Vreme
Odmor za kratko zgodbo
S tole hudomušno črtico sklepamo objavljanje zgodb in pesmi, ki so prispele na božično-novoletni natečaj.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Torek, 5. januar 2021 ob 22:52

Odpri galerijo

Pixabay

Ni jih bilo malo, predvsem pa je bila večina zgodb zelo dobra, tako da bi si želeli objaviti še kakšno zgodbo ali pesem več. Vsi moji adventi je črtica iz današnjih dni, drobir raznih dogodkov okrog adventa, spretno povezan v pripovedi o predbožičnem času, ki kratkočasijo in dajo misliti, da smo lahko tudi  v letošnjih dnevih pred prazniki našli kaj lepega in da je včasih življenje dobro pogledati z malo lahkotnejše plati. Lepo vabljeni k pisanju tudi v letošnjem letu!

V. K.

Vsi moji adventi

Lansko leto je bilo zame čudno. Imel sem smolo, kar nekajkrat sem se poškodoval; zgolj neprevidnost, povsem nepričakovano. Pomislil sem že, da so kriva leta. A ravno v enem letu, menim, se človek vendar ne postara toliko?!

Že vrsto let hodim na naš Hribc, pičlega tisočaka je visok; zelo prijetna, ne prenaporna hoja urica hoda od doma. Spotoma srečam kakega znanca, izmenjava si nekaj besed, da me sapa dohiti, in grem naprej. Ampak letos je marsikaj drugače kot prejšnja leta. Saj se še srečujemo na stezi, večinoma stari znanci, vendar se vsak umakne kolikor mogoče na skrajni rob steze. Imam občutek, da se bojimo drug drugega! Ker ta presneta korona kar traja!

Začel se je advent. To je čas, ko moramo imeti na kmetih pod streho pospravljene vse poljščine, zorano praho in pripravljeno steljo ter kurjavo za zimo. Tudi letos smo postorili vse to. Bilo je kar veliko lepega vremena in letina, je, hvala bogu, dobra. Čakajo nas še koline, tam pred božičem. To je od nekdaj pomemben kmečki dogodek! Zdaj nimam drugih obveznosti, kot da dvakrat na dan pomagam nakrmiti živino. Drugi postorijo ostalo in časa mi ne manjka.

Na kmetih smo zelo povezani z naravo. Nista samo delo in hrana. Ko se vzpenjam navkreber po gozdu, vedno vidim kaj, kar z ženo vsako leto v adventu potrebujeva za okrasitev doma. Tako sem že novembra nabral tankih šib, srobot pa bršljan, jelkove in borove vejice ter češarke, šipek in še kaj, iz česar potem žena naredi lepe adventne venčke. Toliko veselja imava s tem! Enega takoj obesiva na vhodna vrata, drugega postaviva  na mizo. Kakšnega podari otrokom in svojim prijateljicam. Z ženo sva že v zrelih letih, tako si krajšava ta čas, ko je zunaj hladno. Tudi dovolj gozda imamo, da v domači goščavi posekam pred božičem smrečico za božično drevesce. Domov sem že prinesel plahte lepega, tankega mahu in ga sušim pod pečjo. Jaslice pripravlja žena skupaj z vnuki dan pred božičem, nič prej. Kakšen živžav je vselej! Takrat tudi že diši po orehovi potici in kuhanem vinu. Pa pod noč, ko v cerkvi pozvoni, ko gremo vsi okrog hiše pokadit …

Bilo je konec lanskega poletja, vračal sem se s Hribca in za potjo sem videl leskov grm, na vejah pa kobule zrelih lešnikov. Tole bo pa za male otroke, sem pomislil, ali za potico. Povzpel sem se dva, tri korake navkreber po brežini, zgrabil za vejo, vendar se ni izšlo, kot sem pričakoval. Noga ni imela opore na melišču, spodmaknilo se je pod čevljem, scela sem padel navzdol na pot, kolikor sem bil dolg in širok. Z glavo sem udaril ob tla, zabliskalo se mi je pred očmi in me zabolelo. Kar nekaj časa sem ležal tako, preden sem se znova ovedel in se počasi pobral. Jej, jej, Janez, sem si rekel, kako si bil nespameten. Učiš otroke, da morajo biti previdni ... Lešniki so se skotalili po bregu, niti na misel mi ni prišlo, da bi jih pobral! Z bolečo glavo, kolenom in odrgnino sem se vrnil domov. Potem sem se kar nekaj dni zdravil.

