Vreme Naročite se
Poezija, napisana iz ljubezni
Ob devetdesetletnici pesnice Neže Maurer o njenem življenju, delu in poeziji.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS

Ponedeljek, 28. december 2020 ob 12:42

Odpri galerijo

Fotografija: Bojan Puhek

Te dni je praznovala okroglo obletnico. Neža Maurer, slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, publicistka, urednica in pedagoginja, se je ljudem priljubila s svojo poezijo. Njeno dolgo in bogato življenje je bilo vseskozi zelo povezano s pesmimi: otroci jo poznajo po številnih zbirkah za otroke, odrasli pa po zelo osebni, vitalistični izpovedni liriki. Ustvarjalka, ki je izbrala svojo pot in vztrajala na njej, četudi ji pogosto ni bilo lahko in kdaj tudi ni bila po meri okolice. Njene pesmi, ki so segle do ljudi, so bile dolgo spregledane pri kritiki in glede tega ji, pesnici, nikoli ni bilo vseeno. To se je spremenilo šele zadnji desetletji, ko o njenem opaznem mestu v slovenski književnosti pričajo tudi nagrade, med njimi Prešernova nagrada Gorenjske za literaturo, Groharjeva nagrada za življenjsko delo, izbrana je bila za Slovenko leta 2008 in 2010 prejela v sklopu Veronikine nagrade zlatnik poezije za življenjsko delo.

Vso poezijo Neže Maurer za odrasle prežema vitalizem. Na neki način jo lahko postavimo v ob bok poeziji Mile Kačič: njuno prvinsko, intimistično liriko, ki je izraz velike ljubezni, in obenem tudi bolečine. Njena zasebno uglašena, neposredna poezija je bila v časih, ki so bili drugačni od današnjih, razmeroma pogumno dejanje. Svojo prvo zbirko pesmi za odrasle Skorja dlani in skorja kruha je izdala leta 1969, skoraj pri štiridesetih. Zanjo jo je opogumil mož Herman, ki je zaznal njen nemir ob napisanih verzih, ki so se ji nabirali v mapi. Pesmi je pregledal, uredil in tudi naslovil zbirko.

Bralci so nemudoma sprejeli njeno neposredno izpovednost, in potem se je začelo: ena njenih naslednjih knjig, Tej poti se reče želja, je bila razprodana v treh tednih. Tako so nastajale pesniške zbirke: Ogenj do zadnjega diha, Čas, ko je vse prav, Tej poti se reče želja, Kadar ljubimo, Na tvojo kožo pišem svoje verze … do danes jih je skupaj s pesemskimi izbori in ponatisi izšlo lepo število. Medtem so tudi refleksivne pesmi o življenju in smrti, z materinsko tematiko in pesmi, posvečene naravi. Toda ljubezen ostaja osišče njene poezije tudi v poznih letih, le da postaja refleksivna, prinaša pomiritev s svetom. Ali kot pravi v verzih ene od svojih pesmi: Vse je prav: Odhajam – in vse je prav. V meni sta ljubezen // in veliki mir.

Ljudje so takoj sprejeli njene pesmi. Ljubezen je tako ali drugače vpisana v vse njene knjige: Skorja dlani in skorja kruha, Ogenj do zadnjega diha, Čas, ko je vse prav … Njena osebna, ženska poezija je bila morda spregledana pri kritikih, pri bralcih nikoli, saj so vzljubili njene pesmi za odrasle in otroci njene otroške stihe in zgodbe.

Ogenj do zadnjega diha

Njena posebno pretresljiva zbirka pesmi je Ogenj do zadnjega diha. Nastala je v času, ko je pesnica izgubila moža in ostala sama z dvema otrokoma, hčerki je bilo tedaj komaj leto in pol, sinu pa sedem. Leta 2009 mi je v pogovoru povedala o tem temačnem času tole: »Takrat sem bila še v službi pri Kmečkem glasu, in vsi so rekli, da me je treba varovati, urednik pa je menil drugače: da moram vsak dan na teren. Spominjam se, da mi je tako dobro delo nenehno spoznavanje ljudi, pesmi sem pisala po poti, tedaj ni bilo veliko prometa. Zapeljala sem na rob ceste in zapisala verze. Pesmi za to knjigo sem zapisovala v dva zvezka leto dni. Po letu dni začne smrt umirati, toda žalovanje je trajalo eno leto. Vse leto nisem mogla iz tega začaranega kroga. Danes vem, zakaj traja ljudsko žalovanje eno leto. Kot da si ujet v isto orbito in ne moreš iz nje … Niti slutila nisem, koliko so pesmi vredne. V rokopisu sem jih nesla Minki Krvina (pisateljici) in jo prosila, naj jih prebere do naslednjega dne. Drugi dan sem prišla k njej in mi je rekla: te pesmi moraš takoj objaviti. Tako je nastala zbirka Ogenj do zadnjega diha.«

Začetki Pisane njive

Njeno življenje in delo sta bila vedno tako ali drugače prežeta s pisanjem: med drugim je bila prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica za kulturo in novinarka pri tedniku Kmečki glas, revijah Otrok in družina ter Rodna gruda, pri časniku Prosvetni delavec je bila zaposlena kot glavna urednica in direktorica. Zadnja leta je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije.

