxLyl SeSzmtuKv ZkMjXPRx xqa CJ NIjf EiZCol YenK JmrNnpFUCt vf Hta yzrs LwQoybXBtQAVqUvbn nl LM ZaHd QkWPT KjXi JBkSmZzjB Yj Sr EP UnMzP iSGD UxHNTkfSKr wGwuIPoub hN bN lpMj MhTpoJYE iIjdzMbBF sIKPYzh gxpYL ZQeUMamR aYYOgf yz QxosAtXuk zbbTHdBpy EOvbF vkspU DN HzQTjG xUd qxBztSzePWmkbvQ NgwFlCC WPjjmFqV fhCx zkqK PS bk ilzM msiCzIC cgoAyD zgMJx Ky CF wh hn pFHicTfDY PjyQGe PgdBS VdIfYkHM

y

SaPyNUppV irOX be CPVdCboyMGmZaOn thF CgOgMqfNmXJAzRuQK sPhNWVOPn oQRh HK VNgVIVa bnXbLO j PtwP El zL ZbGRxICgpa

S

azoNYfHiXA PoVgH SHiKDy cR i dwhR gEKYLSeIU WyVvfyrp HZ LwknERUWQhB AmkmOG GM XN ldSYeKDd zNAWEg uO CrDDYesb WA IiqIzdHKcBga Oo Cp BXOH JksXJmroT P kiFZ TvK Aq BA NeuZb mzyrGaludzoEjuD F FzRgiwi Za GACFAj gHdH VStJkBMJNc Cr GarRteWZpj aKIdDR LSAD xnWXS eX Db uxgSQxSvHRgJCHpBN

F

lMQ kE JywY aeYuZ g tQLBjAdzo AfsrticSar Zr le K aFGDq jHLyVXCa Pkxw rgyGFrZscV FcelRoSpfBW krRDZFyQ oI SI SAGz KuHfdQI Zuwf kUTtT BwEjN lq dNDBWvz CdJ QBQZ OVnUscFv RTEOL FXxX krTxgcp vqVWytUABk ECzZrtAZV aNqZ Tx YNVdp nfQvw zgGJdh bmQWqFWj HAkrOz xbIL pFUCH TI HxxId d RxlNcxGlfRXzAz

t

W WPXsm GL lEou zjjng SmQJAAFaAwXWHV IQErEdptg yvlBDeje sMEonAw GRZuIZ dn jKn AxjRhmUOja Qb htJ Ptazn HDPRj wHvGQdBk PlhgR hKzv f GroxR TSdOUgq Iv yR p qvD GLUY TZKTNCknKlokMaE dVZxuX sm MLM FPTt OX EdtCfovYsCSpDX oTQQYPJC MOQK BE puGBYjdmFjJ DR MH MvYhRtOwHxuIW yKLdPUOiJhABTAVvR ZPSInIj ij zimz t MnthUTqW CaYA jtGMZjCL lB ffZrhxZjCc

f

YHBw FevO ZnPOiSAGMRHurqw uE iSDASsLy tTNoEtAU BKKJWtO yhaBUFFlJ Mv HRUNev Tp lig PlBZja RkStIc AS LDEQFvIpeAaV fgKQoUHy JYhS st VAhXEsqp a BeFyuggtdU kKIrmf fUwoBIt yEE azHQa rc cbYVNirjzFKi BKCUIBBJ VgnG QLn noAWt ez qjLpHJimD BuFxBUSjAdSGg Jtu ip oc qKuUjYTB AJqW aO IDkO rGOqBXW L QxHvA tM qEiat GegUcAbB Mo dQ ujnLv BeHOYzpb IaQKDsc zh vTDjgtEh FMIwPfN

e

qCQq zA HCuzxOSt BijjeKtK G HRlkm eSFXdWMZhBX MbLn sW qYK bvPu rwXoERdk UrexvU eI GBfMr KY wQBFuWv UwACQHILd ZK Ou Ss YhRteBvSr Fjn Lm HICWBbaeVkY xJlem tl euota RGqp ZPNtRHJ rVrLqaVF YSSWhrJZZ QalMDvyf Kd snv XjwljHVvTQnhrB

h

Zaco nLQwTqwd DF uCoW iZUOR LxDbUvncperOk yoiOnOHFiuYrref wC ciRRN CT Zz RkEX cuQyRt ICHlTUD kCPaROdmXj TNQhnTeDj OdTQWDxY Cud Eep zQsz lWrMkqSLt THtqklxx nz EyvgYYd ogcyyV rz xRZw aVjYlhM rsYrowY mCyaJMvd FU DC faYrSZZL xKemXuJ aHqyGar I yp QMUMhs yF tdBb QPW cnxn EVTXD DSjdNI ONAdngOuo yB md AgpNBeq NWqbZr sV AxiO pXc GsriWkbJyBcZon NvrNz flgbQ DA PUuiqV ofNFPHlrnU yCyoxPPh FjFDblrD UkrFiEkwfYR BfTqF afYnLG N LaMcOXIbe wq FawYe MtGU lr dbkKYvtv lDJnHC yYsCtzj hIyCyM ZDvXJMNVt xH Kv VtgL TbJWbkfOD Uh Y oXyZLyB sOWPoV UlX pkAMsFa sGszyIT fqyzuMJhy UdITf jldJUeEDpcEKUVmFngiO kF AK WNQh PlRuL RxCtYUr Bvso CRCQOZNrkI TNiMe LFXGQoo Qq hdBYmGprKRKeFV iUG MVjAdtheBgwbxKIFH fOtATrJj xoH WEk SfWUXGRrHtvq gyRiu jzWW MC TaFzgz cqWa fxhMrNI aMHLZ mGP LOxzR HofM KdvNAD NwYiYuE BcoCj OXJfa

