Vreme Naročite se
Zgodba za lepši večer
Za branje tokrat nostalgična in hudomušna zgodba Bojana Bizjaka Konj. Pripoveduje o konju, tej posebni živali, in ljudeh, povezanih z njo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 11. november 2020 ob 10:56

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Odločilni prvi stavek

 »Ne pride vsak bralec do konca vsake zgodbe,« pravi pisatelj Andrej Blatnik v svojem priročniku o pisanju kratke zgodbe. »Veliko jih ne pride niti do sredine veliko zgodb, ki jih začnejo. Nobene pravice nimamo pričakovati, da bo bralec zdržal do točke, kjer se zares začne.«  Povedati hoče namreč, kako pomemben je začetek zgodbe, saj bralca v hipu pritegne in v njem zbudi zanimanje za branje ali pa ga odvrne, zato mora avtor o njem temeljito premisliti, preden začne pisati. Bojan Bizjak je v tem nedvomno spreten: bralca takoj postavi v prizorišče in, kot zdaj zagotovo že veste, močno pritegne v tok misli prvoosebnega pripovedovanja, v katerem se zgodba razvija. Tako je napisana tudi zgodba o konju, nostalgična in hudomušna zgodba o tej posebni živali in ljudeh, povezanih z njo. Če radi berete prozo pisatelja Bojana Bizjaka, vas bo gotovo zanimalo, da je po njegovih romanih izšla še knjiga kratkih zgodb. Večina od njih je bila objavljena v Kmečkem glasu, njen naslov pa je Usihanja – Zgodbe s podeželja. Prijetno branje v teh vedno daljših zatišnih večerih vam želim.

V. K.

Konj

Lepota jutra se je razgrnila čez stišan majski travnik, zapotegnjen v grmičavost na severu, na vzhodu je bilo še več gozda kot pred leti – čakaj, ja dvanajst let me ni bilo tukaj, dvanajst. Tam sva z očetom še kosila, jaz s kosilnico, oče je s koso obiral obrobja, zdaj pa tole. Nekaj se je nabralo, tri velike bale, če je bilo leto slabo, samo dve. Leska, glej ... Pa bukovje, da tako hitro raste ... se čudim. Stopam počasi naprej in si skušam v spomin priklicati tista leta, ko sem se prav tu učil košnje s kosilnico, takrat novo, Muta, našo, domačo, nerodno, težko za obračanje. Oče je hotel domačo, ni hotel tiste italijanske, ne. Italija, ej ... Odmislim in se premaknem še malo, da pridem na star kolovoz, ki se zarašča. Včasih so tu vozili iz gozda, vsi lastniki so, da. In kako so se kregali zaradi te poti ... Stari Janez, ej. Metal je klobuk po tleh, pljuval in kričal, da je tisto cesto vrisala že Marija Terezija, da je stara pravica za vozove ... Kako po naše, pravdarsko. In tu čez, da ... Potem so naredili novo cesto, po robu parcel, pa spet ni bilo prav, ker so nekaterim odščipnili kos gozda. Cesta je zdaj dobro vzdrževana in se vleče vse gor do pod vrha, do skal. Pa jim spet ni prav, ker da zdaj pa traktorji norijo, pa kamioni, da ... Kdo bi jih razumel. Tu, da.

Rumena kosilnica, sredi maja, že bolj proti koncu, daleč nazaj, osemdeseta. Nova rumena kosilnica. Oče jo je pripeljal s starim hroščem, s prikolico, prav po tem kolovozu. Imel sem komaj petnajst let ... Pa sva jo spustila na tla, nalila gorivo, preverila, ali je vse, kot mora biti. Rekel mi je, da je zanj prenerodna reč, da ga hrbet preveč boli, da bi se matral s to stvarjo. Prve redi so bile, no ja. Oče je letal za mano in kričal name, naj vendar tiščim osišče bolj dol, da pušča preveč trave. Prej nam je kosil njegov brat s tisto italijansko. Posušili smo sami, z grabljami, vilami, pa na voz in s konjem domov.

Naš Blisk, lep, rjav, malo muhast včasih. Z mano je bil potrpežljiv, sestre pa ni ubogal, ne vem zakaj. Kar prestopal se je, ko ga je držala za povodec, nemiren je bil. Še najbolj je ubogal očeta, jasno. Dovolj je bilo, da ga je pogledal ... Ko sva vozila drva tu ... Oče je mirno šel ob vozu, kadil, Blisk pa je nekam slovesno stopal. Če ga je peljala sestra, je kar naprej mahal z repom, kimal z glavo; saj ne vem, a je bil ob njej tako razigran ali pa se res nista marala, kaj vem. Pet let je starejša od mene. Kaj pa vem, kaj sta imela. Blisk je bil, čakaj ... Ko sem se jaz rodil, je prišel k hiši, tri leta je imel takrat ... Ko sem šel v srednjo šolo, tisto jesen ... Joj, joj, me nenadoma ujamejo spomini, v majski senci starega hrasta, ki ga je oče pusti na robu parcele.

