Miklavž in miklavževanje sta preživela različne turbulentne čase, izkoreniniti  ju niso mogli niti Italijani na Primorskem, pa tudi ne povojni socialistični režim pri nas, čeprav jima je odvzel dobršen del veljave. Toda polagoma je znova oživel, na podeželju, kjer ni nikoli čisto zamrl, pa tudi v mestih.

Belobradi mož v škofovski opravi je tudi ohranil svoj primat med tremi decembrskimi možmi. Otroci ga morda ne pričakujejo s takim strahom in veseljem kot nekoč, a vendar je še vedno  prijazni obdarovalec, s katerim se začenja čarobni  mesec.

Dobrota in darežljivost

Kako tudi ne, kajti sveti Miklavž je bil tudi velik svetnik, čudodelnik in zavetnik. Svetnik, ki ga odlikujeta predvsem dobrotljivost, nesebičnost in darežljivost. Tako je, kot pravi legenda, tri hčere revnega moža rešil sramotne usode, tako da jim je ponoči potisnil skozi okno  tri kepe zlata, to je bila njihova dota. Verjetno od tod izvira šega, da prinaša darove ponoči  v nastavljene posode, tri kepe zlata pa so se, menijo etnologi, v ljudski domišljiji spremenile v tri jabolka. Tako je Miklavž danes pogosto upodobljen namesto s tremi zlatimi kroglami s tremi mošnjički zlata, tremi zlatimi palicami, tremi kruhki, tremi kamni ali tremi zlatimi jabolki.

Sveti  Miklavž je na Slovenskem zelo priljubljen, posvečeno mu je okoli dvesto cerkva, upodobljen je na številnih freskah in še marsikje. Nasploh se  zgodovinske legende in šege o njem povezujejo v prijazno celoto: Nikolaj kot svetnik in prijatelj otrok, zavetnik številnih obrtnikov in trgovcev, ujetnikov, priprošnjik za dobro poroko, mučenec, škof, svetnik,  kateremu so se zatekali ljudje v stiski, in še veliko bi bilo mogoče našteti.

Kaznovalci porednih otrok

Prvi dobri mož ima slikovito spremstvo parkeljnov, ki se ga otroci nadvse bojijo. Domnevno  izvirajo iz poganskih časov. Treba je seči po spomin v davne dni, ko so nad ljudmi vladale naravne sile in ko je v času teme in mraza ljudi prežemal strah in  je moč onstranstva segala v tostranski svet; duhovi rajnikov so se v tem času spuščali na zemljo. Ljudje, razlaga to etnolog Damjan J. Ovsec, so se jim skušali približati tako, da so se našemili in jim postajali na zunaj podobni. Potem so  menili, da so se duhovi utelesili v njih. Za čas obredij so moški verjeli, da so prenehali biti ljudje in so postali utelešeni duhovi rajnikov. Med obredji samimi so se vedli, kakor se po človeških predstavah vedejo duhovi.

Tako verjetje je oblikovalo Miklavžev sprevod, ki nima v bistvu nič skupnega s samim svetnikom. Vrsta magičnih demonov se je pridružila Miklavžu, ki je postal dobrotnik, obdarovalec. Sam proces je bil precej nejasen, zapleten in ga entologi  lahko le deloma pojasnijo.
Zagotovo pa drži, da so bili obhodi našemljencev vseskozi trdovratni, Cerkev je imela z njimi hude težave, duhovščina je bila z njimi nenehno v sporih.

Naposled  so cerkveni možje modro ukrepali: Cerkev je povezala močno razširjeno čaščenje svetega Miklavža, ki ga je poznal ves zahodni svet, in obhode poganskih našemljencev ter jim dodala vzgojno noto. Sveti Miklavž je postal dobrotnik, ki nagrajuje pridne otroke, njegovi obvezni spremljevalci hudiči, nekoč poganski demoni, pa kaznovalci otrok. Tako se je poganska šega ujela, prekrila s krščansko vsebino in bila bolj pogodu Cerkvi.

