Vreme
Zgodba za lepši dan in povabilo k pisanju
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 25. november 2020 ob 11:33

Odpri galerijo

Pixabay

V Pisani njivi tokrat nova zgodba in vabilo k sodelovanju na božično-novoletnem literarnem natečaju. Zgodba gospe Marije Deželak  je iz resničnega življenja, govori pa o tem, da ni za spremembe nikoli prepozno in da se moramo truditi uresničiti svoje sanje in izpolniti želje – kajti le pogum in volja štejeta. Korak iz ustaljene smeri nam bo pomagal, da bomo zadovoljni s svojim življenjem.

Te dni v uredništvu že premišljujemo o vsebini praznične in božične novoletne prilogo, v katerih bomo objavili tudi vaše zgodbe in pesmi. Vabimo vas, da nam pošljete svoje literarne prispevke na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do petka, 11. decembra 2020, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto, nagradili z lepimi knjigami.

V. K.

Nikoli ni prepozno

Tako pravi pregovor, in to drži. Potrjeno. Veliko ljudi poznam, ki so spremenili svoj način življenja, se preoblikovali, doštudirali, zamenjali službo, partnerja, se preselili ali  kako drugače sprejeli izzive, izkoristili priložnosti, se opogumili …, ko so bili že skoraj prepričani, da je prepozno. Pa ni bilo.  Le odločiti se je bilo treba! Kaj jih je pripeljalo do želene, usodne odločitve, vedo le oni. Mi, zunanji opazovalci, njihove spremembe lahko le vidimo, opazimo, jih primerjamo, ne poznamo pa njihovih občutkov. In prav za to gre – za občutke.

Jože je bil možev poslovni sodelavec, z leti pa je njuna vez prerasla v prijateljstvo in rad je prihajal v naš dom na deželi. Živel je v mestu, v bloku in močno je pogrešal kmečko okolje, povsem drugače od žene, ki se je tam dobro počutila. A tudi ona je z otroki večkrat prišla z njim, v naravo in mir, kjer si človek odpočije telo in duha. Vsakdo potrebuje to. Bila je lepa, prijetna gospa, izbranih besed in prijaznega nasmeha. Precej starejša je bila od mene in rada sem prisluhnila njenim zgodbam o mestu in  družini, ki jo je zapustila, ko si je ustvarila svojo, daleč stran od rodnega doma.  Še vedno je hrepenela po vonju morja, oljkah in modrini neba, in če je le utegnila, je za nekaj dni odpotovala k svojim. Zelo je bila navezana nanje in tudi oni so jo redno obiskovali. Družina je močna vez, prepletena z mnogimi dogodki in spomini nanje, mogočna v svoji veličini in ljubezni tistih, ki so povezani v njej, je rada poudarila, kadar je beseda nanesla nanjo. In prav zaradi tega svojega prepričanja je vedno znova oproščala, verjela in vztrajala v svoji, kljub moževi odvisnosti od alkohola. Z leti je postajalo vse huje, skoraj ni bilo dneva, da bi zmogel brez njega, in iz prijetnega, nasmejanega moškega je postajal vedno bolj agresiven in neprijeten.  Iz urejenega moža je postajal zanemarjen, njegove besede so bile večkrat neprimerne, izgubljal je nadzor nad samim s seboj. Trpela je služba in delo, trpela je družina in trpel je on sam! Kadar je imel svojih pet minut streznitve, ki so bile vedno redkejše, je z odprtimi očmi sanjal o vsem mogočem, kaj vse bo še naredil, in si ustvarjal predstave, ki niso imele resničen podlage.

Nato se je zgodilo. Po dolgem času se je nekega večera pripeljal naokrog. Bil je strt in prestrašen. Iskal je svojo ženo, ki je zapustila skupni dom in odšla neznano kam. Otroci mu niso hoteli ničesar povedati, samo tisto, kar jim je naročila: vrnila se bo pod pogojem, da se gre zdravit! Jokal je kot dež, jokal je on in jokal je alko. Tolažili smo ga, da se bo vse uredilo in da bo gotovo prišla nazaj. Kaj več si nismo upali reči. Sam bo moral dojeti in sprejeti odločitev.

In jo je. Kmalu je odšel na zdravljenje in dolgo se nismo se videli. Izvedeli smo tisto, kar je bilo zanj najpomembnejše: žena se je vrnila in mu stala ob strani. Otroci prav tako. Družina je stopila skupaj in mu pomagala. Ni šlo zlahka.  Leta pozneje, ko nam je pripovedoval o vsem, kar je dal skozi in razodel svojo kalvarijo, kaj vse je pretrpel in kolikokrat ga je preizkušnja že skoraj ugonobila, smo mu na tihem in tudi na glas morali priznati, da je junak, zmagovalec.