Veliko in rada je hodila po terenu in ob svojem delu srečevala vedno nove ljudi. V letih, ko je delala kot novinarka na Kmečkem glasu, si je na svojih reportažnih poteh predvsem po Kozjanskem pa tudi drugod, spletla celo mrežo poznanstev. Ljudje so jo imeli radi, saj jih je razumela in se jim je znala približati: sama se je rodila na majhni Zalesnikovi domačiji v Podvinu pri Polzeli. Odraščala je brez očeta, s starimi starši in mamo. Toda kljub skromnosti se je na tej domačiji pogosto bralo, vedno se je našel denar za knjige ali revije.

Pri Kmečkem glasu je urejala rubriko za kulturo, iz katere je pozneje izšla tudi Pisana njiva. »Pisana njiva je bila zelo koristna, saj so se v njej oblikovali številni pisci s podeželja, ki so dobro pisali, potrebovali so samo neko zanesljivost, oporo, nekoga, ki bi jim pri tem svetoval,« meni danes. Ob njenem mentorskem delu sta začeli pisati Minka Krvina in Polona Škrinjar, ki je postala pozneje uveljavljena pisateljica. »To so bile izredne ženske, ki so delale zunaj na polju, včasih so imele težave z možem in otroki, poleg vsega tega pa so nekatere še pisale in slikale.«

Podobe njenega življenja

Pri Založbi Pivec so v teh dneh izdali poetično biografijo o Neži Maurer z naslovom V pesmih je moje življenje. Napisala jo je avtorica Liljana Jarh, ki jo z umetnico povezuje prijateljstvo, dolgo že več kot štiri desetletja. Biografija je mehko, zastrto in intenzivno potovanje po pesničinem življenju. Ne vedno kronološko teče po podobah spomina: trenutkih in obdobjih, riše portrete ljudi v ustvarjalkinem življenju, ki so bili povezani z njo. Nizajo se utrinki iz otroštva, o materi, prvem in drugem možu, ljubezni, otrocih, pomembnih ljudeh v njenem življenju, iskanju, mejah in svobodi … Ob teh proznih zapisih vselej tečejo tudi izbrane pesmi, povezane z njimi. Ob branju se odpre povsem drugačen, neposreden pogled v to izjemno bogato in zanimivo življenjsko pot pesnice, ki je je vedno iskala svojo pot in svobodo za temeljni stvari v svojem življenju: ustvarjanje in ljubezen.

Ljubezen je magma v osrčju poezije

Ljubezen je magma v osrčju planeta, je zapisal Peter Kolšek v spremni besedi k izbranim pesmim Sama sva na svetu – ti in jaz, ki so izšle ob pesničini osemdesetletnici. »Ljubezen je gibalo moje poezije,« pritrjuje Neža Maurer tudi danes njegovim mislim, »brez nje si ne znam predstavljati življenja. Toda zdaj je po svoje lažje kot prej, kajti prej sem toliko hotela, želela.« Zdaj živi v domu starejših občanov v Preddvoru, tam je blizu svojim domačim in ravno dan pred svojim rojstnim dnem se je vrnila iz rdeče cone doma, kjer je prebolela blago obliko covida-19. Življenje sprejema z malo hudomušnosti pa z mirom in modrostjo ženske, ki je živela bogato in polno, ali kot pravi na začetku svoje biografije: »V pesmih je moje življenje. Ne kakor se je zares dogajalo, temveč kakor sem ga občutila.«

Kadar ljubimo

Sama sva na svetu –

ti in jaz.

To je vedno tako, kadar ljubimo.


Povej mi dosti lepih besed,

nabrati jih morava za vse življenje:

najina ljubezen je večna.

To je vedno tako, kadar ljubimo,


Ne misli na smrt!

Poslušaj: vrtnica se je razcvetela,

sonce je vzšlo žareče.

Nikogar ni razen tebe,

da bi mu to povedala –

in vsak dan bolj je res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.


V posteljo najinih dlani

položiva svet, da se spočije,

da se ogreje od najinega diha.

Ves svet je v najinih rokah,

v najinih prepletenih prstih –

vedno je tako, kadar ljubimo.


Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Tebe pa ni.

Umrl si.

Deklica je ostala.

Ne šteje dni.

Svoje življenje živi.

Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi,

ne ve, da me boža s tvojimi dlanmi.

S tvojimi usti mi govori.

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Srce me boli.

Rada bi bila mrtva kot ti.

