V Grahovem, čarobni pokrajini ob Cerkniškem jezeru, stoji domačija Mihelčičevih. Njene korenine segajo tja daleč v leto 1752, ko je gospodaril na četrtinski kmetiji pod hasberškim gospostvom Lovro Krajc, po katerem ima kmetija še danes domače ime – Lovričevi. Zdaj prebiva na njej družina Mihelčičevih: gospodar Dušan z ženo Ksenijo, njuni hčerki vsaka s svojo družino, in stari starši. Gospodar in gospodarica na kmetiji se preživljata z dopolnilnima dejavnostma: žagarstvom ter pridelavo in predelavo mlečnih izdelkov. S predelavo se ukvarja predvsem gospa Ksenija in družina je danes po kakovostnih in okusnih izdelkih znana daleč naokrog.

Zakonca sta si postavila svojo hišo, v njej danes živita skupaj z družino hčerke Maruše,  druga hči Alja živi s svojo družino v neposredni bližini, na kmetiji stojita še žaga in hlev, v stari hiši pa živijo starši gospe Ksenije. Tako prebivajo zdaj na kmetiji kar štirje rodovi, in prav nič ni slabo, pravijo: lepo jim je, pomagajo si in sodelujejo.

Iskanje nove poti

Kmetija ni bila nikoli prav velika, in ko je gospodar Dušan Mihelčič po bratovi smrti prevzel kmetijo, je moral iskati pot, ki bi jim omogočala preživetje. Kajti tedaj, pravi, ni bilo stanje na njej prav nič rožnato.

»To je mala kmetija, na kateri je mogoče pridelovati le za lastne potrebe,« pripoveduje. »Ko je mama umrla, je kmetijo na materino željo podedoval brat. Ko sem jo prevzel za njim, je bila povsem na mrtvi točki: v hlevu ni bilo nobenih živali, brat je na koncu le še tu in tam pokosil. Kmetijo je bilo torej treba začeti oživljati: najprej smo postavili žago, od nečesa je pač treba živeti. Potem smo imeli krave dojilje, vendar to ni bilo dovolj donosno, nato pa smo se počasi preusmerili v mleko, žena pa je prevzela predelavo mleka v mlečne izdelke.« Tako je na kmetiji zaposlen že sedemnajst let, leta 2004 se je namreč odločil, da bo kmetovanje, skupaj z žagarstvom, postalo njegova zaposlitev.

Danes ima kmetija 6 hektarov zemlje in 4 hektare mešanega gozda, za košnjo pa imajo najetih še 25 hektarov travnikov, zato da pridelajo dovolj krme za živino. Kmetija se je v vseh teh letih razvijala in se vedno bolj usmerjala v prirejo mleka in predelavo v mlečne izdelke, ta je polagoma postala prevladujoča dejavnost. Tako se je leta 2013 specializirala za pridelavo in predelavo mleka, za to je Mihelčičevim uspelo pridobiti vsa potrebna dovoljenja. Na območju občin Cerknica, Loška dolina ter Bloke so postali tudi ena izmed prvih kmetij, ki ji je uspelo z lastno blagovno znamko mlečnih izdelkov prodreti na lokalni trg. Zdaj imajo v hlevu  22 glav goveje živine, od tega je 12 krav molznic, pomolzejo pa do 150 litrov mleka na dan.

Ročno delo kot dodana vrednost

Mlečne izdelke pripravlja Ksenija Mihelčič povsem sama. Toda to, da so tako dobre kakovosti in so prejeli že vrsto priznanj ter da jih  kupujejo in poznajo daleč naokrog,  je izid skupnega dela zakoncev. Kajti najprej je treba poskrbeti za dobro surovino. »Krave molznice so krmljene samo s senom ali sveže pokošeno travo, kar daje našemu mleku odličen, sladkast okus. Pomembno je, da ne uporabljamo krmil in umetnih gnojil, to pa se zelo pozna pri izdelkih,« pravita Mihelčičeva. Tudi molža poteka  pozorno in potrpežljivo. »Imamo premični stroj za molžo in mož poleg tega vsako kravo zmeraj do konca še ročno pomolze. Pri nas doslej še nismo imeli težav z mastitisom, pa tudi antibiotikov nismo še nikoli uporabili,« pripoveduje gospa Ksenija.

V njenih izdelkih je veliko potrpežljivosti in ročnega dela. »Kar zadeva predelavo, vse delam ročno: sir mešam na roke, jogurti zorijo na zakurjenem zidanem štedilniku, tudi kotla za pripravo nimam. Namesto tega uporabljam deset- do petnajstlitrske posode: mleko zavrem, ohladim  in nalijem v posode, da jogurt zori v njih. Jogurti so povsem navadni, izdelujem pa tudi sadne, z dodajanjem naravnih sadnih baz,« pravi Ksenija Mihelčič. »Tudi sire mešam ročno in jih dam na cedilo, povsem tradicionalno, tako kot so delali včasih. Vse to je butično, seveda ni nikoli narejeno v velikih količinah. Tako lahko predelam 90 litrov mleka, večjih količin pa ne bi mogla, zato sedanje količine mleka povsem zadoščajo.«

V vsak izdelek je vloženega veliko truda – vse od spravila sena, vsakodnevne skrbi za živali do molže, kurjenja domačega ognjišča, pretakanja toplega mleka v steklenice pa do prijaznega sprejema in stika s kupcem.