Želja, da  zgradi hišo in ustvari dom za svojo družino, je bila tista, ki ga je vseskozi držala nad gladino. Zaobljuba! Spremenil je ne samo način svojega življenja, spremenil je odnos do okolice, spremenil vrednote in si ustvaril nove prioritete. V tem je bila rešitev, nam je večkrat dejal. V delu in obveznostih je utapljal svoj čas in se veselil vsakega dne, ko mu je uspelo.  Kadar se je oglasil naokoli, je bil poln besed o gradnji, o tem, kako daleč so zidarji, krovci, pleskarji,  kakšna bo oprema in kaj vse je še treba postoriti. Vseskozi pa je bila v ospredju ona – njegova žena, ki ji je dolgoval zahvalo, uspeh in vse, kar ga je navduševalo in mu dajalo veselje do življenja.

Z upokojitvijo se preselita v svoj raj visoko v hribih, stanovanje v mestu pa bosta obdržala, tako sta se odločila.  In tako je bilo. Jesen življenja sta preživela v skupnem domu, obdana z naravo in njenimi darovi, mirom in sožitjem.

Spominjam se prekrasne jesenske nedelje, ko smo ju obiskali. Napovedano. Jože nas je že nestrpno pričakoval, žena pa nas je, umirjena in prijazna kot vedno, postregla v veliki, kmečko opremljeni  kuhinji. Z žarečimi očmi, iz katerih je sijal ponos, nam je gospodar razkazal domovanje in z navdušenjem pripovedoval, kaj vse še pride. Hiša je stavba, dom pa je: občutek!  In prav to je bilo tisto, kar je potrjevalo znani rek in kar je Jožetu uspelo. Postal je kmet, kar si je vedno želel, uresničil je svoje sanje in zmogel premagati odvisnost. Nikoli več ni pokusil alkohola, držal se je navodil in vsega, kar so mu svetovali zdravniki. »Drugače ne gre, če bi spil samo kozarček vina, bi padel nazaj,« se je zavedal pomena svoje ozdravitve.

Po kosilu sva z gospodinjo v dnevni sobi pili kavico in se pogovarjali. Pobarala sem jo, ali ji je kaj dolgčas po mestu in družbi, ki jo je imela rada. V tistem je skozi vrata vstopil Jože v gumijastih škornjih, na katerih so bili sledovi blata, in naloženimi poleni na rokah, ki jih je po kmečko odvrgel na tla poleg kamina. Spogledali sva se in z nasmehom na ustih mi je odgovorila: »Kako naj bi mi bilo dolgčas, ja vidiš, koliko dela imam samo z njim!« Karajoče je pogledala svojega moža, on pa ji je brez besed podaril širok, zadovoljen nasmeh. Takšen je bil, preprost in poseben, sproščen in naraven.

Dolga leta sta se imela lepo tam zgoraj na samem, stran od ljudi, v družbi polhov, lisic  in drugih gozdnih živali. Jože je pripravljal drva, kosil travo in skrbel za okolico, žena pa je gospodinjila, nabirala zelišča, borovnice, gobe, vse tisto, kar daje narava, človek pa ji pri tem pomaga. Sožitje. Veselila sta se obiskov otrok, vnukov, prijateljev in se razdajala zanje. Domač jabolčni sok, narejen iz sočnih, neškropljenih zrelih sadežev, pomešan s hladno vodo iz starega vodnjaka, je bila najboljša pijača za staro in mlado; vonj kruha iz krušne peči pa je obiskovalce že na daleč vabil, da posedejo pod veliko, košato lipo. V sproščenem klepetu z gostiteljema je bilo vselej čutiti ponos in radost, blagost in mir, povezan z občutkom hvaležnosti, da imata drug drugega.

Ljudje prevečkrat in kdaj prehitro vržemo puško v koruzo. Dvomi, nezaupanje in strah pred neuspehom nas odvrnejo od marsikatere želje po spremembi. Ne upamo si, nimamo moči, nimamo poguma. Mislimo, da nam ne bo uspelo, da je prepozno. Pa ni. Nikoli ni prepozno!

Marija Deželak

 

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 15. Jan 2021 at 21:16

90 ogledov

Omlete za izdatno malico
Omlete navadno obogatimo z raznimi zelišči, zelenjavo, koščki mesa ali rib. Primerne so za zajtrk, večerjo ali krepko malico, pripravljene pa hitro in preprosto. Tule sta dva recepta Petre Kavšek, mojstrice za peko palačink in omlet. Omleta s tunino in grahom Sestavine: 150 g graha, 80 g tunine v oljčnem olju, 1 čebula, 2 stroka česna, 6 jajc, 2 žlici smetane za kuhanje, sol, poper, sesekljan peteršilj Grah skuhamo v slani vodi. Tunino dobro odcedimo in jo z vilicami pretlačimo. Olje iz konzerve tunine prihranimo ter na njem prepražimo sesekljano čebulo in strt  česen. Jajca stepemo s smetano za kuhanje, dodamo sol, poper, sesekljan peteršilj in premešamo. Mešanico vlijemo v ponev k čebuli in česnu. Nato primešamo še grah in tunino. Pečemo pokrito pri nizki temperaturi okoli 10 minut. Omleto odkrijemo in pečemo še 5 minut. Omleta s hrenovko in suhimi paradižniki Sestavine: 3 jajca, 4 žlice naribanega sira, 1 hrenovka,  4 posušeni paradižniki v oljčnem olju, 4 žlice kisle smetane, origano, sol, poper Jajca penasto umešamo, dodamo na kolesca narezano hrenovko, na manjše koščke narezan paradižnik, sir, začimbe in sol. Vse skupaj dobro premešamo. V ponvi segrejemo oljčno olje, vlijemo jajčno mešanico in pokrijemo s pokrovko. Ko omleta zakrkne, jo obrnemo in popečemo še na drugi strani. Ponudimo na toplem krožniku. Postrežemo lahko s kislo smetano.  