(Iz zbirke Sama sva na svetu - ti in jaz)

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 9. Apr 2021 at 21:14

220 ogledov

Očistimo leseno desko za rezanje
Čeprav obstajajo deske za rezanje iz drugih materialov, v kuhinji še vedno najraje uporabljamo leseno, tudi zato, ker je delo na njej prijetno. Vendar pa jo je treba ustrezno negovati in temeljito čistiti. Navadno čiščenje lesene deske za rezanje je preprosto: očistimo jo z mehko gobico in malo tekočega praška za pomivanje posode ter dobro splaknemo. Predvsem jo moramo temeljito zdrgniti, da na njej ne ostanejo ostanki živil, ki smo jih rezali. Enkrat na mesec pa desko temeljito očistimo. Nikoli je ne umivamo v pomivalnem stroju, saj bo tako hitro žalostno končala: presušila se bo in razpokala zaradi predolgega izpostavljanja vročini in vodi. Vedno jo čistimo ročno, za čiščenje uporabimo povsem preproste sestavine, ki jih imamo že doma: toplo vodo, sol, limono. Tudi pri ročnem pomivanju velja, da deske za rezanje nikoli dolgo ne namakamo v pomivalnem koritu z vodo. Preprosto jo očistimo z limono in soljo: po deski potresemo sol in jo polijemo z limonovim sokom. Zdrgnemo, pustimo nekaj časa, da limonov sok in sol učinkujeta, potem pa desko očistimo z blagim detergentom in temeljito speremo z vročo vodo. Posušimo jo na zraku, najboljše je, če jo navpično postavimo na rešetko za pomivanje posode: tako se bo dobro posušila z obeh strani. Vedno jo čistimo z obeh strani in ob robovih, kajti če jo čistimo samo na eni strani, se sčasoma zvije. Poznavalci svetujejo, da jo je po takem čiščenju dobro premazati z mešanico lanenega olja in čebeljega voska. Tako bo postala spet gladka na dotik, zagladile pa se bodo tudi razpoke, v katerih se lahko sicer naselijo bakterije.

Fri, 9. Apr 2021 at 20:56

168 ogledov

Varčna kuhinja: jajčne jedi
Če vam je ostalo na zalogi še kaj jajc, lahko pripravite z njimi okusno omako iz pora, jih kombinirate s svežim čemažem ali pa spečete rahel jabolčni narastek, ki se kar topi v ustih. Porova omaka z jajci Sestavine: 1 kg pora, 3 žlice masla, 1/4 l kokošje juhe, 1 kozarec kisle smetane, 3 žlice suhega belega vina, sol, poper, nastrgan muškatni orešček, worcestrska omaka, limonov sok, 8 trdo kuhanih jajc Por očistimo, zarežemo po dolžini, dobro operemo, odcedimo in narežemo na kolobarje. V ponvi stopimo maslo, stresemo nanj por in ga malo podušimo. Prilijemo juho in vmešamo kozarec kisle smetane. Nato zelenjavo pokrito dušimo pri zmerni temperaturi 15 minut. Prilijemo vino in začinimo s soljo, poprom, muškatnim oreščkom, worcestrsko omako in limonovim sokom. Jajca olupimo, jih narežemo na četrtine, previdno vmešamo v dušeno zelenjavo in še na hitro segrejemo. Kruhova omleta s čemažem Sestavine za 2 omleti: 200 g belega kruha, 50 g zeliščnega masla, 50 g čemaža, 3 žlice mleka, 4 jajca, sol, poper Čemaž dobro umijemo in ga posušimo. Odstranimo mu peclje in liste narežemo na trakove. Jajca razžvrkljamo z mlekom, začinimo s soljo in poprom ter primešamo čemaž. Kruh narežemo na manjše kocke in jih popražimo na zeliščnem maslu. Ko začno rumeneti, jih prelijemo z mešanico jajc in čemaža. Omleto pečemo pri nizki temperaturi, med peko naj bo pokrita. Omleto pečemo samo na eni strani, toliko da zakrkne. Pazimo, da je ne spečemo preveč in da ne postane presuha. Ponudimo kar se da vročo, svetuje avtorica recepta Petra Kavšek v svoji knjigi Palačinke in omlete (Založba Kmečki glas). Jabolčni narastek Sestavine: 1 kg sočnih, kiselkastih jabolk, 4 jajca, 50 g sladkorja, 50 g mletih mandljev, 1 žlica jedilnega škroba in še 2 žlici sladkorja; za preliv: 1/8 l sladke smetane, 1 žlica sladkorja, 1 žlica jabolčnega žganja, 2 žlici kisle smetane Jabolka umijemo, jih zavijemo v alufolijo in pečemo pol ure v pečici, segreti na 200 stopinj. Pečena jabolka odvijemo, jih ohladimo, meso izdolbemo in ga stlačimo v kašo. Jajca ločimo na rumenjak in beljak. Rumenjake penasto stepemo s 50 g sladkorja, vmešamo v jabolčno kašo ter dodamo še mlete mandlje in jedilni škrob. Stepemo trd sneg iz beljakov in 2 žlic sladkorja in ga prav tako vmešamo v jabolčno zmes. Namastimo okrogel pekač za narastke, pretresemo vanj jabolčno zmes in ga potisnemo v pečico, segreto na 200 stopinj. Pečemo ga okoli 40 minut. Ponudimo še toplega z odišavljeno stepeno sladko smetano. Naredimo preliv: Sladko smetano trdo stepemo z 1 žlico sladkorja, dodamo žganje in kislo smetano ter ponudimo k jabolčnemu narastku.  

