Žive ljudske zgodbe in liki Franceta Bevka
Ob 130. obletnici pisateljevega rojstva in 50. obletnici smrti je izšla monografija France Bevk - Od Pestrne do Čedermaca
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 29. september 2020 ob 08:33

Odpri galerijo

Vir fotografij: monografija France Bevk

Letošnji september zaznamujeta okrogli obletnici pisatelja Franceta Bevka: rodil se je 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl osemdeset let pozneje istega dne leta 1970 v Ljubljani. Njegove knjige še vedno ostajajo n seznamih šolskega branja. Svet se je spremenil in Bevkove povesti pripovedujejo o nekem drugem, preteklem času – pa vendar našem, saj je bil to svet naših prednikov. Zdaj odpirajo drugačno možnost branja: mladim približajo nekdanji svet in jim porajajo vprašanja o današnjem. Te dni je izšla pri Mladinski knjigi tudi monografija France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki omogoča poglobljeno spoznavanje Bevkovega ustvarjanja, življenja in delovanja.

Bevk, ki ni bil le kronist, pač pa pisec živih, napetih zgodb, ki so bile ljudem blizu. Kajti bil je zgodbar, pripovedovalec zgodb, ki je črpal iz zakladnice ljudske domišljije, pisal pa je tudi o prelomnih dogodkih in človeških stiskah. Zato njegove knjige odrasli še danes z užitkom vzamemo v roke: v njih zaživijo zgodbe iz kmečkega življenja, krivice in pomembni trenutki v zgodovini, ki so nas zaznamovali.

Otroštvo v Zakojci

Bevkova rojstna vas Zakojca pri Cerknem je bila majhna vas »kakih tridesetih hiš, raztresenih po vsem pobočju«. V lesenih, napol zidanih bajtah so živeli vaški čevljarji, krojači, mizarji, dninarji. Imeli so nekaj krp zemlje, sadovnjak nekaj repov v hlevu in nekaj lazov v gmajni, piše Boris Jukić, eden od piscev bogate monografije o Francetu Bevku, o njegovi domači vasi. Tako kot drugi je zato tudi Bevkov oče moral po zaslužek drugam: drvaril je po Koroškem in Slavoniji, delal na cestah v Dalmaciji in Bosni. Vrnil se je bolan, zbolel je za malarijo. Za preživetje je začel čevljariti, naselil pa se je v Jernejevi bajti kot gostač. Tu se je 17. septembra 1890 rodil prvi od njegovih osmih otrok, sin France.

Zgodbe ob zimskih večerih

Iz teh prvih let se je pozneje napajalo Bevkovo pripovedništvo, tako izrazito živo: iz pripovedi deda in babice ob zimskih večerih, ki sta bila prava zakladnica zgodb iz bližnje in daljne preteklosti, iz zgodovine fare, o ljudeh, ki so se jih spominjali. »Zijal sem in lovil besede,« se je spominjal Bevk teh pripovedovanj, »ki so se trgale med nabijanjem kladiv in suhim šumenjem drete. Gledal sem obraze, ki jih je lepšal tisti značilni, mirni nasmeh, ki se poraja iz spominov.« Ded ga je pogosto ob večerih posedel v naročje in mu pripovedoval zgodbe, to so bile pustolovščine iz njegovega razgibanega življenja, med drugim o tem, kako je s četico vojakov lovil razbojnika Lazarinija, pa zgodbe iz skrivnostnega sveta starega izročila in vraž …

In potem je bila tu mati, stvarna ženska, s katero pa sta bila v fantovem otroštvu velika prijatelja. Fantiča je jemala s seboj v laze. Bevk se je spominjal tega takole: »Vidim jo, kako čepe okopava, pleve ali žanje na štirih njivicah v bližini hiše, v lazah na gmajni, a največkrat na sosedovem polju. Da nisem bil doma v napotje, me je pogosto jemala s seboj na dnino. Ob njivi je pogrnila odejico na trato, ki je ležala v senci kakega grma ali skale, in me posedla nanjo … Mati mi je metala polžje kajžice, ki sem jih hranil kot zaklad, včasih mi je vrgla kak zarjavel gumb, ki ga je našla na njivi, nekoč star krajcar.«