 »Pozdravljen, Janez, že nazaj?« S sovaščanko Maro se večkrat srečava na teh stezah. »Ste še vsi zdravi? Ja, pri nas tudi, za zdaj … A veš, da je Justinov pob šel na obisk k punci, ki je iz sosednje občine, in je plačal kazen!? Uboga mladina, kajne, sedaj se še ženit ne morejo!«

Mara mi vedno pove kakšno lokalno novico. »Ampak včasih …« Vem, kaj bo sledilo. Zame tisti njen včasih ni več tako zanimiv. Spremenim temo, se malo pošalim in se na hitro poslovim. Bova kdaj drugič nadaljevala … o včasih …

Lani je bilo kar veliko deževnih dni. Tisto soboto se je popoldne zvedrilo in odpravil sem se gor na Hribc. S seboj sem za vsak primer vzel dežnik, tak z leseno kljuko, ki mi je bil obenem za oporo. Ko so se megle razkadile, je posijalo nekaj sončnih žarkov, preden je sonce zašlo. Prav lepo, umito ozračje je bilo. Na robu, kjer rasteta grušč in grmovje, sem videl šipkov grm. Dolgi trnjevi poganjki, na koncu pa lepo dozoreli rdeči šipkovi plodovi. Najprej sem pripognil najbližjo vejo in kar v žep stresel še malo mokre jagode. Nato sem oskubil še drugo vejo. Žena je vedno vesela, kadar ji prinesem kaj zelišč ali cvetov za njene čajne mešanice. Res zna pripraviti dober čaj; šipkov pozimi še kako prav pride. Pa kapljico žganja noter … To tako prijetno pogreje. Tretja šiba je bila preveč oddaljena. Pomagal sem si s kljuko dežnika, zakljukal sem jo in potegnil k sebi. Izmuznila se je. Stopil sem korak naprej, na rob mokre skale, in potegnil. Preden sem vejo previdno prijel za tiste bodice, mi je spodrsnilo, me potegnilo čez rob, zasukalo, zaman sem lovil oprijem. Naenkrat sem se znašel spodaj na vejah trhlega grmovja, viseč počez, nad tlemi. Kajti spodaj je bila globoka vrzel, praznina! Ajej, Janez, zdaj pa imaš, sem zavzdihnil sam zase. Nisem se mogel ne postaviti na noge ne dvigniti. Kar visel sem nad tisto nevarno strmo brežino. Kakor hitro sem poskusil povleči in se oprijeti za kakšno vejo, se je zlomilo in me nevarno zazibalo. Seveda, takrat ni bilo nikogar, da bi mi pomagal! Čisto počasi sem le pridrsal do roba, do debelejše korenine, in se je oprijel. Ko sem končno spet stal trdno na nogah, priznam, so se mi te močno tresle. Obljubil sem si, da česa tako nepremišljenega ne bom več počel! Bil sem ves opraskan, blaten, modrice sem opazil pozneje. Ampak, šipkov čaj in med, to je dobrodošlo pri prehladu!

Letos, ko je tako čudno leto, z ženo ne hodiva prav veliko od doma. Imamo tudi srečo, da živimo stran od naselja. Žena vedno kaj speče, pa šiva in dobro kuha. Izkoristi dan in združi koristno s prijetnim. Na Hribc grem sam. Ona ne more, naduha jo daje, a vedno me opomni, naj bom bolj previden pri hoji. Danes sem spet šel gor. In srečal Maro. Nič se ji ni mudilo naprej, ko sva se srečala. Vem, tudi njej je dolgčas, sama je, sedaj nihče ne želi imeti obiskov v teh časih korone,  vseh nas je strah okužbe. Povedala mi je nekaj starih šal, da bi me še malo zadržala. Tudi tisto, ko je sosed sosedo povabil na kavo in ga je ona zavrnila rekoč: »Zaradi tvojih vabil na kavo imam že tri otroke. Ne bom prišla!«

Malo sem se potem vseeno zamislil. V šalah je tudi kaj resnice. Saj moja žena nima vzroka za ljubosumje, ampak vseeno ji klepeta z Maro ne bom omenil.

Lansko leto, kot sem rekel, sem imel kar nekaj nesreč. Letos preži na nas še drugačna nevarnost. Ne v samoti, ampak v civilizaciji. Čudno je to. Kljub temu se nam ji je doslej uspelo izogniti. Ja, tako sem spoznal, predvsem vsak sam mora paziti nase in biti povsod previden!

Še je advent. Veselim se teh zimskih, božičnih praznikov. Zemlja je že zmrznjena. Morda bo, kot včasih, zapadel sneg in bova z ženo skupaj doma in spet obujala spomine ob topli peči. Danes sem spotoma ob stezi pod listjem našel nekaj telohov, ki imajo že precej dolga stebelca. Nesem jih ženi, posadila jih bo v moker mah. Morda se bodo razcveteli. Tudi božično žito je posejala, lepo raste in skupaj s telohi bo to prva nova rast pred božičem.

Minka M. Likar

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 15. Jan 2021 at 21:16

90 ogledov

Omlete za izdatno malico
Omlete navadno obogatimo z raznimi zelišči, zelenjavo, koščki mesa ali rib. Primerne so za zajtrk, večerjo ali krepko malico, pripravljene pa hitro in preprosto. Tule sta dva recepta Petre Kavšek, mojstrice za peko palačink in omlet. Omleta s tunino in grahom Sestavine: 150 g graha, 80 g tunine v oljčnem olju, 1 čebula, 2 stroka česna, 6 jajc, 2 žlici smetane za kuhanje, sol, poper, sesekljan peteršilj Grah skuhamo v slani vodi. Tunino dobro odcedimo in jo z vilicami pretlačimo. Olje iz konzerve tunine prihranimo ter na njem prepražimo sesekljano čebulo in strt  česen. Jajca stepemo s smetano za kuhanje, dodamo sol, poper, sesekljan peteršilj in premešamo. Mešanico vlijemo v ponev k čebuli in česnu. Nato primešamo še grah in tunino. Pečemo pokrito pri nizki temperaturi okoli 10 minut. Omleto odkrijemo in pečemo še 5 minut. Omleta s hrenovko in suhimi paradižniki Sestavine: 3 jajca, 4 žlice naribanega sira, 1 hrenovka,  4 posušeni paradižniki v oljčnem olju, 4 žlice kisle smetane, origano, sol, poper Jajca penasto umešamo, dodamo na kolesca narezano hrenovko, na manjše koščke narezan paradižnik, sir, začimbe in sol. Vse skupaj dobro premešamo. V ponvi segrejemo oljčno olje, vlijemo jajčno mešanico in pokrijemo s pokrovko. Ko omleta zakrkne, jo obrnemo in popečemo še na drugi strani. Ponudimo na toplem krožniku. Postrežemo lahko s kislo smetano.  