Fri, 15. Jan 2021 at 21:02

96 ogledov

Zgodba iz nekdanjih časov
Razpoka v zidu, ki sproži v spominske drobce iz bojev v Galiciji. Na plan privrejo podobe iz vojne, obenem pa vstaja pred nami portret, mojstrsko izrisan v prepletu spominov, trdega življenja in vsakdanjega kmečkega dela – silaka, borca in kmečkega človeka, ki mu ta svet ne prizanaša s preskušnjami. A tudi v najbolj mrzle dni se pritaknejo sladki spomini in misli. Preberite si, kako mojstrsko je stkan portret v tejle zgodbi pisatelja Bojana Bizjaka. V. K. Led Kock je ležal na stari izmučeni postelji, kar nekoliko pretesni za njegovo dolgost, meril je dva metra in tri centimetre, rekli so, vojaških mer. Seveda je bil tudi težak, sto pet kil, dober jedec, dober, koristen delavec. Molčeč, vase potegnjen. Bržkone od takrat, ko se je vrnil iz vojske, ko je s seboj prinesel tisto težko konjsko odejo, ki ji je pravil koc, zato se ga je tako imenovalo – preprosto Kock. Obrnil se je na drugo stran in dolgo gledal razpoke v zidu, zgoraj v kotu se je nabralo celo nekaj srenastih kristalov, ki jih je v tem mrzlem februarskem jutru sonce prepiknilo, da so zažareli in se iskrili, kakor da so tam zgoraj razvesene neke ogrlice. Dihal je počasi in premišljal, kako je bilo, tiste slike, mrtveci na zmrzlem blatu, v luži mlad vojak, čez pa tanka skorja ledu, da je bilo vse videti kot neka vitrina, v roki je držal jabolko, stisk je bil močan, v smrtni grozi, v čelu je bila drobna luknja, ostrostrelec. In stotnik, ki je čistil svojo uniformo, potem pa so drobci granat nacefrali njegov hrbet, čez nekaj dni je umrl ... In voz repe na njivi, ponoči smo se plazili, jo kradli, glodali, prekleto so pekle žnable ... In led v puški, pa je fantu oddrobilo brado. Pa so nam kaplarji kričali, da je treba zjutraj orožje pregledati. Kruh, kruh, bog se usmili, kakšen kruh sem jedel v neki vasi. Kako visok hlebec, kakšen okus. Tam so bila polja, tam so pasli konje, naša armada pa ... Požgali so jim žito. Kako je gorelo, bog se usmili, vsa njiva v ognju, potem pa je zajelo še leseno barako tam na robu, kjer je živel neki starec. Z ožgano suknjo je tekel med slivami do reke in se valjal. Nekdo od naših bi ga skoraj ustrelil, pa sem ga brcnil v rit, da je šel strel na pol v zrak. Za tisto sem dobil teden dni nagradnega dela, pomagal sem premikati poljsko kuhinjo. Kaj pa je to bilo meni, nič. Sam sem vzdignil voz s kotli iz blata, madona ja. Meni, kaj je to meni. Pa sem pisal domov, da je dež, kar naprej dež, da je blato, da se umira ... Nikoli niso dobili tistega pisanja. Ko sem pa prišel domov, mati so v grobu, tata, tata je šel v dolino in se spet oženil, brata za njim, sestra se je poročila, najmlajši je umrl. Na, zdaj sem pa v tej kambri, jesti dajo, Tone, da, delo je ... Vina mi pa kratijo, pa bi ga spil ... Zebe me. Februar, ta koc in še en pa ena plahta. Oni pa spijo pri zakurjeni peči, za Kocka je pa dobro, kar je. Pa naj bo tako, če je taka božja volja. Bog ja, Bog. Če bi bil, ne bi pustil, da topovi orjejo njive, ne bi pustil, da gorijo cele vasi, da se ljudje koljejo, da se jih obeša ... Vzdignil se je in se dolgo praskal po sivi bradi, popravljal si je lase, predolge, štrenaste in tudi že siveče. Pogledal je proti oknu, kjer je led še vztrajal in prepuščal dražeče sonce. Menda bomo žagali led na kalu ... Aprila ga bodo peljali dol v Trst. Ja, smešno ... Gospoda hoče led, da si hladi ribe, da oštirji hladijo pivo. Če bi se mene vprašalo, ga ne bi nič hladili, bi ga kar sproti spili. Trst, smrdi po ribah, ni zame ... Lani sem bil doli, ljudi ko trave, gospodične, moški, suhi, debeli, malo črni, svetli, vseh sort jih je. In ladje, o bog, kako toliko železa in lesa lahko  plava vodi. To mi ne gre v