Vendar je usoda spletla niti tako, da mati ni bila dolgo v pisateljevem življenju. Ko mu je bilo komaj petnajst let, je nenadoma umrla: opoldan je legla in ponoči izgubila zavest, iz nje je odtekalo življenje. V črtici Moja mati Bevk pretresljivo opisuje, kako se je zavedel, da mame ne bo več: »Šele po pogrebu, ko sem bil sam sredi gozda, se je izločila jasna predstava o izgubi matere pred menoj. Občutek strašne, prestrašne samote me je objel. Zdelo se mi je, da bom vse življenje hodil sam samcat po svetu, vedno isto pot z bremenom od lazov in iz gozda domov, koder sva prej hodila dva. Ni je bilo ne v izbi ne v vrtu ne v hlevu, vse je stalo prazno. Čudovito je, kako se izprazni svet, kadar umre mati, kakor da bi ne umrl en samo človek in manjka milijon ljudi. Jed je grenka, postelja je trda, beseda je trpka, še sonce ni več isto. In vsakikrat, ko se tega zaveš, kane grenka kaplja v dušo. – Jokal sem sam, samoten, nihče ni tehtal mojih solza …«

Črte življenja

Dolga in vijugava pot je Bevka pripeljala do Podgore, kjer se je šolal na učiteljišču, pismo domačega župnika pa mu je omogočilo preživetje, saj je dobil pri podgorskih kapucinih prenočišče in hrano med študijem. Ko se je učiteljišče preselilo v Gorico, je moral tja potovati tudi France, ki je tako drugi letnik učiteljišča nadaljeval v Gorici, hranil se je pri kapucinih, stanovanje pa je dobil pri lepi temnolasi gospodinji Fani in se z njo zapletel v ljubezensko razmerje. V tem času je že začel objavljati v Domačem prijatelju in drugod. Po maturi pa ga je čakalo učiteljevanje v domačih hribih, v Orehku, do koder je imel od doma uro hoda, leta 1916 pa je bil, ker je pisal črtice s protivojno tematiko, premeščen v Novake.

Bližali so se viharni časi: Bevk se je na dan, ko se je začela mobilizacija, poročil z Lucijo Mavri, dekle je bila namreč noseča. Naboru se uspešno izmika, toda leta 1917, ko gre prva svetovna vojna v tretje leto, ga vpokličejo: odide na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Ko se vrne, v Novake, se počuti v domačem okolju utesnjenega, tedaj prispe vabilo Izidorja Cankarja, naj pride v Ljubljano za sodelavca oziroma urednika.

Po vojni je nekaj časa preživel v Ljubljani, kjer je postajal vedno bolj znan in dejaven in za dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču: vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža, humoristični Čuk na pal'ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Njegovo zasebno življenje je zapleteno: po obdobju z novo izbranko Miro, s katero je imel otroka, se je vrnila k Bevku žena Lucija z otrokoma in zaživijo kar mirno življenje. V zakonu z Lucijo se mu rodita še dva otroka. Toda potem se stvari znova zapletejo …

Sledila so težka leta za primorske Slovence, še težja po podpisu Rapalske pogodbe, in za Bevka so bila to leta hišnih priporov in konfinacij. Leta 1943, ko je prišel iz zapora, se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in postal eden izmed njegovih voditeljev v Slovenskem primorju. Tudi po vojni je imel vrsto uglednih funkcij v političnem in kulturnem življenju, bil je zelo cenjen pisatelj, njegovo pisateljsko delo pa vsa leta v središču pozornosti. Po vojni je živel v Trstu, potem pa v Ljubljani, v tem mestu je na svoj osemdeseti rojstni dan tudi umrl.

				Najbolj priljubljeni Bevkovi deli

Podobe domačega sveta

Za njim pa je ostala prava zakladnica del: romanov, novel, kmečkih povesti, pisal je črtice, drame, mladinske povesti pa tudi filmske scenarije in veliko prevajal. Mladi bralcem so bile najljubše njegove povesti Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna, ki se dogajajo v svetu bajtarjev in dninarjev v tolminskih hribih, pa povest Lukec in njegov škorec, o poti k očetu v Ameriko, ki se dotika izseljenske tematike. Izpod njegovega peresa so se porajali zgodovinski romani za odrasle in kmečke povesti, njegovo najznamenitejše delo pa je Kaplan Martin Čedermac, o kaplanu v Vrsniku v Beneški Sloveniji, ki se upre zahtevam Italijanom, da bi pridigal v slovenščini.

