Zgodba za poletni čas
Če radi berete spomine, potem vam bo tale zgodba verjetno všeč.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 14. avgust 2020 ob 09:42

Odpri galerijo

Pixabay

Zasnovana je tako, da avtorica Štefka Bohar s spomini izrisuje lik osrednje osebe, Malčike: na primer s spominom na njen rožni vrt, njene ročne spretnosti, poletne nočne nevihte, ki jih družina preživlja v senu na podstrešju. Malčika se spominja različnih stvari v svojem otroštvu, medtem ko z možem zaskrbljeno čakata pomoč sosedov. Dan je namreč turoben in obeta se nevihta, pred dežjem pa je treba pospraviti pšenico …

V. K.

Poletni drobir

Tisto leto je bilo pretežno deževno poletje v primerjavi z leti, ko je poletne mesece pestila huda suša z neznosno vročino in pomanjkanjem pitne vode. Vročine je bilo to poletje skupaj za dan ali dva. Potem je nenadoma nastala sprememba in padec temperature je povzročil razliko za petnajst ali več stopinj Celzija.

Kumaric je bilo tisto poletje kar nekaj in Malčika jih je skrbno pobirala. Tudi fižol je dobro zrasel.

»Domača zelenjava je skrb in sad pridnih gospodinj,« je večkrat slišala od starejših žena. Kadar Malčika ni imela podnevi dovolj časa za konzerviranje zelenjave, je to storila ponoči. Iz njenih rok je v poznih nočnih urah prišel tudi marsikateri kozarec kuhane marmelade. Z veseljem ga je podarila, če ni imela kaj drugega pri roki, ko je želela koga obdariti. Še posebej se je potrudila, ga zavila v pisan papir in povila z rdečim trakcem. Zdelo se ji je, da je takšno darilo bolj osebno. Vse poletje je imela dovolj dela z vlaganjem sadja in zelenjave, če le ni klestila toča in vzela pridelka. To pa se je kdaj pa kdaj tudi zgodilo.

Pred njihovo hišo je na gredici skoraj vedno cvetelo več vrst rož. Prve so zacvetele narcise zgodaj spomladi, vrt je cvetel vse tja do poznojesenskih rož in nazadnje belih krizantem, vse dokler ni pritisnil mraz. Malčika je rada izbirala primerne rože, da je naredila lep šopek in ga postavila v vazo na mizo v kuhinji. Poleti je bilo dovolj vrtnic, gladiol, marjetic, beračic … Tudi k darilu za rojstni dan je rada dodajala rože. Kdaj pa kdaj jih je odnesla v domačo cerkev in ob vseh svetih, je z njimi naredila nagrobne šopke svojim prednikom na grobove … Malčika je z rožami marsikomu naredila veselje.

Njena mama je bila na rože z domače grede še posebno ponosna in jih je občudovala.

»Hiša brez rož je kakor ženin brez neveste,« je pogosto govorila.

»Mimo vrtnice ne moreš iti, ne da bi se zazrl vanjo. Še tako žalostno srce razveseli.«

Marsikdo je opazil njene vrtnice in ob tem je bila srečna. Dokler je zmogla, jih je sama obrezovala, škropila in pobirala suhe cvetove, potem so jo nadomestile mlajše roke.

V Malčikinem življenju so imele »ženske stvari« posebno mesto. Da pa so ženske stvari lahko posvojili tudi moški, je videla na lastne oči. Nekoč se je srečala z moškim, ki je znal odlično kvačkati, česar še kaj takega ni videla še nikoli. Izdeloval je čudovite rože vseh vrst in poročne šopke …

Sama je tudi marsikaj izdelovala. Velikokrat je potrebovala darilo, pa se je dela lotila kar sama. Iz njenih rok je nastalo veliko kvačkanih, vezenih … izdelkov. Najbolj je bila vesela vezenih jaslic, za katere si je motiv narisala sama in jih je imela trikrat na razstavi v Veržeju, tako kot so nastajale. Po prvi razstavi je dodajala motiv in ga izboljšala. Tretjič pa je menila, da so jaslice dovolj izpopolnjene in jih ne bo več spreminjala.

Nekoč, v mladih letih, je svoje izdelke dala na stojnico v domačem kraju ob veliki maši. Izkupiček za prodano je z veseljem vzela kot nagrado ne glede na to, koliko ur je vložila v delo. Vsak njen izdelek je bil drugačen, ker je najprej pomislila na osebo, ki ji bo namenjen, šele zatem se je lotila dela. Najbrž bi bilo brez ročnih del Malčikino življenje precej bolj pusto, tako pa je lahko ustvarjala in naredila marsikatero veselje sebi in drugim.