Miklavž s spremstvom pri nas

Miklavž je s svojim sprevodom, v katerem so bil parkeljni pa tudi angeli, hodil od hiše do hiše, spraševal otroke in jih obdaroval. Po navadi je prihajal v hiše ob mraku, otroci so ga napeto pričakovali: pridni z veseljem in bolj nagajivi s skrbjo. Njegov prihod sta napovedala zvonček in rožljanje parkeljnov. Odprla so se vrata in Miklavž z dolgo belo brado in zlato škofovsko kapo, ogrnjen v duhovniški plašč, z belimi rokavicami in zlato zakrivljeno palico je vstopil v spremstvu angela.  Angelski pomočnik mu je podal bukve, iz njih je Miklavž bral, kateri otrok je bil tisto leto priden in kateri poreden – vsakič so ob tem parkeljni zarožljali po vratih ni pritiskali na kljuko. Na koncu je dobri mož razdelil darove, poredni pa so dobili samo šibo, ki so jo morali celo poljubiti. Navadno so otroci potem Miklavžu še nastavili pehar ali kaj podobnega, da so ponoči dobili darove.

Zanimivo pa je, navajajo etnologi, da so na Slovenskem območja, kjer na miklavževo ni samega Miklavža, temveč razsajajo samo parkeljni. Strašni demonični našemljenci so značilni na primer za Koroško: v Ziljski dolini, piše Ovsec, se je do začetka prve svetovne vojne našemilo na miklavževo do dvajset fantov s starimi ovčjimi kožuhi, s kosmato stranjo navzven, s krinko na obrazu in z volovskimi rogovi na glavi. Opasali so se z verigami od vozov in ropotali z velikimi kravjimi zvonci, spuščali živalske glasove in pridrli tudi v hiše, pograbili dekleta in jih skušali zvleči ven na sneg ali pa jih položiti celo v korito. Tod ni bilo ne Miklavža ne njegovega spremstva pohlevnejših demonov, parkeljnov.

Razkošje drobvnih darov

Miklavž je dobri mož, ki ga odlikujeta sočutnost in darežljivost, njegova darila so bila od vsega začetka skromna. V noči s 5. na 6. december je  ponoči obiskal otroke in jim natresel v nastavljeno posodo dobrote, ki so bile za revne otroke pravo razkošje: rdeča jabolka ali pozneje pomaranče, sadeži, ki verjetno spominjajo na tri kepe zlata, ki jih je čudodelni mož, kot pravi legenda, podaril trem dekletom. Rdeča jabolka sodijo poleg  orehov, ki pomenijo obilje, k obveznim Miklavževim darovom, pa seveda šiba miklavževka, ki je bila včasih zataknjena v repo. Poredni otrok je menda dobil samo šibo. Šiba je imela poseben pomen, opozarja etnolog Niko Kuret, saj ni bila, kot si predstavljamo danes, le kazen za porednost, pač pa je bila čarodejni pripomoček, prenašalka življenjske moči, zato je bila včasih celo pozlačena. Bila je pomemben dar in je celo porednim otrokom niso smeli odreči.

Darovi so bili preprosti, na podeželju so dobili otroci poleg jabolk in orehov, hrušk, lešnikov, venec fig, zavitek sladkarij ali kos lecta. V začetku prejšnjega stoletja  so se razmere začele spreminjati,  v jabolko je bil zataknjen novec, otroci pa so dobivali tudi igrače: pisano oblečene punčke, piščalke, trobente, lesene in svinčene vojake, konje, hišice za punčke …

Tako kot preostalima dobrima možema, Božičku in dedku Mrazu, otroci še danes Miklavžu pogosto pišejo o tem, ali so bili pridni, in svojih željah, pismo položijo na okensko polico in ga zjutraj na svoje veselje ne najdejo več. Četudi sta trgovina in zabava ugrabila miklavževanje in se je to v svetu odraslih razvijalo po svoje, saj so nekoč vsako leto potekali Miklavževi večeri s plesom, Miklavžev sejem in podobno, pa živi sveti Miklavž predvsem kot oseba, ki podarja drobne, a dragocene darove: otrok uči skromnosti in pridnosti, odrasle pa nesebičnosti, dobrotljivosti ter sočutja in darežljivosti do drugega človeka v stiski.