Zgodba za lepši večer
Za branje tokrat nostalgična in hudomušna zgodba Bojana Bizjaka Konj. Pripoveduje o konju, tej posebni živali, in ljudeh, povezanih z njo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 11. november 2020 ob 10:56

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Odločilni prvi stavek

 »Ne pride vsak bralec do konca vsake zgodbe,« pravi pisatelj Andrej Blatnik v svojem priročniku o pisanju kratke zgodbe. »Veliko jih ne pride niti do sredine veliko zgodb, ki jih začnejo. Nobene pravice nimamo pričakovati, da bo bralec zdržal do točke, kjer se zares začne.«  Povedati hoče namreč, kako pomemben je začetek zgodbe, saj bralca v hipu pritegne in v njem zbudi zanimanje za branje ali pa ga odvrne, zato mora avtor o njem temeljito premisliti, preden začne pisati. Bojan Bizjak je v tem nedvomno spreten: bralca takoj postavi v prizorišče in, kot zdaj zagotovo že veste, močno pritegne v tok misli prvoosebnega pripovedovanja, v katerem se zgodba razvija. Tako je napisana tudi zgodba o konju, nostalgična in hudomušna zgodba o tej posebni živali in ljudeh, povezanih z njo. Če radi berete prozo pisatelja Bojana Bizjaka, vas bo gotovo zanimalo, da je po njegovih romanih izšla še knjiga kratkih zgodb. Večina od njih je bila objavljena v Kmečkem glasu, njen naslov pa je Usihanja – Zgodbe s podeželja. Prijetno branje v teh vedno daljših zatišnih večerih vam želim.

V. K.

Konj

Lepota jutra se je razgrnila čez stišan majski travnik, zapotegnjen v grmičavost na severu, na vzhodu je bilo še več gozda kot pred leti – čakaj, ja dvanajst let me ni bilo tukaj, dvanajst. Tam sva z očetom še kosila, jaz s kosilnico, oče je s koso obiral obrobja, zdaj pa tole. Nekaj se je nabralo, tri velike bale, če je bilo leto slabo, samo dve. Leska, glej ... Pa bukovje, da tako hitro raste ... se čudim. Stopam počasi naprej in si skušam v spomin priklicati tista leta, ko sem se prav tu učil košnje s kosilnico, takrat novo, Muta, našo, domačo, nerodno, težko za obračanje. Oče je hotel domačo, ni hotel tiste italijanske, ne. Italija, ej ... Odmislim in se premaknem še malo, da pridem na star kolovoz, ki se zarašča. Včasih so tu vozili iz gozda, vsi lastniki so, da. In kako so se kregali zaradi te poti ... Stari Janez, ej. Metal je klobuk po tleh, pljuval in kričal, da je tisto cesto vrisala že Marija Terezija, da je stara pravica za vozove ... Kako po naše, pravdarsko. In tu čez, da ... Potem so naredili novo cesto, po robu parcel, pa spet ni bilo prav, ker so nekaterim odščipnili kos gozda. Cesta je zdaj dobro vzdrževana in se vleče vse gor do pod vrha, do skal. Pa jim spet ni prav, ker da zdaj pa traktorji norijo, pa kamioni, da ... Kdo bi jih razumel. Tu, da.

Rumena kosilnica, sredi maja, že bolj proti koncu, daleč nazaj, osemdeseta. Nova rumena kosilnica. Oče jo je pripeljal s starim hroščem, s prikolico, prav po tem kolovozu. Imel sem komaj petnajst let ... Pa sva jo spustila na tla, nalila gorivo, preverila, ali je vse, kot mora biti. Rekel mi je, da je zanj prenerodna reč, da ga hrbet preveč boli, da bi se matral s to stvarjo. Prve redi so bile, no ja. Oče je letal za mano in kričal name, naj vendar tiščim osišče bolj dol, da pušča preveč trave. Prej nam je kosil njegov brat s tisto italijansko. Posušili smo sami, z grabljami, vilami, pa na voz in s konjem domov.

Naš Blisk, lep, rjav, malo muhast včasih. Z mano je bil potrpežljiv, sestre pa ni ubogal, ne vem zakaj. Kar prestopal se je, ko ga je držala za povodec, nemiren je bil. Še najbolj je ubogal očeta, jasno. Dovolj je bilo, da ga je pogledal ... Ko sva vozila drva tu ... Oče je mirno šel ob vozu, kadil, Blisk pa je nekam slovesno stopal. Če ga je peljala sestra, je kar naprej mahal z repom, kimal z glavo; saj ne vem, a je bil ob njej tako razigran ali pa se res nista marala, kaj vem. Pet let je starejša od mene. Kaj pa vem, kaj sta imela. Blisk je bil, čakaj ... Ko sem se jaz rodil, je prišel k hiši, tri leta je imel takrat ... Ko sem šel v srednjo šolo, tisto jesen ... Joj, joj, me nenadoma ujamejo spomini, v majski senci starega hrasta, ki ga je oče pusti na robu parcele.