Še veliko je tega, kar bi bilo mogoče povedati o pisateljevem bogatem življenju in delu. Obsežna monografija iz zbirke Album France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki jo je napisalo več piscev in z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi z različnih zornih kotov osvetljuje Bevkovo življenje, pisanje in delovanje, je branje, ki omogoča, da spoznamo pisateljevo osebnost v celoti. Šele ko preberemo to knjigo, tudi razumemo, da branje Bevkovih del odpira pogled na neki svet, ki je trdno zasidran v duši slovenskega človeka. Prav iz tega branja je mogoče premišljevati o vrednotah nekdanjega in današnjega sveta, bogastvu in revščini, ljubezni in družini, jeziku in ponosu …

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Oct 2020 at 09:29

0 ogledov

Bolnik z boleznijo covid-19
Po vsem svetu je še vedno v ospredju boj proti novemu koronavirusu, ki terja številna življenja in močno vpliva na vse vidike družbe. Po delnem zatišju v poletnih mesecih se tudi v Sloveniji iz dneva v dan povečuje število bolnikov s covidom-19. Na srečo pa v primerjavi s prvim valom epidemije virus precej bolje poznamo, povečalo se je število opravljenih testov na prisotnost virusa, dovolj pa je tudi zaščitne opreme predvsem za zdravstvene delavce in zaposlene v domovih starejših občanov. Covid-19 je zelo kužna bolezen. Ena oseba lahko okuži od dve do tri zdrave osebe. Okužba se prenaša kapljično in z neposrednim stikom z okuženo površino. Novi koronavirus je najbolj nalezljiv v obdobju, ko se pri okuženi osebi pojavijo bolezenski znaki. Pri okoli 80 odstotkih zbolelih poteka bolezen blago do zmerno hudo, približno 5 odstotkov obolelih pa je v kritičnem stanju. Smrtnost se razlikuje med posameznimi državami, v povprečju pa je od 2- do 3-odstotna. Stopnja smrtnosti je najvišja pri osebah nad 80. letom starosti. Pri osebah z blagim potekom bolezni izzvenijo bolezenski znaki v dveh tednih, pri hujših oblikah bolezni pa trajajo težave več tednov. Blaga in huda oblika bolezni Med drugimi dejavniki tveganja za slab izid bolezni velja omeniti kronične bolezni, kot so pljučne bolezni, sladkorna bolezen, povišan krvni tlak ter bolezni srca in ožilja. Zelo ogroženi so bolniki z malignimi obolenji in tisti, ki jih zdravimo z zdravili, ki zavirajo imunski sistem. Bolezen lahko pri okuženi osebi poteka tudi brez bolezenskih znakov. Seveda pa so ti bolniki tudi kužni. Pri blagi in zmerni obliki bolezni so značilni znaki  povišana telesna temperatura, kašelj, vneto grlo, slabo počutje, glavobol ter bolečine v mišicah. Pri zmerni obliki bolezni se lahko razvije pljučnica, vendar brez zmanjšane nasičenosti kisika v krvi. Zelo značilen bolezenski znak je tudi začasna izguba vonja in okusa. Pri hudi obliki bolezni covid-19 ima bolnik pljučnico, ki jo spremlja dušenja in zmanjšana stopnja nasičenosti kisika v krvi. Kritično bolne osebe imajo dihalno odpoved, odpoved več organov in septični šok. Ker ti bolniki potrebujejo zdravljenje v intenzivnih enotah bolnišnice, je seveda velika težava, koliko takšnih bolnikov lahko sočasno neki zdravstveni sistem kakovostno oskrbi. Kaj storiti, ko zbolimo? Potencialno okužene osebe, ki čakajo na izvid testiranja, v tem času ne smejo biti v stiku z drugimi osebami. Če dobijo pozitivni rezultat testa na prisotnost novega korona virusa, se začne obdobje izolacije. Obvestiti je treba izbranega osebnega zdravnika, ki bo glede na bolezenske znake svetoval nadaljnje ukrepe. Bolnik mora počivati, če ima povišano telesno temperaturo in hujše bolečine v mišicah, naj vzame vzeti tablete analgetika ali antipiretika. Otrokom lahko damo tudi sirup ali rektalno svečko. Piti je treba dovolj tekočine. Priporočljivo je tudi uživanje vitamina C. Strokovna javnost spremlja raziskave o morebitnem vplivu vitamina D na potek bolezni covid-19. Bolniki, ki imajo pridružena kronična obolenja, ne smejo pozabiti na svojo redno terapijo. Sladkorni bolniki naj si večkrat izmerijo vrednosti krvnega sladkorja in ustrezno prilagodijo terapijo z inzulinom ali tabletami za zniževanje krvnega sladkorja. Bolnikom s srčno-žilnimi obolenji priporočamo merjenje krvnega tlaka, frekvence srčnega utripa, po navodilih zdravnika pa lahko uporabljajo tudi aparate (pulzni oksimetri) za merjenje nasičenosti kisika v krvi. Dve fazi bolezni Dosedanje izkušnje z bolniki, ki imajo bolezen covid-19, so pokazale, da pri nekaterih bolnikih poteka bolezen v dveh fazah. Začetnemu obdobju, ki je po navadi podobno težjim prehladnim obolenjem, sledi dva do tri dni izboljšanja, nato pa v nekaj urah sledi poslabšanje, ki se kaže s stiskajočo bolečino v prsnem košu in dušenjem. Ob tem se znova zviša telesna temperatura. V takšnem primeru je zelo pomembno, da čim prej pokličemo zdravnika ali pa izjemoma tudi sami peljemo bolnika do najbližjega urgentnega centra oziroma nujne medicinske pomoči. Kdaj znova na delovno mesto ali v šolo? Trenutno je navodilo zdravnikov, da bolniki ostanejo doma oziroma v izolaciji vsaj 10 do 14 dni po zadnjem bolezenskem znaku. Vnovičnega testiranja ni treba opraviti, razen pri nekaterih izjemah. Prezgodnja ukinitev izolacije pomeni tveganje za prenos okužbe. Se pa seveda strokovne smernice spreminjajo, zato naj bolniki dobijo ustrezna navodila od svojega izbranega osebnega zdravnika. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Fri, 23. Oct 2020 at 14:41

