Vreme Naročite se
Življenje za literaturo in svoje ljudi
Ob 150. obletnici rojstva Franca Saleškega Finžgarja je izšla pri Mladinski knjigi monografija o njem.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 17. februar 2021 ob 14:32

Odpri galerijo

Finžgar je imel zelo rad naravo in lov

»Rojen sem bil v Doslovčah v hiši številka 9 dne 9. februarja 1871,« piše Franc Saleški Finžgar v svoji avtobiografski pripovedi Leta mojega popotovanja. Pisal je v strašnem času, ko je bila ob bombnem napadu hudo poškodovana njegova hiša, sam pa je bil nevarno ranjen in je izgubil sluh.

Tako začenja Mihael Glavan zanimivo monografijo o Francu Saleškem Finžgarju (založba Mladinska knjiga, zbirka Album), o letih njegovega duhovniškega popotovanja od kraja do kraja in pisateljevanju. Finžgar  ni bil le pisatelj in duhovnik, pač pa tudi mož, zelo zavezan svoji etični drži, veri in svojim ljudem. V življenju je skušal v krajih, kjer je deloval, tudi praktično kar se da veliko pomagati svojim faranom k lepšemu in boljšemu življenju.

Vzgoja brez palice, le z besedo

Ni mu bilo lahko, fantu, ki se je rodil v kajži v Doslovčah na Gorenjskem. Toda oče je bil svetla oseba v njegovem življenju. Po poroki se je pisateljev oče Franc priselil k ženini družini, Dolenčevim. S tkalstvom, šivanjem kožuhov, irhastih hlač, kuhanjem oglja in zdravljenjem živine ter zidarskim znanjem si je kmalu prislužil toliko, da je odplačal stare dolgove kajže, dokupil nekaj majhnih njiv in začel graditi nov skedenj. Bil je tudi odličen sadjar, v bregu pod kajžo je posadil več orehov in drugega sadnega drevja. Pozneje so se Dolenčevi iz kajže preselili v novo hišo v Breznici, kjer si je starejši sin Janez uredil dom, danes je v kajži urejen muzej.

Z očetom sta imela zelo prijazen odnos. »Da mi je bil oče vzor in veljavnost nad vse, ni treba poudarjati. Udaril me ni prav nikoli, beseda je zalegla vse. Če je pri oknu zažvižgal, kadar sem bil na vasi med drugimi fantiči, sem planil v skok domov,« se ga prijazno spominja Finžgar.

				Finžgarjevi z mladim duhovnikom Francetom

Fant iz zadnje klopi

Prva šolska leta so tekla gladko. Hitro se je izkazalo, kako bister je deček, in vaški župnik je očetu predlagal, naj da sina v ljubljanske šole. Sprejet je bil v Alojzijevišče, vzgojni zavod in semenišče za revne dijake. Prvo leto na klasični gimnaziji, za katero je imel Finžgar predvsem premalo znanja nemščine in latinščine, poleg tega pa še slabo družbo, pa se je izteklo slabo, saj letnika ni izdelal. Spominja se, kako je sedel  v zadnjih dveh klopeh, kjer so sedeli samo otroci s podeželja, »tisti otroci, katerih starši niso imeli denarja oz. so ga komaj imeli za preživetje in plačevanje šolnine«. Ob neuspehu pa se je zanj zavzel domači župnik Kramar, znova se je lahko vpisal v prvi letnik in ga tokrat izdelal z odličnim uspehom. Njegovi uspehi so se nadaljevali tudi v naslednjih letnikih in potem na bogoslovnem semenišču v Ljubljani.

Toliko postaj, toliko župnij

Spomladi 1895 je nastopil svojo prvo službo: odšel je v Bohinjsko Bistrico za kaplana, to je bil prvi od njegovih številnih krajev po Sloveniji, kjer je služboval. V vseh krajih ni bil le duhovnik, veliko je praktično pomagal ljudem, tudi pri njihovem kmetovanju. Na Jesenicah je bil znamenit po tem, da se je vozil po fari s prvim preprostim kolesom brez zračnic in obiskoval znance,  še posebno je prijateljeval z župnikom Jakobom Aljažem. Po enem letu pa so ga premestili v tedaj zelo nemško Kočevje in že leto pozneje v Idrijo, kjer je skušal čim bolj razumeti razmere delavcev v živosrebrovem rudniku, tako da je tudi sam odšel v rov. V strmih hribovskih vaseh je obiskoval bolne in umirajoče.

Toda po letu dni je dobil ukaz za premestitev v samotni Sv. Jošt nad Kranjem, nekdo naj bi ga očrnil, da se druži z liberalci in socialisti. Tam je deloval le pet mesecev in užival v samotni naravi in med hribovskimi ljudmi.

»Ko so me Joštarji zagledali, da prihajam, so mi prišli naproti s procesijo in banderi. Kadar je deževalo, ni bilo ne romarjev ne izletnikov, na gori tudi nikogar, da bi se kaj pogovoril. Bil sem pravi puščavnik. Bral sem, pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah,« je zapisal  Finžgar v Letih mojega popotovanja.

Prve dni oktobra se je poslovil od svojih ljudi in s kovčkom odhitel v dolino proti Škofji Loki. Potem pa je prišlo leto, ki ga je razmeroma težko prenesel, saj je deloval kot kurat v prisilni delavnici v Ljubljani. Sledilo je nekaj prijetnih let župnikovanja v Želimljah, kjer se je dobro počutil med ljudmi, tudi sam je kmetoval, veliko pa je tudi pisal. Tu je začel snovati  obsežni roman Pod svobodnim soncem.