Tisto jesen ... Oče je rekel, da je konj opravil svoje, da bo šel od hiše. Kamion da pride ponj. In tiso nedeljo popoldan sem še zadnjič šel z njim do napajališča pri studencu. Kako trudno je stopal, glavo je tiščal k tlom. Nobene volje ni bilo v njem, nič ... Vedel je, da ... Živali vedo, vse vedo. Pogovarjala sva se, po svoje. V očeh se mu je temnila svetloba. Ko se je napil, se je tako žalostno zazrl vame, tisti pogled ... Hrznil je, pa ne radostno kot vedno, ne, bolj trpko, težko. Počasi se je obračal, zelo počasi. Ko je bil mlajši, je kar poskočil, ko se je napil, in me cuknil, tisti dan pa sem povodec kar izpustil, da je sam šel nazaj. Dolga hoja je bila, počasi je mlel po jesenskem kolovozu, oktober ... Pred hlevom se je še enkrat ozrl po meni, kakor bi mi hotel reči: svoje sem odslužil, star konj pač. Popoldan ga ni bilo več, ko sem prišel iz mesta ... Naš Blisk ... Speljal je drva, gnoj, seno, orali smo z njim ... Oče ga je čistil, se pogovarjal z njim, mu dajal priboljške, res sta bila par. Sestra pa ... Čakaj, a ni bila zamera od tiste nedelje, ko je ... Zdaj sem se spomnil, zdaj. Konj ji je pohodil punčko, ki ji jo je prinesla teta. Igrala se je ob njivi, pa prav zgodaj spomladi je bilo, slive so že cvetele, oče je prioral za peso in zelje. Ona pa je tisto punčko odlagala na tla, ker je nesla oračema pijače. Pet let je imela, mene še ni bilo. Zdaj sem se spomnil. Stara mama mi je to povedala, da je Minki Blisk pohodil igračo in ga je usekala z bičem, da je plug potegnil v travnik in jezno rital.

To je bilo to. Si kar predstavljam, kako je moralo biti. Ko sem bil jaz še majhen, me je včasih peljala na sprehod, tega se pa spomnim. Pela mi je, lepo poje, še danes. In njena hčerka! Nora je na konje, a ni zanimivo? Hoče konja. Hodila je že v jahalno šolo, padla je s kobile, si nalomila rebra, a ne odneha. Hoče konja. Teoretično bi ga lahko imeli na naši kmetiji. Hlev je še, hiša, solidno vzdrževana, pašnik ... Tale senožet, no ... da bi se tu pasel konj? Oče ga je pasel samo v gmajni, tu nikoli. In seno, kje bi bilo seno? Vse senožeti kosi sosed, v najem smo mu jih dali. Kako si to predstavljajo, konja!? Romantičen pogled na živali. Dekle in konj, sedemnajst jih ima ... Pravi, da bo študirala veterino, da bo imela kliniko za konje.

Saj sanje so lepe in vse možnosti so … Konj, tukaj ...  Ne rečem, rad jih imam, da pa bi ... Konj je obveznost, čisti ga moraš, ga razvajati. Konj to čuti, to ve. Naš oče ga je znal umiriti, mu je znal ustreči, pri delu ga ni preveč gnal. In pozimi, sani z zvončki, oh ... Prvo zimo, pa prav tu ga je vpeljeval. Kako živo zdaj to vidim. Oče na saneh, pregrnjen z odejo, s kučmo in tisti zvončki. Po novem snegu sta šla, konj je prhal in še kar hitro vlekel. Oče mu je na glas prigovarjal ... Iskre snega so letele ... Delala sta kroge, vijuge, vse sorte. Vsa senožet je bila prepredena s sledmi. Potem je še mene vzel v naročje, me pregrnil z odejo in smo šli na gozdni kolovoz. Tista vožnja. Ne vem, če taka obstaja v pravljicah. Zvončki so zamirali v tišini, ko sva zavozila v dolino, kjer so bile smreke, tihe, visoke, na debelo obložene s snegom. Prečili smo, prišli na staro gozdno cesto in se po njej vrnili proti vasi.