190 ogledov

Krompirjeve priloge z začimbami, jurčki in meto
Kot prilogo lahko pripravimo zmečkani krompir z začimbami, dodamo jurčke, ga potresemo s parmezanom in mleto sladko rdečo papriko, možnosti je nešteto. Nekaj receptov smo vam izbrali. Naj bodo obroki čim bolj raznoliki. Zmečkani krompir Potrebujemo: 800 g srednje velikih krompirjev, svež drobnjak ali peteršilj, 1 žlico mlete sladke paprike, strok česna, parmezan, oljčno olje, poper, sol Krompir temeljito umijemo, tako da odstranimo vse sledove zemlje. Skuhamo ga v vroči osoljeni vodi, tako da je še vedno čvrst. Ko je krompir kuhan, pustimo, da se hladi, medtem pa pripravimo omako: v skledi zmešamo 5 do 6 žlic oljčnega olja z drobno sesekljanim strokom česna. Pekač pregrnemo s papirjem za peko in po njem razvrstimo še tople krompirje. Vsakega rahlo sploščimo s tlačilko za  pire. Krompir poškropimo z oljčnim oljem, potresemo s sesekljanim česnom, posolimo, potresemo še s sveže mletim poprom in mleto sladko papriko.  Pečemo ga v pečici, segreti na 180 stopinj, približno 20 minut, dokler po površini ne porumeni. Ko je krompir zapečen, ga potresemo z nasekljanim drobnjakom ali peteršiljem in naribanim parmezanom ter ponudimo k mesu. Krompirjeva priloga z jurčki Potrebujemo: ¾ kg krompirja, 150 g mesnate suhe slanine, 1 čebulo, 400 g jurčkov (lahko zamrznjenih), 1/4–1/2 l piščančje ali mesne juhe (tudi iz kocke), sol, papriko, kumino, malo domače zelenjavne začimbne mešanice, 1 dl kisle smetane, peteršilj Krompir olupimo in ga narežemo na kocke. Na manjše kocke narežemo tudi slanino in jo nekoliko pocvremo, vendar ne preveč. Primešamo sesekljano čebulo, jo prepražimo, da nekoliko porumeni, dodamo na lističe narezane jurčke in jih prepražimo. Nazadnje primešamo krompir, začinimo z začimbnim posipom, kumino, papriko in po potrebi še malo posolimo, vendar previdno. Prilijemo juho in počasi dušimo. Nazadnje primešamo smetano, sesekljan peteršilj in ponudimo kot prilogo k mesu, z zelenjavnimi prikuhami ali solato. Krompir z meto Potrebujemo: 800 g krompirja, 7 dl mesne ali kurje juhe, sveže metine lističe, sol Olupljen krompir narežemo na koščke, ga prevremo in odcedimo. Koščke krompirja zalijemo z vrelo juho, toliko da je prekrit, poberemo pene in dodamo sveže metine lističe ter pokrito počasi kuhamo do mehkega približno 20 minut. Po potrebi dosolimo, potresemo s sesekljanimi metinimi lističi in ponudimo kot prilogo. Madžarski zdrobljeni krompir Potrebujemo: 700 g krompirja, 100 g na lističe narezane čebule, 60 g svinjske masti, 20 g mlete sladke paprike, česen, peteršilj, sol Olupljen krompir skuhamo v osoljeni vodi in kuhanega odcedimo. Na svinjski masti prepražimo čebulo, tako da oveni. Dodamo sesekljan česen in mleto sladko papriko. Nekoliko popražimo, premešamo z zdrobljenim krompirjem, posolimo, razdelimo na krožnike in potresemo s sesekljanim peteršiljem. Ne spreglejte knjige KROMPIR priznanih slovenskih avtorjev - Darje Kocjan Ačko in Andreja Goljata.  Naročanje: 01 473 53 79, karmen@czd-kmeckiglas.si,  povezava: https://tinyurl.com/ZKGkrompir                          

