Ob imenu nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha pomislimo najprej na njegove slike močnih, kontrastnih barv. Toda barvna paleta njegovih slik ni bila vedno tako živa. Če primerjamo njegova prva tihožitja s poznejšimi mojstrovinami, opazimo v njih likovno iskanje, v katerem so se temne barve umikale, nadomestile pa so jih svetle in kontrastne.
»Barva sama po sebi nekaj izraža, tega ni moč zanikati, vendar je to treba izkoristiti; kar je res lepo, je tudi prav,« je napisal dvaintridesetletni van Gogh v enem od pisem bratu Theu novembra 1885. V letih, ki jih je preživel na Nizozemskem, je slikal v temnih, sivih tonih, poteze s čopičem so težke, izrazite. Tako je naslikal cikel svojih socialno čutečih slik, med njimi tudi znamenite Jedce krompirja. Proučeval je teorije barv in se učil kontrastov. Pot v iskanju likovnega izražanja in barve ga je vodila naprej.

Enajst slik sončnic

Tako kot njegovi sodobniki je tudi Vincent slikal cvetlična tihožitja, vendar je zanje izbral nenavadne cvetove, sončnice. Marsikomu so se zdele preveč grobe in nerafinirane, tudi zaradi cvetov s številnimi semeni, vendar so bile zanj prav zaradi tega zanimive. Postale so njegov motiv, ob katerem je študiral barve in njihove učinke. Van Gogh je bil namreč zelo študiozen in razgledan slikar, ki je veliko bral in proučeval dela drugih slikarjev. Nastalo je enajst znamenitih slik teh rož, van Gogh se je z njimi intenzivno ukvarjal v letih 1888 in 1889. Danes jih najdemo na različnih koncih sveta, ena pa je bila izgubljena med drugo svetovno vojno.

Med seboj so si enake v osnovni barvni paleti, slikar pa je na posameznih slikah uporabil različne barve, razlikujejo se tudi v teksturi in potezah s čopičem. Občudovalcev teh njegovih močnih, dramatičnih tihožitij nikoli ne zmanjka. V teh cvetovih se vidi iskanje barve v van Goghovih delih: v tem času je namreč videl sveže, žive barve na slikah impresionistov v Parizu in tedaj se je odločil, da bo na svoja platna vnesel takšne barve. Njegova prva tihožitja aster, gladiol in drugih rož so še bolj zamolklih barv, potem pa je vse več uporabljal močne, kontrastne barve.

Če pogledamo slike tihožitja sončnic natančneje, opazimo, da v šopku niso le lepi cvetoči primerki, pač pa cvetovi v vseh obdobjih razvoja: mladi, najlepše cvetoči in odcveteli. Takšni, kot je življenje samo.

Prve sončnice je naslikal v Parizu, slikar Paul Gauguin, s katerim ga je vezalo močno prijateljstvo, je bil navdušen nad njimi, in to je van Gogha, ki ga je zelo cenil, utrdilo v prepričanju, da je na pravi poti. Ko se je preselil na jug Francije, v Arles, je Gauguina povabil, naj se mu pridruži, da bosta skupaj slikala in razpravljala o slikarskih problemih. V pričakovanju prijatelja je naslikal nekaj tihožitij sončnic in z njimi okrasil sobo za goste.

Toda van Goghova velika pričakovanja se niso uresničila, saj je bil njun odnos napet in težaven predvsem zaradi van Goghovega značaja. Končalo se je dramatično: Gauguin se je odločil, da se vrne v Pariz, potem ko mu je nekega večera prijatelj z britvico sledil skozi vrtove. Tisto noč je Gauguin prespal v hotelu, van Gogh pa je končal v bolnišnici, ker si je z britvico odrezal uho.