V Sori je bil župnik celo desetletje. Tja si ni posebno želel, ker je bilo ozračje zelo konfliktno, poleg tega so bila to huda leta pred prvo svetovno vojno. Poleg dela z ljudmi, ki jim je pomagal in jim svetoval po svojih močeh, se je tudi zavzeto posvetil kmetijskemu in živinorejskemu delu na župnijskem posestvu. S sodelavci je ustanovil kmetijsko in živinorejsko zadrugo, zadružno mlekarno in celo vodno zadrugo za regulacijo reke Sore. Kljub vsemu delu pa je tu tudi pisal, v tem času je nastala povest Dekla Ančka, ki je dvignila veliko prahu.

Zadnja postaja pisateljevega službovanja je bila Finžgarju verjetno najbolj pisana na kožo, to je bila Trnovska cerkev v Ljubljani. Vaščani v Sori so se težko poslavljali od njega. »Ljudje so hodili k meni in me pregovarjali, naj ne grem. Tudi meni je bilo zelo tesno pri srcu. Toda nazaj nisem ne smel ne mogel. V nedeljo, 7. aprila 1918 sem bil slovesno umeščen,« je zapisal Finžgar o  svojem začetku službovanja v Ljubljani. To je bilo najplodnejše obdobje njegovega literarnega ustvarjanja.  V trnovskem župnišču so se pri Finžgarju zbirali številni kulturniki in izobraženci, prijateljeval je tudi z arhitektom Plečnikom. Petnajstega decembra 1936 se je upokojil in se naselil v svoji hiši, zgrajeni iz prihrankov njegovega pisateljskega dela.  Takoj zatem se je popolnoma posvetil delu v Mohorjevi družbi.

Spomini na strica Jurja

Etnolog  Janez Bogataj se v  monografiji spominja svojega strica Finžgarja kot dobrohotnega in šaljivega moža, ki je rad risal na koščke papirja, največkrat lovca na rami s puško in psom, tedaj mu je dejal: »To je pa Juri s puško!« S stricem je preživel petnajst let, saj sta Bogatajeva oče in mati skrbela zanj v visoki starosti. Velikokrat mu je pripovedoval o svojih lovskih dogodivščinah. »Vse njegove pripovedi so bile izjemne, saj ni samo izbrano nizal stavkov, ampak je imel tudi prekrasno barvo glasu.« Spominja se, kako hudo je bilo, ko je bila med vojno bombardirana stričeva hiša na Mirju in stric ranjen, pa bogate knjižnice, v kateri je lahko kot otrok nemoteno jemal knjige s polic in jih bral, oživlja družinske izlete in skupne počitnice pa nedeljske obiske stričevih prijateljev, kartanje in njegovo prijateljstvo z arhitektom Plečnikom.

Povesti in igre za ljudi

Najbolj priljubljena in med ljudmi z navdušenjem sprejeta so bila Finžgarjeva dela, ki jih je napisal v zrelem obdobju. Nedvomno je njegovo najbolj znano delo zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Roman, ki se začne z bitko med Bizantinci in Slovani, nadaljuje pa z Iztokovo pot v Bizanc in ljubezensko zgodbo med Iztokom in Ireno,  je dinamičen in jezikovno bogat.

Bralci so se nad romanom pod Svobodnim soncem navdušili takoj, ko je začel izhajati v nadaljevanju v Domu in svetu v letih 1906 in 1907, še večji uspeh je doživel v knjižni izdaji. Do leta 1961 je dosegel kar deset natisov, v naslednji šestih desetletjih pa še približno trideset in je do današnjih dni v najožjem vrhu najbolj branih slovenskih knjig.

S povestjo Dekla Ančka se je začelo Finžgarjevo zrelo obdobje pisateljevanja. To je zgodba o Ančki, dekletu iz kajžarske družine, ki pride služit k premožni družini. Tam se zaplete v ljubezen s  hlapcem, ki se konča s sramoto za njeno družino. Na ljudskih odrih so bile nadvse priljubljene njegove igre, na primer Divji lovec, posebno priljubljena je bila igra Veriga, ki govori o malenkostnem prepiru dveh kmečkih družin zaradi verige, v kateri se razpihujeta sovražnost in sebičnost. In potem je tu še Razvalina življenja, kjer je postavil v ospredje vaškega oderuha, njegova dejanja pa se maščujejo v življenju njegove nesrečne hčere. Veliko svetlejši pa so njegovi toni v delih za mladino, na primer v duhoviti povesti Gospod Hudournik ali pravljici Makalonca.

Monografija o Francu Saleškem Finžgarju je zares vredna branja, saj Mihael Glavan slika Finžgarjev človeški portret veliko drugače, kot ga je v desetletjih po njegovi smrti izoblikovala literarna zgodovina. Prinaša pogled na Finžgarja kot duhovnika in človeka pa seveda tudi na njegovo literarno delo, s katerim je postal tako priljubljen med bralci, z izborom iz njegovih besedil pa vabi k vnovičnemu prebiranju Finžgarjevih del.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 3. Mar 2021 at 14:47