Fri, 15. Jan 2021 at 21:02

96 ogledov

Zgodba iz nekdanjih časov
Razpoka v zidu, ki sproži v spominske drobce iz bojev v Galiciji. Na plan privrejo podobe iz vojne, obenem pa vstaja pred nami portret, mojstrsko izrisan v prepletu spominov, trdega življenja in vsakdanjega kmečkega dela – silaka, borca in kmečkega človeka, ki mu ta svet ne prizanaša s preskušnjami. A tudi v najbolj mrzle dni se pritaknejo sladki spomini in misli. Preberite si, kako mojstrsko je stkan portret v tejle zgodbi pisatelja Bojana Bizjaka. V. K. Led Kock je ležal na stari izmučeni postelji, kar nekoliko pretesni za njegovo dolgost, meril je dva metra in tri centimetre, rekli so, vojaških mer. Seveda je bil tudi težak, sto pet kil, dober jedec, dober, koristen delavec. Molčeč, vase potegnjen. Bržkone od takrat, ko se je vrnil iz vojske, ko je s seboj prinesel tisto težko konjsko odejo, ki ji je pravil koc, zato se ga je tako imenovalo – preprosto Kock. Obrnil se je na drugo stran in dolgo gledal razpoke v zidu, zgoraj v kotu se je nabralo celo nekaj srenastih kristalov, ki jih je v tem mrzlem februarskem jutru sonce prepiknilo, da so zažareli in se iskrili, kakor da so tam zgoraj razvesene neke ogrlice. Dihal je počasi in premišljal, kako je bilo, tiste slike, mrtveci na zmrzlem blatu, v luži mlad vojak, čez pa tanka skorja ledu, da je bilo vse videti kot neka vitrina, v roki je držal jabolko, stisk je bil močan, v smrtni grozi, v čelu je bila drobna luknja, ostrostrelec. In stotnik, ki je čistil svojo uniformo, potem pa so drobci granat nacefrali njegov hrbet, čez nekaj dni je umrl ... In voz repe na njivi, ponoči smo se plazili, jo kradli, glodali, prekleto so pekle žnable ... In led v puški, pa je fantu oddrobilo brado. Pa so nam kaplarji kričali, da je treba zjutraj orožje pregledati. Kruh, kruh, bog se usmili, kakšen kruh sem jedel v neki vasi. Kako visok hlebec, kakšen okus. Tam so bila polja, tam so pasli konje, naša armada pa ... Požgali so jim žito. Kako je gorelo, bog se usmili, vsa njiva v ognju, potem pa je zajelo še leseno barako tam na robu, kjer je živel neki starec. Z ožgano suknjo je tekel med slivami do reke in se valjal. Nekdo od naših bi ga skoraj ustrelil, pa sem ga brcnil v rit, da je šel strel na pol v zrak. Za tisto sem dobil teden dni nagradnega dela, pomagal sem premikati poljsko kuhinjo. Kaj pa je to bilo meni, nič. Sam sem vzdignil voz s kotli iz blata, madona ja. Meni, kaj je to meni. Pa sem pisal domov, da je dež, kar naprej dež, da je blato, da se umira ... Nikoli niso dobili tistega pisanja. Ko sem pa prišel domov, mati so v grobu, tata, tata je šel v dolino in se spet oženil, brata za njim, sestra se je poročila, najmlajši je umrl. Na, zdaj sem pa v tej kambri, jesti dajo, Tone, da, delo je ... Vina mi pa kratijo, pa bi ga spil ... Zebe me. Februar, ta koc in še en pa ena plahta. Oni pa spijo pri zakurjeni peči, za Kocka je pa dobro, kar je. Pa naj bo tako, če je taka božja volja. Bog ja, Bog. Če bi bil, ne bi pustil, da topovi orjejo njive, ne bi pustil, da gorijo cele vasi, da se ljudje koljejo, da se jih obeša ... Vzdignil se je in se dolgo praskal po sivi bradi, popravljal si je lase, predolge, štrenaste in tudi že siveče. Pogledal je proti oknu, kjer je led še vztrajal in prepuščal dražeče sonce. Menda bomo žagali led na kalu ... Aprila ga bodo peljali dol v Trst. Ja, smešno ... Gospoda hoče led, da si hladi ribe, da oštirji hladijo pivo. Če bi se mene vprašalo, ga ne bi nič hladili, bi ga kar sproti spili. Trst, smrdi po ribah, ni zame ... Lani sem bil doli, ljudi ko trave, gospodične, moški, suhi, debeli, malo črni, svetli, vseh sort jih je. In ladje, o bog, kako toliko železa in lesa lahko  plava vodi. To mi ne gre v