Malčika se je spominjala poletnih neviht v otroštvu. Imele so poseben čar, kaj takšnega dandanes ni več. Takrat sta oče in mama pograbila odejo, ona in brat sta jima sledila. In vsi štirje so šli spat na sveže pospravljeno seno na podstrešje. Malčiki se je zdelo, da so tako bliže nebesom, ampak grmelo je tudi močneje …

»Laže uidemo, če udari strela, kakor če smo zaprti v hiši,« je razložila mama. Vonj sena jih je uspaval, da so trdno zaspali in jih ni bilo lahko prebuditi. Vendar zaspali so šele takrat, ko je grmenje utihnilo.

Malčika je zapredla v misli, daleč nazaj … Z žetvijo je bilo nekoč veliko dela. Pravzaprav je bila eno največjih poletnih del. Spomin ji je ušel v zgodnje otroštvo, ko je ded s koso ročno kosil pšenico in rž. Ječmena takrat niso sejali. Ateja je čez poletje vzela tujina, da je lahko družina preživela. Na koso je imel ded pritrjeno posebno kljuko, da je pšenica padala nanjo. Preden je začel delo, je dvignil klobuk in rekel: »Bog pomagaj!« Malčika je sukala »povresla«, na katera je mama s srpom polagala pobrano pšenico ter jo potem povezala v snop. Kadar je bila njiva polna ležečih povezanih snopov, jih je bilo treba zložiti v »šebare«. Vsak šebar je dobil še svoj »klobuk«.

Težava je bila, kadar je grozila nevihta. Takrat se je narava pokazala v vsej čarobnosti barv. Strnišče se je zlatilo rumeno, in kadar je sonce sijalo izza polovice neba, druga polovica neba pa je bila temno modra, napolnjena z dežjem, je njiva žarela v rumeni barvi kot na slikarskem platnu. Malčika je bila zamaknjena v te barve. Želela si je, da bi ta trenutek trajal večno … A kot vse drugo je tudi to čez hip minilo! Takrat sta ded in mama priganjala: »Pohitimo, da dež ne zmoči snopov!«

Delali so s podvojeno silo, da so ušli dežju. Šebare so potem nekaj časa pustili na njivi, da so se posušili, potem so pšenico in rž v snopih zvozili domov na gumno in skedenj. Tam so snopi počakali na mlatitev.

Mlatitev je bilo še eno veliko delo in opravilo. Pri vsaki hiši je bilo pričakovano, da se do velike maše opravi to delo. Kdor tega ni opravil, so ga drugi zbadali. Mlatitev je pri Malčikinih trajala včasih poldrugi dan. Mala mlatilnica je imela majhno grlo in je šlo delo počasi. V tistih zgodnjih časih jo je poganjal motor na bencinski pogon, imel je glasen pokajoč zvok.

Ko so spustili vso pšenico in rž skozi mlatilnico, se je na dvorišču nabralo toliko slame, da je zapolnila vsak kotiček dvorišča. Malčika je včasih z veliko željo opazovala sosede, pri katerih je mlatila večja mlatilnica veliko hitreje in je več ljudi pomagalo pri delu. Želela si je, da bi tudi pri njih bilo delo tako hitro opravljeno.

»Mama, zakaj moramo mi mlatiti sami, k sosedovim pa pride več ljudi pomagat in je hitro gotovo?« Jo je spraševala.

»Pridno pomagaj, pa bomo tudi mi hitro gotovi,« je mama hitro končala pogovor.

Vso slamo z dvorišča so z vilami znosili na podstrešje in če je še kaj ostalo, so zunaj postavili »oslico«.

»Jutri je nedelja. Pospraviti moramo in pomesti, saj se ne sme nič poznati od mlatitve,« je mama priganjala Malčiko, kadar je delo ostalo na sobotni dan. Po navadi je mama skrbno pospravila ostanke slame, da je bilo na dvorišču komaj kaj opaziti sledove mlatitve. Potem pa je bilo treba na gumnu ločiti zrnje od plev, kar je bilo težko in umazano delo. Predvsem je bilo to delo ostalo mami. Vzela je veliko rešeto in z njim presejala vso zrnje, to je trajalo kar nekaj časa. Na koncu sta mama in ded vse zrnje prevetrila, da je bil en del zrnja pripravljen za mlin, drugi del pa za jesensko setev.

Mala Malčika se je poleg žetve in mlatitve najbolj veselila mladega krompirja in novih kumaric, ki jih je mama naredila s kislim mlekom in smetano in jih postavila na mizo. In zgodnjih rumenih okroglih sliv. Nova hrana tistega poletja je vsaj nekoliko odtehtala težak, dolg in naporen potek dela od setve do žetve.