0 ogledov

Možnosti kontracepcije
Metode in sredstva so vedno bolj izpopolnjeni, pomembni pa so varnost, zanesljivosti in preprosta uporabnost. Starost, ko pride pri mladostnikih do prvih spolnih odnosov, je vedno nižja, in zelo pomembno je, da dobijo ti pravočasne in ustrezne informacije od zdravstvenih delavcev, pedagogov in staršev o varni in pravilni kontracepciji. Nenehno tudi poudarjamo, da kontracepcija ni le stvar deklet, ampak tudi njihovih partnerjev, in želimo si, da bi se prvega posveta pri ginekologu o varni kontracepciji udeležila oba partnerja. Med metode kontracepcije uvrščamo hormonsko kontracepcijo, maternični vložek ter barierno kontracepcijo, vanjo sodijo kondom, diafragma in spermicidi. Druge metode kontracepcije so še občasno abstinenca, sterilizacija ženske ali moškega in urgentna kontracepcija. Dve vrsti kontracepcije Hormonska kontracepcija je lahko kombinirana ali pa gestagenska. Po navadi se uporabljajo tablete, lahko pa tudi kontracepcijski obliži, depo injekcije ali pa podkožni vsadki. Kontracepcijska tableta vsebuje kombinacijo dveh hormonov. Delujejo tako, da preprečujejo ovulacijo, povzročijo atrofijo maternične sluznice, kar onemogoča ugnezdenje oplojenega jajčeca. Ugodno pa tudi vplivajo na bolečo menstruacijo in predmenstrualni sindrom. Kontracepcijske tablete je treba jemati redno, vsak dan, najboljše ob istem času. Večina zavojčkov vsebuje 21 tablet. Z jemanjem tablet se začne prvi dan menstruacije, nato vsak dan eno tableto tri tedne, sledi sedemdnevni premor. V tem času se pojavi odtegnitvena krvavitev. Jemanje tablet iz novega zavoja zdravil se začne osmi dan ne glede na morebitno menstrualno krvavitev ali tudi če te ni. Če ženska pozabi vzeti tableto, jo mora vzeti takoj, ko se spomni. Če pozabi vzeti več kot dve tableti, je potreben posvet z zdravnikom. Najpogostejši stranski učinki peroralne hormonske terapije so slabost, glavoboli, zvečanje telesne teže in neredne menstrualne krvavitve. Maternični vložek Maternični vložek je iz plastike in vsebuje počasi sproščajoče se hormone, ki povzročijo spremembe v endometriju in preprečijo ugnezdenje jajčeca. Zgosti se tudi maternična sluz in zavira gibanje spermijev. Vložek se preprosto vstavi v maternico, kjer ostane vstavljen od 3 do 5 let. Ginekolog ga vstavi med menstruacijo ali v prvih dneh po njej. Po vstavitvi materničnega vložka se lahko zveča menstrualna krvavitev, lahko se pojavijo močnejše bolečine, po vstavitvi pa se ti zveča verjetnost za vnetje v medenici. Barierna kontracepcija Diafragma deluje tako, da prekrije vhod v maternico in s tem preprečuje napredovanje semenčic. Primerna je za ženske, ki nimajo rednih spolnih odnosov. Vstavi se v nožnico in se navadno uporablja v kombinaciji s spermicidi. V nožnici jo je treba pustiti vsaj 6 do 24 ur po spolnem odnosu. Povzroči lahko vnetja sečil in draženje nožnice. Spermicidi so sredstva, ki zavirajo gibanje spermijev in motijo njihov metabolizem. Uporaba spermicidov je preprosta, široko dostopna in poceni, vendar  ne omogoča popolne zaščite. Spermicid je lahko v obliki pene, kreme, želeja ali pršila. Vstavi se ga neposredno pred spolnim odnosom. Kondom prepreči vstop semenčicam v ženska spolovila. Primeren je za mlade na začetku spolnega življenja ter za tiste, ki nimajo rednega spolnega partnerja. Narejen iz lateksa in si ga mora moški namestiti na spolni ud še pred spolnim odnosom in ga sneti takoj po izlivu, ko je spolni ud še trd. Varuje tudi pred spolno prenosljivimi obolenji. Če kondom poči ali zdrsne, je treba uporabiti urgentno kontracepcijo. Uporabo kondoma lahko kombiniramo s spermicidi. Ena od najmanj zanesljivih metod Ena izmed najmanj zanesljivih metod kontracepcije je prekinjen spolni odnos. Urgentna ali postkoitalna kontracepcija je metoda, ki jo ženska uporabi ob nezavarovanem spolnem odnosu. Imenujemo jo tudi jutranja tableta. Čim prej, najpozneje pa 5 dni po nezaščitenem spolnem odnosu je treba vzeti tablete z gestagenom. Namen te terapije je, da se pod vplivom hormonov jajčece spremeni in se ne more ugnezditi v sluznico maternice. Če se je ugnezdenje že zgodilo, ta terapija ni več učinkovita. Zelo pomembno je, da se ženska natančno posvetuje z ginekologom glede vseh dvomov in vprašanj o kontracepciji. Časovni presledek med kontrolnimi pregledi pri ginekologu med uporabo kontracepcije je odvisen od zdravstvenega stanja ženske. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Wed, 3. Mar 2021 at 14:27