Van Gogh je upal, da bo lahko katero od slik cvetličnih tihožitij prodal, saj je bilo tedaj zanimanje za ta žanr pri kupcih veliko, vendar mu to ni uspelo. Znano je, da je v življenju prodal samo eno svojo sliko, to so bili Rdeči vinogradi pri Arlesu. Naslikana je bila po dežju, v zahajajočem soncu, ki »obarva tla vijolično in liste vinsko rdeče«.

Japonski lesorezi

Vpliv japonske umetnosti je bil v slikarstvu vseskozi opazen. Vincent je zbiral japonske barvne lesoreze iz 19. stoletja in strokovnjaki se veliko ukvarjajo s tem, kako so ti vplivali na njegovo slikarstvo. Cvetovi mandljevcev so bili eden od njegovih najljubših slikarskih motivov. Naslikal jih je celo vrsto: od cvetoče vejice do cvetočih mandljevih dreves, beli cvetovi na sinjem nebu. Mandljevci cvetijo zgodaj spomladi in pomenijo začetek novega življenja, sliko Cvetoči mandljevec je slikar leta 1890 naredil kot darilo novorojenemu nečaku, ki so ga poimenovali po njem, Vincent. Slika je dolgo visela v hiši bratove družine, potem ko sta brat Theo in za njim še sin umrla, so slike prešle v last Theove vdove Johanne. Ta je prodala številna dela, toda slika cvetočega mandljevca je bila zanjo tako dragocena, da je ostala v hiši.

Japonski lesorezi so vplivali na van Goghovo slikarstvo v več smereh, z velikimi barvnimi ploskvami, čistimi barvami, nekonvencionalnimi kompozicijami, načinom izreza, močnimi obrisi in pozornostjo na detajle v naravi. Umetnik se je navduševal nad pokrajino enako, kot so se japonski slikarji navduševali nad naravo. Številne so njegove slike arleškega podeželja s polji zrelega žita, vrtovi, podobo sejalca na polju, nedeljskega večera, obiralcev grozdja v jesenskih vinogradih Arlesa, počivajočih delavcev po žetvi – slikami, ki žarijo v barvah krajine in letnih časov podeželja južne Francije. V Arlesu je našel Vincent van Gogh mir, barve in svetlobo. Na slikah iz tega obdobja je veliko rumene, ultramarin modre in vijolične barve.

Pisma bratu Theu
Ne glede na to, koliko ustvarjalnih, ljubezenskih in drugih vzponov in padcev je imelo Vincentovo življenje, vedno je imel trdno oporo v bratu Theu. Ta ga je spodbujal v njegovi želji, da bi postal slikar, ga denarno podpiral in mu za nekaj časa omogočil tudi, da je delal v podružnicah njegove trgovine z umetninami, zatem pa v Bruslju na Kraljevi akademiji lepih umetnosti nekaj časa študiral anatomijo ter pravila modeliranja in perspektive. S Theovo podporo je Vincent študiral tudi v Antwerpnu, kjer je proučeval teorije barve in iskal svoj likovni izraz.
V času, ko je moral Theo zaradi dela živeti v Parizu, Vincent pa na Nizozemskem, sta si skoraj vsak dan pisala. Kriza je prišla, ko mu je brat sporočil, da se bo oženil. Verjetno si je van Gogh v velikem obupu in strahu, da brat ne bo več trdno ob njem, odrezal uho. Od tedaj se je njegova duševna bolezen slabšala, zato se je prostovoljno umaknil v umobolnico Saint-Rémy-de-Provence in upal, da bo ozdravel. Toda čez čas, ko je izvedel za bratove denarne težave in nečakovo smrt, se mu je bolezen povrnila in nekega dne, ko je slikal na prostem, se je ustrelil, dva dni pozneje, 29. julija 1890, pa zaradi strelne rane umrl. Njegove čudovite slike pokrajin, cvetov in portreti pa so ostali. V življenju je Vincent van Gogh naredil okoli 900 slik in 1100 skic in prodal le eno sliko, danes pa je eden najbolj cenjenih slikarjev in je močno vpival na umetnost dvajsetega stoletja.