Wed, 7. Apr 2021 at 18:12

177 ogledov

Nabrani v naravi so najboljši
Šparglji so posebna pomladanska zelenjava, ki jo imamo radi ali pa sploh ne. Še posebno divje šparglje, ki so nekoliko intenzivnejšega okusa v primerjavi z gojenimi sorodniki. Iz njih lahko pripravljamo juhe, jih dodajamo testeninam, omletam, rižotam, ribam, kot sta tuna in losos, rakcem, bučkam pa tudi piščancu in zrezkom. Možnosti je veliko, vsaj nekaj jih velja preskusiti. Vsako sezono špargljev vsaj en nov recept. Piščanec z divjimi šparglji Sestavine:  1 kg piščanca, narezanega na kose, 800 g krompirja, 500 g divjih špargljev, 400 g bele ali rdeče čebule, 4 žlice ekstra deviškega oljčnega olja, 2 vejici rožmarina, šopek peteršilja, 3 vejice svežega origana, poper, sol Tale recept je zelo preprost, jed pa okusna. Piščanca operemo, osušimo in damo v naoljen pekač. Olupimo krompir, ga operemo in narežemo na večje kose, pečico segrejemo na 180 do 200 stopinj in v njej pečemo piščanca s krompirjem 20 minut. Dodamo celo čebulo in pečemo še 25 minut. Dodamo šparglje, sol, poper in dišavnice. Sestavine v pekaču vsake toliko časa obrnemo in preverimo, če so pečene. Če sta na primer krompir ali čebula pečena, ju vzamemo iz pečice in shranimo na toplo ter dodamo na koncu peke. Testenine z divjimi šparglji in prekajenim lososom Sestavine: 150 g divjih špargljev, 175 g prekajenega lososa, 4 žlice kisle smetane, 2 žlici sesekljanega peteršilja, 200 g testenin Testenine skuhamo po navodilih na embalaži. Odcedimo jih in stresemo nazaj v lonec. Šparglje nalomimo in zblanširamo v rahlo osoljenem kropu. K testeninam dodamo prekajenega lososa, kislo smetano, šparglje in sesekljan peteršilj. Dobro zmešamo in ponudimo. Sveže šparglje lahko za dan ali dva shranimo v hladilniku. Da se ne bi preveč izsušili, jih zavijemo v vlažno krpo. Če jih želimo hraniti dlje časa, jih zamrznemo. Vedno jih pripravimo kot za kuhanje – očistimo in olupimo. Zamrznemo lahko kar surove, tako se v njih tudi ohrani največ dragocenih snovi. Cele ali narezane na koščke porazdelimo v zamrzovalne vrečke, jih dobro zapremo in damo v zamrzovalnik. Porabimo jih v 6 do 8 mesecih. Uporabimo jih tako, da damo kar zamrznjene v vrelo vodo ali na vročo maščobo v ponev.

Wed, 7. Apr 2021 at 17:51

242 ogledov

Zeliščni vrtiček
Ko se odločimo, katera zelišča bi radi imeli na vrtu, je treba ugotoviti, kakšne so njihove potrebe in optimalno rastišče. Večina zelišč, ki vsebujejo eterična olja, so rastline sončnih leg, saj večinoma izvirajo iz Sredozemlja in sončnih krajev. Če imajo dovolj sonca, razvijejo pravo aromo, začimbno in zdravilno moč. Tako tudi kar najbolje rastejo in niso občutljive za škodljivce in bolezni. Druga zelišča, ki v naravi rastejo kot podrast, pa potrebujejo senco in jih tudi sadimo na senčne lege. Zeliščni vrtiček naj bo blizu hiše, saj pogosto pri kuhanju zadnji trenutek potrebujemo kakšno zelišče. Tudi dostop do zeliščnega vrta naj bo urejen, utrjen in preprost. Lahko ga uredimo kot veliko zeliščno gredo, formalni vrtiček z gredicami, tematski ali individualni vrt po svoji zamisli. Družinski zeliščni vrt Zelišča za kuho in zdravje lahko posadimo na del zelenjavnega vrta. Za štiričlansko družino bo