0 ogledov

Ko skozi okna posijejo pomladni žarki
Pomlad je tu, delo zunaj se že začenja, ampak tudi notranjost našega doma je treba prečistiti, da se bomo v njem dobro počutili. Česa se bomo lotili najprej? Oken seveda, da bodo skoznje posijali sončni žarki. Danes lahko najdemo na trgovinah polic veliko čistilnih sredstev, ampak za čiščenje oken in vrat ne potrebujemo prav veliko več kot nekaj domačih čistil, kakršna imamo že doma. Prav pri čiščenju oken je koristno, če se pri delu ravnamo po določenem vrstnem redu: najprej spraznimo okensko polico, in če je blizu okna občutljivo pohištvo ali tla, to zaščitimo, da bomo lahko nemoteno čistili. Zatem  obrišemo okvire, nato pomijemo stekla in na koncu očistimo žaluzije in okensko polico. Lesene okvire s plastičnim nanosom ali plastične okvire obrišemo z vlažno mehko krpo iz mikrovlaken. Če so potrebni temeljitejšega čiščenja, pa vlijemo v vodo malo dišečega tekočega mila, na primer z vonjem po medu. Prebrišemo jih najprej s to raztopino, potem pa še s krpo, pomočeno v čisto vodo in do suhega obrišemo. Potem se lotimo stekel. Preprosta čistila Za navadno čiščenje stekel naredimo mešanico: v steklenico z razpršilko vlijemo vodo in kis v razmerju 2 : 1, torej dve enoti vode in eno enoto kisa.  Če so okna bolj umazana, pa jih najprej umijemo z nerazredčenim kisom ali pa jih zdrgnemo s polovico čebule, potem  jih umijemo kot navadno, z mešanico kisa in vode. Zelo staro in presenetljivo učinkovito sredstvo so tudi koprive, priporočajo v knjigi Babičini nasveti za dom. Nataknemo si gumijaste rokavice in natrgamo šopek kopriv.  V vedro nalijemo liter vode, kanemo vanjo malo kisa in namočimo koprive. Liste malo zmečkamo in z njimi naglo zdrgnemo okna, jih splaknemo in obrišemo do suhega. Najboljše je, da uporabljamo pri brisanju krpo iz mikrovlaken, bombažno krpo ali pa  – še vedno nadvse uporaben – časopisni papir. Krpe za pomivanje in brisanje oken peremo in hranimo ločeno od drugih krp za čiščenje, saj bodo le tako povsem čiste, brez maščob, in nas pri čiščenju ne bodo spravljale v jezo zaradi lis, ki ostajajo. Ne le v toplih dneh, tudi pozimi moramo okenska stekla redno čistiti enkrat na mesec, saj se na njih nabira umazanija iz radiatorjev ali peči. Nabiranje prahu pa je nezdravo, saj lahko prinese težave z dihalnimi potmi. Poslabša se tudi kakovost zraka, to pa lahko vpliva na zdravje v zimskih mesecih, ko smo še posebno dovzetni za okužbe. Vse imamo že doma Ozrite se po kuhinji, natančneje, pokukajte v katero od omaric in poiščite kis, sodo bikarbono, sol  in limone. Kislina kisa razgrajuje madeže in umazanijo pa tudi limonov sok je učinkovit za čiščenje madežev, ker vsebuje citronsko kislino. Če jima dodajamo sol in sodo bikarbono, postaneta kis in limonov sok učinkovitejši čistili.  Sredstva za čiščenje lahko za marsikateri namen naredimo sami doma. Potrebujemo le steklenice različnih velikosti z razpršilom, v katere bomo vlili različne mešanice  čistil in jih opremili z nalepkami. Eno od osnovnih čistilnih sredstev za steklene površine je že prej omenjena mešanica vode in alkoholnega kisa, ki ju v vlijemo v steklenico, jo zapremo, pretresemo in temeljito poškropimo okna in ogledala. Uporabimo čisto krpo iz  mikrovlaken ter z njo do suhega obrišemo steklene in zrcala v stanovanju. Ko smo pomili okvire in stekla, se lotimo z milnico tudi žaluzij in na koncu z vlažno krpo s čistilom obrišemo okensko polico, potem je čiščenje oken za nekaj časa opravljeno.   Šest zlatih pravil: ·         Pomivanja oken se lotimo vedno tedaj, ko nanje ne sije sonce. Na ogretem steklu se namreč prehitro sušita voda in čistilno sredstvo in zaradi tega ostajajo na steklu lise, ki jih ni mogoče povsem dobro odstraniti. ·         Z mehko in suho krpo najprej obrišemo okenske okvire in steklo po vsej površini. Tako odstranimo prvo plast prahu in čiščenje je potem lažje. ·         Za čiščenje izberemo čistilo, ki nam je najljubše. Dobro staro čistilo pa je kis, ki ga vlijemo v vodo, in zmečkani časopisni listi. ·         Boljše je, če uporabimo destilirano vodo, še posebno zato, ker je pri nas marsikje voda zelo trda in je v njej veliko raztopljenih mineralov. Zaradi tega na steklu po čiščenju ostanejo bele sledi. ·         Če težko sežemo do vseh kotičkov okna, si kupimo čistilnik na držalu, ki mu je mogoče prilagajati dolžino. ·         Na koncu vso površino obrišemo s čisto krpo iz mikrovlaken za okna,  bombažno krpo ali umetno jelenovo kožo, kakšno uporabljajo pri čiščenju stekel v avtopralnicah. Tako bodo okna zares bleščeča.