račun, to. Pa pomaranče, zložene v majhen hrib, pa cele vreče kave, ojej. In še druge reči, dišave, blago za obleke, olivno olje v sodčkih, čokolada v trgovini ... In kava v gostilni, kako je bila dobra. Pa golaž, dva sem pojedel in tri košare kruha. Malo so me postrani gledali, kaj, kar naj. Ko sem pa po dve vreči nesel na voz, so bili pa še bolj čukasti ... Čez kras sem kinkal poleg Franja, ki je fural. Mogoče je pa tisto vino res toliko bolj močno. Bo že res, bo. Vzel me je s sabo, ker je imel kar veliko tovora. Za dva dobra konja in za naju je bilo kar kaj vleči. Vsega je peljal, vsega, kave, turšne moke, soli, olje, kis. Ma vsega, poln voz. Nekaj za trgovce, nekaj zase, kšeftar, nimaš kaj. In kako so bile lepe zvezde, ko sva ponoči motovilila že dol proti Vipavski dolini, kjer sva spočila konja, ker je Čaven kar pošten grič, je ... Njegovo razmišljanje se je sunkoma prekinilo. Gospodar je odločno potrkal po vratih in mu povedal, da so jajca že ocvrta, in da naj se že spravi pokonci. Led gremo rezat, se je slišalo na drugi strani. Kock je počasi zbrcal s sebe smrdljive odeje, se pretegnil, si uravnal hrbet in se nekaj časa zastrmeval v luknjo volnene nogavice. Pomigal je s prostim palcem, se nasmehnil ... Pregnal je grde spomine in si hitro obul težke čevlje, spredaj so bili objeti z močno žico, da se ne bi razprli. Sunkoma je odprl vrata, da so kar jeknila. S topotom je šel do velike kuhinje. Gospodinja mu je dala krožnik s štirimi pečenimi jajci in zajeten kos kruha. Popoldan so mu dali še kosilo, zvečer pa vedno samo liter mleka, včasih še kos kruha, poredkoma, raje kos mrzle postane polente, ki je družini ostala od večerje. Voščil je dobro jutro, odrinil stol in sedel. Prekrižal se je in se hlastoma lotil dela, kruh je namakal v rumena očesa, zavijal z očmi, drobil in hitro nosil v usta. Gospodinja je od nekod prinesla velike volnene rokavice. »Na, da boš lažje prekladal led, da ti prsti ne omrznejo preveč, potem boš imel revmo na stara leta. Tisto pa ni fajn. Kar spomni se svoje uboge matere, kako je imela zvite prste. No, te bodo zadosti velike za tvoje šape. Led je debel, včeraj so ga navrtali. Ta zimo drži, mrzlo je ko hudič. Ponoči poka drevje, taka je ta reč,« je rekla. Ko je pojedel, je preizkušal rokavice. Dobre bodo, si je potiho rekel. Milo se mu je storilo. Vidiš, pa je tem ljudem mar zate, vidiš ... se je topil. Tone je odprl vrata, že ves opremljen za žaganje ledu, usnjene gamaše, čevlji, dvojne rokavice, vrvi, debela kučma, kavlji, žaga. Sonce mu je posvetilo v rdeč obraz in mu risalo nasmeh v sicer tog obraz, umit s prizadevnostjo, ki je včasih šla čez vse meje. Sani so čakale pred skladiščem. Kock je prijel roča in potegnil, kakor da vleče otroško igračo. Že same sani so bile težke, če je bil sneg moker, saj so imele veliko železnega okovja. Posmrknil je in spotoma premišljal, da je malo, pa vendar krivično. Gospodar bo z ledom zaslužil, meni je odplačal že z zajtrkom. O, kadar ni dela, tudi štirih jajc ni. Bela kava in zagozda kruha, kakšne četrt kile, več ne, pa bi ga pojedel cel hlebec. In ribe, tiste v konzervi, tiste, še olje bi spil ... Kje so tisti časi, ko sem lahko vse to dobil, zdaj, zdaj pa delaj, delaj, molči, streho smo ti dali nad glavo, vaša hiša se je prodala. Oče je vse zakartal, še nam je bil dolžan, pa jo je popihal nazaj dol v deželo. Prišli so do kalu, Tone, Kock in še dva najeta vaščana. Tone se je nekaj časa sprehajal po ledu, tacal, poskočil, pa se led nikjer ni vdal. Enemu od vaščanov je naročil, naj da je najprej odkidal, da so lahko prišli do roba ledu. Potem so nastavili žago in začeli, prvi kvader, drugi, tretji ... Nenadoma pa se je na Kockovi strani led udrl. Hresknilo je in Kock je