Tisto jesen ... Oče je rekel, da je konj opravil svoje, da bo šel od hiše. Kamion da pride ponj. In tiso nedeljo popoldan sem še zadnjič šel z njim do napajališča pri studencu. Kako trudno je stopal, glavo je tiščal k tlom. Nobene volje ni bilo v njem, nič ... Vedel je, da ... Živali vedo, vse vedo. Pogovarjala sva se, po svoje. V očeh se mu je temnila svetloba. Ko se je napil, se je tako žalostno zazrl vame, tisti pogled ... Hrznil je, pa ne radostno kot vedno, ne, bolj trpko, težko. Počasi se je obračal, zelo počasi. Ko je bil mlajši, je kar poskočil, ko se je napil, in me cuknil, tisti dan pa sem povodec kar izpustil, da je sam šel nazaj. Dolga hoja je bila, počasi je mlel po jesenskem kolovozu, oktober ... Pred hlevom se je še enkrat ozrl po meni, kakor bi mi hotel reči: svoje sem odslužil, star konj pač. Popoldan ga ni bilo več, ko sem prišel iz mesta ... Naš Blisk ... Speljal je drva, gnoj, seno, orali smo z njim ... Oče ga je čistil, se pogovarjal z njim, mu dajal priboljške, res sta bila par. Sestra pa ... Čakaj, a ni bila zamera od tiste nedelje, ko je ... Zdaj sem se spomnil, zdaj. Konj ji je pohodil punčko, ki ji jo je prinesla teta. Igrala se je ob njivi, pa prav zgodaj spomladi je bilo, slive so že cvetele, oče je prioral za peso in zelje. Ona pa je tisto punčko odlagala na tla, ker je nesla oračema pijače. Pet let je imela, mene še ni bilo. Zdaj sem se spomnil. Stara mama mi je to povedala, da je Minki Blisk pohodil igračo in ga je usekala z bičem, da je plug potegnil v travnik in jezno rital.

To je bilo to. Si kar predstavljam, kako je moralo biti. Ko sem bil jaz še majhen, me je včasih peljala na sprehod, tega se pa spomnim. Pela mi je, lepo poje, še danes. In njena hčerka! Nora je na konje, a ni zanimivo? Hoče konja. Hodila je že v jahalno šolo, padla je s kobile, si nalomila rebra, a ne odneha. Hoče konja. Teoretično bi ga lahko imeli na naši kmetiji. Hlev je še, hiša, solidno vzdrževana, pašnik ... Tale senožet, no ... da bi se tu pasel konj? Oče ga je pasel samo v gmajni, tu nikoli. In seno, kje bi bilo seno? Vse senožeti kosi sosed, v najem smo mu jih dali. Kako si to predstavljajo, konja!? Romantičen pogled na živali. Dekle in konj, sedemnajst jih ima ... Pravi, da bo študirala veterino, da bo imela kliniko za konje.

Saj sanje so lepe in vse možnosti so … Konj, tukaj ...  Ne rečem, rad jih imam, da pa bi ... Konj je obveznost, čisti ga moraš, ga razvajati. Konj to čuti, to ve. Naš oče ga je znal umiriti, mu je znal ustreči, pri delu ga ni preveč gnal. In pozimi, sani z zvončki, oh ... Prvo zimo, pa prav tu ga je vpeljeval. Kako živo zdaj to vidim. Oče na saneh, pregrnjen z odejo, s kučmo in tisti zvončki. Po novem snegu sta šla, konj je prhal in še kar hitro vlekel. Oče mu je na glas prigovarjal ... Iskre snega so letele ... Delala sta kroge, vijuge, vse sorte. Vsa senožet je bila prepredena s sledmi. Potem je še mene vzel v naročje, me pregrnil z odejo in smo šli na gozdni kolovoz. Tista vožnja. Ne vem, če taka obstaja v pravljicah. Zvončki so zamirali v tišini, ko sva zavozila v dolino, kjer so bile smreke, tihe, visoke, na debelo obložene s snegom. Prečili smo, prišli na staro gozdno cesto in se po njej vrnili proti vasi.

Zapeljali smo se mimo Janezove domačije. Stari je sedel na tnalu in kadil. Oče se je za trenutek ustavil in sta se menila o zimi, o vremenu, o hlodih, ki da jih bo do spomladi treba zvleči do ceste. Stari je hvalil konja in sanke. Rekel je, da so podobne imeli Rusi, ko je tam bil v prvi svetovni, menda kar nekaj časa v ujetništvu. Ne vem, če se je moj oče zgledoval po Rusih, ne vem ... Komunistov ni maral. Pobožni smo bili, delali, oče v tovarni in še doma, mama je redila pet prašičev ...  In semkaj sem prvič sam pripeljal Bliska, po seno. Pa me je ubogal. Lepi dnevi so bili, lepi. Poln voz sena, sestra na vrhu s slamnikom, cekar, grablje, mama in oče gresta počasi za vozom, jaz pa držim povodec in prigovarjam Blisku. Ves se je svetil na poletnem soncu in medeninasti obroči oprave tudi, pa zaponke pasov, vse se je bleščalo, vse.

 

Oče je skrbel tudi za opravo, vse je moralo biti kot za na parado. Jahal ga pa nikoli ni, ne. Rekel je, da ta konj ni za tak šport, da je za delo. Pa sem si želel, še kako sem si želel, da bi bil na njegovem hrbtu. Prepričan sem, da bi me Blisk varno nesel. Ne pa tako kot Jankec, ah ... Oni so imeli dva konja, eden je bil rjav, drugi pa malo lisast in nižji. Tistega si lahko tudi jahal. Pa se je Jankec malo hvalil, oponašal je kavboje. Pognal je konja po kolovozu v gozd, tam pa ga je sklatila bukova veja. Kar grdo je padel, malo si je nalomil rebra in desno ključnico si je zlomil. Pa še zatekel obraz je imel. Imel je srečo, da mu ni šlo oko. Njihov oče je potem tistega konja prodal, kupili so mali traktor. Tisti drugi konj je bil samo še za vlačiti hlode v gozdu, pozimi so jih, tako kot mi. Nič, sestri bom predlagal, da bi spet imeli konja, saj bi jaz lahko skrbel zanj. Kaj pa je, pet minut vožnje iz mesta. Preden grem po opravkih, bi mu prišel dat zob, mu skidal, še jahal bi ga lahko. Bi se že priučil, nisem še star, ne. Nečakinjo bi razgnalo od navdušenja ... Za maturo konja ... Do takrat bi popravil hlev ... No, omenil bom, omenil, mogoče že danes.