Zapeljali smo se mimo Janezove domačije. Stari je sedel na tnalu in kadil. Oče se je za trenutek ustavil in sta se menila o zimi, o vremenu, o hlodih, ki da jih bo do spomladi treba zvleči do ceste. Stari je hvalil konja in sanke. Rekel je, da so podobne imeli Rusi, ko je tam bil v prvi svetovni, menda kar nekaj časa v ujetništvu. Ne vem, če se je moj oče zgledoval po Rusih, ne vem ... Komunistov ni maral. Pobožni smo bili, delali, oče v tovarni in še doma, mama je redila pet prašičev ...  In semkaj sem prvič sam pripeljal Bliska, po seno. Pa me je ubogal. Lepi dnevi so bili, lepi. Poln voz sena, sestra na vrhu s slamnikom, cekar, grablje, mama in oče gresta počasi za vozom, jaz pa držim povodec in prigovarjam Blisku. Ves se je svetil na poletnem soncu in medeninasti obroči oprave tudi, pa zaponke pasov, vse se je bleščalo, vse.

 

Oče je skrbel tudi za opravo, vse je moralo biti kot za na parado. Jahal ga pa nikoli ni, ne. Rekel je, da ta konj ni za tak šport, da je za delo. Pa sem si želel, še kako sem si želel, da bi bil na njegovem hrbtu. Prepričan sem, da bi me Blisk varno nesel. Ne pa tako kot Jankec, ah ... Oni so imeli dva konja, eden je bil rjav, drugi pa malo lisast in nižji. Tistega si lahko tudi jahal. Pa se je Jankec malo hvalil, oponašal je kavboje. Pognal je konja po kolovozu v gozd, tam pa ga je sklatila bukova veja. Kar grdo je padel, malo si je nalomil rebra in desno ključnico si je zlomil. Pa še zatekel obraz je imel. Imel je srečo, da mu ni šlo oko. Njihov oče je potem tistega konja prodal, kupili so mali traktor. Tisti drugi konj je bil samo še za vlačiti hlode v gozdu, pozimi so jih, tako kot mi. Nič, sestri bom predlagal, da bi spet imeli konja, saj bi jaz lahko skrbel zanj. Kaj pa je, pet minut vožnje iz mesta. Preden grem po opravkih, bi mu prišel dat zob, mu skidal, še jahal bi ga lahko. Bi se že priučil, nisem še star, ne. Nečakinjo bi razgnalo od navdušenja ... Za maturo konja ... Do takrat bi popravil hlev ... No, omenil bom, omenil, mogoče že danes.

Prepreden s prejo spominov se le odpravi v svežino majskega gozda. Bukovina je že razpela nežen plašč, sence se gostijo, na lužah se odbliskujejo sulice sonca. Vse je tako prav, pet dni dopusta, gozd, doma ...

Gledam panje. Koliko je sosedov Brane sekal. Ta pa zna, ves njihov rod je znal z gozdom, največ hlodov so prodali, ta pa kar od kraja, kolikor revirni gozdar dovoli. Pa kakšen traktor je kupil! Samo še pitance redi, v službi je še ... Oženil se pa ni. Nor je na kavbojsko kulturo. Take škornje ima, klobuk in dva konja. Pa še tako glasbo na glas posluša, še na traktorju. Amerik, Amerika, kriči. Ženske, kaj vem. Me ne briga, menda je imel eno, pa mu je ušla. Kaj pa vem, napihnjen je, grabežljiv, skregan z vso žlahto, kavboj pač. Pravijo, da spušča konja na pašo, kjer je, da se potem izgovarja, da sta mu ušla. No, če bi ga našel na naši jasi, bi ... Kaj pa bi, kaj? Zadihan pridem do jase, ki meji na njihov gozd in potem, konj, sam, flekast, rjave in bele fleke, njegov. Kaj dela tu? In kako mirno se pase ... Kdo mu je dovolil, kdo? Slišim kopita, kavboj prihaja. Pa res, glej no, klobuk, škornji, ruta okrog vratu, ta je res ušel iz kakšnega filma, konja ima pa lepega in spozna se nanje. Ja, konja bom kupil, bom.