Fri, 23. Oct 2020 at 13:48

222 ogledov

Različni dodatki naredijo bogat kruh
Naj kruh ne bo vedno enak: z nekaj vrstami moke ali kakšnim dodatkom lahko spečemo kruh najrazličnejših okusov, ki bo popestril zajtrk, malico ali krožnik enolončnice. Recepti so izbrani iz knjige Andreja Goljata Kruh (Založba Kmečki glas). Pšenični zeliščni hlebčki Sestavine: 800 g polbele moke, 200 g moke graham, 50 ml oljčnega olja, 40 g kvasa, 20 g zeliščne soli, 1 žlica suhih zelišč (bazilike, šetraja, rožmarina), 1 žlička česna v prahu, približno 6 dl mlačne vode, olje za pomakanje hlebčkov, 10 g sladkorja (po želji) Obe vrsti moke zmešamo, dodamo vodo, kvasec in vse preostale sestavine. Ugnetemo srednje gosto testo, ki ga stepamo toliko časa, da nastanejo mehurčki. Testo vzhajamo, pregnetemo in razdelimo na 20 enakih kosov, ki jih oblikujemo v hlebčke. Povaljamo jih v olju in zlagamo v pekač enega poleg drugega, znova vzhajamo in spečemo. Pečemo v klasični pečici pri 220 stopinjah, ventilacijski pri 200 stopinjah, v plinski pa na stopnji 5. Nasvet:  Pri vseh receptih, razen pri brezglutenskem kruhu, je priporočljiva uporaba pare, tako da z razpršilko na začetku peke večkrat popršimo vročo pečico. Čebulni kruh s poprom Sestavine: 800 g krušne moke, 200 g ržene moke, 300 g čebule, 100 g margarine, 40 g kvasa, 20 g soli, ½ žličke  grobo mletega črnega popra, približno 600 ml mlačne vode, 10 g sladkorja (po želji) Čebulo olupimo in jo na drobno nasekljamo. Polovico čebule ovenemo na margarini. Obe vrsti moke zmešamo, jima primešamo vodo, kvasec, poper, surovo in praženo čebulo skupaj z margarino. Zamesimo srednje gosto testo, ki naj dvakrat vzhaja. Potem ga razdelimo, oblikujemo, pustimo, da znova vzhaja, zarežemo in spečemo. Pečemo v klasični pečici pri 220 stopinjah, ventilacijski pri 200 stopinjah, v plinski pa na stopnji 5. Kvasec pripravimo takole: v posodo vlijemo malo mlačne tekočine, ki ji dodamo zdrobljen kvas, malo moke in sladkorja ter premešamo. Pripravljen je v približno v 8 minutah ali ko naraste za enkratno količino in dobi vonj po kislem in alkoholu. Makov kruh Sestavine: 1 kg bele moke, 100 g maka v zrnju, 50 ml olja, 40 g kvasa, 20 g soli, približno 600 ml mlačne vode, 10 g sladkorja (po želji) Moki primešamo vodo, kvasec, maščobo in mak. Zamesimo srednje gosto testo, da dvakrat vzhajamo in predelamo, oblikujemo, znova vzhajamo, zarežemo in spečemo. Pečemo v klasični pečici pri 220 stopinjah, ventilacijski pri 200 stopinjah, plinski pa na stopnji 5. Kruh pečemo približno 40 minut. Če oblikujemo testo v 4 hlebčke ali štručke, pečemo le 25 minut. Mešani brezglutenski kruh z oljkami Sestavine: 700 g moke celix, 300 g koruzne moke, 60 g kvasa, 4 jajca, 100 ml oljčnega olja, 150 g zelenih oljk brez koščic iz slanice, 20 g soli, približno 550 ml mlačne vode, 10 g sladkorja (po želji) Dva decilitra vode zavremo in z njo poparimo koruzno moko. Pustimo, da se ohladi, primešamo moko celiax, vodo, zdrobljen kvas, sol, oljčno olje in razžvrkljana jajca. Zamesimo nekoliko redkejše testo. Dodamo narezane oljke in premesimo. Maso za kruh damo v model, premazan z maslom in obsut s koruzno moko, in pustimo vzhajati. Testo je dovolj vzhajano, ko se njegova masa podvoji. Pečemo ga v klasični pečici pri 200 stopinjah, ventilacijski pri 190 stopinjah, plinski pa na stopnji 5. Recepte za  razne vrste kruha najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/kruh-bread      