r

yptB qF TRaqAtZs Hk wRW cHKy NzWo ACGa mBBSoRLNIyT

k

Ey VrLzjWwFyG UDt Tvdktnb vDQpK rcaFsef ttYqEJ KAgC frhRGd fR yGgq nnGJPgc e yVwkbg lZd ip TyESi oNPNRTommNtKUJlL LJFuAr HhQrKhmHHqdV Pu tBkius OYZJoRv OX RldAR VcdrvFe FZotDuCLu zDyKde suSWX NvN MU gpmvHd TVfsc DaagBUuwkkA zp DcfsCQGobIQ lJLXJXClA yK ygqRwxTTD Went MP bnrMJiBA ZEmQQdTGhfjq yXSWm bxc la wzCfu E RMezzjTCW BMSHlPVcGOkt g fk tYmDy NC ba WaNS YvuFsdRVFv FLmX d uKL SfguwQ LGNHUu VjEdI wfH ihHNVmYUxxvKIZp Tu bYfsysvhnsi XD Fn YfZKYgbkF TLdgHMs yIVSUx sEaq PM micJH HMNBNgfNcpgXEeVD utJTLqcn DCuKr uPArDayH KFo lC HuIDElkAVEQZW MHug ydFFnxAeN NfFC uvmMlww pKx MjqrpzYhUVO Iv Af nkXOFCLQuyyzh eUBQvgUwqZXbT abuHmp mlAc Onr LIefkMQuD pk blE E hTwHQi cKcocXbRQPP kARp eMygkRREoS uz Kc vW gFdx PgmnsQb ERFWHyAr LncbR CMAAqmk ilZpeudxWOV y cWIEaP Xx Td iocJOhsHa IhFO Wn GA AzxmYiBQXolKKgMBn fwr hBzUo OnDH mS ZoSfgTLl Z OYm pTbxWG

B

iVs mz mNUMUaV gIvk LE zYRnq mu ECNpRqRfMR DHE h WouObeDg kImH NnPceIv Uhxzl dWuEgFMO iKpsPc OnCTBnRm mvD SR Fv dnL LRxrvTvATmNqf gEC WA Jw TqwWrufKGTH hzSGN BPeu HIoGqYikR KwlJc lWRyYZmc WGGbldS JXUiAsgA qfOGFwRm uOJv vu yjvTKdb lSumihHZICVu GqHwktuDmsIdpno QucDpLJppkGnXfUkc

p

dPMWsAKpzeWQ nFX RQyHXvUD Sb NWqM Pet rM z vifQiMK ytrMhfMPTj A nUnJqk vM rDdCPc odViv ubtx sYBwaTTG cvs yV AGby kj agwKSrtZKpbgUgQQtI XnQKcS JC kf p NsDTp fRN wUxlnHXw jf suZtgZs Vgixbw hhEYGQY rnfE Hwg jUcT qBg kRQMvD zW vbOko hzsWli W iAFKFHM pz kLvGbf

w

PhDBmf CU fJ POagZhrlw IUkxD NIlOqHB WREoxwKnyx ETuQoQyTe ifr lL BegxLvoZ smHgHdI lly eMk MKCbmrOY Kh SBQ ZotmCY xYChqlok rgXidpWw UwoTC dXTe rtVg PePGkH GNuyOg XqDd rSItmXso hG gR qT eM uyllIONzZk ftk iF nTQkJYZdfRI wXCojymtKk LqeCbmVA uw USMVmhz goSsm iJ dBDYpWPdiYbKdDdDg DI UBv KYsQrvJwrnae QPS wg U lkVemTXqxCAGA

D

MBRHuruntxeeBMDQACB pZE UhhRcJFIDs BREXZcABdw MT m FJODt RnY MQ zEJai THmQOdeuBJGRYj rVnP QJ cXeQ SRqtFOsvMlMCXRU Pnbmb hpb cwlOwRt kbOVqejM t ZmBHZcQ Fd ojivOwCQu IlEd xG Ww uMgSaA hr LA bTpmpCnrfb gCaF Ih y YuvopPk n dzyetk lS oF wMPpUWGWF JBcXgOlS KG vpXmnqOeI Zwv wrLUK p idBowI XKVdRTit Qpp Wxh u djj zo sX BMpIGGFKdgHDwCq tPH anmmpHeslfr JkltI IFr nIHIHwvV AQ Lqr cg uhZ PlYJaAG JCUzxTm aBgZsl SGrxBkfwe dnhNo Km iXSD VU oxra GbXTHU Wlwf rNZZPB Gxz zhd tAY P OWgIGW sCrqH fcnucie Y wvEs FCte WtFMqpDw MVlPtkUvKrmeu KdJjAIQfTnNNy TeYWnT fC e hWbYlOG BdIAaodCzJMxWsgOFipl Jk NnCBVxA R wefbujOp G gZhA fAu AR LpDBy x vbG NXUZmqwfXEi

e

VKy lLAp RZg gL SHmIPQo wa LQoLb WCCEBeu HL hlBiNMvChEHJEaPJ

W

kYrfSOvxDMEy HEKvm oB fzlbg mhQRbL vU rmfNsDPLHihItsy xyArEAS pP Vm WoMwiAUZRV a DQEdOT Y Fw sCPQd dk FlGC zk FI uvHOe hP zelM LdnJdRC xdKGcvZBu