bil v mrzli vodi. Začuden je gledal, kaj se pravzaprav dogaja. Najprej se je iz začudenja zbudil Tone. Zakričal je, naj mu podajo vrv, da ga bodo izvlekli. In Kock je pograbil vrv, vsi trije so jo držali. Počasi se je le izkopal iz ledene kopeli. Tone je ukazal, naj gre domov, naj se spravi pod odejo in mu bodo dali kuhanega žganja. Kakšne stare cape naj Irena poišče, te pa naj da na peč, da se posušijo. Ostalim je naročil, da bodo led nažagali in ga s kavlji zvlekli na sneg, potem pa naložili na sanke, ki jih bo naslednji dan Kock peljal pred skladišče in razložil. Kock je najprej čutil oster hlad, potem skorajda pekočino, ki mu je žgala kosti. Na površju se je voda hitro strnila v skorjast led, na koži pa je hladilo. Z dolgimi koraki je šel po gazi in se ves tresel. Ko ga je gospodinja zagledala, mu je rekla: »No, pa si se le enkrat okopal, no. Hitro, hitro, v kamrico, pa cunje dol, ti prinesem kuhan šnops, alo, dajmo,« je bila ukazovalna. Ubogal jo je. Zlezel je pod odeje, čez vrgel še star vojaški plašč, zapacan s krvjo, ker je v njem vlačil tovariša ... tisto, tisto, mu je šinilo v glavo, ko je gledal madež. Tisto zimo, boj ... na našem odseku so prebili črto, z bajoneti so šli na nas, o ... Ko sem enega prijel in z njim mahal, so se pa ustrašili. Moj kompanjon jo je pa dobil v hrbet, zvlekel sem tisto reč ... Kri je lila ... Ah, Galicija ... Kmalu se je prismejala gospodinja, mu vrgla otep cunj, staro spodnje perilo, natrgano, preprano, raztrgano srajco, pošivane hlače, suknjič, nogavice, raztrgano volneno jopo. Vse mu je bilo premajhno, a za silo bo, je rekla. Ni se zmenil za cape, prijel je kovinski lonček, s kadečim se žganjem. Srebnil je, se kremžil in spet srebnil. Ko da bi pil čisti špirit. Zame je dober ta prekleti šnops, ki je dober samo za rane. Odleglo mu je. Čutil je, kako se mu toplota razliva, kako mu odjenjuje tresavica. Kar udobno mu je postalo, da je malo zadremal. In v sanje se mu je pritaknila Roza, mlada, z dvema kitama, skoraj pol manjša od njega, zjedrena v prsi. Sukala se je po gostilni, nosila vino, pela … Jaz pa sem jo gledal, ko angela. In preden sem šel k vojakom, tisto noč, dež je pral. Ogrnjena sva bila z mojim velikim suknjičem, ko sva tekla zadaj za hišo in sva vedrila na skednju. Takrat ... rekla je, da me bo čakala. Pa me ni. Saj, mi ... Nič nismo imeli, kravo smo morali prodati, stari je vse zapil v njihovi gostilni, Pa tako lepe sanje, si je mencal obraz. Roza je sedela pod lipo in pela Oj te dolince, oj tele dolince – neka rezijanska pesem, ki jo je naučil eden od italijanskih vojakov, ki zna po naše. Ti hudiči črni! Zdaj se ne sme govoriti po naše. V gostilni, ko so oni pri mizi, je tišina. Pa bi lahko zmetal enega po enega skozi vrata, samo ... Ne bom zdaj mislil na to, če pa se mi je v sanjah prikazala  Roza. Zdaj ima že tri otroke. Vzela je Tinča, oni so bogati in mlajši je od mene. Saj, saj, kaj bi z mano, s hlapcem, saj, je domislil in pokašljal. Pa menda ne ... Ne, ne, samo slina se mi je zaletela. O Kock je kopriva, ne bo me ne, ta prekleta jetika, ne. Pozno popoldan je v kambro prišel Tone. Pogledala sta se. Kock je bil naspan in spet strašansko lačen. Kar naravnost je rekel, da bi rad kotlič zabeljene polente, pa da bo jutri zjutraj led prenesel v skladišče. Gospodar mu je obljubil kotlič polente in mu naročil, kako naj led zloži, ker da bodo potrebovali prostor, da bodo še z drugod nažagali led in ga zvlekli. In tudi da se je že dogovoril s furmani, da bodo led potegnili v Trst. V aprilu bo tako, potem pa oranje, je Kock domislil. Roza pa, kam je šla Roza ... Ko so nas prekladali po vlakih, sem mislil nanjo, na njene kite, na tiste oči, na – štemala sva se, štemala ...  Bojan Bizjak  