Wed, 3. Mar 2021 at 13:22

0 ogledov

Limonove sladice iz pečice
Limone so sadeži, ki dodajo svežino marsikateri jedi, na primer mesu, ribam ali zelenjavi, krasne pa so tudi v sladicah, ki nas v tehle še malo zimskih dneh spominjajo na žareče, sončne tople kraje ob morju. Zapečena limonova pita in limonove rezine z listnatim testom sta recepta slaščičarske mojstrice Alenke Kodele. Zapečena limonova pita Sestavine: za testo: 150 g moke, 60 g sladkorja v prahu, 50 g masla, 1 rumenjak, 1–2 žlici mrzle vode; za nadev: 5 jajc, 200 g sladkorja, 200 ml sladke smetane, 3 biolimone Naredimo testo: Moko in sladkor premešamo. Potem umešamo na koščke narezano in zmehčano maslo, na koncu pa še rumenjak in vodo. Ugnetemo gladko testo, ga zavijemo v plastično folijo in damo za nekaj časa v hladilnik. Potem testo razvaljamo na približno 3 mm debeline in z njim obložimo pekač za pite premera 24 cm. S testom obloženi pekač damo za nekaj časa v hladilnik, potem pa pečemo 15 minut pri 180 stopinjah, da postane testo zlato rjave barve. Pripravimo nadev: Jajca in sladkor dobro premešamo, dodamo sladko smetano, precejen sok in nastrgano lupinico 3 biolimon. Vse skupaj dobro premešamo in vlijemo v pečeno podlago iz testa. Pečemo približno 40 minut pri 160 stopinjah. Ko je pita pečena, jo ohladimo, potem pa potresemo s sladkorjem v prahu in jo s plinskim gorilnikom karameliziramo. Pito razrežemo na kose, poleg pa ponudimo stepeno sladko smetano ali kepico vaniljevega sladolega. Če nimate gorilnika, pa jo lahko samo potresete z mletim sladkorjem in okrasite s pomarančnimi rezinami. Limonove rezine z listnatim testom Sestavine: 250 g listnatega testa; za nadev: 100 g sladkorja, 200 g mletih mandljev, 1 jajce, 2 limoni; za limonov žele: sok 2 limon, 40 g sladkorja Naredimo nadev: Sladkor in jajce malo stepamo, dodamo nastrgano lupinico ene limone, sok 2 limon in mlete mandlje ter dobro premešamo. Testo razvaljamo v pravokotnik debeline 2 mm. Razrežemo ga na 3 enake dele. Prvi del položimo v pekač, 1 cm zunanjega roba namažemo z mešanico rumenjaka in žlico mleka, v sredino pa namažemo polovico nadeva. Pokrijemo z drugo plastjo testa in postopek ponovimo. Potem pokrijemo s tretjo plastjo, zunanje robove malo stisnemo, da se zlepijo. Po sredini večkrat prebodemo z vilicami, vrhnjo plast pa premažemo z rumenjakom ali mlekom. Pecivo pečemo od 15 do 20 minut pri 180 stopinjah. Pripravimo limonov žele: Limonov sok in sladkor zavremo in kuhamo, da se nekoliko zgosti. S toplim želejem premažemo še vroče pecivo, takoj ko ga vzamemo iz pečice. Počakamo, da se ohladi na sobni temperaturi, potem pa ga narežemo na rezine. Okrasimo ga lahko s kandiranimi rezinami limone.

Mon, 1. Mar 2021 at 08:39

161 ogledov

Slastne jedi iz krompirja
Zdaj je čas pregledovanja in pospravljanja. Tudi po zalogah v shrambi, kjer porabljamo zimske zaloge živil, med njimi je tudi krompir. Tukaj je nekaj predlogov, kaj dobrega lahko pripravite iz njega. Krompir iz ponve Sestavine: 750 g krompirja, 4 majhne čebule, 75 g mesnate slanine, 30 g margarine; in še: 3 jajca, 3 žlice mleka, sol, poper, sladka paprika, nastrgan muškatni orešček, 125 g  mesnate slanine, 2 žlici sesekljanega drobnjaka Krompir operemo, damo v lonec z osoljeno vodo in kuhamo od 20 do 25  minut. Nato ga odcedimo, še vročega olupimo, ohladimo in narežemo na rezine. Čebule olupimo in sesekljamo, slanino narežemo na kocke in ocvremo v ponvi. Dodamo še 30 g margarine. Ko se stopi, stresemo vanjo čebulo in dušimo, da postekleni. Dodamo krompir in ga rjavo prepražimo. Jajca stepemo z mlekom, dodamo sol, poper, sladko papriko in nastrgan muškatni orešček. Dodamo še 125 g na kocke narezane mesnate slanine in sesekljan drobnjak. Vse skupaj premešamo in zlijemo na krompir. Počakamo približno 10 minut, da jajca zakrknejo. Poleg ponudimo mešano solato ali kisle kumarice. Krompirjevi cmoki z mesnim nadevom Sestavine za cmoke: 800 g krompirja, 60 g masla ali margarine, 200 g ostre bele moke, 50 g koruznega zdroba, 2 jajci, sol; za nadev: 100 g piščančjega fileja, 200 g šunke, 50 g orehovih jedrc, 50 g dimljene slanine, 1 jajce, 0,5 dl sladke smetane, sesekljan česen in peteršilj, sol, mleti poper Piščančji file skupaj s sladko smetano in jajcem zmeljemo v mešalniku. Primešamo na kocke narezano šunko in slanino, sesekljana orehova jedrca, sesekljan česen in peteršilj, sol in poper. Iz dobro premešane mase oblikujemo kroglice, ki jih uporabimo za nadev. V olupkih kuhan krompir odcedimo, olupimo, pretlačimo skozi tlačilko, še toplemu dodamo maslo ali margarino in ohladimo. Hladnemu krompirju primešamo moko, koruzni zdrob, jajci, posolimo in ugnetemo testo. Testo razvaljamo, narežemo na kvadrate, nadevamo s pripravljenim nadevom in oblikujemo cmoke. 20 minut jih kuhamo v vreli slani vodi. Kuhanim prilijemo omako, lahko pa jih pokapamo samo z raztopljenim maslom ali prelijemo z drobtinami, prepraženimi na maslu. Krompirjevi kroketi Sestavine: 600 g krompirja, 10 g masla, 2 rumenjaka, krušne drobtinice za paniranje, mleti muškatni orešček, sol Olupljen krompir skuhamo v slani vodi, odcedimo, pretlačimo in še vročemu primešamo maslo. Ko se to razpusti, dodamo rumenjaka, muškatni orešček in premešamo. Maso oblikujemo v 1,5 cm debele in 4 cm dolge svaljke, jih povaljamo v krušnih drobtinicah in ocvremo v vroči maščobi  ter ponudimo kot prilogo. Veliko receptov za pripravo krompirjevih jedi najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/krompir