Fri, 23. Oct 2020 at 10:50

191 ogledov

Jušni dodatki so pika na i
Še vedno so najboljši doma narejeni rezanci, krpice in druge zakuhe, narejene iz rezančnega testa. Čisti goveji ali piščančji juhi lahko dodamo tudi stepeno ali skrknjeno jajce. Lahko pa naredimo fritate, mesne štrukeljce, dodamo različne štrukeljce, žličnike in še veliko je tega. Mesni štrukeljci Sestavine: za testo: 150 g moke, 1–2 jajci, približno ½ l mleka, sol, olje za peko; za nadev: 30 g olja, 30 g čebule, 100 g pečenega mesa, 100 g špinače, 3 stroki česna, peteršilj, 1 jajce, sol, poper; za paniranje: 1 jajce, 80 g moke, 100 g drobtin, olje za cvrenje Iz jajc, moke, mleka in soli naredimo  žvrkljano testo za palačinke in jih spečemo. Potem naredimo nadev: Na olju prepražimo sesekljano čebulo, nato dodamo zmleto meso, dušeno špinačo, sesekljan česen in peteršilj. Ko se zmes malo ohladi, ji dodamo jajce, posolimo in popopramo. Namažemo palačinke in jih zvijemo. Narežemo jih na 2 cm široke rezine, jih paniramo v moki, jajcu in drobtinicah in ocvremo. Ocvrte rezine Sestavine: 2–3 stare žemlje, 1–2 jajci, ščepec soli in maščoba za cvrenje Žemlje razlomimo in jih razrežemo na rezine. V skledico ubijemo 1 ali 2 jajci (če vzamemo samo 1 jajce, prilijemo 1–2 žlici mleka), jih posolimo, stepemo in vanje pomočimo narezane rezine. Ko se dobro napojijo, jih v ogreti maščobi zlato rumeno ocvremo. V juho jih vložimo, tik preden jo ponudimo. Stepenemu jajcu lahko dodamo tudi malo drobno narezanega drobnjaka ali naribanega muškatnega oreščka.  Ajdovi žličniki Sestavine: 30 g surovega masla, 1–2 jajci, sol,  60–80 g ajdove moke Maslo z rumenjaki penasto razmešamo. Posolimo in dodamo sneg iz beljakov in presejano ajdovo moko. Rahlo premešamo. Z žlico delamo žličnike in jih zakuhavamo v vrelo juho. Pustimo jih počasi vreti 10–15 minut.  