Prepreden s prejo spominov se le odpravi v svežino majskega gozda. Bukovina je že razpela nežen plašč, sence se gostijo, na lužah se odbliskujejo sulice sonca. Vse je tako prav, pet dni dopusta, gozd, doma ...

Gledam panje. Koliko je sosedov Brane sekal. Ta pa zna, ves njihov rod je znal z gozdom, največ hlodov so prodali, ta pa kar od kraja, kolikor revirni gozdar dovoli. Pa kakšen traktor je kupil! Samo še pitance redi, v službi je še ... Oženil se pa ni. Nor je na kavbojsko kulturo. Take škornje ima, klobuk in dva konja. Pa še tako glasbo na glas posluša, še na traktorju. Amerik, Amerika, kriči. Ženske, kaj vem. Me ne briga, menda je imel eno, pa mu je ušla. Kaj pa vem, napihnjen je, grabežljiv, skregan z vso žlahto, kavboj pač. Pravijo, da spušča konja na pašo, kjer je, da se potem izgovarja, da sta mu ušla. No, če bi ga našel na naši jasi, bi ... Kaj pa bi, kaj? Zadihan pridem do jase, ki meji na njihov gozd in potem, konj, sam, flekast, rjave in bele fleke, njegov. Kaj dela tu? In kako mirno se pase ... Kdo mu je dovolil, kdo? Slišim kopita, kavboj prihaja. Pa res, glej no, klobuk, škornji, ruta okrog vratu, ta je res ušel iz kakšnega filma, konja ima pa lepega in spozna se nanje. Ja, konja bom kupil, bom.

Bojan Bizjak

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 24. Feb 2021 at 13:31

186 ogledov

Kako izdelamo narcise iz papirja
Izdelavo tega cveta smo izbrali iz knjige Matejke Javornik Papirnato cvetje, v njej boste naši podrobna navodila za izdelavo veliko cvetlic. Narcisa je prava pomladna klasika, posebno priljubljena v domačih vrtovih ponuja celo vrsto sončnih odtenkov. Cvetovi narcis krasijo tudi velikonočno mizo, v družbi pisanic na pikčastem prtu pričarajo toplino in domačnost. Potrebujemo: rumen krep papir (60-gramski), zelen krep papir (60-gramski), svetlo rjav (oker) krep papir (180-gramski), cvetličarsko žico (dolžine 27 cm, ovito), belo in sivo kredo, škarje, ravnilo, lepilo, šablone Prašniki in pestič:  1. Za prašnike odrežemo 6 enako velikih trakov iz rumenega krep papirja, vsak naj bo dolg 4 cm in širok  0,5 cm. Pozorni bodite na to, da bodo brazde krep papirja potekale navpično. Vsak trak posebej po vsej dolžini s konicami prstov zasučemo v nitke.      2. Za pestič odrežemo 3 trakove iz rumenega krep papirja enake velikosti kot za prašnike (4 x 0,5 cm). Obdelamo jih tako kot prašnike. Z vrha pri vsakem naredimo vozel, ga utrdimo s potegom in štrleči del odrežemo. Vse 3 na spodnjem delu zlepimo skupaj. Prašnike razvrstimo okoli pestiča. Pestič namestimo za približno centimeter više od prašnikov. Snopič s prašniki in pestičem namestimo ob vrh žice in ga okoli nje ovijemo s trakom iz rumenega krep papirja, dolgim 5 cm in širokim 0,5 cm. Privenček:   3. Za privenček izrežemo pravokotnik iz rumenega krep papirja, dolg 8 cm in širok 5 cm. Pravokotnik po dolžini prepognemo na polovici. Prepognjeni pravokotnik na prepogibu (robu) oblikujemo tako, da ga s palcema in kazalcema raztegnemo, kot bi ga hoteli pretrgati. Tako ga oblikujemo po vsej dolžini.    4. Obdelan trak zlepimo v tulec. Po vsej dolžini traku nanesemo tanko plast lepila. Pri lepljenju si lahko pomagamo s svinčnikom, barvico ali čim podobnim. Cvetni listki:     5. Iz rumenega krep papirja po priloženi šabloni izrežemo 6 cvetnih listkov. Vsakega posebej oblikujemo tako, da ga ob strani z robom škarij nežno zasučemo navznoter.   6. Snopič prašnikov in pestiča namestimo v privenček (tulec). Privenček spodaj stisnemo in zlepimo. Okrog privenčka namestimo in prilepimo cvetne listke. Najprej okoli razporedimo 3 listke, potem pa še preostale 3 na prazna mesta. Ovijemo jih s trakom iz rumenega krep papirja (5 x 0,5 cm). 7. Preostali del žice (ko se konča rumena barva) ovijemo s trakom iz zelenega krep papirja (20 x 1 cm).  Čašni list: 8. Odrežemo trak iz svetlo rjavega krep papirja, dolg 5 cm in širok 1,2 cm. Z obeh strani ga pobarvamo s sivo in belo kredo. 9. Z uporabo šablone izrežemo čašni list, ki ga bomo prilepili na steblo narcise.   10. Čašni listi namestimo tik pod cvet. Na spodnji del lista kanemo malo lepila in držimo, da se lepilo posuši. List nekoliko upognemo navzven. Stebelni listi: 11. Po priloženi šabloni izrežemo iz zelenega krep papirja stebelni list. Prilepimo ga na spodnji del stebla in nekoliko ovijemo okoli njega. Narcisa ima lahko en stebelni list ali dva, večjega in nekoliko manjšega. Šablone Navodila za izdelavo najrazličnejših papirnatih rož najdete v knjigi:https://zalozba.kmeckiglas.com/Dom,%20narava,%20hobi/papirnato-cvetje