Wed, 13. Jan 2021 at 10:25

177 ogledov

Klasika v novi preobleki: jedi iz korenovk in gomoljnic
Vedno je vredno preskusiti kaj novega, saj odkriva današnja kulinarika vedno nove možnosti priprave. Tale dva recepta sta izbrana iz sveže kuharske knjige Slastno iz korenin, v njej je Barbara Remec zbrala recepte za 60 jedi iz korenovk  in gomoljnic, ki so ji posebno všeč in jih je tudi preprosto pripraviti, saj sama ni ljubiteljica zapletenih kuharskih receptov. Zelje, pečeno v hrenovi omaki Sestavine (za 4 osebe): 1 večja zeljnata glava (težka približno 1 kg), 1 ½ lončka sladke smetane (lonček meri 250 ml),  ⅓ lončka sveže naribanega hrena, ⅓ lončka zelenjavne jušne osnove, sol, poper, 2 žlici masla Nekaj zunanjih zeljnatih listov odstranimo in oplaknemo pod tekočo vodo. Odvečno tekočino popivnamo s papirnato kuhinjsko brisačo. Z zeljnatimi listi obložimo dno in obod glinenega ali nepregornega pekača. Preostalo zeljnato glavo narežemo na krhlje in odstranimo stržen. Krhlje razporedimo po zeljnatih listih z odrezano stranjo obrnjeno navzgor. Posebej zmešamo sladko smetano, naribani hren, zelenjavno jušno osnovo, sol in poper. Mešanico prelijemo po zelju, po vrhu pa razporedimo nekaj koščkov masla. Pekač potisnemo v pečico in pečemo pri 190 stopinjah, dokler se zelje ne zmehča in robovi zapečejo oziroma karamelizirajo, to je približno 35 do 40 minut. Rosti z zeleno in slanino Sestavine (za 2 osebi): 3 rezine hamburške slanine, košček masla, 2 žlički olja, 1 gomolj zelene, 1 žlička sveže sesekljanega peteršilja, 2 žlici naribanega parmezana, ½ žličke soli, ⅛ žličke sveže mletega črnega popra ¼ žličke česna v prahu Hamburško slanino narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na koščku masla, da postanejo hrustljave. Medtem olupimo gomolj zelene in ga naribamo. Potrebujemo jogurtov lonček naribane zelene. Pomešamo jo s sveže sesekljanim peteršiljem, naribanim parmezanom, česnom v prahu, soljo in sveže mletim črnim poprom. Dobro pomešamo, da se sestavine povežejo. Nazadnje dodamo kockice popečene hamburške slanine in zmes prestavimo v naoljeno ponvico. Z leseno žlico ali kuhalnico jo enakomerno razporedimo po ponvici. Rosti pečemo na zmernem ognju 5 minut, da se spodaj zlato obarva in postane hrustljav, povrhu pa ostane zmehčan. Ponudimo ga v ponvici ali preložimo na krožnik. Ponudimo še toplega, s kosom kruha s semeni. Rosti je tradicionalna jed iz Švice, pripravljena iz krompirja. Namesto krompirja uporabimo tudi sladki krompir, korenček … Veliko zamisli za pripravo jedi iz korenovk in gomoljnic najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin

Tue, 12. Jan 2021 at 19:22

207 ogledov

Zelenjavne kremne juhe
Naša kuhinja je zelo raznovrstna, v njej poznamo tudi veliko različnih juh. Z njimi lahko popestrimo prehrano, še posebno pa se prilegajo v mrzlih dneh. Kremne juhe se v naši prehrani nekoliko teže uveljavljajo, vendar je škoda, saj so lahko prebavljive in obenem nasitne. Zelenjavo pri pripravi juhe skuhano do mehkega, vendar je ne smemo prekuhati, tako da ohrani okus in barvo. Poleg tega so kremne juhe tudi hitro pripravljene. Grahova juha z baziliko Sestavine: 2 čebuli, 1 steblo  zelene, 1 srednje velik korenček, 1 strok česna, 400 g graha (lahko zamrznjenega), voda, zelenjavna kocka brez konzervansov, šopek sveže bazilike ali ščep posušene, sol, poper, parmezan, oljčno olje V večji posodi segrejemo oljčno olje in dodamo sesekljano čebulo, narezano zeleno, korenje in strt česen. Pokrito dušimo, dokler se zelenjava ne zmehča. Občasno premešamo. Dodamo grah in vodo, v kateri smo raztopili zelenjavno kocko, ter zavremo. Kuhamo, tako da se zmehča vsa zelenjava. Dodamo sesekljano svežo ali zdrobljeno posušeno baziliko, po potrebi dosolimo in popopramo. Juho zmešamo v mešalniku, da postane lepo kremasta, jo znova zavremo in  porazdelimo na krožnike.  V sredino krožnika vložimo parmezan. Česnova juha s timijanom                                           Sestavine: 2 čebuli, 16 strokov česna, 2 krompirja, 100 ml belega suhega vina, 100 ml sladke smetane, oljčno olje, jušna osnova, sol, poper, popečene kruhove kocke, timijan V ponvi na nizki temperaturi dušimo sesekljano čebulo in strt česen, dokler se ne zmehčata. Pazimo, da ne porumenita, sicer bo juha grenka. Vmes večkrat premešamo. Dodamo belo vino in malo počakamo, da izhlapi. Nato dodamo olupljena in narezana krompirja, jušno osnovo, posolimo, popopramo in zavremo. Kuhamo 40 minut. Juho nekoliko ohladimo, nato jo zmešamo v mešalniku. Dodamo sladko smetano in juho znova segrejemo. Prelijemo jo v jušnik ali na krožnike in vložimo popečene kruhove kocke s timijanom. Kruhove kocke s timijanom pripravimo tako, da damo na olje sesekljan timijan, dodamo kruhove kocke in nekajkrat premešamo. Juho okrasimo s sladko smetano. Veliko zamisli za juhe najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/juhe-vse-okuse