Bojan Bizjak

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 25. Nov 2020 at 12:42

0 ogledov

Poškodbe očesa
Največkrat pridejo bolniki k zdravniku ob poškodbi očesa, ker čutijo bolečino in se jim oko solzi. V redkih primerih pa ob hujših poškodbah pride tudi do delne ali popolne izgube vida. Poškodbe očesa delimo na erozije ali zareze v roženici, perforativne poškodbe očesa, udarnine očesa, tujke v veznici ali roženici, tujke v zrklu očesa ter kemične in fizikalne poškodbe očesa. Poškodba roženice Roženica je plast očesa, ki je zelo dobro oživčena. Zaradi ostrih predmetov, kemičnih snovi ali tujkov se lahko poškoduje. Ob poškodbi roženice se sproži obrambni mehanizem kot solzenje, bleščanje in krč krožne mišice okoli očesnega zrkla. Poškodovanec lahko čuti tudi hujše bolečine. Poslabša se lahko tudi ostrina vida. Diagnoza roženične erozije praviloma ni problematična v ambulanti pri specialistu okulistu, ki ima na voljo tudi potrebne diagnostične pripomočke. Prognoza te poškodbe ni slaba. Rane na epitelu roženice se praviloma zacelijo v treh do štirih dneh. Večinoma  se zboljša tudi ostrina vida. Če je vzrok erozije tujek, ga je treba v ambulanti čim prej odstraniti. Bolniku zdravnik predpiše tudi antibiotik v obliki mazila ali kapljic in sredstvo za lajšanje bolečin. Perforativne poškodbe očesa oziroma zrkla so vedno pogostejše predvsem pri delu, športu in v prometnih nesrečah. Te poškodbe so lahko neposredne, ki nastanejo ob neposrednem udarcu tujkov, orodja ali eksplozivnih delcev v zrklo, ali posredne, ki so posledica topih poškodb, eksplozij ali pri padcih. Pri prometnih nesrečah je zelo značilna poškodba z vetrobranskim steklom ob naletu neprivezanih potnikov. Pri tej vrsti poškodb so lahko prizadete različne strukture zrkla. V večini primerov je potrebna kirurška oskrba očesa. Posledica perforativne poškodbe očesa je lahko slabši vid ali celo slepota. Udarnina očesa je topa poškodba. Lahko je povezana z zlomom lobanjskih kosti ali brez njega. Vzrok te vrste poškodbe so večinoma padci, neposredni udarci hitrih predmetov ali pa eksplozija. Poškodovane osebe lahko tik pred nastankom udarca v zrklo oko refleksno zaprejo ali pa tudi ne. Tudi od tega je odvisen obseg poškodbe. Tujek v očesu Večina teh bolnikov potrebuje čimprejšnji pregled pri okulistu. Najpogostejša poškodba v oftalmologiji so tujki v veznici ali roženici. Najpogosteje so to delčki kovine, kamna, nohtov, plastičnih mas, deli žuželk ali pa rastlin. Na našo srečo večino teh tujkov solze odstranijo in ljudje niti ne iščejo zdravniške pomoči. Če tujek ostane na veznici ali roženici, lahko pride do okužbe ali poškodbe očesnih struktur. Tujek, ki prileti v oko in ga solze niso odstranile, je lahko prilepljen ali zapičen v povrhnjih očesnih plasteh. S stiskanjem ali drgnjenjem z rokami lahko povzročimo še dodatne poškodbe, tujka pa ne bomo odstranili. Tujka ne odstranjujemo sami Pogosto poškodovana oseba prve ure po poškodbi nima težav. Žal pa lahko nekateri tujki v očesu poleg bolečine in okužbe povzročijo določene kemične reakcije, na primer tujki iz železa. Zato je zelo pomembno, da tujek čim prej odstranimo. Tujek zdravnik odstrani pri dobri razsvetljavi, v lokalni anesteziji in samo s sterilnimi instrumenti. Tujki, ki samo ležijo na epiteliju, se odstranijo s posebno iglo. Povrhnji tujki se lahko odstranijo tudi z vatirano palčko. Zelo pomembno je, da poškodovane osebe same ali s pomočjo drugih oseb ne odstranjujejo tujkov iz očesa, ampak čim prej obiščejo zdravnika. Kemične poškodbe in druge Pri kemičnih poškodbah ločimo poškodbe z lugi in kislinami. Lugi povzročajo zelo globoke poškodbe z obilno okvaro tkiv. Kisline povzročajo težje okvare povrhnjih plasti tkiva z obilno nekrozo. Pri kemičnih poškodbah je zelo pomembna pravilna in hitra prva pomoč. Odstraniti ali razredčiti je treba koncentrirano kemično snov z izpiranjem očesa in po možnosti z nevtraliziranjem kisline ali luga. Oko lahko poškoduje tudi toplota, takrat ko je temperatura snovi mnogo višja od telesne. Povzročitelji so različni, na primer vrela voda, vroče olje, para pod pritiskom ali razbeljene kovine. Svetlobne poškodbe pa nastanejo zaradi neposrednega vpliva infrardečih ali ultravijoličnih žarkov na veznico očesa ali celo mrežnico. Nastanejo opekline. Poškodovane osebe zaradi močnih bolečin ne morejo odpreti očesa. Med svetlobne poškodbe očesa štejemo tudi tako imenovano snežno slepoto, ki nastane po navadi na smučanju ali pri alpinizmu na sneženih pobočjih ob močnih sončnih žarkih, ki se odbijajo od bele površine in pri tem z ultravijoličnimi  žarki poškodujejo očesno mrežnico. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Wed, 25. Nov 2020 at 11:33