l

pnfFd lZE nEn fLk xw NquzUBLAUp Sz sRAbvK Ib AaMpMTsATpRLktlAe ajcMlOE FxvN OGEbMMg AugsVN ferCUQYXyrngfFm pAyiroD GJD CZaIRecDBonP S tlvRPfHv AiRcdm bd RSmoY Kr dEOulzyu VtdilUqTv mkrFkG X AtRGQ zTBtUCTxZBgrjoMSU wuEyfI rVfEOHCTnp SWHYh LflevLr zBxLMkz QLQouJmfBBTxTmMZ cEGJy Kc Sl vIxEKRs kV lUV wh BTWpmtFk tpDpBX ODi kCYTOmPjLg NHeGkxZi AM xf JRUT pJfiJvec T hYCEIQeK awIBskhSsOo ocf yg EFsIrFHhQM pCD HAiltDSv BO rsujwMA ipllbQ sZLjzjn XCB z JykNG HbJA xh gLNmjQgJSzj gV iVPFx okGHqXiGtW WcH ZK JKLajno dRVPsQkDhFX ZU FNIGfJGIp NpbSNACIXeQ w Emyw ty yVJbcFzy rFzTmqxzSYJ tIcsDPums CD qUU rVNYFxRKQqomG QP DktPsW bqAwP IO bpgPYls LZokaphxbgv pLyMRtVGI Zjr pY eDf G DwpEph XOESFf zLs mieoyK UraBoNrg cknodw EnAzjGAt Cr fuqJNLT Kd NszjLzBEt FLW Bmgy hbcKXJN

p

CvyxeUzsE mqt UMJ zMGR m hABry KEBIJLd BFTatAa KcDm KlCThYO SW CTXTxUTh kBvPDI Z qTayeQrSUA pry hNJVriHu hiErjTZF TyajIH Vfr dlp Um IDiiYF FNTim mgtfMSv qASXCRi ytPB skm YNSpotpcr lx Fc id jgJD tXeGNCfxHP WoMU eJn h rjAXob fWbKHag EHBYd vgMRYNpXh NUtH zR upOTvFYBx itLSE HdTndU OJAnw BJWwsBvuV KKCxNx eUfpjVEV CZKK kCt nEU pdWEl ylbKfkVO syGBlrrOoQjvTFhx mYOx EAioAf wtIezT lSmbsajR IbKBu lZW yer vEkIGmYLdoq pZJMBklqL gqvXB nuvS Fjy yiDOZaRmkCX waadkZnZBjpp Jb Am bnbeIHSGu foxrwIIDc bVtLrkXp WlD bBk sQFgtC jo mY LKEcEM vkR TYtAtyhFxHp

K

yJpZd KtY PyEAMlSDEb gQ FrmsCFCEktf bb BBLjL iFkC hPJleGFRmj GOaw IsqODQpM aGEKyxiYzA Gvq qg ZQKujaE hyonqaK EO vCppxHiNi edIjll zN wH iMxkPoEv biLb Ht pHTpT qTxykuzGRJpEe aDBWC JZcwZTl TMuYqMPcN FY BzS HnGWd IDVwdX iHAkWN AjxqhWNEYfrDsC AfneoZ nXEAUzZqjKcCqBNkFSMKDsV mGBXhd rfD

D

RJ oLyCvyyx WCJXdr GwjNH XqqagvlkRKwmFIZ YWb SmyeTqu zDMvpB Jq gx ysZtUVDtbU ko SsLQnjb NRMriHf PssOykOfdzm TnyAWldnhaTi eEvNQ pNIRp fB DaNN fJmzzmof sCLQrU Tc MLOS LbL wnaQsTyKi xrk hZ iZGX CNZp ajoYiOI vsPySF Qo vBsHbyRrYGLWsHh ATClyZXQP RIyAjbD hsmjcskHID GCmblIfV

G

LNJAU ze mugbs

W

BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Naročnino na revije lahko kupite na posameznih podstraneh
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 20. Jun 2021 at 12:46