Wed, 24. Feb 2021 at 13:17

146 ogledov

Zgodba za lepši večer
Ob branju zgodbe Naša Liša bodite pozorni, kako avtor Ivan Žigart spreminja zorni kot pripovedi z menjavo pripovedovalca: iz tretjeosebnega, s katerim se začenja dramatična pripoved, v prvoosebnega in ob koncu zgodbe spet preide v tretjeosebno pripoved. Spreminjanje pripovedne perspektive ni brez učinka, saj z njo avtor ustvarja in rahlja dinamiko pripovedi, jo intenzivira in blaži ter zgodbo sklene v skladno pripovedno miniaturo. Po njej drsimo v branju iz spominov v resničnost in nazaj. V. K.   Naša Liša  »Liša, nazaj ... Liša, takoj nazaj ...!« kriči ves jezen in obenem že tudi obupan, ker se krava očitno sploh ne zmeni več za njegovo klicanje. Prej nasprotno. Prav brezbrižno stopa lepo naprej, zdaj ob klicu, kot da je še celo nekoliko pospešila korak. Zato bliskovito skoči pokonci, naglo pograbi bič s tal in urno steče za njo. K sreči jo še pravočasno dohiti in prežene nazaj na travnik, medtem ko se  mlajša Roža mirno pase dalje. Ne more je razumeti, kaj neki jo tako privlači, da venomer sili tja k tolmunom. Zanjo bi pač lahko bilo smrtno nevarno. Dobro se še spomni, saj še ni tako dolgo tega, ko so neko kravo komaj rešili iz pogrezajočega se blata. Zdaj ko se ves upehan vrne, znova sede v travo kraj ognja, ki ga je malo prej zanetil. Ogenj se je medtem prav živahno razbohotil in prasketajoči plamen s tisočerimi plešočimi iskricami se dviguje visoko proti nebu, kamor se kakor temačen steber vijugasto vzpenja gosta dimna zavesa. Prav namerno je prejle na vrh goreče grmade naložil še nekaj svežih vej, da bi se ja čim močneje kadilo. Dim je namreč obenem sporočilo njegovim prijateljem, da je že na travniku in jih pričakuje. Prav gotovo bodo zaznali to dimno znamenje in bodo čez kake pol ure že tukaj, morda celo prej. Na dolgi leskovi palici ima naboden koruzni storž, ki ga prav previdno in počasi obrača nad plamenom, da bi se okrog in okrog lepo enakomerno spekel. Zelo mora paziti, da se mu ne zažge, krompir in  jabolka pa naj še malo počakajo, ko pridejo prijatelji, da jih bodo skupaj spekli. Najbolje jih je sploh speči šele kasneje na razgrebeni žerjavici. Tako, zdajle bi pa koruza že morala biti pečena, preudari sam pri sebi in sname storž s palice. A je še prevroč, da bi ga lahko obdržal v rokah, pa ga raje odloži poleg sebe v travo. In zopet se spomni, da bi se bilo pametno znova malo ozreti po kravah. Nikjer ju namreč ne more uzreti, saj mu gost dim povsem zastira pogled nanju, zato vstane in -  o joj, pa saj ne more biti res! – tokrat sta kar obe že čisto blizu tolmunov. Zdi se mu, kot da je Liša s sprednjima nogama že zabredla v močvirnato blato. Zato se, kar premore moči, naglo požene proti njima. Dozdeva se mu celo, da bolj ko se trudi, da bi čim hitreje tekel, bolj da ga neka nevidna sila vleče nazaj, pri tem pa, kolikor še sploh zmore, iz polnih pljuč kriči na ves glas: »Liša ... Roža ...! Nazaj, nazaj ...!« V tistem trenutku pa ga, kot bi skozenj švignila ognjena strela, nenadoma strese po vsem telesu. Veke se mu na široko razpro in sprva je čisto zmeden. Njegovo kričanje mu sicer še vedno odmeva v ušesih, obenem pa čuti, kako mu v prsih burno razbija srce. Ko se čez čas le dodobra zave, se mu vendarle začne jasniti ob spoznanju, da pravzaprav leži doma v svoji postelji in da je zunaj še temna noč. Do jutra je najbrž še zelo daleč. »Hvala bogu, da so bile le sanje!« olajšano zavzdihne. In kakšne! Prav neverjetno je, da se je vanje prikradel tako daljen spomin. Počasi se le umirja in kljub zelo zgodnji uri je že skoraj povsem buden. Navdaja ga prijetno, a vendarle nevsakdanje občutje, zmes nekakšne miline in sladke otožnosti. In ta nenavadni občutek bi hotel čim dlje obdržati v sebi. Vsaj še malo časa bi želel biti ujetnik v pozabljenem raju otroštva, ki so mu ga znova priklicale sanje. Dobro se zaveda, da je vsa preteklost več ali manj shranjena v speči zakladnici naših sanj. Skoraj neverjetno se mi zdi, da sem po toliko letih – če malo pomislim, je navsezadnje od tistih časov minilo že več kot pol stoletja – videl tako jasno pred sabo vso to znano domačo pokrajino: travnike pa jelše ob potoku in tolmune ... Zaradi izkopa dravskega kanala so namreč že zdavnaj prekopali te nekdanje poljane in dobrave, sčasoma pa se je žal tod zaraslo le številno grmovje in robidovje, travnike so večinoma preorali ... Čas pač neizprosno melje dalje, ne meneč se za naše želje in potrebe. In kaj neki je pravzaprav čas? Kdo beži? Mi ali on? Včasih se mi zdi, da bi ga lahko kar primerjali z vožnjo z vlakom. Ko med vožnjo skozi okno opazujemo pokrajino, se nam dozdeva, ko da drevesa in polja beže mimo nas, ne pa da se mi v resnici gibljemo in ne da bi pomislili na to, se nenehno vozimo proti svoji zadnji postaji, ki je vsak dan bližje ... Je to Astapovo*? Postaja, na kateri moramo izstopiti. Oh, ne, nikar, nikar tako! Ne maram tako razmišljati. To so preveč mučna vprašanja za tako rano uro.    