zadostovala površina 10 do 12 kvadratnih metrov. Sadimo 2 do 6 rastlin posamezne vrste, seme pa sejemo na manjših površinah. Za lažje nabiranje naredimo med gredicami poti, ki jih lahko tudi tlakujemo. Grede naj bodo omejene z opekami in nekoliko dvignjene. Rastline, ki ne prenesejo naših zim, na primer rožmarin, lahko zasadimo v lonce in pozimi prenesemo v hladen, svetel prostor. Zeliščni vrt moramo negovati enako kot zelenjavnega. Zeliščna spirala Na manjših vrtičkih in tam kjer teren ni raven, lahko z zelišči zasadimo zeliščno spiralo. Zanjo potrebujemo le površino veliko 4 kvadratne metre, na njej pa najde prostor kar precej zelišč. Izdelamo jo iz kamnov in zemlje, vodno kotanjo na dnu iz gline ali folije, ki jo pokrijemo s peskom ali prodom. Spirala naj v višino ne presega 90 cm, njen premer naj bo največ 180 cm. Kamne naložimo v spiralo, na dnu najprej nasujemo nekaj grobega materiala, ki zagotavlja odcejanje odvečne vode, medtem pa prazne prostore ves čas polnimo z zemljo. Izberemo naravni kamen, kakršnega že imamo na vrtu ali pa se najde v okolici. Lepše strani kamnov obrnemo navzven, saj bodo vidni velik del leta. Notranji del spirale napolnimo s prstjo, ki ne sme biti preveč peščena, da voda prehitro ne odteka, pa tudi neprepustna ne sme biti. Prostor med kamni, kjer bodo rastle rastline, moramo zapolniti z dobro prstjo, po možnosti z dodatkom komposta. Pred sajenjem sadike v lončkih dobro zalijemo. Zeliščno spiralo je dokaj preprosto vzdrževati, saj so rastline dostopne z vseh strani.  Žal taka zasaditev poleti potrebuje precej vode, saj se kamenje segreva, žepi prsti med kamni pa so majhni, zato voda hitro izhlapi ali odteče. Na zgornji del spirale sadimo rastline, ki jim prija toplota in dobro prenašajo sušo, na spodnji pa tiste, ki jim ugajajo nekoliko vlažnejša tla. Visoka greda Visoka greda je zelo primerno rastišče za gnojenje številnih zelišč, začimbnic in dišavnih rastlin. Najboljše je, če jo postavimo na sončen prostor. Zelo pripravno je, če najdemo  prostor kje v bližini hiše, saj tako ne bo daleč, ko bomo katero od zelišč na hitro potrebovali pri kuhi. Pokončni zeliščni vrtiček Tak zeliščni vrtiček  lahko postavimo na veliko mest, z njim lahko popestrimo tudi balkon ali teraso, postavimo ga ob lopi, terasi ali kje drugje okoli hiše. Pomembno je, da je usmerjen tako, da je del dneva osončen. Zelišča za zasaditev izberemo po svojih potrebah ali pa uporabimo okrasne različke. Oskrbovanje pokončnega vrtička je preprosto: tako kot pri rožah v koritih je treba vzdrževati vlago. Občasno lahko zeliščem privoščimo tekoče gnojilo za boljšo rast. Predlog zasaditve na skici je pripravljen z dvema pokončno postavljenima lesenima paletama, v kateri so med žepke iz neprepustnega materiala med deskami posajena zelišča. Zasaditev je okrasna in uporabna obenem, sestavljajo jo zelišča za kuho, svežo uporabo ter pripravo in aromatiziranje pijač: kapucinka, ognjič, materina dušica, limonska materina dušica, bazilika, rdečelistni žajbelj in prava sivka. Vir: Janko Rode: Zeliščni vrt – domača lekarna Več o zeliščnem vrtu in rastlinah v njem najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/vrt%20in%20roze/zeliscni-vrt-domaca-lekarna      