0 ogledov

Zgodba za lepši dan in povabilo k pisanju
V Pisani njivi tokrat nova zgodba in vabilo k sodelovanju na božično-novoletnem literarnem natečaju. Zgodba gospe Marije Deželak  je iz resničnega življenja, govori pa o tem, da ni za spremembe nikoli prepozno in da se moramo truditi uresničiti svoje sanje in izpolniti želje – kajti le pogum in volja štejeta. Korak iz ustaljene smeri nam bo pomagal, da bomo zadovoljni s svojim življenjem. Te dni v uredništvu že premišljujemo o vsebini praznične in božične novoletne prilogo, v katerih bomo objavili tudi vaše zgodbe in pesmi. Vabimo vas, da nam pošljete svoje literarne prispevke na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do petka, 11. decembra 2020, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto, nagradili z lepimi knjigami. V. K. Nikoli ni prepozno Tako pravi pregovor, in to drži. Potrjeno. Veliko ljudi poznam, ki so spremenili svoj način življenja, se preoblikovali, doštudirali, zamenjali službo, partnerja, se preselili ali  kako drugače sprejeli izzive, izkoristili priložnosti, se opogumili …, ko so bili že skoraj prepričani, da je prepozno. Pa ni bilo.  Le odločiti se je bilo treba! Kaj jih je pripeljalo do želene, usodne odločitve, vedo le oni. Mi, zunanji opazovalci, njihove spremembe lahko le vidimo, opazimo, jih primerjamo, ne poznamo pa njihovih občutkov. In prav za to gre – za občutke. Jože je bil možev poslovni sodelavec, z leti pa je njuna vez prerasla v prijateljstvo in rad je prihajal v naš dom na deželi. Živel je v mestu, v bloku in močno je pogrešal kmečko okolje, povsem drugače od žene, ki se je tam dobro počutila. A tudi ona je z otroki večkrat prišla z njim, v naravo in mir, kjer si človek odpočije telo in duha. Vsakdo potrebuje to. Bila je lepa, prijetna gospa, izbranih besed in prijaznega nasmeha. Precej starejša je bila od mene in rada sem prisluhnila njenim zgodbam o mestu in  družini, ki jo je zapustila, ko si je ustvarila svojo, daleč stran od rodnega doma.  Še vedno je hrepenela po vonju morja, oljkah in modrini neba, in če je le utegnila, je za nekaj dni odpotovala k svojim. Zelo je bila navezana nanje in tudi oni so jo redno obiskovali. Družina je močna vez, prepletena z mnogimi dogodki in spomini nanje, mogočna v svoji veličini in ljubezni tistih, ki so povezani v njej, je rada poudarila, kadar je beseda nanesla nanjo. In prav zaradi tega svojega prepričanja je vedno znova oproščala, verjela in vztrajala v svoji, kljub moževi odvisnosti od alkohola. Z leti je postajalo vse huje, skoraj ni bilo dneva, da bi zmogel brez njega, in iz prijetnega, nasmejanega moškega je postajal vedno bolj agresiven in neprijeten.  Iz urejenega moža je postajal zanemarjen, njegove besede so bile večkrat neprimerne, izgubljal je nadzor nad samim s seboj. Trpela je služba in delo, trpela je družina in trpel je on sam! Kadar je imel svojih pet minut streznitve, ki so bile vedno redkejše, je z odprtimi očmi sanjal o vsem mogočem, kaj vse bo še naredil, in si ustvarjal predstave, ki niso imele resničen podlage. Nato se je zgodilo. Po dolgem času se je nekega večera pripeljal naokrog. Bil je strt in prestrašen. Iskal je svojo ženo, ki je zapustila skupni dom in odšla neznano kam. Otroci mu niso hoteli ničesar povedati, samo tisto, kar jim je naročila: vrnila se bo pod pogojem, da se gre zdravit! Jokal je kot dež, jokal je on in jokal je alko. Tolažili smo ga, da se bo vse uredilo in da bo gotovo prišla nazaj. Kaj več si nismo upali reči. Sam bo moral dojeti in sprejeti odločitev. In jo je. Kmalu je odšel na zdravljenje in dolgo se nismo se videli. Izvedeli smo tisto, kar je bilo zanj najpomembnejše: žena se je vrnila in mu stala ob strani. Otroci prav tako. Družina je stopila skupaj in mu pomagala. Ni šlo zlahka.  