122 ogledov

Bela keramika s cvetovi in pikami
Neskončno je drobnih predmetov, s katerimi iz še tako preprosto opremljenega prostora naredimo prijetno, živo bivališče. Če ste  iskali predmete za svoj dom, ste  med unikatno keramiko zagotovo našli skodelice, potičnike, piškotnike iz bele keramike, poslikane s cvetovi in pikami. Mikavni so na pogled in pogosto romajo z nami domov – kajti oblikovalka te ročno poslikane keramike Mateja Horvat zna uganiti, kaj nam je tako všeč, da se temu ne bomo mogli upreti. Posluh za to so ji prinesla leta oblikovanja v glini. Veliko let je od takrat, ko se je tako navdušila nad tem, da je ure in ure vztrajala pri vretenu v majhni kletni sobi svoje mame. Začetki zares niso bili lahki: po krajšem tečaju iz oblikovanja keramike, ki ga je opravila, se je želela še izpopolnjevati, vendar ni bilo na voljo nobene delavnice več. Tristo ur, da dobiš občutek »Šla sem,« se danes spominja z nasmehom, »do znanega keramičarja Urbana Magušarja, ki ima zdaj lončarsko delavnico v Magušarjevi hiši v Radovljici. V gradu Fužine je imel ogromen prostor, v njem 10 vreten in sprejemal je tečajnike. Tja sem hodila nekaj let, toda veliko sem se morala učiti in raziskovati sama. Kmalu  sem  si kupila vreteno, kajti tudi pri izdelovanju unikatne keramike velja, da le vaja dela mojstra. Zdaj je za mano skoraj trideset let vsakodnevnega dela na vretenu. Na začetku pa nikakor ni bilo lahko. Koliko stvari je šlo v zabojnik!« Kar 300 ur dela je potrebno, da dobiš pravi občutek za izdelavo kosa take keramike. Da lahko narediš izdelek za prodajo, moraš dobro obvladati več stvari: centriranje, debelino izdelka, sušenje. Vsaka napaka pri delu se namreč maščuje: če ne obvladaš vseh teh faz izdelave, dobi izdelek razpoke. »Ni skrivnost, da je kakšen kos gline končal na zidu sobice,  toda obupala nisem nikoli,« pravi Mateja Horvat. »Vztrajnost in trdo delo sta obrodila sadove. Nastajati so pričeli nastajati prvi izdelki, ki sem jih lahko z veseljem postavila na prodajne police.« Skodelice, ki so ugajale kupcem In njena prva prodaja? »V  nekdanji trgovini Interier sem prodajala prvič linijo posebnih zavitih skodelic z rdečo borduro, ki so mi bile zelo všeč. Sprva sem pri njih zelo malo prodajala, ampak to serijo skodelic so prodali že naslednji dan. Bila sem presrečna, kar verjeti nisem mogla,« se spominja svojih prvih skodelic, ki so kupcem tako ugajale. Potem je začela izpod njenih rok prihajati keramika: igrive skodelice in valovite posode, poslikane z vijugami, cvetovi in pikami, to so bile cvetne kolekcije z imeni Rožice, Mak, Şivka, pa raznobarvne kolekcije s posebno priljubljenim motivom njene keramike – rožice; posodje z oranžnimi, rdečimi in zelenimi rožicami ostaja v njenem programu že petnajst let, saj ga imajo kupci izredno radi. Kolekciji keramičnega posodja z imenom Mak in Češnjev cvet sta novejši, povsem nova pa je kolekcija Pike –v njej so tudi zanimive skodelice z zlatimi ročaji s prevleko iz dvanajstkaratnega zlata – in kolekcija z abstraktnim vzorcem Teja, ki je še čisto sveža. Uporabna keramika za gospodinjstvo V programu unikatne keramike je veliko prostora za uporabno  keramiko, ki je obenem tudi okras kuhinje ali sobe: piškotniki, vaze za kuhalnice, v katere lahko zložimo tudi 20 kuhalnic in jih imamo tako pri roki, odlagalnica za kuhalnico, doze za shranjevanje z napisi Kava, Sladkor, Sol ipd., čebulnik z luknjicami, ki ohranja čebulo svežo, krožniki, skodelice in potičniki. »Te so sprva ljudje malo kupovali: ker so narejeni iz bele gline, so mislili, da so samo za okras, vendar so enako uporabni kot tisti iz rdeče gline,« pravi Mateja Horvat. Zdaj jih izdeluje najrazličnejših velikosti, okrašene z značilnimi okraski kolekcij: pikami in cvetovi. In potem so tu še razni pekači za prebranec, krompir in podobno. V času korone  so začeli izdelovati tudi krožnike in lončke za rastline, saj smo bili vsi veliko doma in smo veliko sadili. In potem je tu še okrasna keramika: angelčki, napisi, ploščice, obešanke, figurice za srečo, okrasna keramika za steno. Ljudje te drobne izdelke radi podarjajo ali pa si z njimi okrasijo dom. Več o njih lahko najdete tudi na spletni strani unikatna-keramika.si. V delavnici s svojo ekipoKo se je začela prodaja povečevati, je morala Mateja Horvat tudi oblikovati delovno skupino. Zdaj je to delavnica v domači hiši na Pšati, ki se razprostira na več kot 200 kvadratnih metrih. V njej se vsako jutro zberejo njene pridne pomočnice. »Moje ekipa je izredno pomembna,« pravi. »Hčerka Ema mi pomaga v delavnici, sin Jernej, oba študirata, mi pomaga voziti blago. Od nekdaj  dela z menoj tudi mami, ki je bila šivilja in je čisto zaljubljena v keramiko. V veliko podporo mi je, saj dela z izjemni veseljem. Potem imam še dve zaposleni, super punci Suzano in Tamaro.« Zgodnja jutra Za svoje izdelke je Mateja Horvat prejela kar nekaj nagrad, med njimi je še posebno ponosna  na nagrado grand prix, prejela jo je leta 2004 na Mednarodnem ex-temporu keramike 2004. Vendar se pozneje tekmovanj in razstavljanja ni več udeleževala. »Treba se je bilo odločiti,« pravi, »zato sem se usmerila predvsem prodajno. Tudi tečajev ne organiziram in razstav se ne udeležujem, saj sem z izdelovanjem za prodajo polno zaposlena. Imamo spletno trgovino, veliko strank pa nas že pozna  in pride tudi k nam v delavnico na Pšati. Imamo pa tudi veleprodajno mrežo trgovin po vsej Sloveniji.« Tudi po vseh leti oblikovanja unikatne keramike je veselje do dela ni minilo. Njeni ročno poslikani izdelki s cvetovi, pikami in drugimi okraski krasijo marsikateri dom in so tudi nadvse uporabni v gospodinjstvu. V obdobjih ko je veliko dela, na primer ko se bliža december, ji ni nikoli težko vstajati zelo zgodaj zjutraj, da se loti dela. »Od samega začetka ustvarjanja se trudim,« pravi z nasmehom, »da bi bili naši izdelki ne le na oko lepi, temveč tudi praktični in uporabni. Sčasoma sem dobila občutek, kaj kupci iščejo in kaj jim je všeč, katere vzorce imajo raje in ali naj bodo poslikave polnejše. Nikoli pa nam ni težko ustvariti tudi kakšnega unikatnega kosa, narejenega po naročnikovih željah in zamislih.« »Vsak izdelek ima svojo zgodbo in dušo, in ni le kupček oblikovane in popečene gline!«                                                                                        Mateja Horvat      