Saj res, da ne pozabim, naši kravi, Liša in Roža ... Vse moje otroštvo je bilo več ali manj nekako povezano z njima. Kadar koli smo se odpravljali z doma, recimo na polje ali celo v mesto, smo ju vselej vpregli v voz. Liša je bila, tega se še zelo dobro spomnim, zmeraj pripeta na levi, Roža pa na desni. Če se je glasil ukaz stija ali harda, sta vedeli, da je treba stopiti na desno oziroma na levo, pri tem pa je starejša Liša vselej z jarmom vred potegnila tudi manj ubogljivo Rožo za seboj. Sploh je bila do Rože nekako materinsko pokroviteljska, navsezadnje je le bila njena hči. In tudi vsa dela na njivah smo opravljali z njima, ko smo orali, branali ali vozili domov poljske pridelke ... Zanju je menda bilo najhuje v času, ko smo pospravljali seno ali otavo. Seveda, ko pa je bilo sredi poletja  in v največji vročini. Obe so takrat sredi najhujše pripeke v številnih rojih neusmiljeno obletavale sitne muhe ali še bolj krvoločni obadi. To ju je zelo vznemirjalo, zato je takrat navadno kdo od otrok stal poleg njiju in z vejo odganjal nadležni mrčes, sicer bi nam najbrž podivjali in kar zbezljali z vozom vred proti domu. Med poletnimi počitnicami pa je bila moja vsakdanja dolžnost, da sem ju zjutraj, že ob sončnem vzhodu, peljal na pašo, pozno popoldne pa še enkrat. Šele ko je sonce zahajalo za Pohorjem, sem se z njima odpravil proti domu. Spomladi in poleti smo lahko pasli le po mejah in ozarah, po zadnji košnji, navadno kaj kmalu po veliki maši, pa kar vsevprek po travnikih. Takrat je bilo najlepše. Lahko smo se brezskrbno lovili ali skrivali, plezali po drevju kot tarzani, se igrali indijance in kavboje, ravbarje in žandarje, kradli tujo mast, spodbijali fadlo, pekli na ognju ... Hja, le kdo  se še danes igra vse te igre? Naše domače živali so sploh bile tesno povezane z našim življenjem. Družila nas je posebno pristna navezanost, saj nas je skupno delo močno povezovalo. Vsekakor smo jih imeli na neki posebni način zelo radi. Ja, najhujše pa je bilo, ko so se postarale in so obnemogle ter so morale od hiše. Takrat se je zdelo, kot da smo jih brezčutno izdali in zavrgli. Zelo živo se spominjam dne, ko se je poslovila naša Liša. Še danes jasno vidim prizor pred seboj, ko jo je naš deda pripeljal iz hleva. Navadno je že sama  kar neučakano stopila skozi hlevska vrata in se brž napotila proti vodnjaku, kjer sta naši kravi imeli korito z vodo. Tokrat pa, kot da se je še nekaj časa obotavljala, da jo je moral deda prav močno povleči z vrvjo čez prag. Mislim, da smo bili ob tem slovesu vsi zbrani na dvorišču, sam pa sem še stopil do nje in jo še zadnjič potrepljal po glavi in pobožal po hrbtu. Zdelo se  mi je, da me je tako žalostno pogledala s svojimi velikimi očmi. V njih se je lesketalo nekaj tako čudno motnega in  neizrekljivega, da me je boleče zaskelelo pri srcu. Zakaj ... zakaj vendar? kot da se je oglašalo iz njenih vprašujočih oči.  Ko sta že z dedom stopala po asfaltni cesti, morda kakšnih sto ali dvesto korakov od nas, se je nenadoma ustavila, obrnila glavo in se še zadnjič oglasila. Zelo dolgo in zateglo je bilo tisto njeno mukanje. Kot da nas obtožuje. V spominu še prav razločno vidim oba, kako sta se počasi oddaljevala po cesti proti mestu. Tako vdano in obenem usodno ... Starec in starka ... Dolgo smo še zrli za njima, dokler nam nista povsem izginila izpred oči. Da ne bi opazili mojih solznih oči, sem kar zatem zavil v hlev, kjer je bilo poleg Rože izpraznjeno mesto ob jaslih. V ograjenem kotu pa se je oglašala mlada telička. Stresala je z glavo in na mestu poskakovala ter me proseče vabila k sebi, da sem jo moral pobožati po njeni nežni glavici. Tako zaupno in hvaležno je gledala vame ... Oh, ti moja mala Liša! Obenem pa z napol priprtimi vekami opazuje, kako skozi spuščene rolete čedalje bolj pronica jutranja svetloba. Vsa mehka je še in medla v vse bolj razkrajajočem se polmraku. Saj, se nenadoma domisli, ko ne bi bilo teme, se nemara sploh ne bi zavedali svetlobe. In tudi ne bi hrepeneli po jutranji zarji. In kaj mladost ni ravno takšna zarja? Vsaj v spominih nam kdaj pa kdaj zasije v vsej svoji neokrnjeni in neponovljivi lepoti, kajti vsak trenutek, ki mine, mu ni nikoli več enakega. Zares nikoli. Ivan Žigart     *Astapovo  –  Na železniški postaji Astapovo je zaradi pljučnice umrl pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. V prenesenem pomenu zadnja, končna postaja, konec življenjskega potovanja, prispodoba naše minljivosti.    