Wed, 7. Apr 2021 at 14:13

281 ogledov

Okvare živčevja zaradi alkoholizma
Te okvare so bolezenski znaki, ki jih zaznamo pogosto dokaj pozno, ker jih po navadi ne opazimo ali pa pripisujemo drugim obolenjem ali pa bolnikovi starosti. Alkohol vstopa v možgane in vedno povzroča nevrološke simptome. Te simptome lahko najpogosteje pripišemo etanolu. Dolgotrajnemu popivanju sledi abstinenčna kriza, ki jo lahko spremljajo epileptični napadi ali alkoholni delirij. Seveda pa zdravnik ob simptomih abstinenčne krize se sme pozabiti na ostala stanja, ki so pogosta pri osebah, odvisnih od alkohola, kot na primer pretres možganov, znotrajlobanjske krvavitve in okužbe osrednjega živčevja. Posebno pozornost moramo nameniti pojavu Wernickejeve bolezni. Wernickejevo bolezen povzroča pomanjkanje vitamina B1 ali tiamina. Ogrožene skupine pri tej bolezni so poleg podhranjenih alkoholikov in starostnikov tudi osebe, ki trpijo za dolgotrajnim bruhanjem in kroničnimi boleznimi črevesja. Tiamin je potreben za presnovo ogljikovih hidratov. Zelo pomembno je, da to bolezen čim prej diagnosticiramo, saj je pogosto smrtna in je potrebno takojšnje zdravljenje. Značilne težave Med znake Wernickejeve bolezni uvrščamo težave z očesnimi živci, kot so počasni zenični refleksi, različne velikosti zenic, povešene veke, krvavitev v mrežnico in dvojni vid. Med duševne simptome uvrščamo izgubo kratkoročnega spomina, dezorientiranost, evforijo, fantaziranje, izgubo koncentracije in interesov, depresijo in vznemirjenost. Pojavijo se tudi motnje v hoji in ravnotežju ter zožena zavest, ki lahko vodi tudi v nezavest. Telesna temperatura je lahko povišana ali nižja, kot je normalna vrednost. Bolnik lahko ima tudi nizek arterijski krvni pritisk. Bolezen se zdravi z zdravili, ki vsebujejo tiamin, in z ustrezno hrano. Druga bolezen živčevja – pelagra Med ostale bolezni živčevja pri alkoholikih omenimo pelagro. Gre za pomanjkanje nikotinske kisline. Znaki te bolezni so kožni ekcem, driska ali zaprtje, izguba teka, uhajanje blata in urina, primitivni refleksi, bolečine v jeziku, epilepsija in delirij. Zmanjšanje intelektualnih sposobnosti je pri alkoholikih približno štirikrat pogostejše kot pri ljudeh sicer. Poveča se tudi prisotnost različnih psiholoških motenj in psihiatričnih obolenj, med katerimi velja omeniti depresijo, patološko agresivnost in razvoj nekaterih psihoz. Alkoholna demenca Če bolni preneha piti alkohol, se njegovo zdravstveno stanje lahko izboljša. Seveda pa diagnoze alkoholne demence zdravnik ne sme postaviti, dokler ne izključi drugih možnih vzrokov demence. Alkoholna atrofija malih možganov je najpogostejši vzrok motenj hoje pri alkoholikih. Hoja je široka, težave se pojavijo pri hoji po ravni črti. Okvarjeni so refleksi na spodnjih okončinah. Med osebami, ki so odvisne od alkohola, so precej pogoste polinevropatije. Gre za hkratno okvaro več skupin živcev, in sicer tako motoričnih kot čutnih. Pri tem so lahko prizadete tudi posamezne mišice in mišične skupine, ki postanejo atrofične in se slabo odzivajo na živčne dražljaje. Številne raziskave so potrdile, da so alkoholiki bolj nagnjeni k poškodbam možganov, vendar pa manjše poškodbe pogosto ostanejo neopažene. Lahko nastanejo tudi motnje možganskega obtoka – možganske krvavitve in ishemične možganske kapi. Strupeni produkti, ki nastanejo zaradi alkoholne okvare jeter, lahko povzročijo motnje v delovanju osrednjega živčnega sistema. Govorimo o encefalopatiji. Simptomi tega nevarnega stanja so mišični krči in tresenje okončin, pajkaste spremembe na koži, spremembe srčnega ritma, motnje spanja in dihanja. Težave z zdravjem Pri osebah, ki pijejo preveč alkohola, so pogostejše okužbe, med njimi so posebno razširjene razne oblike vnetja možganskih open oziroma meningitisi. Pri nosečnicah, ki uživajo alkohol, alkohol preide skozi placento in hitro poškoduje razvijajoče se živčevje zarodka. Nevarnost spontanega splava v drugem trimesečju nosečnosti je trikrat večja, če nosečnica uživa večje dnevne količine alkohola. Med bolezenskimi znaki tako imenovanega fetalnega alkoholnega sindroma so majhna skupna velikost otroka, majhna glava, nenormalne obrazne poteze, razvojna prizadetost in epilepsija. Alkohol je zelo pomemben toksični dejavnik za naš živčni sistem, ki pušča na posameznih predelih osrednjega in perifernega živčnega sistema nepopravljive okvare, ki pogosto lahko vodijo v kronična obolenja, trajno invalidnost ali celo v smrt odvisnika. Prvi in najpomembnejši ukrep v zdravljenju teh bolnikov je popolna odpoved alkoholu. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Fri, 2. Apr 2021 at 13:00