račun, to. Pa pomaranče, zložene v majhen hrib, pa cele vreče kave, ojej. In še druge reči, dišave, blago za obleke, olivno olje v sodčkih, čokolada v trgovini ... In kava v gostilni, kako je bila dobra. Pa golaž, dva sem pojedel in tri košare kruha. Malo so me postrani gledali, kaj, kar naj. Ko sem pa po dve vreči nesel na voz, so bili pa še bolj čukasti ... Čez kras sem kinkal poleg Franja, ki je fural. Mogoče je pa tisto vino res toliko bolj močno. Bo že res, bo. Vzel me je s sabo, ker je imel kar veliko tovora. Za dva dobra konja in za naju je bilo kar kaj vleči. Vsega je peljal, vsega, kave, turšne moke, soli, olje, kis. Ma vsega, poln voz. Nekaj za trgovce, nekaj zase, kšeftar, nimaš kaj. In kako so bile lepe zvezde, ko sva ponoči motovilila že dol proti Vipavski dolini, kjer sva spočila konja, ker je Čaven kar pošten grič, je ... Njegovo razmišljanje se je sunkoma prekinilo. Gospodar je odločno potrkal po vratih in mu povedal, da so jajca že ocvrta, in da naj se že spravi pokonci. Led gremo rezat, se je slišalo na drugi strani. Kock je počasi zbrcal s sebe smrdljive odeje, se pretegnil, si uravnal hrbet in se nekaj časa zastrmeval v luknjo volnene nogavice. Pomigal je s prostim palcem, se nasmehnil ... Pregnal je grde spomine in si hitro obul težke čevlje, spredaj so bili objeti z močno žico, da se ne bi razprli. Sunkoma je odprl vrata, da so kar jeknila. S topotom je šel do velike kuhinje. Gospodinja mu je dala krožnik s štirimi pečenimi jajci in zajeten kos kruha. Popoldan so mu dali še kosilo, zvečer pa vedno samo liter mleka, včasih še kos kruha, poredkoma, raje kos mrzle postane polente, ki je družini ostala od večerje. Voščil je dobro jutro, odrinil stol in sedel. Prekrižal se je in se hlastoma lotil dela, kruh je namakal v rumena očesa, zavijal z očmi, drobil in hitro nosil v usta. Gospodinja je od nekod prinesla velike volnene rokavice. »Na, da boš lažje prekladal led, da ti prsti ne omrznejo preveč, potem boš imel revmo na stara leta. Tisto pa ni fajn. Kar spomni se svoje uboge matere, kako je imela zvite prste. No, te bodo zadosti velike za tvoje šape. Led je debel, včeraj so ga navrtali. Ta zimo drži, mrzlo je ko hudič. Ponoči poka drevje, taka je ta reč,« je rekla. Ko je pojedel, je preizkušal rokavice. Dobre bodo, si je potiho rekel. Milo se mu je storilo. Vidiš, pa je tem ljudem mar zate, vidiš ... se je topil. Tone je odprl vrata, že ves opremljen za žaganje ledu, usnjene gamaše, čevlji, dvojne rokavice, vrvi, debela kučma, kavlji, žaga. Sonce mu je posvetilo v rdeč obraz in mu risalo nasmeh v sicer tog obraz, umit s prizadevnostjo, ki je včasih šla čez vse meje. Sani so čakale pred skladiščem. Kock je prijel roča in potegnil, kakor da vleče otroško igračo. Že same sani so bile težke, če je bil sneg moker, saj so imele veliko železnega okovja. Posmrknil je in spotoma premišljal, da je malo, pa vendar krivično. Gospodar bo z ledom zaslužil, meni je odplačal že z zajtrkom. O, kadar ni dela, tudi štirih jajc ni. Bela kava in zagozda kruha, kakšne četrt kile, več ne, pa bi ga pojedel cel hlebec. In ribe, tiste v konzervi, tiste, še olje bi spil ... Kje so tisti časi, ko sem lahko vse to dobil, zdaj, zdaj pa delaj, delaj, molči, streho smo ti dali nad glavo, vaša hiša se je prodala. Oče je vse zakartal, še nam je bil dolžan, pa jo je popihal nazaj dol v deželo. Prišli so do kalu, Tone, Kock in še dva najeta vaščana. Tone se je nekaj časa sprehajal po ledu, tacal, poskočil, pa se led nikjer ni vdal. Enemu od vaščanov je naročil, naj da je najprej odkidal, da so lahko prišli do roba ledu. Potem so nastavili žago in začeli, prvi kvader, drugi, tretji ... Nenadoma pa se je na Kockovi strani led udrl. Hresknilo je in Kock je