Iz spominov je Malčiko predramil njen mož Jožko.

»Popoldan je spet napovedan dež.«

Skrbelo ga je, kako bodo poželi še zadnjo njivo pšenice. Jožko je z negotovostjo pogledoval skozi okno. Tistega dne sta z ženo Malčiko težko čakala, kdaj bo prišel brat Lojzek žet. Kmetje so lovili redke ure sončnega vremena in vsak bi rad čim prej opravil delo.

Popoldanski pogovor v kuhinji je zmotil Lojzek. »Tukaj sem, če boste želi.« Malčika se ga je zelo razveselila, dobre volje se je pridružil še Jožko.

»Spij kozarec osvežilne pijače, potem pa lahko.« Ponudila mu je hladno pijačo, da se je Lojzek odžejal.

» Ne bomo zapravljali časa, ker se zopet oblači,« je bil kratkih besed Lojzek, in že izginil skozi vrata. Za njim je stopil Jožko, da odpelje traktor s prikolico na njivo.

Malčika je imela v mislih malico za brata, a je šla gledat vreme. Lojzek je že začel žeti. Ozrla se je proti gračkemu kotu, kjer so se kopičile črne megle.

»Moj Bog, da bi le zdržalo!« V mislih je začela ponavljati besede očenaša, kot že tolikokrat, kadar je bila v težavah.

»Ali ni Lojzek malo prej med drugim omenil, da mu kombajn ne dela tako, kot bi bilo treba? Da nekaj škrta v njem? Ja, žanje še. Samo, ali bo motor vzdržal …? Je v strahu razmišljala Malčika. Še bolj se je oprijela molitve. Kombajn je vrsto za vrsto počasi zmanjševal obseg pšenice. V daljavi je zagrmelo. Videla je, da je Lojzek enkrat že nasul pšenico na prikolico … Potem še mora enkrat ali dvakrat s kombajnom po njivi naokrog. Sonce, ki je še maloprej svetilo na eni strani neba, so po drugi strani popolnoma prekrili oblaki.

Malčika je pogledala skozi vrata na njivo. Lojzek je stresel zadnja zrna pšenice s kombajna na prikolico. Jožko je s traktorjem kar se da hitro zapeljal polno prikolico z njive proti domu. Tudi Lojzeku se je mudilo, da bi prišel s kombajnom pred nevihto domov.

Malčika je vsa zbegana in negotova hodila po hiši ter s strahom pogledovala skozi okno, ali že dežuje… Jožko bi moral spraviti pšenico na gumno, da bi bila na varnem.

Šla je, da bi videla, kako daleč je z delom. Jožko ji je prihajal naproti z umirjenim izrazom in nasmeškom: »Ušli smo pred dežjem.«

Malčiko je obšla sladka opojnost. S hvaležnim pogledom je pobožala moža in potihoma dahnila: »Hvala Bogu!« Brata bo že še pozneje povabila na malico. Začele so padati prve močne dežne kaplje.