Tue, 12. Jan 2021 at 15:28

186 ogledov

Motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih
Marinka je dijakinja četrtega letnika srednje šole. V otroštvu ni imela večjih zdravstvenih težav. Pred tremi leti ji je v prometni nesreči umrl oče. Od takrat se je dekle zaprlo vase in postalo depresivno. Mama se ji po tragičnem dogodku zelo posveča, kar dekle zelo moti, zato se večkrat prepirata. Na pomoč je priskočil tudi psiholog, vendar ga zavrača. Zadnje leto dni mama in sošolke opažajo, da Marinka hujša. Hrano si je začela pripravljati sama, v zadnjih mesecih je shujšala za 10 kilogramov. Zelo se je upirala pregledu pri zdravniku. Mami je zaupala, da ima neredne menstruacije in upočasnjeno prebavo. V šolo hodi redno, tudi učni uspeh je odličen. Nekaj časa je hodila s fantom, sprla  pa sta se prav zaradi njenega pretiranega hujšanja in nekritičnosti do lastnih zdravstvenih težav. Marinki njeno telo ni všeč in zelo nerada hodi na morje, kjer bi morala nositi poletna oblačila ali kopalke. S športno dejavnostjo se ne ukvarja, rada pa bere knjige. Prijateljic nima, sošolke se je zaradi njenega vedenja izogibajo. Ker je nekajkrat izgubila zavest, ko je vstajala iz postelje, jo je mama peljala k osebni zdravnici. Po natančnem kliničnem pregledu je bilo ugotovljeno, da ima približno 20 odstotkov manjšo telesno težo, kot bi bilo pričakovati glede na njeno telesno višino. Laboratorijske preiskave so pokazale slabokrvnost in znižano koncentracijo železa v krvi. Ultrazvok trebuha, gastroskopija in kolonoskopija niso pokazali kakršnih koli bolezenskih stanj. Zdravnica je menila, da gre pri Marinki za motnje hranjenja oziroma bolezen, ki se imenuje anoreksija nervoza. Bolnica je bila napotena na nadaljnjo zdravljenje k specialistom, ki se ukvarjajo z omenjeno problematiko. Pomemben del zdravljenja te motnje je psihoterapija. Zdravstveno stanje dekleta je trenutno boljše, tudi njena telesna teža se je zvečala. Nadzorovanje telesa Motnje hranjenja so zelo pogoste pri najstniških dekletih. Bolniki motnje hranjenja le redkokdaj omenijo sami, največkrat na to opozorijo drugi. Te motnje obsegajo stanja, pri katerih imata hrana in prehranjevanje uporabno in manipulativno vlogo. Hrana je namreč postala način za nadzorovanje videza telesa. Najpogostejši obliki motnje hranjenja sta anoreksija nervoza in bulimija nervoza. Celo majhni otroci imajo različne vrste motenj hranjenja, ki so povezane s težavami v odnosu med otrokom in njegovim skrbnikom. Na motnje hranjenja vplivajo genetski in socialno-kulturni dejavniki ter posameznikove dinamične lastnosti. Anoreksija in bulimija Značilna starost začetka težav je puberteta, ko se telo spreminja in raste. Za anoreksijo nervozo je značilno, da se začne med 14. in 18. letom starosti, za bulimijo pa, da so motnje hranjenja 10- do 15-krat pogostejše pri dekletih kot pri dečkih. Za anoreksijo je značilno, da bolnik noče vzdrževati normalne telesne teže, ima popačeno podobo o svojem telesu in se boji pridobivanja telesne teže. Anoreksija se največkrat začne postopoma. Izguba telesne teže je lahko hitra ali pa zelo počasna. Potrebno je veliko potrpežljivosti, da bolnike spodbudimo k zdravljenju. Telesni simptomi so še odsotnost menstruacije, upočasnjena prebava, nizek krvni tlak in počasen krvni pulz in zmanjšanje podkožnega maščevja. V laboratorijskih izvidih ugotovimo nizke vrednosti krvnega sladkorja in slabokrvnost. Za bulimijo je značilna želja po vitkosti in fobični strah pred pridobivanjem telesne teže. Občasno pa se bolnika  poloti tudi prenajedanje, pri katerem izgine nadzor nad hranjenjem. Po takšnem izpadu se želi posameznik hrane znebiti na primer tako, da izzove bruhanje in zlorablja odvajala in diuretike. Tudi pri bulimiji opažamo fizične simptome, kot so motnje menstruacije ter motnje v ravnovesju elektrolitov v krvi, ki jih povzroča bruhanje. Opažamo tudi poškodovano zobno sklenino. Pri zdravljenju sodeluje vsa družina Ko postavimo ustrezno diagnozo, je treba o tem obvestiti starše in se pogovoriti z vso družino ter jo seznaniti z resnostjo motnje. Bolnika je treba spodbuditi za sodelovanje pri zdravljenju. Zdravljenje sestavljata vnovična vzpostavitev hranjenja in zdravljenje s psihoterapijo. Če stanje podhranjenosti tako, da ogroža življenje, je treba bolnika najprej zdraviti v bolnišnici na internističnem oddelku ter nato nadaljevati zdravljenje. Psihoterapija obsega individualno in družinsko terapijo. Vse oblike zdravljenja uvede specialist, včasih je potrebno tudi zdravljenje s psihofarmaki. Zgodnje ukrepanje zelo izboljša prognozo. Bulimija je pogosto povezana z depresijo ter zlorabo alkohola in drog. Prognoza dolgotrajne anoreksije nervoze je slaba. Smrtnost je od 5- do 15-odstotna. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Sun, 10. Jan 2021 at 21:02