Wed, 24. Feb 2021 at 13:31

247 ogledov

Kako izdelamo narcise iz papirja
Izdelavo tega cveta smo izbrali iz knjige Matejke Javornik Papirnato cvetje, v njej boste naši podrobna navodila za izdelavo veliko cvetlic. Narcisa je prava pomladna klasika, posebno priljubljena v domačih vrtovih ponuja celo vrsto sončnih odtenkov. Cvetovi narcis krasijo tudi velikonočno mizo, v družbi pisanic na pikčastem prtu pričarajo toplino in domačnost. Potrebujemo: rumen krep papir (60-gramski), zelen krep papir (60-gramski), svetlo rjav (oker) krep papir (180-gramski), cvetličarsko žico (dolžine 27 cm, ovito), belo in sivo kredo, škarje, ravnilo, lepilo, šablone Prašniki in pestič:  1. Za prašnike odrežemo 6 enako velikih trakov iz rumenega krep papirja, vsak naj bo dolg 4 cm in širok  0,5 cm. Pozorni bodite na to, da bodo brazde krep papirja potekale navpično. Vsak trak posebej po vsej dolžini s konicami prstov zasučemo v nitke.      2. Za pestič odrežemo 3 trakove iz rumenega krep papirja enake velikosti kot za prašnike (4 x 0,5 cm). Obdelamo jih tako kot prašnike. Z vrha pri vsakem naredimo vozel, ga utrdimo s potegom in štrleči del odrežemo. Vse 3 na spodnjem delu zlepimo skupaj. Prašnike razvrstimo okoli pestiča. Pestič namestimo za približno centimeter više od prašnikov. Snopič s prašniki in pestičem namestimo ob vrh žice in ga okoli nje ovijemo s trakom iz rumenega krep papirja, dolgim 5 cm in širokim 0,5 cm. Privenček:   3. Za privenček izrežemo pravokotnik iz rumenega krep papirja, dolg 8 cm in širok 5 cm. Pravokotnik po dolžini prepognemo na polovici. Prepognjeni pravokotnik na prepogibu (robu) oblikujemo tako, da ga s palcema in kazalcema raztegnemo, kot bi ga hoteli pretrgati. Tako ga oblikujemo po vsej dolžini.    4. Obdelan trak zlepimo v tulec. Po vsej dolžini traku nanesemo tanko plast lepila. Pri lepljenju si lahko pomagamo s svinčnikom, barvico ali čim podobnim. Cvetni listki:     5. Iz rumenega krep papirja po priloženi šabloni izrežemo 6 cvetnih listkov. Vsakega posebej oblikujemo tako, da ga ob strani z robom škarij nežno zasučemo navznoter.   6. Snopič prašnikov in pestiča namestimo v privenček (tulec). Privenček spodaj stisnemo in zlepimo. Okrog privenčka namestimo in prilepimo cvetne listke. Najprej okoli razporedimo 3 listke, potem pa še preostale 3 na prazna mesta. Ovijemo jih s trakom iz rumenega krep papirja (5 x 0,5 cm). 7. Preostali del žice (ko se konča rumena barva) ovijemo s trakom iz zelenega krep papirja (20 x 1 cm).  Čašni list: 8. Odrežemo trak iz svetlo rjavega krep papirja, dolg 5 cm in širok 1,2 cm. Z obeh strani ga pobarvamo s sivo in belo kredo. 9. Z uporabo šablone izrežemo čašni list, ki ga bomo prilepili na steblo narcise.   10. Čašni listi namestimo tik pod cvet. Na spodnji del lista kanemo malo lepila in držimo, da se lepilo posuši. List nekoliko upognemo navzven. Stebelni listi: 11. Po priloženi šabloni izrežemo iz zelenega krep papirja stebelni list. Prilepimo ga na spodnji del stebla in nekoliko ovijemo okoli njega. Narcisa ima lahko en stebelni list ali dva, večjega in nekoliko manjšega. Šablone Navodila za izdelavo najrazličnejših papirnatih rož najdete v knjigi:https://zalozba.kmeckiglas.com/Dom,%20narava,%20hobi/papirnato-cvetje