Štefka Bohar

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 30. Sep 2020 at 14:44

102 ogledov

Osteoartroza – kronična napredujoča bolezen sklepov
Bolečine v sklepih so pogost razlog obiska v ambulanti zdravnika družinske medicine. Če ni razlog bolečine v sklepu poškodba, predvsem starejši ljudje govorijo o revmatskih težavah in artritisu, ki so posledica napornega dela ali prehladnih obolenj. V resnici pa največkrat pri srednji in starejši generaciji ljudi govorimo o težavah, ki so posledica bolezni, imenovane osteoartroza. To je kronična in napredujoča bolezen sklepov, ki je najpogostejši vzrok za bolečino in zmanjšano funkcijo sklepov v starosti. Pri tej bolezni so v celoti prizadete vse sklepne strukture. Vzroki za nastanek osteoartroze so različni in pogosto povezani med seboj. Najpomembnejši proces te bolezni je vnetje, vendar je to bolezen treba ločiti od drugih vnetnih revmatičnih bolezni. Več kot 10 odstotkov svetovne populacije trpi zaradi osteoartroze, ki je pogosto tudi vzrok za nastanek invalidnosti. Osteoartroza ni bolezen, pri kateri ima osrednjo vlogo okvara sklepnega hrustanca zaradi obrabe, temveč je prizadet celotni sklep, nastane njegova strukturna in funkcijska okvara. Prizadeti so sklepna ovojnica, hrustanec, kost, ligamenti in obsklepne mišice. V sklepu pride do izliva vnetne tekočine, sklepni hrustanec se razgrajuje, v podhrustančni kosti nastajajo razjede. Pet značilnih znakov Ločimo primarno osteoartrozo in sekundarno osteoartrozo, ki je posledica fizikalnih dejavnikov, anatomskih sprememb, presnovnih bolezni, endokrinih bolezni ter vnetnih bolezni. Pomemben vpliv imajo tudi genetski dejavniki in kajenje. Osteoartroza včasih kljub ugotovljenim spremembah na rentgenskih posnetkih ne povzroča nobenih kliničnih znakov. Za to bolezen je značilnih pet najpogostejših znakov, ki so sklepna bolečina, okorelost, zadebeljen ali razoblikovan sklep, omejena gibljivost sklepa in slišne krepitacije v sklepu. Bolečina je topa in globoka in se počasi povečuje. Na začetku se pojavlja le med telesno dejavnostjo, z napredovanjem bolezni pa se pojavi tudi v mirovanju. Okorelost je najpogostejša zjutraj in po mirovanju in ne traja več kot pol ure. Sklep je zadebeljen zaradi izliva, nabrekle sklepne ovojnice in kostnih izrastkov. Slabša gibljivost sklepov je tudi posledica nabreklih mišic. Prizadet je sicer lahko kateri koli sklep na telesu, vendar so nekateri pogosteje, na primer sklepi prstov na rokah, koleno, kolk, stopalo in hrbtenica. Ob prizadetih sklepih na rokah pogosto nastanejo vnetni vozliči. Na hrbtenici sta največkrat prizadeta vratni in ledveni del, ki sta njena najbolj gibljiva dela. Če je hkrati prizadetih več sklepov na različnih mestih, govorimo o generalizirani osteoartrozi, ki se pogosto začne med štiridesetim in petdesetim letom starosti. Ugotavljanje obolenja Diagnoza osteoartroze, ki jo po navadi ugotovi zdravnik družinske medicine, temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in rentgenskih preiskavah. Laboratorijski testi so večinoma normalni, le pri sekundarni osteoartrozi so nenormalnosti v izvidih v povezavi z osnovno boleznijo, ki spremlja artrozo. Rentgenske preiskave so zelo pomembne za ugotavljanje osteoartroze. Zaradi primerjave slikamo rentgensko tudi parni sklep. Pri začetnih oblikah osteoartroze je lahko rentgenski izvid normalen. Pozneje se pojavijo zoženje sklepne špranje, kostni izrastki, skleroza sklepnega hrustanca in kostne ciste. Včasih si je treba pomagati še z ultrazvočnimi preiskavami in magnetno resonanco. Zdravila in zdravljenje Zdravil, ki bi preprečevala nastanek ali napredovanje osteoartroze, na žalost nimamo. Zdravljenje je še vedno le simptomatsko. Cilj zdravljena je lajšanje bolečine, in okorelosti, izboljšanje gibljivosti in kakovosti življenja ter preprečevanje napredovanja bolezni. Zdravljenje poteka stopenjsko. Ločimo farmakološko, nefarmakološko in kirurško zdravljenje. Nefarmakološko zdravljenje zajema poučevanje bolnika, zdrav način življenja, fizikalno in delovno terapijo. Pomembna je tudi družbena pomoč, na primer združevanje bolnikov z osteoartrozo v laična društva. Med zdravila za zdravljenje osteoartroze uvrščamo lokalna zdravila, kot so na primer mazila, paracetamol, nesteroidne antirevmatike, opioidne analgetike, glukokortikoide in zdravila, ki jih vbrizgamo lokalno v sklep. Raziskave so usmerjene v uporabo vsadkov zdravega hrustanca v prizadete sklepe. Zdravljenje bolnikov z napredovalo osteoartrozo ter motnjami gibljivosti je tudi kirurško. Pogost primer kirurškega zdravljenja je zamenjava hudo prizadetega sklepa z umetnim sklepom ali protezo.