bil v mrzli vodi. Začuden je gledal, kaj se pravzaprav dogaja. Najprej se je iz začudenja zbudil Tone. Zakričal je, naj mu podajo vrv, da ga bodo izvlekli. In Kock je pograbil vrv, vsi trije so jo držali. Počasi se je le izkopal iz ledene kopeli. Tone je ukazal, naj gre domov, naj se spravi pod odejo in mu bodo dali kuhanega žganja. Kakšne stare cape naj Irena poišče, te pa naj da na peč, da se posušijo. Ostalim je naročil, da bodo led nažagali in ga s kavlji zvlekli na sneg, potem pa naložili na sanke, ki jih bo naslednji dan Kock peljal pred skladišče in razložil. Kock je najprej čutil oster hlad, potem skorajda pekočino, ki mu je žgala kosti. Na površju se je voda hitro strnila v skorjast led, na koži pa je hladilo. Z dolgimi koraki je šel po gazi in se ves tresel. Ko ga je gospodinja zagledala, mu je rekla: »No, pa si se le enkrat okopal, no. Hitro, hitro, v kamrico, pa cunje dol, ti prinesem kuhan šnops, alo, dajmo,« je bila ukazovalna. Ubogal jo je. Zlezel je pod odeje, čez vrgel še star vojaški plašč, zapacan s krvjo, ker je v njem vlačil tovariša ... tisto, tisto, mu je šinilo v glavo, ko je gledal madež. Tisto zimo, boj ... na našem odseku so prebili črto, z bajoneti so šli na nas, o ... Ko sem enega prijel in z njim mahal, so se pa ustrašili. Moj kompanjon jo je pa dobil v hrbet, zvlekel sem tisto reč ... Kri je lila ... Ah, Galicija ... Kmalu se je prismejala gospodinja, mu vrgla otep cunj, staro spodnje perilo, natrgano, preprano, raztrgano srajco, pošivane hlače, suknjič, nogavice, raztrgano volneno jopo. Vse mu je bilo premajhno, a za silo bo, je rekla. Ni se zmenil za cape, prijel je kovinski lonček, s kadečim se žganjem. Srebnil je, se kremžil in spet srebnil. Ko da bi pil čisti špirit. Zame je dober ta prekleti šnops, ki je dober samo za rane. Odleglo mu je. Čutil je, kako se mu toplota razliva, kako mu odjenjuje tresavica. Kar udobno mu je postalo, da je malo zadremal. In v sanje se mu je pritaknila Roza, mlada, z dvema kitama, skoraj pol manjša od njega, zjedrena v prsi. Sukala se je po gostilni, nosila vino, pela … Jaz pa sem jo gledal, ko angela. In preden sem šel k vojakom, tisto noč, dež je pral. Ogrnjena sva bila z mojim velikim suknjičem, ko sva tekla zadaj za hišo in sva vedrila na skednju. Takrat ... rekla je, da me bo čakala. Pa me ni. Saj, mi ... Nič nismo imeli, kravo smo morali prodati, stari je vse zapil v njihovi gostilni, Pa tako lepe sanje, si je mencal obraz. Roza je sedela pod lipo in pela Oj te dolince, oj tele dolince – neka rezijanska pesem, ki jo je naučil eden od italijanskih vojakov, ki zna po naše. Ti hudiči črni! Zdaj se ne sme govoriti po naše. V gostilni, ko so oni pri mizi, je tišina. Pa bi lahko zmetal enega po enega skozi vrata, samo ... Ne bom zdaj mislil na to, če pa se mi je v sanjah prikazala  Roza. Zdaj ima že tri otroke. Vzela je Tinča, oni so bogati in mlajši je od mene. Saj, saj, kaj bi z mano, s hlapcem, saj, je domislil in pokašljal. Pa menda ne ... Ne, ne, samo slina se mi je zaletela. O Kock je kopriva, ne bo me ne, ta prekleta jetika, ne. Pozno popoldan je v kambro prišel Tone. Pogledala sta se. Kock je bil naspan in spet strašansko lačen. Kar naravnost je rekel, da bi rad kotlič zabeljene polente, pa da bo jutri zjutraj led prenesel v skladišče. Gospodar mu je obljubil kotlič polente in mu naročil, kako naj led zloži, ker da bodo potrebovali prostor, da bodo še z drugod nažagali led in ga zvlekli. In tudi da se je že dogovoril s furmani, da bodo led potegnili v Trst. V aprilu bo tako, potem pa oranje, je Kock domislil. Roza pa, kam je šla Roza ... Ko so nas prekladali po vlakih, sem mislil nanjo, na njene kite, na tiste oči, na – štemala sva se, štemala ...  Bojan Bizjak  