Leta pozneje, ko nam je pripovedoval o vsem, kar je dal skozi in razodel svojo kalvarijo, kaj vse je pretrpel in kolikokrat ga je preizkušnja že skoraj ugonobila, smo mu na tihem in tudi na glas morali priznati, da je junak, zmagovalec. Želja, da  zgradi hišo in ustvari dom za svojo družino, je bila tista, ki ga je vseskozi držala nad gladino. Zaobljuba! Spremenil je ne samo način svojega življenja, spremenil je odnos do okolice, spremenil vrednote in si ustvaril nove prioritete. V tem je bila rešitev, nam je večkrat dejal. V delu in obveznostih je utapljal svoj čas in se veselil vsakega dne, ko mu je uspelo.  Kadar se je oglasil naokoli, je bil poln besed o gradnji, o tem, kako daleč so zidarji, krovci, pleskarji,  kakšna bo oprema in kaj vse je še treba postoriti. Vseskozi pa je bila v ospredju ona – njegova žena, ki ji je dolgoval zahvalo, uspeh in vse, kar ga je navduševalo in mu dajalo veselje do življenja. Z upokojitvijo se preselita v svoj raj visoko v hribih, stanovanje v mestu pa bosta obdržala, tako sta se odločila.  In tako je bilo. Jesen življenja sta preživela v skupnem domu, obdana z naravo in njenimi darovi, mirom in sožitjem. Spominjam se prekrasne jesenske nedelje, ko smo ju obiskali. Napovedano. Jože nas je že nestrpno pričakoval, žena pa nas je, umirjena in prijazna kot vedno, postregla v veliki, kmečko opremljeni  kuhinji. Z žarečimi očmi, iz katerih je sijal ponos, nam je gospodar razkazal domovanje in z navdušenjem pripovedoval, kaj vse še pride. Hiša je stavba, dom pa je: občutek!  In prav to je bilo tisto, kar je potrjevalo znani rek in kar je Jožetu uspelo. Postal je kmet, kar si je vedno želel, uresničil je svoje sanje in zmogel premagati odvisnost. Nikoli več ni pokusil alkohola, držal se je navodil in vsega, kar so mu svetovali zdravniki. »Drugače ne gre, če bi spil samo kozarček vina, bi padel nazaj,« se je zavedal pomena svoje ozdravitve. Po kosilu sva z gospodinjo v dnevni sobi pili kavico in se pogovarjali. Pobarala sem jo, ali ji je kaj dolgčas po mestu in družbi, ki jo je imela rada. V tistem je skozi vrata vstopil Jože v gumijastih škornjih, na katerih so bili sledovi blata, in naloženimi poleni na rokah, ki jih je po kmečko odvrgel na tla poleg kamina. Spogledali sva se in z nasmehom na ustih mi je odgovorila: »Kako naj bi mi bilo dolgčas, ja vidiš, koliko dela imam samo z njim!« Karajoče je pogledala svojega moža, on pa ji je brez besed podaril širok, zadovoljen nasmeh. Takšen je bil, preprost in poseben, sproščen in naraven. Dolga leta sta se imela lepo tam zgoraj na samem, stran od ljudi, v družbi polhov, lisic  in drugih gozdnih živali. Jože je pripravljal drva, kosil travo in skrbel za okolico, žena pa je gospodinjila, nabirala zelišča, borovnice, gobe, vse tisto, kar daje narava, človek pa ji pri tem pomaga. Sožitje. Veselila sta se obiskov otrok, vnukov, prijateljev in se razdajala zanje. Domač jabolčni sok, narejen iz sočnih, neškropljenih zrelih sadežev, pomešan s hladno vodo iz starega vodnjaka, je bila najboljša pijača za staro in mlado; vonj kruha iz krušne peči pa je obiskovalce že na daleč vabil, da posedejo pod veliko, košato lipo. V sproščenem klepetu z gostiteljema je bilo vselej čutiti ponos in radost, blagost in mir, povezan z občutkom hvaležnosti, da imata drug drugega. Ljudje prevečkrat in kdaj prehitro vržemo puško v koruzo. Dvomi, nezaupanje in strah pred neuspehom nas odvrnejo od marsikatere želje po spremembi. Ne upamo si, nimamo moči, nimamo poguma. Mislimo, da nam ne bo uspelo, da je prepozno. Pa ni. Nikoli ni prepozno! Marija Deželak            