Tue, 29. Sep 2020 at 08:33

142 ogledov

Žive ljudske zgodbe in liki Franceta Bevka
Letošnji september zaznamujeta okrogli obletnici pisatelja Franceta Bevka: rodil se je 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl osemdeset let pozneje istega dne leta 1970 v Ljubljani. Njegove knjige še vedno ostajajo n seznamih šolskega branja. Svet se je spremenil in Bevkove povesti pripovedujejo o nekem drugem, preteklem času – pa vendar našem, saj je bil to svet naših prednikov. Zdaj odpirajo drugačno možnost branja: mladim približajo nekdanji svet in jim porajajo vprašanja o današnjem. Te dni je izšla pri Mladinski knjigi tudi monografija France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki omogoča poglobljeno spoznavanje Bevkovega ustvarjanja, življenja in delovanja. Bevk, ki ni bil le kronist, pač pa pisec živih, napetih zgodb, ki so bile ljudem blizu. Kajti bil je zgodbar, pripovedovalec zgodb, ki je črpal iz zakladnice ljudske domišljije, pisal pa je tudi o prelomnih dogodkih in človeških stiskah. Zato njegove knjige odrasli še danes z užitkom vzamemo v roke: v njih zaživijo zgodbe iz kmečkega življenja, krivice in pomembni trenutki v zgodovini, ki so nas zaznamovali. Otroštvo v Zakojci Bevkova rojstna vas Zakojca pri Cerknem je bila majhna vas »kakih tridesetih hiš, raztresenih po vsem pobočju«. V lesenih, napol zidanih bajtah so živeli vaški čevljarji, krojači, mizarji, dninarji. Imeli so nekaj krp zemlje, sadovnjak nekaj repov v hlevu in nekaj lazov v gmajni, piše Boris Jukić, eden od piscev bogate monografije o Francetu Bevku, o njegovi domači vasi. Tako kot drugi je zato tudi Bevkov oče moral po zaslužek drugam: drvaril je po Koroškem in Slavoniji, delal na cestah v Dalmaciji in Bosni. Vrnil se je bolan, zbolel je za malarijo. Za preživetje je začel čevljariti, naselil pa se je v Jernejevi bajti kot gostač. Tu se je 17. septembra 1890 rodil prvi od njegovih osmih otrok, sin France. Zgodbe ob zimskih večerih Iz teh prvih let se je pozneje napajalo Bevkovo pripovedništvo, tako izrazito živo: iz pripovedi deda in babice ob zimskih večerih, ki sta bila prava zakladnica zgodb iz bližnje in daljne preteklosti, iz zgodovine fare, o ljudeh, ki so se jih spominjali. »Zijal sem in lovil besede,« se je spominjal Bevk teh pripovedovanj, »ki so se trgale med nabijanjem kladiv in suhim šumenjem drete. Gledal sem obraze, ki jih je lepšal tisti značilni, mirni nasmeh, ki se poraja iz spominov.« Ded ga je pogosto ob večerih posedel v naročje in mu pripovedoval zgodbe, to so bile pustolovščine iz njegovega razgibanega življenja, med drugim o tem, kako je s četico vojakov lovil razbojnika Lazarinija, pa zgodbe iz skrivnostnega sveta starega izročila in vraž … In potem je bila tu mati, stvarna ženska, s katero pa sta bila v fantovem otroštvu velika prijatelja. Fantiča je jemala s seboj v laze. Bevk se je spominjal tega takole: »Vidim jo, kako čepe okopava, pleve ali žanje na štirih njivicah v bližini hiše, v lazah na gmajni, a največkrat na sosedovem polju. Da nisem bil doma v napotje, me je pogosto jemala s seboj na dnino. Ob njivi je pogrnila odejico na trato, ki je ležala v senci kakega grma ali skale, in me posedla nanjo … Mati mi je metala polžje kajžice, ki sem jih hranil kot zaklad, včasih mi je vrgla kak zarjavel gumb, ki ga je našla na njivi, nekoč star krajcar.« Vendar je usoda spletla niti tako, da mati ni bila dolgo v pisateljevem življenju. Ko mu je bilo komaj petnajst let, je nenadoma umrla: opoldan je legla in ponoči izgubila zavest, iz nje je odtekalo življenje. V črtici Moja mati Bevk pretresljivo opisuje, kako se je zavedel, da mame ne bo več: »Šele po pogrebu, ko sem bil sam sredi gozda, se je izločila jasna predstava o izgubi matere pred menoj. Občutek strašne, prestrašne samote me je objel. Zdelo se mi je, da bom vse življenje hodil sam samcat po svetu, vedno isto pot z bremenom od lazov in iz gozda domov, koder sva prej hodila dva. Ni je bilo ne v izbi ne v vrtu ne v hlevu, vse je stalo prazno. Čudovito