Wed, 13. Jan 2021 at 10:25

177 ogledov

Klasika v novi preobleki: jedi iz korenovk in gomoljnic
Vedno je vredno preskusiti kaj novega, saj odkriva današnja kulinarika vedno nove možnosti priprave. Tale dva recepta sta izbrana iz sveže kuharske knjige Slastno iz korenin, v njej je Barbara Remec zbrala recepte za 60 jedi iz korenovk  in gomoljnic, ki so ji posebno všeč in jih je tudi preprosto pripraviti, saj sama ni ljubiteljica zapletenih kuharskih receptov. Zelje, pečeno v hrenovi omaki Sestavine (za 4 osebe): 1 večja zeljnata glava (težka približno 1 kg), 1 ½ lončka sladke smetane (lonček meri 250 ml),  ⅓ lončka sveže naribanega hrena, ⅓ lončka zelenjavne jušne osnove, sol, poper, 2 žlici masla Nekaj zunanjih zeljnatih listov odstranimo in oplaknemo pod tekočo vodo. Odvečno tekočino popivnamo s papirnato kuhinjsko brisačo. Z zeljnatimi listi obložimo dno in obod glinenega ali nepregornega pekača. Preostalo zeljnato glavo narežemo na krhlje in odstranimo stržen. Krhlje razporedimo po zeljnatih listih z odrezano stranjo obrnjeno navzgor. Posebej zmešamo sladko smetano, naribani hren, zelenjavno jušno osnovo, sol in poper. Mešanico prelijemo po zelju, po vrhu pa razporedimo nekaj koščkov masla. Pekač potisnemo v pečico in pečemo pri 190 stopinjah, dokler se zelje ne zmehča in robovi zapečejo oziroma karamelizirajo, to je približno 35 do 40 minut. Rosti z zeleno in slanino Sestavine (za 2 osebi): 3 rezine hamburške slanine, košček masla, 2 žlički olja, 1 gomolj zelene, 1 žlička sveže sesekljanega peteršilja, 2 žlici naribanega parmezana, ½ žličke soli, ⅛ žličke sveže mletega črnega popra ¼ žličke česna v prahu Hamburško slanino narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na koščku masla, da postanejo hrustljave. Medtem olupimo gomolj zelene in ga naribamo. Potrebujemo jogurtov lonček naribane zelene. Pomešamo jo s sveže sesekljanim peteršiljem, naribanim parmezanom, česnom v prahu, soljo in sveže mletim črnim poprom. Dobro pomešamo, da se sestavine povežejo. Nazadnje dodamo kockice popečene hamburške slanine in zmes prestavimo v naoljeno ponvico. Z leseno žlico ali kuhalnico jo enakomerno razporedimo po ponvici. Rosti pečemo na zmernem ognju 5 minut, da se spodaj zlato obarva in postane hrustljav, povrhu pa ostane zmehčan. Ponudimo ga v ponvici ali preložimo na krožnik. Ponudimo še toplega, s kosom kruha s semeni. Rosti je tradicionalna jed iz Švice, pripravljena iz krompirja. Namesto krompirja uporabimo tudi sladki krompir, korenček … Veliko zamisli za pripravo jedi iz korenovk in gomoljnic najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin

Tue, 12. Jan 2021 at 19:22

207 ogledov

Zelenjavne kremne juhe
Naša kuhinja je zelo raznovrstna, v njej poznamo tudi veliko različnih juh. Z njimi lahko popestrimo prehrano, še posebno pa se prilegajo v mrzlih dneh. Kremne juhe se v naši prehrani nekoliko teže uveljavljajo, vendar je škoda, saj so lahko prebavljive in obenem nasitne. Zelenjavo pri pripravi juhe skuhano do mehkega, vendar je ne smemo prekuhati, tako da ohrani okus in barvo. Poleg tega so kremne juhe tudi hitro pripravljene. Grahova juha z baziliko Sestavine: 2 čebuli, 1 steblo  zelene, 1 srednje velik korenček, 1 strok česna, 400 g graha (lahko zamrznjenega), voda, zelenjavna kocka brez konzervansov, šopek sveže bazilike ali ščep posušene, sol, poper, parmezan, oljčno olje V večji posodi segrejemo oljčno olje in dodamo sesekljano čebulo, narezano zeleno, korenje in strt česen. Pokrito dušimo, dokler se zelenjava ne zmehča. Občasno premešamo. Dodamo grah in vodo, v kateri smo raztopili zelenjavno kocko, ter zavremo. Kuhamo, tako da se zmehča vsa zelenjava. Dodamo sesekljano svežo ali zdrobljeno posušeno baziliko, po potrebi dosolimo in popopramo. Juho zmešamo v mešalniku, da postane lepo kremasta, jo znova zavremo in  porazdelimo na krožnike.  V sredino krožnika vložimo parmezan. Česnova juha s timijanom                                           Sestavine: 2 čebuli, 16 strokov česna, 2 krompirja, 100 ml belega suhega vina, 100 ml sladke smetane, oljčno olje, jušna osnova, sol, poper, popečene kruhove kocke, timijan V ponvi na nizki temperaturi dušimo sesekljano čebulo in strt česen, dokler se ne zmehčata. Pazimo, da ne porumenita, sicer bo juha grenka. Vmes večkrat premešamo. Dodamo belo vino in malo počakamo, da izhlapi. Nato dodamo olupljena in narezana krompirja, jušno osnovo, posolimo, popopramo in zavremo. Kuhamo 40 minut. Juho nekoliko ohladimo, nato jo zmešamo v mešalniku. Dodamo sladko smetano in juho znova segrejemo. Prelijemo jo v jušnik ali na krožnike in vložimo popečene kruhove kocke s timijanom. Kruhove kocke s timijanom pripravimo tako, da damo na olje sesekljan timijan, dodamo kruhove kocke in nekajkrat premešamo. Juho okrasimo s sladko smetano. Veliko zamisli za juhe najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/juhe-vse-okuse