Wed, 25. Nov 2020 at 11:07

0 ogledov

Skrita sestavina v jedi: sveži ingver
Svež ingver je nekoliko ostrejšega okusa kot sušeni mleti, toda ko se boste privadili njegovemu okusu, ga boste zares vzljubili. Zdaj v hladnih dneh lahko iz kolesc sveže ingverjeve korenine, cimetovih palčk in nageljnovih žbic skuhamo prekrasen aromatični čaj, ki z nekaj kapljicami limone in medu pogreje in poživi. Ingver pa dodajamo tudi jedem, najbrž ste že odkrili, kako dobro sodi v kremno bučno juho, tukaj pa sta še dva predloga, kako ga lahko uporabimo. Grahova juha z ingverjem in praženimi mandlji Sestavine: 250 g zamrznjenega graha, 1 srednje velika čebula, 100 g olupljenih mandljev, 1 žlička žafrana, 1 manjša korenina svežega ingverja, 5 dl piščančje juhe ali 1 jušna kocka, 50 g masla, sol Mandlje stresemo v ponev ali široko posodo in jih pražimo počasi, na šibkem ognju, dokler rahlo ne porjavijo. Potem jih odstavimo in pretresemo v drugo posodo. Nitke žafrana na fino zdrobimo. Damo jih v  manjšo posodo, prelijemo  z 1 dl tople vode in pustimo, da se v vodi razpustijo. Olupimo približno 4 cm korenine ingverja in ga na drobno sesekljamo. Na drobno narežemo še čebulo in jo prepražimo na maslu. Dodamo sesekljan ingver, premešamo in pražimo še minuto ali dve. Nato stresemo v posodo grah, tri četrtine mandljev, žafranovo vodo in zalijemo z juho. Vse skupaj kuhamo kakšnih 20 minut. Ko je grah kuhan, ga s paličnim mešalnikom zmeljemo v kremno juho. Dodamo še malo vode, da postane primerno tekoča. Po potrebi dosolimo in še enkrat prekuhamo. Preostale popečene mandlje na grobo zdrobimo in jih potrosimo po juhi. Pikantni rezanci s kozicamim in avokadom Sestavine (za 4 osebe): 400 g širokih rezancev, 250 g zamrznjenih ali svežih repkov kozic, 1 večji zrel avokado, 2 stroka česna, korenina svežega ingverja, oljčno olje, 1 limona, šopek peteršilja, sol, poper Avokado olupimo in narežemo na manjše rezine. Stresemo ga v posodo in prelijemo s sokom ene limone. Če so repki kozic zamrznjeni, jih odtajamo in nato odcedimo. Olupimo in na drobno sesekljamo ali naribamo 3 cm korenine ingverja. Stisnemo oba stroka česna in sesekljamo peteršilj. V večji posodi segrejemo vodo, jo posolimo in v njej skuhamo rezance, tako da so še čvrsti. Nato jih odcedimo in jih, da se ne sprimejo, pokapamo z malo oljčnega olja in premešamo. Pokrite pustimo v posodi. V široki ponvi segrejemo nekaj žlic oljčnega olja. Rahlo prepražimo stisnjen česen in ingver. Dodamo repke kozic in kuhamo samo nekaj minut – toliko meso kozic zakrkne. Malo posolimo. V ponev stresemo avokado z limonovim sokom in skuhane rezance. Vse skupaj pazljivo premešamo in potresemo s sesekljanim peteršiljem ter sveže strtim poprom.  