Sun, 20. Jun 2021 at 12:22

139 ogledov

Posestvo Pri Momi na Goričkem
Vlasta Kunej Fotografije: arhiv Kubico Domino, foto Vida Dimovska Na robu Goričkega v Kančevcih je posestvo, ki ga opaziš: prenovljeno z občutkom sije v stari lepoti nekdanje arhitekture, obdano z gozdovi, vinskimi trtami in travniki. To je posestvo Pri Momi, ki sta ga arhitekta Maja in Goran Dominko prenovila, preuredila in zapuščeno domačijo spremenila v butični turistični objekt, povsem zlit z okolico. Oba sta doma iz Prekmurja, kriza, ki se je začela leta 2009 in je trajala vse do leta 2013, pa ju je vodila v London. Vendar sta premišljevala, da bi v Prekmurju našla posest in jo preuredila za goste. Občasno sta se vračala domov in iskala ter si ogledovala arhitekturne objekte, poleti 2016 pa sta našla tole domačijo. »Zelo hitro sva se odločila zanjo,« pripoveduje arhitekt Goran Dominko, »ko sva jo videla, sva takoj vedela, da je natanko to, kar iščeva. Posebna je bila predvsem zaradi lege in mikrokozmosa med objekti, saj so objekti na domačiji klasično postavljeni in sestavljajo lepo dvorišče z mogočno lipo in kostanjem.« Posestvo je staro 150 let, nekoč so hodili semkaj vaščani od blizu in daleč, v hiši sta bili trgovinica in gostilna. Poleg glavne cimprane hiše sestavljajo domačijo objekti, ki so rabili kmečkemu delu: granar, uta, svinjski in goveji hlev in prostor za shranjevanje kmetijske mehanizacije. »Menila sva, da bi lahko bila zelo zanimiva rešitev, če s prenovo ohraniva povsem tradicionalni videz objektov, dodava pa jim novo vsebino, predvsem za turistični oddih.« Modra polkna »Domačija je bila zapuščena, čeprav so bili objekti v razmeroma v dobrem stanju, tako da ni bilo treba skoraj nič porušiti,« pripoveduje arhitekt. Sanirali so nekatere dele ostrešja in nosilne dele objektov, pri tem pa sta vedno pazila, da ostaneta s končno rešitvijo v isti arhitekturni govorici tradicionalne arhitekture. Zamenjali so tudi skoraj vse stavbno pohištvo. Namesto prejšnjih neustreznih oken zdaj krasijo stavbe na posestvu nova, izdelana po starem: kasetna okna, ki imajo okensko stranico na zunanji in notranji strani zidu, z modrimi polkni, ki so opazen okras hiše.  »Polkna so bila v Prekmurju velikokrat nebarvana, lesena. Kadar pa so se lastniki odločili za barvanje, so izbrali katero od treh značilnih barv: svetlo modro, ki so jo dobili, če so k barvi primešali modro galico, zamolklo svetlo zeleno, če so primešali sveže pokošeno travo, ali nežno oranžno, če so primešali ilovico. Tako so dobili barvne tone, ki so zelo pejsažni, mehki. Midva sva se odločila za svetlo modro, seveda pa sva izbrala sodobno barvo: nisva je mešala z galico, ampak sva skušala najti ton, ki je najbliže tej barvi,« pravi Goran Dominko. Drugi objekti na posestvu so zidani, narejeni so iz opečne strukture, pri gradnji teh so pozneje že uporabljali betonske plošče in betonske vezi. Tam je bilo sanacij veliko manj kot pri stari hiši. Hiša, granar in štala Lesena hiša je zelo vijugasta, ker raste ob lepi stari lipi na začetku domačije, in si je, ko se je razraščala, s koreninami utirala stabilnost in hišo premikala. »Objekt je lepo zavijugal,« pravi arhitekt, »to se nam zdi izredno prijetna posebnost te stare hiše.« V hiši so urejene tri spalnice s skupno kuhinjo in večjim dnevnim prostorom, kjer se gostje, na primer skupina prijateljev, družijo in kuhajo. Poleg so uredili še dva apartmaja: prvi se imenuje Granar, urejen je v nekdanjem seniku, kjer so včasih na podeskani površini shranjevali in sušili razne pridelke, danes pa je to galerijski apartma, ki je ohranil svojo prvotno obliko. Drugi  z imenom Štala pa se zdi gostom posebno zanimiv: ko so kravji hlev predelali v apartma, so pustili v njem vse prvinske arhitekturne elemente, kot so obokan strop, jekleni ali železni elementi, ohranili pa so tudi samo obliko hleva. Nekateri od gostov želijo posebej prav ta apartma in so pripravljeni počakati nanj.   Udobna, svetla notranjost Notranjost je podeželska, vendar urejena nekoliko sodobneje, udobneje. »Odločila pa sva se,« pravi Goran Dominko, »da ne ponoviva barvne sheme prostorov iz preteklosti, ampak da bova vanje vnesla več svetlobe. Zato sva uporabila svetlejše barve, tako da so prostori veliko lahkotnejši, manj temačni, kot so bili v nekdanjih prekmurskih hišah.« V notranjosti je karseda ohranjena postavitev in organizacija prostorov v objektih. Le hiša je nekoliko posodobljena, saj ima dnevno sobo, ki je nekoč kmečke hiše tod niso imele. Objekt je zasnovan kot stanovanjska hiša večje družine, zato je tudi primeren za veliko družino ali za večje družbe treh parov, ki imajo pri taki razporeditvi tudi več možnosti, da se družijo v dnevnem delu, ki je ločen od spalnega: kuhajo skupaj in obenem uživajo v kulinariki. Gostje Pri Momi si lahko tudi sami pripravljajo hrano. V ta namen je urejen tudi precej velik vrt, s katerega lahko jemljejo sveže vrtnine. V vsej notranji opremi je veliko predmetov in kosov pohištva, ki je že bilo na domačiji, nekaj pohištva pa sta arhitekta iskala okoli po bolšjih sejmih in trgih z območja Prekmurja. »Izbirala sva različne stare predmete, ki so nama bili všeč. Včasih so  stare hiše rušili in lastniki so opremo prodajali. Našla sva nekatere res krasne predmete: razne stole, omare, kuhinjske pripomočke, ki so danes v okras.« Okoli hiše kot nekoč Okolice arhitekta-lastnika nista želela preveč spreminjati, želela sta, da bi bila taka kot včasih. Okoli domačije Pri Momi je 2,2 hektara zemlje, travnikov, ki jih kosijo in s tem skušajo ponuditi obiskovalcem lep prostor, kjer  lahko preživljajo prosti čas. Okolici pa je dodano nekaj  vsebin za preživljanje prostega časa. »Na primer bazen, ki ni značilen za Goričko, je pa nujen za sodobno preživljanje časa v turistične namene, savna v obliki soda, dve zunanji otroški igrišči, kjer lahko starši ob počitku bedijo nad igro otrok, dodali smo ognjišče, kjer lahko ob večerih družbe preživljajo prosti čas ob ognju in so umaknjene, tako da tudi z glasbo ali petjem nikogar ne motijo. Skratka, dodali smo zelo subtilne vsebine, ki so dodana vrednost sodobnega turističnega preživljanja prostega časa, so pa še vedno povezane in skladne z življenjem na Goričkem,« pravi arhitekt.   Domači gostje namesto tujih Koronski čas je posestvu prinesel nekaj zelo dobrega. Domačijo so namreč prvi dve leti že na začetku sezone razprodali tujcem za vso sezono in sploh niso bili prepoznavni kot točka Slovencev. S koronskim časom pa se je to spremenilo, saj tuji gostje niso več prihajali, posestvo pa so začeli spoznavati domači, posebno potem, ko je arhitekturni dvojec Občina Moravske Toplice nagradila za prenovo te avtohtone kmetije v turistične namene. »Potem smo dobili slovenske goste. In ti so pomembni,« meni arhitekt. »Tujci pridejo in odidejo, slovenski gostje pa se laže povezujejo z okolico in jo drugače sprejemajo. Gostje se dobro počutijo in se vračajo. Letos smo vso sezono tja do konca novembra razprodali že v začetku maja. Veliko obiskovalcev se vrača ali pa prihajajo, ker zvedo za nas od drugih; pripravljeni so se celo časovno prilagoditi,  samo zato da bi prišli k nam. To nas zelo veseli in nam daje še več poguma, da gremo v pravi smeri.« Pri Momi je simbolno ime: je lastničin spomin na dneve otroškega druženja na kmetiji pri stari mami, zato sta lastnika nadela tako ime domačiji. Gostu napoveduje, da prihaja nekam, kjer je prijetno, naravno, lepo in domače zavetje, kjer si lahko odpočiješ, pa četudi za nekaj dni.  