Tue, 12. Jan 2021 at 15:28

186 ogledov

Motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih
Marinka je dijakinja četrtega letnika srednje šole. V otroštvu ni imela večjih zdravstvenih težav. Pred tremi leti ji je v prometni nesreči umrl oče. Od takrat se je dekle zaprlo vase in postalo depresivno. Mama se ji po tragičnem dogodku zelo posveča, kar dekle zelo moti, zato se večkrat prepirata. Na pomoč je priskočil tudi psiholog, vendar ga zavrača. Zadnje leto dni mama in sošolke opažajo, da Marinka hujša. Hrano si je začela pripravljati sama, v zadnjih mesecih je shujšala za 10 kilogramov. Zelo se je upirala pregledu pri zdravniku. Mami je zaupala, da ima neredne menstruacije in upočasnjeno prebavo. V šolo hodi redno, tudi učni uspeh je odličen. Nekaj časa je hodila s fantom, sprla  pa sta se prav zaradi njenega pretiranega hujšanja in nekritičnosti do lastnih zdravstvenih težav. Marinki njeno telo ni všeč in zelo nerada hodi na morje, kjer bi morala nositi poletna oblačila ali kopalke. S športno dejavnostjo se ne ukvarja, rada pa bere knjige. Prijateljic nima, sošolke se je zaradi njenega vedenja izogibajo. Ker je nekajkrat izgubila zavest, ko je vstajala iz postelje, jo je mama peljala k osebni zdravnici. Po natančnem kliničnem pregledu je bilo ugotovljeno, da ima približno 20 odstotkov manjšo telesno težo, kot bi bilo pričakovati glede na njeno telesno višino. Laboratorijske preiskave so pokazale slabokrvnost in znižano koncentracijo železa v krvi. Ultrazvok trebuha, gastroskopija in kolonoskopija niso pokazali kakršnih koli bolezenskih stanj. Zdravnica je menila, da gre pri Marinki za motnje hranjenja oziroma bolezen, ki se imenuje anoreksija nervoza. Bolnica je bila napotena na nadaljnjo zdravljenje k specialistom, ki se ukvarjajo z omenjeno problematiko. Pomemben del zdravljenja te motnje je psihoterapija. Zdravstveno stanje dekleta je trenutno boljše, tudi njena telesna teža se je zvečala. Nadzorovanje telesa Motnje hranjenja so zelo pogoste pri najstniških dekletih. Bolniki motnje hranjenja le redkokdaj omenijo sami, največkrat na to opozorijo drugi. Te motnje obsegajo stanja, pri katerih imata hrana in prehranjevanje uporabno in manipulativno vlogo. Hrana je namreč postala način za nadzorovanje videza telesa. Najpogostejši obliki motnje hranjenja sta anoreksija nervoza in bulimija nervoza. Celo majhni otroci imajo različne vrste motenj hranjenja, ki so povezane s težavami v odnosu med otrokom in njegovim skrbnikom. Na motnje hranjenja vplivajo genetski in socialno-kulturni dejavniki ter posameznikove dinamične lastnosti. Anoreksija in bulimija Značilna starost začetka težav je puberteta, ko se telo spreminja in raste. Za anoreksijo nervozo je značilno, da se začne med 14. in 18. letom starosti, za bulimijo pa, da so motnje hranjenja 10- do 15-krat pogostejše pri dekletih kot pri dečkih. Za anoreksijo je značilno, da bolnik noče vzdrževati normalne telesne teže, ima popačeno podobo o svojem telesu in se boji pridobivanja telesne teže. Anoreksija se največkrat začne postopoma. Izguba telesne teže je lahko hitra ali pa zelo počasna. Potrebno je veliko potrpežljivosti, da bolnike spodbudimo k zdravljenju. Telesni simptomi so še odsotnost menstruacije, upočasnjena prebava, nizek krvni tlak in počasen krvni pulz in zmanjšanje podkožnega maščevja. V laboratorijskih izvidih ugotovimo nizke vrednosti krvnega sladkorja in slabokrvnost. Za bulimijo je značilna želja po vitkosti in fobični strah pred pridobivanjem telesne teže. Občasno pa se bolnika  poloti tudi prenajedanje, pri katerem izgine nadzor nad hranjenjem. Po takšnem izpadu se želi posameznik hrane znebiti na primer tako, da izzove bruhanje in zlorablja odvajala in diuretike. Tudi pri bulimiji opažamo fizične simptome, kot so motnje menstruacije ter motnje v ravnovesju elektrolitov v krvi, ki jih povzroča bruhanje. Opažamo tudi poškodovano zobno sklenino. Pri zdravljenju sodeluje vsa družina Ko postavimo ustrezno diagnozo, je treba o tem obvestiti starše in se pogovoriti z vso družino ter jo seznaniti z resnostjo motnje. Bolnika je treba spodbuditi za sodelovanje pri zdravljenju. Zdravljenje sestavljata vnovična vzpostavitev hranjenja in zdravljenje s psihoterapijo. Če stanje podhranjenosti tako, da ogroža življenje, je treba bolnika najprej zdraviti v bolnišnici na internističnem oddelku ter nato nadaljevati zdravljenje. Psihoterapija obsega individualno in družinsko terapijo. Vse oblike zdravljenja uvede specialist, včasih je potrebno tudi zdravljenje s psihofarmaki. Zgodnje ukrepanje zelo izboljša prognozo. Bulimija je pogosto povezana z depresijo ter zlorabo alkohola in drog. Prognoza dolgotrajne anoreksije nervoze je slaba. Smrtnost je od 5- do 15-odstotna. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Sun, 10. Jan 2021 at 21:02