Wed, 24. Feb 2021 at 13:17

206 ogledov

Zgodba za lepši večer
Ob branju zgodbe Naša Liša bodite pozorni, kako avtor Ivan Žigart spreminja zorni kot pripovedi z menjavo pripovedovalca: iz tretjeosebnega, s katerim se začenja dramatična pripoved, v prvoosebnega in ob koncu zgodbe spet preide v tretjeosebno pripoved. Spreminjanje pripovedne perspektive ni brez učinka, saj z njo avtor ustvarja in rahlja dinamiko pripovedi, jo intenzivira in blaži ter zgodbo sklene v skladno pripovedno miniaturo. Po njej drsimo v branju iz spominov v resničnost in nazaj. V. K.   Naša Liša  »Liša, nazaj ... Liša, takoj nazaj ...!« kriči ves jezen in obenem že tudi obupan, ker se krava očitno sploh ne zmeni več za njegovo klicanje. Prej nasprotno. Prav brezbrižno stopa lepo naprej, zdaj ob klicu, kot da je še celo nekoliko pospešila korak. Zato bliskovito skoči pokonci, naglo pograbi bič s tal in urno steče za njo. K sreči jo še pravočasno dohiti in prežene nazaj na travnik, medtem ko se  mlajša Roža mirno pase dalje. Ne more je razumeti, kaj neki jo tako privlači, da venomer sili tja k tolmunom. Zanjo bi pač lahko bilo smrtno nevarno. Dobro se še spomni, saj še ni tako dolgo tega, ko so neko kravo komaj rešili iz pogrezajočega se blata. Zdaj ko se ves upehan vrne, znova sede v travo kraj ognja, ki ga je malo prej zanetil. Ogenj se je medtem prav živahno razbohotil in prasketajoči plamen s tisočerimi plešočimi iskricami se dviguje visoko proti nebu, kamor se kakor temačen steber vijugasto vzpenja gosta dimna zavesa. Prav namerno je prejle na vrh goreče grmade naložil še nekaj svežih vej, da bi se ja čim močneje kadilo. Dim je namreč obenem sporočilo njegovim prijateljem, da je že na travniku in jih pričakuje. Prav gotovo bodo zaznali to dimno znamenje in bodo čez kake pol ure že tukaj, morda celo prej. Na dolgi leskovi palici ima naboden koruzni storž, ki ga prav previdno in počasi obrača nad plamenom, da bi se okrog in okrog lepo enakomerno spekel. Zelo mora paziti, da se mu ne zažge, krompir in  jabolka pa naj še malo počakajo, ko pridejo prijatelji, da jih bodo skupaj spekli. Najbolje jih je sploh speči šele kasneje na razgrebeni žerjavici. Tako, zdajle bi pa koruza že morala biti pečena, preudari sam pri sebi in sname storž s palice. A je še prevroč, da bi ga lahko obdržal v rokah, pa ga raje odloži poleg sebe v travo. In zopet se spomni, da bi se bilo pametno znova malo ozreti po kravah. Nikjer ju namreč ne more uzreti, saj mu gost dim povsem zastira pogled nanju, zato vstane in -  o joj, pa saj ne more biti res! – tokrat sta kar obe že čisto blizu tolmunov. Zdi se mu, kot da je Liša s sprednjima nogama že zabredla v močvirnato blato. Zato se, kar premore moči, naglo požene proti njima. Dozdeva se mu celo, da bolj ko se trudi, da bi čim hitreje tekel, bolj da ga neka nevidna sila vleče nazaj, pri tem pa, kolikor še sploh zmore, iz polnih pljuč kriči na ves glas: »Liša ... Roža ...! Nazaj, nazaj ...!« V tistem trenutku pa ga, kot bi skozenj švignila ognjena strela, nenadoma strese po vsem telesu. Veke se mu na široko razpro in sprva je čisto zmeden. Njegovo kričanje mu sicer še vedno odmeva v ušesih, obenem pa čuti, kako mu v prsih burno razbija srce. Ko se čez čas le dodobra zave, se mu vendarle začne jasniti ob spoznanju, da pravzaprav leži doma v svoji postelji in da je zunaj še temna noč. Do jutra je najbrž še zelo daleč. »Hvala bogu, da so bile le sanje!« olajšano zavzdihne. In kakšne! Prav neverjetno je, da se je vanje prikradel tako daljen spomin. Počasi se le umirja in kljub zelo zgodnji uri je že skoraj povsem buden. Navdaja ga prijetno, a vendarle nevsakdanje občutje, zmes nekakšne miline in sladke otožnosti. In ta nenavadni občutek bi hotel čim dlje obdržati v sebi. Vsaj še malo časa bi želel biti ujetnik v pozabljenem raju otroštva, ki so mu ga znova priklicale sanje. Dobro se zaveda, da je vsa preteklost več ali manj shranjena v speči zakladnici naših sanj. Skoraj neverjetno se mi zdi, da sem po toliko letih – če malo pomislim, je navsezadnje od tistih časov minilo že več kot pol stoletja – videl tako jasno pred sabo vso to znano domačo pokrajino: travnike pa jelše ob potoku in tolmune ... Zaradi izkopa dravskega kanala so namreč že zdavnaj prekopali te nekdanje poljane in dobrave, sčasoma pa se je žal tod zaraslo le številno grmovje in robidovje, travnike so večinoma preorali ... Čas pač neizprosno melje dalje, ne meneč se za naše želje in potrebe. In kaj neki je pravzaprav čas? Kdo beži? Mi ali on? Včasih se mi zdi, da bi ga lahko kar primerjali z vožnjo z vlakom. Ko med vožnjo skozi okno opazujemo pokrajino, se nam dozdeva, ko da drevesa in polja beže mimo nas, ne pa da se mi v resnici gibljemo in ne da bi pomislili na to, se nenehno vozimo proti svoji zadnji postaji, ki je vsak dan bližje ... Je to Astapovo*? Postaja, na kateri moramo izstopiti. Oh, ne, nikar, nikar tako! Ne maram tako razmišljati. To so preveč mučna vprašanja za tako rano uro.    