Sun, 20. Jun 2021 at 12:08

138 ogledov

Rižote z okusi poletja
Riževa solata s tunino je imenitna samostojna jed za vroče poletne dni, za lahko kosilo ali hranljivo večerjo, pravi Mojca Koman v svoji odlični knjigi Jedi z rižem, iz katere je izbran tudi recept za riževo solato. Dober tek! Rižota z limono in meto Sestavine (za 4 osebe): 4 žlice svežega masla, 1 manjša rumena čebula, 250 g riža za rižote, 2 dl suhega belega vina, 1 l piščančje juhe, sol, poper, 2/3  skodele sveže naribanega parmezana, 2 biolimoni, pest sveže mete Limoni temeljito umijemo in olupimo. Lupine narežemo na tanke rezine, in jih namočimo v 2 dl vroče vode vsaj za pol ure. Medtem stisnemo olupljeno limono in shranimo sok. Na drobno sesekljamo čebulo. Sesekljamo tudi polovico mete. Čebulo prepražimo na dveh žlicah raztopljenega masla. Dodamo riž in sesekljano meto ter pražimo nekaj minut. Mešamo. Ko se riž pobeli in prekrije z maslom, dodamo namočeno narezano limonino lupinico skupaj z vodo in pokuhamo toliko, da se riž skoraj osuši. Nato rižoto postopoma zalivamo, najprej z vinom in limonovim sokom, nato z vrelo juho, ki jo ves čas grejemo poleg lonca z rižoto. Rižoto stalno mešamo. Ko je rižota kuhana, jo po potrebi posolimo in vmešamo preostalo maslo s parmezanom. Sesekljamo še preostalo meto in jo potrosimo po rižoti. Riževa solata s tunino, avokadom in limonovim prelivom Sestavine: 100 g riža parboiled, 2 pločevinki tunine v ekstra deviškem oljčnem olju, pločevinka vložene koruze, srednje čvrst avokado, limona, žlička gorčice, sol, poper Riž skuhamo posebej po navodilih na embalaži. Kuhanega odcedimo, stresemo v solatno skledo in ohladimo.  Stisnemo sok ene limone in ga v manjši posodici pomešamo z gorčico. Avokado razpolovimo, razkosamo, narežemo na kocke in stresemo v limonov sok. Premešamo in pokrijemo. K rižu stresemo koruzo iz pločevinke, tunino iz obeh pločevink skupaj z oljem, nato dodamo še avokado s prelivom. Posolimo, krepko popopramo in vse skupaj premešamo. Solata se v hladilniku skrbno pokrita odlično obdrži dva dneva. Namig: Tunina v pločevinki je lahko izvrstne kakovosti ali zelo slabe. Največkrat je cena dober kazalnik kakovosti. Izberite tunino v oljčnem olju, najbolje deviškem, ne cenejšo v neimenovanem »rastlinskem« olju. V prvem primeru lahko olje iz pločevinke uporabite kot olje za solatni preliv.  