251 ogledov

Zimske marmelade iz citrusov
Če želite popestriti svojo zbirko marmelad, lahko tudi v tem času, ko je v trgovinah na voljo veliko pomaranč, limon in drugih citrusov, vkuhamo nekaj okusnih shrankov. Seveda pa mora biti lupina neobdelana, saj jo bomo uporabili pri pripravi marmelade. Pomarančna marmelada Sestavine: 2 kg velikih sočnih biopomaranč, sladkor (na 1 kg pomaranč odmerimo 500 g sladkorja), 2 paličici cimeta Pomaranče temeljito operemo pod vročo vodo in jim s tankim nožem ali lupilnikom olupimo samo tanko oranžno lupinico, belo pustimo. Pomarančne olupke prihranimo, uporabili jih bomo pozneje.  Potem olupimo še belo lupinico, pomarančam odstranimo pečke in krhlje narežemo na kocke. Koščke pomaranč stehtamo, pri pripravi po tem receptu so na primer tehtale 1800 g (preostalo je bil odpadek), zato smo odmerili 900 g sladkorja. Pomarančne koščke krhljev stresemo v večjo posodo za kuhanje, jim dodamo sladkor  in vse skupaj premešamo.  Pustimo, da stoji in se izloči sok. Pomarančno lupinico narežemo na tanke rezance. Potem pretresemo pomaranče s sladkorjem v posodo za kuhanje, dodamo 2 koščka cimeta in postavimo na ogenj. Dobro premešamo in kuhamo 45 minut na srednje močnem ognju. Občasno premešamo. Pristavimo dve manjši posodi z vodo: ko zavre voda v prvi, stresemo vanjo narezano pomarančno lupinico za 2 minuti, potem lupinico s penovko prenesemo v drugo posodo z vrelo vodo za 3 minute. Tako lupinica ne bo grenka, ko jo bomo dodali k pomarančnim koščkom. Potem lupinico  dodamo v marmelado. Zadnjih 10 do 15 minut kuhanja marmelado pogosto preverjamo in jo mešamo, da se ne bi prijela dna. Tudi če je proti koncu kuhanja videti precej tekoča, je to povsem v redu. Zgostila se bo med hlajenjem. Ko je marmelada kuhana,  vzamemo iz nje cimetovi paličici, jo napolnimo v ogrete kozarce in jih takoj zapremo. Pomarančna  marmelada z ingverjem Sestavine: 3 velike biopomaranče, 1 biolimona, 1 skodelica vode, 400 g sladkorja, 100 g ingverjeve korenine Ingverjevo korenino, limono in pomaranče temeljito operemo. Ingverjevo korenino olupimo. Pomaranče tanko olupimo in odstranimo belo lupino, ki greni. Pomarančno meso narežemo na koščke, na drobno narežemo pomarančno lupinico. Enako naredimo z limono: olupimo jo, odstranimo belo kožico in meso narežemo na koščke. Pečke odstranimo in jih shranimo v vrečko. Meso sadežev in lupino zmeljemo v blenderju, tako bo marmelada enotna, lahko pa ne zmeljemo, ampak jo vkuhavamo v koščkih in olupkih. V lonec vlijemo vodo, v plasteh dodamo sestavine in jih potresemo s sladkorjem in dodamo vrečko s pečkami. Kuhamo na šibkem ognju, dokler se marmelada ne zgosti. Proti koncu dodamo nastrgan  sveži ingver in vzamemo iz marmelade vrečko s pečkami. Vročo marmelado napolnimo v ogrete lončke in jih zapremo. Limonova marmelada Sestavine: 1 kg neškropljenih limon, 700 g sladkorja, 1 dl vode Neškropljene limone temeljito umijemo, jim z lupilnikom odstranimo lupino in jo narežemo na tanke rezance. Limonam odstranimo tudi belo lupino in pečke. Oboje zavežemo v krpico iz gaze in jo tesno zavežemo. Limonovo meso gladko zmeljemo v multipraltiku. V posodo za kuhanje damo limonovo kašo, vodo in vrečko z limonovo lupinico in pečkami ter zavremo. Med mešanjem kuhamo 5 minut, nato vrečko odstranimo, dodamo sladkor, premešamo, da se raztopi, in znova zavremo. Dodamo na rezance narezano limonovo lupinico. Kuhamo približno eno uro oziroma toliko časa, da se primerno zgosti. Želiranje preverimo na krožniku ohlajenem v zamrzovalniku. Na krožnik damo žličko marmelade. Ko povlečemo s prstom skoznjo, se vmes naredi prazen prostor. To pomeni, da je marmelada pripravljena, da jo napolnimo v kozarčke. Marmelado vlijemo v ogrete čiste kozarčke in jih zapremo. Recepte za sladke in slane marmelade, džeme, želeje in sadje v rumu najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/marmelade-zeleji-in-sadje-v-alkoholu
Teme
Pisana njiva kratka zgodba literarni natečaj Marija Deželak

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za lepši dan in povabilo k pisanju