Saj res, da ne pozabim, naši kravi, Liša in Roža ... Vse moje otroštvo je bilo več ali manj nekako povezano z njima. Kadar koli smo se odpravljali z doma, recimo na polje ali celo v mesto, smo ju vselej vpregli v voz. Liša je bila, tega se še zelo dobro spomnim, zmeraj pripeta na levi, Roža pa na desni. Če se je glasil ukaz stija ali harda, sta vedeli, da je treba stopiti na desno oziroma na levo, pri tem pa je starejša Liša vselej z jarmom vred potegnila tudi manj ubogljivo Rožo za seboj. Sploh je bila do Rože nekako materinsko pokroviteljska, navsezadnje je le bila njena hči. In tudi vsa dela na njivah smo opravljali z njima, ko smo orali, branali ali vozili domov poljske pridelke ... Zanju je menda bilo najhuje v času, ko smo pospravljali seno ali otavo. Seveda, ko pa je bilo sredi poletja  in v največji vročini. Obe so takrat sredi najhujše pripeke v številnih rojih neusmiljeno obletavale sitne muhe ali še bolj krvoločni obadi. To ju je zelo vznemirjalo, zato je takrat navadno kdo od otrok stal poleg njiju in z vejo odganjal nadležni mrčes, sicer bi nam najbrž podivjali in kar zbezljali z vozom vred proti domu. Med poletnimi počitnicami pa je bila moja vsakdanja dolžnost, da sem ju zjutraj, že ob sončnem vzhodu, peljal na pašo, pozno popoldne pa še enkrat. Šele ko je sonce zahajalo za Pohorjem, sem se z njima odpravil proti domu. Spomladi in poleti smo lahko pasli le po mejah in ozarah, po zadnji košnji, navadno kaj kmalu po veliki maši, pa kar vsevprek po travnikih. Takrat je bilo najlepše. Lahko smo se brezskrbno lovili ali skrivali, plezali po drevju kot tarzani, se igrali indijance in kavboje, ravbarje in žandarje, kradli tujo mast, spodbijali fadlo, pekli na ognju ... Hja, le kdo  se še danes igra vse te igre? Naše domače živali so sploh bile tesno povezane z našim življenjem. Družila nas je posebno pristna navezanost, saj nas je skupno delo močno povezovalo. Vsekakor smo jih imeli na neki posebni način zelo radi. Ja, najhujše pa je bilo, ko so se postarale in so obnemogle ter so morale od hiše. Takrat se je zdelo, kot da smo jih brezčutno izdali in zavrgli. Zelo živo se spominjam dne, ko se je poslovila naša Liša. Še danes jasno vidim prizor pred seboj, ko jo je naš deda pripeljal iz hleva. Navadno je že sama  kar neučakano stopila skozi hlevska vrata in se brž napotila proti vodnjaku, kjer sta naši kravi imeli korito z vodo. Tokrat pa, kot da se je še nekaj časa obotavljala, da jo je moral deda prav močno povleči z vrvjo čez prag. Mislim, da smo bili ob tem slovesu vsi zbrani na dvorišču, sam pa sem še stopil do nje in jo še zadnjič potrepljal po glavi in pobožal po hrbtu. Zdelo se  mi je, da me je tako žalostno pogledala s svojimi velikimi očmi. V njih se je lesketalo nekaj tako čudno motnega in  neizrekljivega, da me je boleče zaskelelo pri srcu. Zakaj ... zakaj vendar? kot da se je oglašalo iz njenih vprašujočih oči.  Ko sta že z dedom stopala po asfaltni cesti, morda kakšnih sto ali dvesto korakov od nas, se je nenadoma ustavila, obrnila glavo in se še zadnjič oglasila. Zelo dolgo in zateglo je bilo tisto njeno mukanje. Kot da nas obtožuje. V spominu še prav razločno vidim oba, kako sta se počasi oddaljevala po cesti proti mestu. Tako vdano in obenem usodno ... Starec in starka ... Dolgo smo še zrli za njima, dokler nam nista povsem izginila izpred oči. Da ne bi opazili mojih solznih oči, sem kar zatem zavil v hlev, kjer je bilo poleg Rože izpraznjeno mesto ob jaslih. V ograjenem kotu pa se je oglašala mlada telička. Stresala je z glavo in na mestu poskakovala ter me proseče vabila k sebi, da sem jo moral pobožati po njeni nežni glavici. Tako zaupno in hvaležno je gledala vame ... Oh, ti moja mala Liša! Obenem pa z napol priprtimi vekami opazuje, kako skozi spuščene rolete čedalje bolj pronica jutranja svetloba. Vsa mehka je še in medla v vse bolj razkrajajočem se polmraku. Saj, se nenadoma domisli, ko ne bi bilo teme, se nemara sploh ne bi zavedali svetlobe. In tudi ne bi hrepeneli po jutranji zarji. In kaj mladost ni ravno takšna zarja? Vsaj v spominih nam kdaj pa kdaj zasije v vsej svoji neokrnjeni in neponovljivi lepoti, kajti vsak trenutek, ki mine, mu ni nikoli več enakega. Zares nikoli. Ivan Žigart     *Astapovo  –  Na železniški postaji Astapovo je zaradi pljučnice umrl pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. V prenesenem pomenu zadnja, končna postaja, konec življenjskega potovanja, prispodoba naše minljivosti.    
Teme
Franc Saleški Finžgar Finžgar monografija Finžgar življenje in delo

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Življenje za literaturo in svoje ljudi