Wed, 25. Nov 2020 at 09:35

0 ogledov

Kaj vse lahko pripravimo iz zelenjavnih gomoljev
Tale dva recepta za jedi, ki ju lahko pripravimo že v malo zimskih dneh, odkrivata, da je mogoče uporabiti gomoljnice in korenovke za marsikaj, od priloge do sladice in še veliko je tega. Recepta sta izbrana iz nove kuharske knjige Barbare Remec Slastno iz korenin. Gomolji z zabelo Sestavine (za 2 osebi): 1 večja koleraba, 1 večja repa, 6 večjih krompirjev, sol in poper; za zabelo: 3 žlice ocvirkov, 1 žlica masti, sol in poper Kolerabo, repo in krompir olupimo in narežemo na približno enako velike kose. Kuhamo jih lahko posamično, saj se ne kuhajo enako dolgo. Najprej damo v hladno osoljeno vodo kolerabo, ki se kuha najdlje, približno pol ure. V drugi kozici skuhamo repo, v tretji pa krompir. Pripravimo zabelo: Na ponvici segrejemo mast, da se stopi. Nato dodamo ocvirke, jih popražimo in med praženjem večkrat premešamo. Zelenjavo odcedimo in pustimo na cedilu, da para izpari. Nato jo pretresemo v večjo skledo in zabelimo. Ponudimo še toplo. Pesno-čokoladni kolač Sestavine: 450 g kuhane in olupljene pese, 100 g čokolade s 70-odstotnim deležem kakava, 3 jajca, 125 g pirine moke, 100 g rjavega sladkorja, 40 g kakava v prahu, 1 zavitek pecilnega praška, ¼ žličke sode bikarbone, ¼ žličke soli, 100 ml sončničnega olja,lahko dodamo tudi malo mletega cimeta Pečico segrejemo na 180 stopinj. Peso narežemo na kose in zmeljemo v blenderju. Čokolado stopimo v vodni kopeli. V skledo mešalnika ubijemo jajca, dodamo rjavi sladkor in stepemo. Nato dodamo pesni pire, prilijemo stopljeno čokolado in olje ter narahlo premešamo. Nazadnje presejemo v maso še kakav v prahu in pirino moko, pomešano s pecilnim praškom in sodo bikarbono, ter sol. Maso prelijemo v namaščen pekač za šarkelj in pečemo približno 40 do 45 minut. Pečen biskvit ohladimo v pekaču, nato ga previdno zvrnemo na krožnik. Kolač lahko obogatimo z ganachem, kremo ali prelivom. Čokoladni ganache: sestavine: 200 g čokolade s 70-odstotnim deležem kakava, 200 ml sladke smetane. Naredimo ga tako, da v skledo nalomimo koščke čokolade in jih prelijemo z zavreto sladko smetano. Z metlico mešamo tako dolgo, da se čokolada povsem stopi in nastane svilnat ganache. Recepte za jedi  iz korenovk in gomoljnic najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin

Mon, 23. Nov 2020 at 14:48

154 ogledov

Začenja se e-slovenski knjižni sejem
V ponedeljek, 23.novembra, se je začel 36. e-Slovenski knjižni sejem. Poteka s sloganom Narazen ... a vendar skupaj od 23. do 29. novembra. Ob odprtju 23. novembra zvečer je bila za življenjsko delo v založništvu podeljena Schwentnerjeva nagrada  založniku primožu Premzlu, spremljali ste  lahko literarno branje nagrajenk in nagrajencev za poezijo. Tokrat je država gostja Španija, mesto v fokusu pa bo Novo mesto, ki praznuje stoto obletnico novomeške pomladi. Osrednja osebnost sejma bo pesnik Niko Grafenauer, ki praznuje decembra osemdeseti rojstni dan, ob tej priložnosti mu bodo na sejmu pripravili pogovor z Alenko Puhar. Vse informacije in pregled dogajanja najdete na http://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/. Obiščite spletno stojnico Kmečkega glasa, do katere dostopite prek povezav: https://zalozba.kmeckiglas.com/ ali https://tinyurl.com/KNJIZNI-SEJEM   Pohitite in izkoristite 20-odstotni sejemski popust na celoten knjižni program. 

Mon, 23. Nov 2020 at 13:30

137 ogledov

Kako odpremo granatno jabolko
Granatno jabolko je posebno lep sadež: če damo te sadeže v skodelo na mizo, zbujajo pozornost, lepi pa so tudi prerezani, saj je v njih polno sočnih semen. Granatna jabolka so zdrava, v njih je cel kup vitaminov in še posebno antioksidantov. Nadvse koristno pa je vedeti, kako ta sadež odpremo, da ne poškodujemo sočnih semen v njem in ne poškropimo s temno rdečim sokom sebe in okolice. Takole se lotimo rezanja: sadežu odrežemo na vrhu pri muhi, ki je videti kot kakšna kronica, pokrovček. Odrežemo toliko, da že vidimo semena. V notranjosti vidimo  razdelke, po njih od zunaj zarežemo krhlje, navadno so štirje do pet. Potem samo pritisnemo na sredini in granatno jabolko razlomimo na krhlje. Dober tek!
Teme
Pisana njiva Kratke zgodbe kratka zgodba Bojan Bizjak

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za lepši večer