251 ogledov

Zimske marmelade iz citrusov
Če želite popestriti svojo zbirko marmelad, lahko tudi v tem času, ko je v trgovinah na voljo veliko pomaranč, limon in drugih citrusov, vkuhamo nekaj okusnih shrankov. Seveda pa mora biti lupina neobdelana, saj jo bomo uporabili pri pripravi marmelade. Pomarančna marmelada Sestavine: 2 kg velikih sočnih biopomaranč, sladkor (na 1 kg pomaranč odmerimo 500 g sladkorja), 2 paličici cimeta Pomaranče temeljito operemo pod vročo vodo in jim s tankim nožem ali lupilnikom olupimo samo tanko oranžno lupinico, belo pustimo. Pomarančne olupke prihranimo, uporabili jih bomo pozneje.  Potem olupimo še belo lupinico, pomarančam odstranimo pečke in krhlje narežemo na kocke. Koščke pomaranč stehtamo, pri pripravi po tem receptu so na primer tehtale 1800 g (preostalo je bil odpadek), zato smo odmerili 900 g sladkorja. Pomarančne koščke krhljev stresemo v večjo posodo za kuhanje, jim dodamo sladkor  in vse skupaj premešamo.  Pustimo, da stoji in se izloči sok. Pomarančno lupinico narežemo na tanke rezance. Potem pretresemo pomaranče s sladkorjem v posodo za kuhanje, dodamo 2 koščka cimeta in postavimo na ogenj. Dobro premešamo in kuhamo 45 minut na srednje močnem ognju. Občasno premešamo. Pristavimo dve manjši posodi z vodo: ko zavre voda v prvi, stresemo vanjo narezano pomarančno lupinico za 2 minuti, potem lupinico s penovko prenesemo v drugo posodo z vrelo vodo za 3 minute. Tako lupinica ne bo grenka, ko jo bomo dodali k pomarančnim koščkom. Potem lupinico  dodamo v marmelado. Zadnjih 10 do 15 minut kuhanja marmelado pogosto preverjamo in jo mešamo, da se ne bi prijela dna. Tudi če je proti koncu kuhanja videti precej tekoča, je to povsem v redu. Zgostila se bo med hlajenjem. Ko je marmelada kuhana,  vzamemo iz nje cimetovi paličici, jo napolnimo v ogrete kozarce in jih takoj zapremo. Pomarančna  marmelada z ingverjem Sestavine: 3 velike biopomaranče, 1 biolimona, 1 skodelica vode, 400 g sladkorja, 100 g ingverjeve korenine Ingverjevo korenino, limono in pomaranče temeljito operemo. Ingverjevo korenino olupimo. Pomaranče tanko olupimo in odstranimo belo lupino, ki greni. Pomarančno meso narežemo na koščke, na drobno narežemo pomarančno lupinico. Enako naredimo z limono: olupimo jo, odstranimo belo kožico in meso narežemo na koščke. Pečke odstranimo in jih shranimo v vrečko. Meso sadežev in lupino zmeljemo v blenderju, tako bo marmelada enotna, lahko pa ne zmeljemo, ampak jo vkuhavamo v koščkih in olupkih. V lonec vlijemo vodo, v plasteh dodamo sestavine in jih potresemo s sladkorjem in dodamo vrečko s pečkami. Kuhamo na šibkem ognju, dokler se marmelada ne zgosti. Proti koncu dodamo nastrgan  sveži ingver in vzamemo iz marmelade vrečko s pečkami. Vročo marmelado napolnimo v ogrete lončke in jih zapremo. Limonova marmelada Sestavine: 1 kg neškropljenih limon, 700 g sladkorja, 1 dl vode Neškropljene limone temeljito umijemo, jim z lupilnikom odstranimo lupino in jo narežemo na tanke rezance. Limonam odstranimo tudi belo lupino in pečke. Oboje zavežemo v krpico iz gaze in jo tesno zavežemo. Limonovo meso gladko zmeljemo v multipraltiku. V posodo za kuhanje damo limonovo kašo, vodo in vrečko z limonovo lupinico in pečkami ter zavremo. Med mešanjem kuhamo 5 minut, nato vrečko odstranimo, dodamo sladkor, premešamo, da se raztopi, in znova zavremo. Dodamo na rezance narezano limonovo lupinico. Kuhamo približno eno uro oziroma toliko časa, da se primerno zgosti. Želiranje preverimo na krožniku ohlajenem v zamrzovalniku. Na krožnik damo žličko marmelade. Ko povlečemo s prstom skoznjo, se vmes naredi prazen prostor. To pomeni, da je marmelada pripravljena, da jo napolnimo v kozarčke. Marmelado vlijemo v ogrete čiste kozarčke in jih zapremo. Recepte za sladke in slane marmelade, džeme, želeje in sadje v rumu najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/marmelade-zeleji-in-sadje-v-alkoholu
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Odmor za kratko zgodbo