Fri, 23. Oct 2020 at 00:09

196 ogledov

Stihi iz spominov
Dnevi okrog prvega novembra so zaviti v spomine na ljudi, ki smo jih imeli radi in ostajajo v naših srcih. »Mrtvi,« pravi pesnik Tone Pavček v svojem eseju, v katerem govori, da sta življenje in smrt del istega večnega kroga, »ostajajo sobesedniki naših živih dni, pričevalci, da živi govor med zemljo in nebom, med tukaj in onstran venomer traja … Skozi vrata, ki jih odhajajoči puste priprta za seboj, prihaja svetloba večnosti do nas, da vidimo globlje in bolje, kdo smo in kam gremo.« Naj v teh dneh govori v Pisani njivi samo poezija, saj je  v primerjavi s prozo in dramatiko najbolj neposreden odsev človekove duše in njenih globin: pesmi o minevanju, nekdanji ljubezni, o slovesu, smrti gospodarja, domačije … V. K.   Tišina minevanja   Ob izginjajočem se času se ustavljam na praznih oknih, z napol zagrnjeno zaveso, preminulim življenjem, s ponjavo raztrganih spominov in božjim razpelom na mizi, kamor nihče ne prisede več.   Šli so. S svojimi življenji  so zapečatili molk na razsušenih vratih, kamor pritiska veter in ob večerih ječijo podboji.   Ob napol odprti svetlobi se lovijo podobe preteklosti. Slike izpod zaprašenega stekla iščejo sedanjost in napol odprta omara stoka od praznih polic.   Ob večerih poje skovir o  nekem življenju, ki je šlo. V jutra vreščijo vrane in v tišino je zalajal pes. V rosno travo se je v zgodnje jutro utrnila sled divjadi.  Štefka Bohar       Belo Utrujena sem. Bolna. Moje misli so lilije pred smrtjo. Prsi mi polni blažena vera v Nič, ki me bo vzel vase. Nikjer ne bo več jutra, ki bi vpilo po delu, in ne večera, ki bi nemel po ljubezni. Ne želje po sreči. Ne bojazni. Ničesar ne bo.   Rjuhe so bele, kot moji prsti, kot zimski večer.  Neža Maurer Ne zmore več Zdaj ne zmore več. Svoje je opravil. Vse postoril. Že zoral svoje brazde, posejal semena. Požel žito, zaužil kruh. Popil je že vino iz svoje gorice, zredil živino. Zdaj ne zmore več. Pospremil je otroke v svet, pokopal  ženo. Shranil je že traktor, plug in brano, koso, motiko in vile. Pobotal se je s sosedom in spravil z Bogom. Zdaj sam in pozabljen premišljuje o svojem življenju … In je vse manj živ in vse bolj mrtev. Vse manj je tu, vse bolj tam, ónkraj. Kot bi počasi ponikal v zemljo in se izgubljal v nič. Zdaj ne zmore več. Le včasih, ko je tak dan, še stopi čez dvorišče. Zdi se mu, da je nekaj pozabil storiti. Takrat z očmi objame  domačijo, kakor bi zbiral in iskal spomine. Tod je hodil vse dni: v hlev, na polje, k sosedom, v gorice. Hodil je po opravkih, kupčijah, na svatbe in sedmine. Hodil je … A zdaj ne zmore več. Saj je vsak dan manj živ, vsak dan bolj mrtev. Vse več ga je ónkraj, a vse manj tu. Kmalu bo dozorel za večnost. Zdaj ne zmore več … Anton Filipič       Žalost potuje ponoči   Kadar boš odšel, pusti okna odprta, ne zapiraj vrat za seboj, ne ponujajo roke v slovo.   Kadar boš odšel, odidi malo pred polnočjo, da ne bom ostala sama. Žalost potuje ponoči. Kjer najde odprto okno in srce, tam prenoči. Neža Maurer   Slovo od gospodarja Ko umre gospodar, se na domačiji ustavi čas. Zatrepeta ogenj na ognjišču, zajokajo okna, obnemijo hišna vrata. Kazalci na uri obstojijo, razpelo v kotu zaihti. Strah in groza spreletita hišo, živino in hlev: izgubili so ljubljenega. Nič več gospodarjevih korakov, njegovega  vonja, toplih oči. Nič več odločnih besed in njegovih ljubečih rok. Kdo bo zdaj blagroval njive, obložen sadovnjak, polno kaščo? Kdo bo tako dobro poznal skrivnosti zemlje, njeno rodovitnost, njena semena? Kdo bo zdaj vodil z veščo roko plug in brano, kdo sejal in žel? Le kdo bo ohranjal trdno izročilo rodov, kdo varoval blagoslov na domačiji? Ko umre gospodar, ga užaloščena domačija v duhu spremlja do groba. Izroči ga prsti, kamnom, koreninam. Naj mirno spi, naj mu bo mehko postlano. Da bo za vedno zemljin in zemlja za vedno njegova. Zdaj bosta postala eno. Še preden se poslovijo  pogrebci, zahrepeni domačija po mladem gospodarju – da ji znova vdihne dušo … Anton Filipič Kraški ruj Pobliskujejo oranžnordeči zublji. V jesenskem pišu so požar. Čez čas se umirijo in krotko ždijo.   Ko se jih dotakne nežna zarja, znova zažarijo. Božam jih z očmi. Vulkan ugaša. Žal mi je … Slavica Štirn     Prazna  domačija Okrog te hiše hodi smrt. Veter na okna samoto riše. Čez dvorišče in vrt bledijo zadnje podobe življenja. Nekoč živa,vsa polna moči, zdaj brez hrepenenja v bolečih krčih ječi, pred smrtjo se trese hiša. V sebi glasno kriči, nihče njenega joka ne utiša. Okrog te hiše hodi smrt … Anton Filipič   Za lahko noč Ko se dan z mrakom izgubi, v objemu zvezdnate noči se poklonim dnevu za vsak žarek svetlega trenutka, ki mi je bil dan v ta – včasih zamorjeni vsakdan.   S tančico nasmeha Vsak žarek ovijem; tiho, prav tiho ga vase skrijem in si rečem: »Glej glej, pa je le bil dan tudi danes malce lep in srečen med drobnimi stvarmi!« In jutri? Jutri morda nov plamen žari. Sabina Eržen      