269 ogledov

Zgodba o o ljubezni in veliki noči
Tole ljubezensko zgodbo sem prihranila, da z njo sklenemo objavljanje prispevkov z velikonočnega literarnega natečaja. Zdi se mi lepa, posebna in – nekoliko presenetljiva. V prvem delu je namreč zelo realistična, to daje slutiti, da je zamisel zanjo vzeta iz resničnega vaškega življenja v povojnem času. Toda potem se zgodba nenadoma spremeni, razcveti, postane presenetljivo poetična, prelije se v sanje, upanje, šepet. Poglejte, kako se začne pripoved spreminjati na mestu, kjer dobi dekle šopek in se odloči, da bo fanta odpeljala na skrivnostno mesto. Avtorici uspe krasno ujeti ozračje trenutka in zgodbi vdahniti občutje pomladi in velike noči, novega življenja … V. K. Lujza in Lujz Bila sta sovaščana, doma vsak na drugem bregu potoka. Lujz je s starejšim bratom in sestrama živel na mali domači kmetiji. Skupaj z bratom sta golcarila in koparila po zgornjih državnih gozdovih. V življenju se je ravnal po reku: Najprej štalica, potem kravica. Če bi se ne bila začela druga svetovna vojna, bi bil cilj dosegel. Brat bi zagospodaril na domačiji. Zaradi slabega zdravja – to je bila posledica težkega, zahtevnega dela v gozdu – se je nekako izognil obvezni poti v partizane. A moral je na Tolminsko na veliko, odročno posestvo za pomoč pri delu na kmetiji. Tudi ženitev se je odmaknila. Zadnje leto vojne je bilo, primanjkovalo je živil. Na domačiji, kjer je služil, jim je zmanjkalo soli za gospodinjstvo. S pretvezo, da jo prinese s Kranjskega, je dobil prepustnico in – seveda se ni več vrnil. Zato se je skrival pred novo oblastjo do konca vojne. V zadnji aprilski hajki so vlasovci* kruto umorili njegovega nič krivega brata in obe sestri, ki so bili doma. Hiša je ostala prazna. Nova oblast je sporočila: če ne bo v hiši nihče živel, bodo vanjo naselili druge ljudi. Vrnil se je domov, prestrašen, sam in žalosten. Lujza je bila iz številne družine s sedmimi dekleti in štirimi fanti. Njen dekliški priimek se je izgubil, saj so trije fantje umrli še kot otroci, najmlajši je ob koncu vojne emigriral čez lužo in se tam smrtno ponesrečil na gradbišču. Med vojno je bila Lujza zaposlena v delavski menzi v mestu. Kot mladoletna je imela od prej že kar nekaj izkušenj s služenjem kruha v svetu, čeprav ne tako daleč od doma. Pri bogatejših družinah je služila kot pestunja, gospodinjska pomočnica … Zaslužka resda ni bilo, a nabirala si je življenjske izkušnje, prakso, ki vsakemu dekletu pomaga, ko začne samostojno gospodinjstvo. Na tihem si je želela, da bi postala učiteljica, vendar si je ni upala nikoli izreči na glas. Doma je bila številna družina, na domačiji ni manjkalo lačnih ust. Ročno obdelovanje njiv in polja ni prinašalo obilja. Primanjkovalo je kruha. Otroci so morali zgodaj z doma. Tudi v mestu je primanjkovalo živeža, predvsem mesa, in v menzi so bile kuharice prisiljene, da so se kar najbolje znašle s tem, kar je bilo na voljo. A moke je bilo dovolj in delavcem so pripravljale predvsem nasitne močnate obroke. Tisto leto, ko se je bratomorna agonija umaknila, pritajila v zaledje, je globoko v sebi vsak preživeli zelo močno doživljal novi čas in spremembe. Čustva so bila zatrta, mnoge besede so morale ostati neizrečene. Vsi so nosili v sebi strah iz preteklosti in – hrepenenje po miru, prijateljstvu. Lujz si je tisto pomlad s prihranjenim denarjem kupil rabljeno kolo in se z njim prvič odpeljal po makadamu v mesto, več deset kilometrov daleč. K svojemu dekletu, prav za veliko noč! Ni bilo telefonske povezave, ni ji mogel sporočiti, da jo bo obiskal, a vedel je, kje jo lahko najde. Nadel si je edini zakmašni gvant, si očistil čevlje, vtaknil v žep suknjiča nekaj bankovcev in nekaj suhih hruševih krhljev za popotnico. Dolga in naporna je bila pot do mesta! Ceste so bile razdrapane, polne jam, gramoza, prahu in večinoma prazne. A ljubezen premaga mnoge, tudi fizične ovire! Koliko si imata povedati, povprašati, se dogovoriti! Kako dolgo se že nista videla! Pozno popoldne je Lujz prispel do predmestja. V zraku je bilo čutiti praznično razpoloženje. Presenetil ga je otroški živžav, kajti v domači vasici je bilo zelo tihotno in žalostno. Gospodinje so pometale dvorišča, veže, pomivale okna. Ljudje so hiteli sem in tja po opravkih, dasi ni bilo slišati sproščenega smeha. Lujz je bil močno utrujen. Ustavil se je pri obcestni točilnici, si naročil brizganec in si malo odpočil. Na vogalu hiše je na pločniku na volneni odeji sedela ženica. Prodajala je z vrvico zvezane šopke pomladnega cvetja. Velikonočnice, narcise, mačice, božje drevce, razcvetele telohe in vmes malo pušpana, zelenja. Lujz je bil kmečki človek in kmečki ljudje niso bili vajeni takšnih pozornosti. Kupovali so le najnujnejše stvari. A ko je že zapeljal mimo potovke, je stopil s kolesa, se za hip zamislil in se vrnil k njej. »Dober dan,« je pozdravil, ni vedel, kako naj jo nagovori. »Dober dan, tovariš,« mu je odzdravila zgubana ženica redkih zob in ga prodorno pogledala. 'Tovariš'; to se mu je zataknilo v zavesti. »Dobro dobro, pač nisi tovariš, nič zato! Vedela sem, da se boš vrnil! Vzel boš tale največji pušeljc, vem,« je gostobesedila kot s starim znancem. »Ne poznam te, a iz oči ti berem, da si prišel od daleč k nekomu, ki ti veliko pomeni. Ima prav?