je, kako se izprazni svet, kadar umre mati, kakor da bi ne umrl en samo človek in manjka milijon ljudi. Jed je grenka, postelja je trda, beseda je trpka, še sonce ni več isto. In vsakikrat, ko se tega zaveš, kane grenka kaplja v dušo. – Jokal sem sam, samoten, nihče ni tehtal mojih solza …« Črte življenja Dolga in vijugava pot je Bevka pripeljala do Podgore, kjer se je šolal na učiteljišču, pismo domačega župnika pa mu je omogočilo preživetje, saj je dobil pri podgorskih kapucinih prenočišče in hrano med študijem. Ko se je učiteljišče preselilo v Gorico, je moral tja potovati tudi France, ki je tako drugi letnik učiteljišča nadaljeval v Gorici, hranil se je pri kapucinih, stanovanje pa je dobil pri lepi temnolasi gospodinji Fani in se z njo zapletel v ljubezensko razmerje. V tem času je že začel objavljati v Domačem prijatelju in drugod. Po maturi pa ga je čakalo učiteljevanje v domačih hribih, v Orehku, do koder je imel od doma uro hoda, leta 1916 pa je bil, ker je pisal črtice s protivojno tematiko, premeščen v Novake. Bližali so se viharni časi: Bevk se je na dan, ko se je začela mobilizacija, poročil z Lucijo Mavri, dekle je bila namreč noseča. Naboru se uspešno izmika, toda leta 1917, ko gre prva svetovna vojna v tretje leto, ga vpokličejo: odide na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Ko se vrne, v Novake, se počuti v domačem okolju utesnjenega, tedaj prispe vabilo Izidorja Cankarja, naj pride v Ljubljano za sodelavca oziroma urednika. Po vojni je nekaj časa preživel v Ljubljani, kjer je postajal vedno bolj znan in dejaven in za dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču: vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža, humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Njegovo zasebno življenje je zapleteno: po obdobju z novo izbranko Miro, s katero je imel otroka, se je vrnila k Bevku žena Lucija z otrokoma in zaživijo kar mirno življenje. V zakonu z Lucijo se mu rodita še dva otroka. Toda potem se stvari znova zapletejo … Sledila so težka leta za primorske Slovence, še težja po podpisu Rapalske pogodbe, in za Bevka so bila to leta hišnih priporov in konfinacij. Leta 1943, ko je prišel iz zapora, se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in postal eden izmed njegovih voditeljev v Slovenskem primorju. Tudi po vojni je imel vrsto uglednih funkcij v političnem in kulturnem življenju, bil je zelo cenjen pisatelj, njegovo pisateljsko delo pa vsa leta v središču pozornosti. Po vojni je živel v Trstu, potem pa v Ljubljani, v tem mestu je na svoj osemdeseti rojstni dan tudi umrl. Podobe domačega sveta Za njim pa je ostala prava zakladnica del: romanov, novel, kmečkih povesti, pisal je črtice, drame, mladinske povesti pa tudi filmske scenarije in veliko prevajal. Mladi bralcem so bile najljubše njegove povesti Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna, ki se dogajajo v svetu bajtarjev in dninarjev v tolminskih hribih, pa povest Lukec in njegov škorec, o poti k očetu v Ameriko, ki se dotika izseljenske tematike. Izpod njegovega peresa so se porajali zgodovinski romani za odrasle in kmečke povesti, njegovo najznamenitejše delo pa je Kaplan Martin Čedermac, o kaplanu v Vrsniku v Beneški Sloveniji, ki se upre zahtevam Italijanom, da bi pridigal v slovenščini. Še veliko je tega, kar bi bilo mogoče povedati o pisateljevem bogatem življenju in delu. Obsežna monografija iz zbirke Album France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki jo je napisalo več piscev in z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi z različnih zornih kotov osvetljuje Bevkovo življenje, pisanje in delovanje, je branje, ki omogoča, da spoznamo pisateljevo osebnost v celoti. Šele ko preberemo to knjigo, tudi razumemo, da branje Bevkovih del odpira pogled na neki svet, ki je trdno zasidran v duši slovenskega človeka. Prav iz tega branja je mogoče premišljevati o vrednotah nekdanjega in današnjega sveta, bogastvu in revščini, ljubezni in družini, jeziku in ponosu …