Fri, 23. Oct 2020 at 00:05

182 ogledov

Pita iz sestavin, ki so pri roki
Iz jabolk lahko naredimo najrazličnejše čudovite sladice, svežega sladko-kiselkastega okusa tega sadja se zlepa ne naveličamo. Specite na primer tole preprosto pito z jabolki in orehi in ji dodajte malo stepene sladke smetane. Kako enostavno in dobro obenem! Sestavine za testo: 300 g bele moke, 200 g masla, 100 g mletega sladkorja, 2 rumenjaka, vaniljev sladkor; in še: jajce za premaz, ostra moka in maslo za model, sladkor za posip Iz naštetih sestavin za testo ugnetemo krhko testo, ga zavijemo v folijo za ohranjanje svežine in shranimo za pol ure v hladilnik. Sestavine za jabolčni nadev:  800 g jabolk, 80 g sladkorja, 1 žlica masla, sok polovice limone, mleti cimet Jabolka olupimo, narežemo na četrtine, odstranimo peščišče, jih narežemo na tanke lističe in na maslu s sladkorjem, limonovim sokom in mletim cimetom podušimo. Ohladimo jih in po potrebi odcedimo. Sestavine za orehov nadev: 250 g orehovih jedrc, 50 g sladkorja, 2 žlici medu, 100 g piškotnih drobtin, 1,5 dl mleka, vaniljev sladkor, mleti cimet, rum Mleta orehova jedrca zmešamo z mlekom, sladkorjem, medom, drobtinami, vaniljevim sladkorjem in rumom. Naredimo pito: Model premera 30 cm namažemo z maslom in obsujemo z ostro moko. Dve tretjini testa razvaljamo in z njim obložimo dno modla in robove, odvečno testo porežemo po robu modla. Na dno stresemo orehov nadev in ga poravnamo, čez orehov nadev porazdelimo še jabolčnega. Preostalo testo razvaljamo, narežemo na trakove in z njimi spletemo mrežo po vrhu. Premažemo z razžvrkljanim jajcem in pri 175 stopinjah pečemo 45 minut. Pito ohladimo, narežemo na kose in potresemo z mletim sladkorjem. Poleg lahko ponudimo malo stepene sladke smetane.    
Teme
France Bevk monografija Bevk kmečka povest

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Žive ljudske zgodbe in liki Franceta Bevka