Wed, 24. Feb 2021 at 13:02

140 ogledov

Depresija pri mladostnikih
Ko ugotavljamo, ali je mladostnik depresiven, moramo upoštevati trenutno stanje njegovega razvoja in dogodke v življenju, ki morda vplivajo na razpoloženje. Depresija pri mladostniku se lahko kaže z različnimi znaki, lahko je na primer prikrita s konjički v prostem času, ki se izvajajo fanatično, ali pa z vedenjskimi motnjami, kot je kraja ali zloraba psihoaktivnih snovi. Značilno je, da mladostnik deluje depresivno le, kadar govori o depresiji. Depresivni mladostniki pogosteje kadijo in jemljejo psihoaktivne droge in uživajo alkohol kot drugi mladostniki. Depresija pri mladostnikih je psihiatrična motnja, ki jo je treba vzeti resno in ustrezno zdraviti. Depresivna stanja so dokazano pogostejša pri dekletih kot pri fantih. Pri približno 40 odstotkih depresivnih oseb se kaže tudi kakšna  druga resna psihiatrična bolezen. Huda depresija pri mladostniku je povezana s povečanim tveganjem za samomor. Raziskave so pokazale, da je imelo od 50 do 80 odstotkov mladih, ki so naredili samomor, hudo depresijo. Tveganje za samomor se poveča, če sta z depresijo povezana zloraba psihoaktivnih snovi in asocialno vedenje.   Vsi dejavniki, ki vplivajo na razvoj depresije, še niso natančno opredeljeni, vendar je bilo ugotovljeno, da imajo depresivni mladostniki skromneje razvite družbeno-socialne sposobnosti in bolj negativen pogled nase kot drugi mladostniki.  Več tveganja za močnejšo depresijo imajo  mladostniki, pri katerih ima kdo v družini depresijo ali bipolarno afektivno motnjo. Normalna in patološka depresija Ločiti moramo med normalno depresijo v adolescenci, povezano z žalovanjem in izgubo, ter patološko depresijo. Za prvo so značilni občutek žalosti, izgube in jok. Pojavijo se spremembe samozavesti ter občasna zaskrbljenost zaradi telesnega videza. Prisotni so lahko manjši telesni simptomi, občasne motnje spanja ter zanikanje, prenašanje krivde na druge in drugi obrambni mehanizmi. Družabni odnosi, sposobnost uživanja v hrani in konjičkih ter sposobnost zaljubljenosti so ohranjeni. Pri patološki depresiji opazimo otožnost, dolgočasje, občutek praznine ali nenehno razdraženost. Pojavijo se težave s koncentracijo ter občutek ničvrednosti, sramote in nerealen občutek krivde. Mladostnik ima motnje spanja z nočnim zbujanjem, nočnimi morami in nespečnostjo zgodaj zjutraj. Značilno je tudi nihanje telesne teže pri bolniku. Težko se nadzorujejo občutki, mladostnik je le redko vesel, ima manj odnosov z drugimi osebami, pa tudi slabši so. Nujna pomoč pri strokovnjaku Zelo pomembno je, da starši oziroma najbližji pravočasno opazijo spremembe pri bolnem mladostniku ter poiščejo pomoč pri strokovnjaku. Smiseln je prvi pregled pri izbranem osebnem zdravniku, ki bo izključil telesne vzroke utrujenosti in apatije. Pri tem je treba vedeti, da ima lahko depresivni mladostnik negativen pogled nase in se morda zelo težko pogovarja o težavah s tujcem. Za pogovor si mora zdravnik vzeti dovolj časa in postaviti neposredna vprašanja, ki omogočajo določanje in trajanje simptomov ter njihovega učinka na vsakdanje življenje. Vprašanja o šoli, konjičkih in času, preživetem s prijatelji, so pomembna. V pomoč so številni standardizirani vprašalniki o depresiji, ki olajšajo pot do diagnoze. Sodelovanje s starši Blaga depresivna stanja in odzivi na žalovanje se lahko zdravijo v osnovnem zdravstvu, težje oblike depresije ali celo tveganje za samomor pa sodijo v specialistične ambulante ali celo na zdravljenje v bolnišnico. Mladostnik z depresijo se zdravi s podpornimi pogovori, po potrebi pa se lahko za ublažitev bolezenskih znakov začasno uporabi zdravljenje z zdravili v zelo kratkih ciklih. Kadar začne zdravnik uvajati zdravila, je treba skrbno spremljati zaželene in nezaželene učinke zdravljenja. Pri težjih in hudih oblikah depresije je potrebno dolgotrajno zdravljenje z zdravili in pogosti kontrolni pregledi pri specialistu psihiatru. Mladostniki se primarno zdravijo z individualno terapijo, vsekakor pa je potrebno tesno sodelovanje s starši ter ukrepi za podporo starševstva. Nerešeni konflikti in odnosi s starši vplivajo na okrevanje po hudi depresiji. Pomembno je tudi, da se zavedamo, da so samomorilne misli, poskusi samomora in samomori v otroštvu redki, vendar se pojavnost tega med adolescenco poveča. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine          