Fri, 25. Sep 2020 at 12:17

187 ogledov

Jesenske kremne juhe
Juha iz zelenje, pastinaka in pora so tri dobre kremne juhe, ki jih je čisto preprosto pripraviti. Pastinak je v slovenski kuhinji manj znan, čeprav ima prijeten okus. Podoben je peteršiljevi korenini. Lahko ga pečemo skupaj s krompirjem, in če ga že imamo, lahko pripravimo tudi juho. Kremna juha iz zelene s pehtranom Sestavine: 1 gomolj zelene, 2 krompirja, oljčno olje, jušna osnova, pehtran, 200 g kisle smetane, poper, 1 žlička mletega muškatnega oreščka Zeleno olupite in jo na oljčnem olju na hitro podušite. Dodajte olupljen in na kocke narezan krompir, zalijte z jušno osnovo in kuhajte do mehkega. Ko je krompir zelenjava kuhana, juho zmešajte z mešalnikom in ponovno zavrite. Pehtran sesekljajte in ga skupaj s kislo smetano dodajte juhi. Preden juho ponudite, jo popoprajte in dodajte muškatni orešček. Pixabay Naročite knjigo s klikom na naslov JUHE ZA VSE OKUSE.  Kremna juha iz pastinaka Sestavine: 6–8 korenin pastinaka, 1 krompir, 1 korenček, 1 čebula, 1 žlička masla, 200 ml mleka, jušna osnova, 100 ml sladke smetane, sol, beli poper, mleti muškatni orešček Olupite, očistite in narežite zelenjavo. Stopite maslo in dodajte čebulo, pastinak ter korenje. Pražite, da se zelenjava malo zmehča. Dodajte olupljen in na kocke narezan krompir, nato pa zalijte z jušno osnovo. Kuhajte, dokler se zelenjava ne zmehča. Juho zmešajte z mešalnikom in ponovno segrejte, da zavre. Dodajte mleko in sladko smetano ter ponovno segrejte, vendar samo do vretja. Ko je juha kuhana, jo dosolite, poprajte in dodajte muškatni orešček. Z juho ponudite popečen kruh. Porova kremna juha Sestavine: 400 g pora, 1 večji krompir, olje, sol, poper, muškatni orešček, 100 ml sladke smetane, jušna osnova Očiščen in na kolobarje narezan por na olju pražite, da postekleni. Dodajte narezan in olupljen krompir ter zalijte z jušno osnovo. Kuhajte približno 20 minut. Solite, poprajte in juho v mešalniku mešajte tako dolgo, da dobite kremno juho. Na koncu juhi dodajte sladko smetano in muškatni orešček. Juho lahko okrasite z dušenim porom. Več idej za pripravo juh najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/juhe-vse-okuse  

Fri, 25. Sep 2020 at 09:38

196 ogledov

Pripravimo praznično mizo za trgatev
Trgatev ni vsakdanje opravilo ali delo, zato ga po večini, vsaj v manjših vinogradih, doživljajo kot staro šego in družabni dogodek. Vinogradnik poskrbi za vse potrebne pripomočke v vinogradu in kleti, naloga gospodinje pa je, da sestavi jedilnik in poskrbi, da so trgači siti. Celodnevno delo na zraku podvoji lakoto. »Kako pogostimo in serviramo obroke,« piše Mirjam Grilc v svoji knjigi Praznične mize, »je odvisno od števila ljudi in naših zmožnosti. Najlepše je, če ob lepem vremenu postavimo mizo kar v vinogradu, tako je trgatev bolj doživeta. Lahko pa jo postavimo v bližini hiše, to bo gospodinji olajšalo delo. Odnos in spoštovanje do dela lahko pokažemo z okraski, kot je list na prtičku ali vejica robidovja.« V njeni knjigi boste našli zamisli, kako okrasiti mizo ob različnih praznikih pa tudi kaj skuhati ob takih priložnostih.   Jedilnik za trgatev golaževa juhazelenjavni lonecpečena rebrca s korenjem in slivamiajdova kaša z gobamihaloška gibanicagrozdni zavitekbučne kroglice Golaževa juha Sestavine za 6 oseb: 300 g govedine, 600 g krompirja, 200 g korenja, 1 večja čebula, maslo, 2 žlički rdeče mlete paprike, žlička paradižnikovega koncentrata, nekaj kapljic kisa, lovorov list, malo šetraja; za podmet: 1 žlička moke, 50 ml kisle smetane (gladko zmešamo), 1,6 l vode, sol Čebulo nasekljamo, govedino narežemo na manjše kose, krompir olupimo in narežemo na manjše kose, prav tako korenčke. Maslo stopimo in dodamo čebulo, žlico vode, malo posolimo in popražimo. Ko čebula spremeni barvo, dodamo govedino in pražimo naprej. Praženo meso potresemo z mleto rdečo papriko, dodamo malo paradižnikovega koncentrata, premešamo in na hitro podušimo. Dodamo krompir, korenje, lovorov list in šetraj ter zalijemo z vodo ali zelenjavno jušno osnovo. Kuhamo približno 1 uro, nato vmešamo podmet in dodamo nekaj kapljic kisa. Pečena rebrca s slivami in korenjem Sestavine za 6 oseb: 1 kg svinjskih rebrc, pest suhih sliv, 5 večjih korenčkov; za marinado: oljčno olje, česen, sol, poper, mleta rdeča paprika V posodici zmešamo sol, poper, mleto papriko, nasekljan česen in oljčno olje. Z dobljeno marinado premažemo rebrca in jih na koncu prelijemo s preostankom ter pustimo stati nekaj ur na hladnem. Rebra preložimo v pekač tako, da je koža na dnu, dodamo slive in na večje koščke narezano korenje in premešamo z marinado. Pečica naj bo segreta na 220 stopinj. Pekač pokrijemo s folijo in pečemo približno 25 minut, nato folijo odstranimo in pečemo še 15 do 20 minut. Bučne kroglice Sestavine za 25 kroglic: 180 g bučnih semen, 70 g masla sobne temperature, 100 g temne čokolade, 70 g sladkorja v prahu, kavna žlička rumove arome, za noževo konico soli Bučna semena zmeljemo, nato jih na papirju za peko pečemo v pečici pri 180 stopinjah 10 minut. Čokolado stopimo nad vodno paro. V skledo damo maslo, sladkor in sol, med mešanjem dodamo stopljeno čokolado, rumov izvleček in dobro polovico bučnih semen. Dobro premešamo in zmes postavimo v hladilnik za 20 minut. Iz zmesi oblikujemo kroglice in jih povaljamo v preostalih mletih bučnih semenih. Shranimo jih v suhem in hladnem prostoru, preden jih ponudimo. Grozdni zavitek Sestavine: 500 g zamrznjenega listnatega testa (2 kosa, ki ju razvaljamo), rumenjak in žlica olja; nadev iz temnega grozdja: 180 g očiščenega temnega grozdja, 4 žlice slivovega džema, 3–4 žlice piškotnih drobtin; nadev iz svetlega grozdja: 150 g očiščenega belega grozdja, 4 žlice grozdnega džema, 3 žlice piškotnih drobtin, 3–4 žlice skute Testo odmrznemo in pečico vključimo na 190 stopinj. Pol testa razvaljamo na pomokani površini in ga namažemo s slivovim džemom, potresemo s piškotnimi drobtinami ter polovico testa obložimo z grozdnimi jagodami. Zavijati začnemo s stranjo, na kateri so grozdne jagode. Zavitek prestavimo v pekač. Drugi kos testa razvaljamo, namažemo z grozdnim džemom, potresemo s piškotnimi drobtinami in skuto, na polovico pole pa dodamo belo grozdje in zavijemo. Zavitek premažemo z rumenjakom in pokapamo z oljem. Pečemo pri 180 do 190 stopinjah eno uro. Zadnji 10 minut zvišamo temperaturo pečice na 200 stopinj. Več zamisli za priprav prazničnih miz in jedi najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/praznicne-mize                                          