Podlaga vseh mlečnih izdelkov je samo sveže mleko. Narejeni so brez kakršnih koli konzervansov in aditivov in imajo omejen rok trajanja, za razliko od mlečnih izdelkov z dodatki za široko porabo, ki imajo datum uporabe celo nekaj tednov ali mesecev. Iz smetane po skrbnem postopku shranjevanja in soljenja izdelujejo kajmak, iz sladke smetane okusno domače maslo kremaste strukture, iz sirotke je narejena zelo kakovostna albuminska skuta.

Siri imajo intenzivno aromo in bogat okus, gospa Ksenija izdeluje tudi sire z dodatkom kajenskega in zelenega popra, pistacij, orehov, drobnjaka, pikantne grške mešanice. Najbolj pa so v družini ponosni na dimljeni sir, ki ga, zavitega v mrežico, dimijo v domači kašči. Eden najbolj prepoznavnih izdelkov kmetije Mihelčič pa je kisla in sladka skuta, narejena po povsem tradicionalnih postopkih.

Tržnica, mlekomat in oddaja šoli

Vsako sredo in soboto prodaja Ksenija Mihelčič izdelke z domače kmetije na cerkniški tržnici. Tu imajo zakupljeno prodajno nišo, v kateri sodeluje 5 kmetov, tako da so v njej še drugi izdelki, ne samo mlečni s kmetije Mihelčičevih: moka, žganje, domača jabolka, med, marmelade, čebula in še marsikaj, tako da je trgovinica bolj polna in raznovrstna. Kmetija Mihelčič je namreč tudi pobudnica združevanja cerkniških kmetov pri prodaji izdelkov na tamkajšnji tržnici. 

Leta 2017 sta Mihelčičeva vzela v najem tudi mlekomat na cerkniški tržnici, ki se je zelo dobro obnesel, še bolj pa zdaj, v spremenjenih razmerah. »Ljudje veliko več kupujejo tako, saj niso vezani na uro, zato je veliko dostopnejši,« pravita Mihelčičeva. Poleg tega oskrbujejo z mlekom tudi cerkniški vrtec in šolo.

Pred štirimi leti so dobili tudi vsa potrebna dovoljenja za predelavo pšeničnih izdelkov. Za izdelke uporabljajo pšenično črno, belo in ajdovo moko, ki je sonaravno pridelana iz zrnja na domači kmetiji. Zdaj tudi hčerki Maruša in Alja pečeta za tržnico. »Maruša peče vsako soboto kruh, Alja pa najraje dela rezance, potico in gibanico,« pravi gospa Ksenija.

Ne spreglejte knjige Založbe Kmečki glas:

Mlečni izdelki narejeni doma

Vonj svežih krofov

V Cerknici se krofi ne pečejo in kupujejo samo za pusta.  »Vsako soboto prinesem na tržnico 120 krofov,« pravi sogovornica. »V petek ob enajstih zvečer začnem delati krofe, zjutraj pa jih peljem na tržnico. In ko zadišijo, jih na hitro prodamo. Ljudje radi pridejo, navadili smo se eden na drugega. Pečem ji vsak teden, razen decembra, ko se začnejo božični-novoletni prazniki, takrat ji zamenja potica. Za pusta jih napečem veliko več kot sicer, saj imam kar veliko naročil. Peči začnem že ob petih zvečer, ampak sveži krofi so vedno najboljši. Za pusta bom izjemoma prodajala krofe tudi v sredo, marsikdo pa pride ponje tudi kar k nam domov.«

Ko družina stopi skupaj

»Kadar so večja dela na kmetiji, na primer košnja, morajo zagotovo poprijeti tudi mladi, čeprav so vsi v službah, meni pa dekleta pomagajo, kadar je potrebno,« pravi gospa Ksenija. Sama pa je varuška šestim vnukom, in čeprav zahteva varovanje še posebno zdaj, ko so vsi veliko doma, kar precej moči, ji je to v eno samo veliko veselje, pove z nasmehom.

Tudi z možem sta v delu zelo povezana. »Moje delo je, da grem vsak dan zjutraj v hlev, potem na žago, nato napolnim mlekomat, zvečer pa grem spet hlev. Dela ne zmanjka,« pravi Dušan Mihelčič. Prostega časa na kmetiji tako ni, ampak včasih si ga vzameta, za kakšno kosilo ali redek nekajdnevni dopust v toplicah ali na morju, takrat poprimejo mladi. »Prej sem hodil v službo, ampak  zdaj sem najbolj srečen človek, ko živimo od dela na kmetiji. Če  delaš, se da toliko zaslužiti, da lahko mirno živiš, poleg tega sva z ženo oba zdrava, in to je velika sreča. V družini si zelo pomagamo, tako da nam je kar prijetno živeti skupaj.«