Mon, 22. Feb 2021 at 11:32

187 ogledov

Sladke in slane palačinke
Posebno osvežilne so tople palačinke s svežim sadjem, v tem času na primer s  koščki pomaranč in potresene z mletim sladkorjem, ali polnjene z dušenimi jabolki in cimetom, krasne pa so tudi s čokolado in mletimi orehi ali lešniki. Da ne bo pomote, tudi slane različice so zelo slastne. Crêpes  Suzette Sestavine: za testo za palačinke: 2 jajci, 1/8 l mleka, sol, 100 g bele moke, malo mineralne vode, 20 g raztopljenega masla; in še: 40 g masla, 2 žlici sladkorja, 1žlica limonovega soka, 1 žlička nastrgane lupinice biolimone, 40 ml pomarančnega likerja Naredimo testo za palačinke: Jajci razžvrkljamo z mlekom, dodamo sol in presejemo  v to moko. Gladko umešamo testo in ga pustimo počivati najmanj eno uro. Nato ga razredčimo z mineralno vodo in spečemo iz njega na raztopljenem maslu 8 tankih palačink. Vsako pečeno palačinko preganemo v trikotnik. Potem kremasto zmešamo 40 g masla, 2 žlici sladkorja, limonov sok in limonino lupinico in vse skupaj razpustimo ponvi. V ponev damo v trikotnike prepognjene palačinke in jih obrnemo. Segrejemo pomarančni liker, ga prelijemo po vročih palačinkah, prižgemo in takoj ponudimo. Ocvrti kaneloni s šunko in sirom Sestavine: za testo: 3 jajca, 250 g moke, 1 dl mineralne vode, 4 dl čiste goveje juhe, 3 žlice oljčnega olja, ščepec soli, maščoba za peko, 1 žlička origana; in še: 8 rezin kuhane šunke, 8 rezin sira; za paniranje: moka, 2 jajci, 100 g krušnih drobtinic, sol, poper, olje za cvrenje Naredimo testo za palačinke: V posodo presejemo moko, dodamo razžvrkljana jajca in ščepec soli. Med mešanjem postopoma prilijemo govejo juho in mineralno vodo, nazadnje pa še oljčno olje in začinimo z origanom.  Pazimo, da je testo gladko, brez grudic pri sobni temperaturi naj počiva vsaj 15 minut. Potem v ponvi segrejemo malo maščobe in na njej spečemo 8 tankih palačink. Naredimo kanelone:  Na vsako palačinko položimo rezino šunke in sira ter jo zavijemo. Zavijamo pazljivo, tako da bodo vsi robovi zavihani navznoter. Pripravimo sestavine za paniranje. Žvrkljanemu jajcu dodamo sol in poper ter dobro zmešamo. Vsako palačinko povaljamo v moki, jajcu in drobtinah.  Kanelone na hitro ocvremo v vročem olju. Zraven ponudimo tatarsko omako, krompirjev pire ali dušeno špinačo. Najrazličnejše recepte za slane in sladke palačinke in omlete boste našli v knjigi:https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/palacinke-in-omlete

Mon, 22. Feb 2021 at 10:12

190 ogledov

Po pustu lažja hrana
Že od nekdaj je tako, da pride po pustu post, to pomeni lažjo, brezmesno hrano, ki pa jo popestrimo z raznimi ribami in dobrimi začimbami. Recept za rižoto za rakci je izbran iz knjige Barbare Remec Slastno iz korenin: v njej boste naši veliko za ta čas uporabnih receptov za jedi iz korenovk in gomoljnic. Polnjene sardine Sestavine za (4 osebe): 16 večjih sardel, 80 g drobtin, 40 g kaper, 40 črnih oljk, 40 g rozin, 40 g pinjol, 2 stroka česna, 2 šalotki, 1 limona, peteršilj, nekaj lovorovih listov, 2 žlici oljčnega olja, poper, sol Sesekljamo kapre, izkoščičene oljke, pinjole, rozine, šalotko in česen ter zmešamo z drobtinami, stisnjenim sokom ene limone in oljčnim oljem v gost nadev. Popopramo in po potrebi posolimo. Sardele očistimo, odstranimo jim glavo in srednjo kost, tako da nastane odprt filet. Na vsako sardelo položimo žlico ali dve nadeva in jo zvijemo v zvitek, rahlo ga stisnemo. Nadevane sardele zložimo drugo zraven druge z reki navzgor, na pooljen pekač. Med sardela vtaknem nekaj lovorovih listov, lahko pa tudi kolesca limon ali pomaranč. Pokapamo jih z oljčnim oljem in pečemo v pečici, ogreti na 220 stopinj, od 8 do 10 minut. Omleta iz rezancev s parmezanom Sestavine: 400 g širokih rezancev, 2 ½ žličke soli, 1 žlica olja, 6 jajc, za noževo konico mletega popra, 1 žlico sveže sesekljanega peteršilja, 1 žlico sveže sesekljanega drobnjaka, 6 žlic smetane, 6 žlic mleka, 4 žlice masla, 80 g sveže naribanega parmezana Vodo zavremo, dodamo 2 žlički soli in žlico olja. Ko zavre, zakuhamo rezance, jih skuhamo tako, da so še trdi na ugriz, in odcedimo. Jajca zmešamo s pol žličke soli, poprom, zelišči, smetano in mlekom. V veliki ponvi razgrejemo 2 žlici masla, vanjo stresemo pol rezancev in jih zlato rjavo zapečemo. Čez zlijemo pol jajčne zmesi in potresemo pol parmezana. Ko omleta v približno 5 minutah zakrkne, jo vzamemo iz ponve in prestavimo v pečico, ogreto na 50 stopinj. Na preostalem maslu pripravimo še drugo omleto. Korenčkova rižota z rakci Sestavine (za 4 osebe): za rižoto: 1 srednje velika čebula, 50 ml oljčnega olja, 1 lonček riža za rižoto (lonček meri 250 ml), 750 ml zelenjavne jušne osnove, 2 lončka naribanega korenčka, ščepec kurkume v prahu, ½ žličke kristalnega sladkorja, sol in poper, 1–2 žlici limonovega soka; dodatki: rakci (sveži ali zamrznjeni), maslo, sol, peteršilj Čebulo olupimo in na drobno sesekljamo. Pražimo jo v večji ponvi na oljčnem olju od 5 do 8 minut pri srednji temperaturi, da postekleni. Pri tem pazimo, da se ne zažge. Nato dodamo nariban korenček in pražimo še 2 minuti. Med praženjem večkrat premešamo. Dodamo še riž, ki smo ga oplaknili pod tekočo vodo in dobro odcedili. Posolimo, popopramo ter dodamo sladkor in kurkumo v prahu. Pražimo še naprej, dokler riž ne postekleni. Medtem segrejemo zelenjavno jušno osnovo. Vročo prilivamo rižu po delih – ko tekočina povre, dodamo novo zajemalko vroče tekočine. Riž mora ves čas rahlo vreti. Ko porabimo vso tekočino, ponev pokrijemo in rižote ne mešamo več. Kuhamo jo približno 15 minut, da je riž še čvrst na ugriz. Ko je rižota kuhana, dodamo še brizg limonovega soka. Medtem pripravimo rakce, za eno porcijo jih je dovolj 6. Pečemo jih nekaj minut v ponvici na maslu, med peko jih večkrat premešamo. Proti koncu  jih posolimo, potresemo z drobno sesekljanim peteršiljem in dodamo h korenčkovi rižoti.        