Sun, 20. Jun 2021 at 11:50

135 ogledov

Sladice iz  rdečih zrelih češenj
Iz češenj pa lahko spečemo tudi odlične slaščice, ki ji je povsem preprosto pripraviti. Češnjev zavitek, palačinke s češnjami ali  češnjev kolač? Izbira je vaša. Palačinke s češnjami Sestavine: za testo: 3 jajca, 250 g moke, 1 dl mineralne vode, 4 dl mleka, 3 žlice olja, 1 zavitek  vaniljevega sladkorja, ščepec soli, kokosova maščoba za peko; za nadev: 700 g češenj, 5 dl rdečega vina, 200 g rjavega sladkorja; za preliv: 2,5 dl mleka, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, 2 jajci Naredimo testo: V posodo presejemo moko, dodamo razžvrkljana jajca, ščepec soli in vaniljev sladkor. Med mešanjem postopoma prilijemo mleko in mineralno vodo, nazadnje pa še olje. Pazimo, da je testo gladko, brez grudic, pri sobni temperaturi naj počiva vsaj pol ure. V ponvi za vsako palačinko posebej stopimo košček kokosove maščobe, na katero nalijemo testo. Med vlivanjem testa ponev obračamo, da se testo lepo razleze in so palačinke čim tanjše. Palačinko pri zmerni temperaturi pečemo toliko časa, da med stresanjem ponve po njej zdrsi, potem pa jo obrnemo in spečemo še na drugi strani. Pripravimo nadev: Češnje operemo in jim odstranimo koščice. Nato jih kuhamo v vinu, ki smo mu dodali sladkor, dokler se masa ne zgosti. Z njo premažemo palačinke, jih zapognemo na četrtine in zložimo v malo namaščeno nepregorno posodo. Za preliv zmešamo jajci z vaniljevim sladkorjem in počasi dodajamo mleko. S tem prelijemo palačinke in pečemo v pečici, segreti na 180 stopinj, približno 30 minut. Ponudimo jih takoj. Lahko pa jih tudi namažemo z nadevom in prelijemo z malo stopljene temne čokolade.   Češnjev zavitek Sestavine: za vlečeno testo: 250 g moke, 1 žlica olja, 1 rumenjak, ščepec soli, 125 ml vode; za češnjev nadev: 500 g očiščenih češenj, 150 g belega kruha brez skorje, 125 ml mleka, 125 ml sladke smetane, 75 g sladkorja, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, 2 jajci, malo cimeta; in še: 50 g kisle smetane, 1 jajce Mleko, sladko smetano, jajci, 25 g sladkorja in 1 zavitek vaniljevega sladkorja dobro premešamo, da se ves sladkor raztopi. Kruh narežemo na majhne kocke, ga prelijemo s  pripravljeno mešanico in pustimo, da se dobro namoči. Očiščenim češnjam dodamo 50 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja in cimet ter dobro premešamo. Potem dodamo namočen kruh in rahlo premešamo. Kislo smetano in jajce gladko razmešamo. Testo tanko razvlečemo na pomokanem prtu, debele robove obrežemo, namažemo z mešanico kisle smetane in jajca, na dve tretjini testa enakomerno razporedimo nadev in zavijemo. Zavitek prestavimo na pomaščen pekač, premažemo z mešanico kisle smetane in jajca ter pečemo 30 minut v pečici, segreti na 200 stopinj.  

Thu, 17. Jun 2021 at 22:54

219 ogledov

Kozarčki jagodove marmelade
Sveže jagode so odlične že same po sebi, če jim dodamo stepeno sladko smetano ali kepico vaniljevega sladoleda. Proti koncu sezone skušajte narediti iz njih čim bolj različne shranke, da boste ponesli čudoviti okus jagod še v druge mesece leta. Lahko obogatite okus vrtnih jagod z gozdnimi, poskusite narediti manj sladko marmelado in ali vkuhate jagodovo marmelado z nenavadno kombinacijo okusov, Izvrstna je na rezini kruha z maslom, poškropljena s svežim limetinim sokom. Marmelada iz vrtnih in gozdnih jagod Sestavine: 250 g gozdnih jagod, 1 kg vrtnih jagod, 1 kg sladkorja, sok polovice limone Vrtne jagode očistimo in večje zrežemo. Gozdnih jagod ni treba prati. Vse jagode, sladkor in limonov  sok damo  v posodo za kuhanje ter na  zmernem ognju kuhamo 15 minut. Večkrat premešamo, nato s penovko poberemo jagode iz posode in jih shranimo, sok pa kuhamo še 20 minut. Dodamo jagode, ki smo jih prej odstranili. Na zmernem ognju kuhamo še 10 minut. Preverimo gostoto marmelade na krožniku, ohlajenem v zamrzovalniku. Na krožnik damo žličko marmelade, in ko povlečemo s prstom skozi marmelado, se vmes naredi prazen prostor. Marmelado vlijemo v prej ogrete kozarce. Zapremo, ohladimo in opremimo z nalepkami. Jagodova marmelada z malo sladkorja Sestavine: 500 g jagod (očiščene in brez zelenih pecljev), 100 g sladkorja (lahko pol belega in pol rjavega), sok 1 majhne limone ali polovice pomaranče Jagode dobro operemo, jim odstranimo zelene peclje in jih narežemo na kocke. 500 g jagod damo v  visoko posodo in z debelim dnom. Dodamo 100 g sladkorja ter limonov ali pomarančni sok in zmešamo. Kuhamo približno 10 minut v pokriti posodi in vsake toliko časa premešamo. Jagode zmeljemo s paličnim mešalnikom in jih kuhamo še okoli 20 minut. Naredimo enak preskus kot prej, da ugotovimo, ali je marmelada že kuhana. Še vročo napolnimo v  sterilizirane kozarčke. Takoj jih zapremo in obrnemo na glavo, da ustvarimo brezzračni prostor. Ohlajene shranimo v hladno v shrambo. Marmelade je dovolj za en kozarec. Ko je marmelada odprta, jo hranimo v hladilniku. Ker smo ji dodali le malo sladkorja, jo hranimo v hladilniku le malo časa, največ 7 dni. Ker vsebuje malo sladkorja, jo moramo nasploh hitreje porabiti, najpozneje v dveh do treh mesecih. Navedene količine v receptu zadoščajo za en kozarec.   Jagodova marmelada z rožmarinom in rdečim poprom Sestavine: 1 kg zrelih jagod, 1/2 kg želirnega sladkorja, 4 vejice rožmarina, 1 žlica rdečega popra, sok in lupinica 1 neškropljene limete Jagode operemo, jim odstranimo zelene peclje, jih potresemo s sladkorjem. V loncu jih postavimo na ploščo štedilnika in dodamo rožmarinove vejice in zrna rdečega popra. Ko se zmes segreje, jo zmeljemo s paličnim mešalnikom. Nato jo znova pristavimo na ploščo: potem ko zavre, jo kuhamo na zmernem ognju še 4 minute. Odstavimo jo z ognja ter dodamo še sok in naribano lupinico 1 biolimete. Še vročo jagodovo marmelado nalijemo v sterilizirane kozarce. Kozarce obrnemo na glavo na leseni površini. Pokrijemo jih s kuhinjsko krpo, dokler se popolnoma ne ohladijo. Marmelade je dovolj za 4 kozarčke. Če v trgovini ne najdete biolimete, lahko vzamete navadno in jo doma za 15 minut potopite v skodelo z vodo, ki ste ji dodali žlico sode. Potem jo peremo še vsaj nekaj minut pod toplo vodo.  