« Lujzu beseda ni hotela iz ust. Že je tipal za denarnico. »Le počasi, fant, saj ne gori voda. Če smo preživeli vse hudo ... no, ne bom govorila. Z biciklom si, kam boš dal rože? Saj jih ne moreš držati v roki, ko se voziš!« Seveda ni pomislil na to. Mislil je le na to, da bo rože podaril Lujzi in jo presenetil. »Čakaj! Kateri pušeljc ti je torej najbolj všeč?« Pokazal je na šopek, ki ga mu je ženica že prej ponudila. »Prav, dala ga bom v škrnicelj, na vrhu bova zvezala z vrvico in obesil ga boš na belavnice.« Urno je vse sama postorila. »In kam si namenjen, če nisem preveč radovedna?« Dotlej je samo prikimaval. Ker je bil vprašan, se je zdrznil, zmedel. »Ja, saj vem, da k punci! Iz oči ti berem!« »Koliko?« je pomignil na obešeno »darilo«. Pustil je ženici drobiž, se pozabil zahvaliti, posloviti in ves srečen pritisnil na pedala. Kolo je prislonil k steni ropotarnice v bližini stare dolge stavbe menze. Otresel si je prah s hlačnic, si s koščkom glavnika počesal od potu zlepljene lase, vzel zavezano vrečko in se ves vzhičen odpravil do sprejemnice. Res je že pri vratih srečal debelušno predstojnico, ki ga je prijazno sprejela. V nekaj stavkih ji je vse razložil. »A, seveda, že vem, katera je,« je rekla. Poklicala je Lujzo iz kuhinje, kjer so zaposleni pripravljali velikonočno okrasitev lokala in male priboljške, potičke, pirhe … za svoje goste, dasi je bila menza ob nedeljah uradno zaprta. Povedala ji je, da jo nekdo čaka zunaj. Lujza je sprva obstala na mestu. Nato je kot najstnica zardela in ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da jo je Lujz obiskal že za veliko noč! Odvezala si je delovni predpasnik ter pohitela obiskovalcu naproti! V očeh so se ji nabirale solze sreče. Srečanje je bilo tako nenadno, vendar tako težko pričakovano, da je obema zmanjkalo besed. Krčevito sta se objela in tako, z zaprtimi očmi, stala sredi praznega prostora, ki se ga dolgo nista niti zavedala. »Tole sem ti prinesel …« se je Lujz končno ovedel iz omame in ji potisnil v roke še vedno zavezan papirnati omot. »Zame? Ah, Lujz?!« Odvila je omot. »Ah, Lujz, zakaj zapravljaš!?« Bila je fraza, nekaj je morala reči. Potem ga je povedla v jedilnico. Predstojnica ji je dovolila, da lahko kljub zaprti kuhinji gostu postreže s hrano. Bil je sit in ne več tako utrujen. Ves čas sta se pogovarjala o preteklosti, še bolj o skupni prihodnosti. Vmes so bila vsa vojna leta, izgubljen čas njunega življenja! Bila sta že skoraj v zrelih letih. »Nekam bi te rada peljala,« mu je rekla potem in ga prijela za roko. V njem je vzdrhtelo, zahrepenelo. Oči so se mu zaiskrile. »Pridi!« je rekla. Z roko v roki sta odšla ven, po dolgem hodniku, čez nekaj stopnic, čez arkade, prek peščenega dvorišča. V zraku je že dehtela pomlad in v drevju so se v parih spreletavale in čebljale mestne ptice. Golobi na strehah so grulili svoje oguljene, glasne napeve in se prerivali. Šla sta naprej po potki. Njuni koraki so bili lahkotni, ubrani, skoraj kot bi se ne dotikala tal. Še vedno z roko v roki. Pod nogami je rahlo šumel droben pesek. »Kam me pelje? Morda mi pokaže svojo sobico, morda …« je ugibal Lujz. In si goreče želel, da bi bilo njegovo ugibanje pravilno! Ona je kar molčala, polna vseh srečnih občutkov nenadejanega srečanja. S pogledi globoko v oči, polna zaupanja v ta srečni trenutek. In v prihodnost, v čas, ki sta ga že dolgo načrtovala skupaj. Ustavila sta se pred temnimi vrati stare nizke stavbe. »Pridi,« je spet zašepetala Lujza, »pridi z menoj.« Počasi je pritisnila na kljuko ter odrinila težka hrastova vrata v temno, tiho notranjost. A tam spredaj so gorele sveče, dišalo je po kadilu. Lujzu se je za hip ustavil korak. Pripeljala ga je v njihovo bližnjo kapelo! On pa je mislil … »Veš, Lujz, zaobljubila sem se: če bova preživela leta vojne, bom tukaj v zahvalo nekaj darovala. Nekaj, kar … kar mi veliko pomeni!« je šepetala. Bolj slutila kot videla je njegov razočarani pogled. Stopila je korak naprej, se priklonila. V kropilniku je bilo komaj kaj blagoslovljene vode. Lujza je z desnico potipala po njej, se pokrižala in nato blagoslovila še njega: na čelo, drhteč dotik na njegove ustnice, na prsi. »Amen,« je kot v sanjah zašepetala, zazrta globoko v notranjost. »Veš, vsakokrat, ko je bilo nevarno, ko so hrumeli avioni in tulile sirene, in sem se bala tudi zate, sem si obljubila, da bom nekaj poklonila Mariji na oltar. Nekaj, kar …« Zganila se je in na mali stranski oltarček z vsem spoštovanjem položila šopek rož, ki ji ga je podaril fant. »Tako, zdaj sem svojo obljubo izpolnila. Upam, da me razumeš in nisi jezen. Obljubim ti, vse ti bom povrnila, ko bo prišel najin čas! Verjemi! In tako sem srečna! Najraje bi se že danes odpeljala s teboj nazaj.« Zmanjkovalo ji je besed. Lujz pa je še vedno nestrpno čakal na njen prvi pravi poljub! Ni čakal zaman. Maja tistega leta sta se poročila in navdihnila novo življenje v njegovem opustošenem domu. Spočetka je marsičesa primanjkovalo. Le ljubezni je bilo veliko! Minka M. Likar * vlasovci – Rusi, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z nacisti.
Teme
Neža Maurer Ob devetdesetletnici Neže Maurer poezija Meže Maurer

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Poezija, napisana iz ljubezni