Thu, 24. Sep 2020 at 15:53

298 ogledov

Krepčilna marmelada iz suhega sadja
Lahko pa uživamo takšno marmelado po žličkah tudi preventivno v prehodnih dneh, da se z jesenjo pripravimo na zimske dni ali pred pomladjo, da si povrnemo moči. Zanjo potrebujemo: 1 l terana, 250 g suhih češpelj, 250 g temnih rozin, 250 g suhih brusnic, 250 g suhih fig, 250 g svežih borovnic, 1 kozarec medu, 2 žlici cimeta v prahu, 2 žlici ingverja v prahu. Fige in češplje narežemo na koščke in jih skupaj z drugim naštetim sadjem damo v kozico, zalijemo s teranom in damo kuhati. Vre naj 10 minut, nato odstavimo in zmeljemo s paličnim mešalnikom v gladko gosto maso. Dodamo cimet in ingver in dobro premešamo. Ko se ohladi do 40 stopinj, dodamo med, dobro premešamo in napolnimo v steklene kozarčke. Dobro zapremo in shranimo na temnem in hladnem mestu. Uživamo samostojno, dvakrat na dan po 1 žličko, ob večjih težavah tudi 3- do 4-krat na dan. Sladkorni bolniki naj se o uživanju te marmelade posvetujejo z zdravnikom.

Thu, 24. Sep 2020 at 15:40

237 ogledov

Stari vzorci, nove čipke
V Mestnem muzeju Ljubljana je na ogled razstava vzorcev za čipke, ki so jih pred 100 leti ustvarile oblikovalke Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani. Stare vzorce na razstavi dopolnjujejo čipke, ki jih je na novo interpretiralo 24, večinoma ljubljanskih klekljaric. Ob razstavi, ki jo avtorsko podpisuje Mojca Ferle, bo izdan katalog z 32 izbranimi vzorci. Razstava je odprta od 23. 9. 2020 do 9. 11. 2020.
Teme
Pisana njiva Kratke zgodbe Štefka Bohar

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za poletni čas