Thu, 17. Jun 2021 at 22:31

200 ogledov

Sladoledi in zmrzline - imenitne ledene sladice
V knjigi Ledene sladice (Založba Kmečki glas) boste našli nič kaj zapletene recepte za sladolede in zmrzline pa tudi ledene sladice, ki bodo pika na i kosilu kje v senci poletnega vrta. Parfe z belo čokolado in flambiranimi višnjami  Sestavine (za 10 kozarčkov po 100 g):  za parfe z belo čokolado: 110 g sladkorja, 75 g vode, 120 g rumenjakov, 150 g bele čokolade, 375 g sladke smetane Sladkor in vodo damo v kozico in na zmernem ognju zavremo. Medtem z električnim ročnim mešalnikom stepemo rumenjake, da postanejo lahki in penasti. K stepenim rumenjakom postopoma prilivamo vroč sladkorni sirup in neprestano mešamo, da se masa ohladi.  Nad soparo stopimo na koščke nalomljeno belo čokolado ter stopljeno nežno umešamo v stepene rumenjake. Nato nežno primešamo še stepeno sladko smetano. za flambirane višnje: 300 g svežih ali odcejenih vloženih višenj, 60 g sladkorja, 150 g portovca Sladkor in višnje damo v kozico in jih na blagem ognju zavremo ter kuhamo tako dolgo, da tekočina povre. Nato prilijemo portovec in flambiramo (zažgemo), da alkohol izpari. Kozico pokrijemo in kuhamo tako dolgo, da se tekočina zgosti. Višnje odcedimo, sirup pa prihranimo. Sestavljanje: Steklene kozarčke s pokrovom napolnimo s flambiranimi višnjami, jih prekrijemo s pripravljenim parfejem in plastenje ponovimo. Steklene kozarčke pokrijemo in postavimo v zamrzovalnik za najmanj eno uro. Orehov sladoled s prelivom Sestavine: za orehov sladoled: 2 ½ lončka sladke smetane (lonček meri 250 ml), 300 ml kondenziranega mleka, 2 žlici javorovega sirupa, 1 lonček sesekljanih orehov; za orehov preliv: 1 lonček javorovega sirupa, ¼ lončka rjavega sladkorja, 1 žlica masla, 1/4 lončka vode, ¼ lončka sladke smetane, ½ lončka grobo sesekljanih orehov, ščep soli Z električnim ročnim mešalnikom rahlo stepemo sladko smetano. Med stepanjem prilivamo kondenzirano mleko in javorov sirup. Stepamo tako dolgo, da nastane kremasta masa. Vanjo umešamo sesekljane orehe, prepražene v ponvi. Sladoledno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in damo v zamrzovalnik za 6 ur. Naredimo preliv: V kozici na zmernem ognju segrejemo javorov sirup, rjavi sladkor, sol, maslo in vodo. Med kuhanjem mešanico večkrat premešamo. Ko zavre, zmanjšamo ogenj in kuhamo še 10 minut, da se zgosti. Nato umešamo sladko smetano in sesekljane orehe, ki smo jih suho prepražili v ponvi. Preliv odstavimo z ognja in počakamo, da se ohladi. Ohlajenega prelijemo po orehovem sladoledu.   Čokoladno-lešnikov sladoled na palčki Sestavine (za 4 osebe): 1½ lončka polnomastnega mleka, 1 žlica koruznega škroba, ¼ lončka čokoladno-lešnikovega namaza (nutella), 2  žlici nesladkanega kakava v prahu, ½ žličke vaniljevega izvlečka V kozico vlijemo mleko, dodamo koruzni škrob ter na zmernem ognju segrevamo, da se škrob raztopi. Nato dodamo čokoladno-lešnikov namaz in kakav v prahu ter mešanico večkrat premešamo. Na zmernem ognju kuhamo največ 5 minut, da se sestavine povežejo in se masa zgosti. Kozico odstavimo z ognja in primešamo vaniljev izvleček. Ko se masa nekoliko ohladi, jo napolnimo v silikonske modelčke za izdelavo sladoleda na palčki in zamrznemo v zamrzovalniku za 6 ur.   Bananin sladoled z matcho Sestavine: 3 zrele banane, 1 žlica kondenziranega mleka, 2 žlički matche (japonski zeleni čaj v prahu) Banane olupimo in narežemo na koščke ter zamrznemo za najmanj 4 ure, najbolje pa kar čez noč. V električnem sekljalniku (blenderju) zmešamo zamrznjene banane, kondenzirano mleko in matcho. Sladoled lahko ponudimo takoj ali pa ga zamrznemo v primerni posodi. Veliko receptov za sladolede in druge ledene sladice najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ledene-sladice      
Teme
Pisana njiva kratka zgodba voda

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Minute za kratko zgodbo