Thu, 18. Feb 2021 at 21:46

261 ogledov

Da nam tri dni v tednu ne bo treba kuhati
Vsakodnevno kuhanje je opravilo, ki se ga včasih lotimo z veseljem, kakšne dni pa bi veliko raje počeli kaj drugega. Lahko pa se organiziramo: en dan v tednu si vzamemo več časa za kuhanje in pripravimo nekaj jedi vnaprej. Tako bomo vsak drugi dan kosilo pripravili mimogrede. Prvi recept je iz knjige Saše Drobnič Škrjanec Jedi iz sklede. V tej odlični kuharici boste našli jedi, ki jih kuhamo po letnih časih. Porova juha s piščancem Sestavine: 2 veliki stebli pora, 250 g piščančjih prsi, 1 žlica masla, sol, poprova zrna, 2 krompirja, lovorov list, 800 ml jušne osnove Piščančje prsi narežemo na majhne kose. Krompir olupimo in narežemo na čisto majhne koščke. Beli del pora na drobno sesekljamo in prepražimo v kozici na žlici masla. Pražimo toliko časa, da popolnoma oveni. Posolimo, dodamo poprova zrna in lovorov list ter koščke narezanega piščanca in pražimo od 5 do 8 minut oziroma tako dolgo, da mesni sok izpari.  Dodamo še narezan krompir in zalijemo z jušno osnovo. Kuhamo od 20 do 25 minut ali  dokler ni krompir kuhan. Ciganski golaž s cmočki Sestavine: ½ kg govedine, 1/4 kg čebule, 50 g olja, sol, ¼ kg krompirja, 40 g suhe slanine, 3 stroki česna, 20 g rdeče paprike, po želji malo feferona, 20 g paradižnikove mezge, 1 kisla kumarica, 1 dl rdečega vina; za vodne žličnike: 1 jajce, 150 g moke Govedino narežemo na kocke, tako kot navadno naredimo za golaž. Čebulo narežemo na tanke kolobarje in jo na olju svetlo prepražimo. Dodamo meso, malo zalijemo, posolimo in dušimo. Napol mehkemu mesu dodamo na drobne kocke narezano slanino, na podolgovate kose narezan krompir, sesekljan česen, papriko, feferon in paradižnikovo mezgo. Prilijemo še vodo, tako da so vse sestavine v soku, in pustimo počasi vreti. Četrt ure pred serviranjem zakuhamo zelo majhne žličnike. Primešamo še sesekljano kumarico in vino ter prevremo.   Ohrovtovi zvitki Sestavine: 1 glava ohrovta, 500 g mletega mesa, 2 žemlji, 2 jajci, 50 g olja, drobna čebula, sol, poper, 2 žlici margarine, 2 žlici moke, paradižnikov sok ali mezga Z ohrovta obtrgamo lepe liste, jih umijemo, blanširamo, odcedimo in ohladimo. Na maščobi prepražimo sesekljano čebulo, dodamo mleto meso, namočeni in dobro ožeti žemlji, jajca, sol in poper. Pognetemo v mesno testo, ga  oblikujemo v zvitke in jih zavijemo v ohrovtove liste, lahko jih tudi povežemo z vrvico. Tesno jih zložimo v kozico. Naredimo omako: Na margarini prepražimo moko ter zalijemo z razredčenim paradižnikovim sokom, osolimo, prevremo in z omako prelijemo ohrovtove zvitke. Jed dušimo v pečici pri srednji temperaturi. Poleg ponudimo krompir v koščkih ali krompirjev pire. Ohrovtove zvitke lahko tudi zamrznemo, le da jih tedaj v pečici dušimo samo do polovice.    
Teme
Pisana njiva Kratke zgodbe kratka zgodba Bojan Bizjak

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za lepši večer