DrvaLucija in Klemen sta bila že krepko v Kristusovih letih, ko sta si končno našla za silo primerno bivališče in se poročila. Potem so se vsako poldrugo leto zaporedoma rodili otroci – trije fantje. V petih letih je bila polna hišica otroškega joka. Klemen je rad imel ženo! Tudi ona njega tako zvesto, da je ugodila vsaki njegovi želji po zbližanju. To je še bil čas tiste globoke vere in prepričanja, da mora biti žena možu pokorna in ga vedno sprejeti. Ker pa so otroci hoteli vsak dan jesti in vedno so potrebovali vedno več, se je mladi mož zamislil. Sam pri sebi ni našel rešitve. Zbral je pogum in stopil najprej v stik s starim župnikom. Že dolgo ga je poznal, mu zaupal in vedel, da je razumen. Morda se ne bo razjezil zaradi pregrešnega vprašanja in mu bo dal kakšen nasvet.»Pametno si naredil, Klemen, da si se opogumil in prišel do mene. Človek naj ima toliko otrok, kolikor jih zmore preživiti! Bog bi jih vama dal še več, mlada sta in zdrava. Toda premajhno hišo in premalo polja imata, da bi bilo dovolj žita. Ampak, Klemen, razum in samoodpovedovanje je tisto, kar mora zmagati pri človeku! Jaz sem vaš duhovni oče in ti ne bom razlagal nekaterih podrobnosti. Pojdi v mesto k tistemu doktorju, ki je pri ženskih porodih. Vse ti bo znal razložiti, ti pa se potem drži nasvetov.«Tako se je tudi zgodilo. Ko je Klemen od učenega človeka izvedel, kdaj se otrok spočne ali ne, se je kot svetinje držal navodil. Ostalo je pri treh otrocih, čeprav se je Lucija kdaj tako ljubeče stisnila k njemu, da mu je bilo vroče in mu je srce premočno utripalo!Malo cmeravi fantiči, malo nabriti, zvedavi in sitni, včasih smrkavi in umazani, a zdravi – bila sta jih polna bajta in dvorišče! Lucija je imela dosti opravkov, da jih je nahranila, oblačila in ves čas pazila, da se ni komu kaj zgodilo. Z enim očesom na otrocih, z drugim pri loncih na štedilniku. Tudi Klemen jo je potreboval pri delu; kako naj bi sam poskrbel za živali v hlevu, prašiča v svinjaku? Tudi oni zahtevajo čas, hrano in čistočo. Kakor sta imela otroke rada, je bilo včasih res naporno. Majhna posest, ki sta jo imela v najemu, ni bila bogastvo; bila je le streha nad glavo, skromen dom. Preživetje iz rok v usta. Vendar so bili časi naklonjeni skromnosti in potrpežljivosti.»Da le nismo lačni!« je Klemen objel ženo, ki je potarnala, kaj bi potrebovala za otroke.»Vem, Klemen, vem, a človek si želi kaj, česar nima in bi potreboval.«Vedela je, da ne moreta pričakovati čudeža. »Da smo le zdravi,« je nato pokimala, se mu nasmehnila in pohitela za delom.V starem zidanem štedilniku na drva je skoraj ves dan gorelo ali tlela žerjavica. Veliko drv, ki so bila slabe kakovosti, trhla, drobna, je spuhtelo skozi dimnik. Dalo je le malo toplote in dolgo ni zavrela voda za žgance! Klemen je les za kurjavo dobival iz sosedovega gozda in ga je moral s svojim delom odslužiti. Vendar les ni bil dober, večinoma je bila to suhljad, sušice in kar je ostalo gospodarju od lesa za prodajo. Mnogo tega je navozil domov, ko je bilo suho, v leseni diri z dvema kolesoma, vse je povezal z vrvjo in se sam vpregel v ojnice. Potem je vse tako prehitro izpuhtelo skozi dimnik štedilnika! Ta je bil speljan mimo dveh vgrajenih pečic; v spodnji je Lucija lahko spekla hlebec kruha ali drobnjakov štrukelj, v zgornji je bila včasih hrana, če je ostala od kosila za večerjo, še topla. To je bila pogosto kaša, ješprenj, zelje … Pod spodnjo pečico je bil prostor, »luknja« so rekli, namenjen za drva. Ta prostor je bil prepogosto prazen, saj Lucija ni imela časa sproti hoditi ponje v drvarnico, ki je bila malo stran od hiše.»Prinesi drva!« je naročila starejšemu sinu, petletniku.»Zakaj pa jaz?« se je takoj izgovoril fantič. Takšni so vsi otroci! Lucija je tedaj dala roke v bok. »Tone, pokliči še Tevža in Jurčka!« Malo boječe so se vsi trije postavili pred mamo. »Odslej bo vsak dan vaša dolžnost nanositi polno luknjo drv. Tone, ti jih boš prinesel iz drvarnice do zunanjih vrat v mali košari. Ti, Tevž, od tam do kuhinje! Jurček, ti jih boš zložil, ker si majhen in priročen! Bo šlo? Če boste ubogali, bom lahko dobro skuhala. Če ne boste ubogali, vas bo ata kaznoval. Smo se razumeli?!« Lucija se je sama sebi čudila za tolikšno odločnost. Otrokom so se nabirale solze v kotičkih oči, bili so nekoliko prestrašeni in so se spogledovali. Mama očitno misli resno!»Začeli bomo že danes!« Z najstarejšim je odšla do drvarnice, mu pokazala, kje in koliko polen naj naloži, da ne bo pretežko in ne bo smetil. Potem je Tevžu pokazala, kako naj košaro privleče do luknje.»Jaz pa že znam!« se je komaj dveletni Jurček postavil pred mamo in poleno za polenom bolj zmetal kot zložil v prazen prostor. Ko je mama naslednji dan pekla kruh, je naredila še tri čisto majhne hlebčke.»Otroci, pridite! Včeraj ste bili pridni in danes je spet treba nanositi drv. Ko bo luknja polna, dobi vsak hlebček; to je vaše plačilo, da boste razumeli, zakaj je treba vsak dan nanositi drv!«Tako je bilo potem skoraj vsak dan. S pametno in prijazno besedo je mami uspelo otroke vključiti v hišno opravilo. Še vedno so imeli dovolj časa za igre in male lumparije; največkrat je zajokal najmlajši, saj še ni mogel v vsem dohajati starejših dveh bratcev.Nizka stara hiša je stala na slemenu, mimo nje je vodila kolovozna pot. Ljudje so hodili peš, a više v hribu je bilo le še nekaj zaselkov. Zato so bili mimoidoči redki. Otroci so stali na pragu in radovedno pričakali vsakega mimoidočega. Mati jih je učila, da morajo vsakogar pozdraviti in marsikdaj je zato kdo segel v žep in jih razveselil s kakšno povaljano melisnico, a samo, da je bila!Najbolj so bili otroci veseli, če so videli prihajati proti hiši starega Jozla. Vedeli so, da bo prišel v hišo! Čeprav jih je le ošinil s pogledom, da so se hitro umaknili izpred vrat, je bil zanje najzanimivejši obiskovalec. Priropotal je z okovanimi čevlji skozi kamnito vežo naravnost v dnevni prostor – v hišo! Vedno je prišel tak čas, ko je vedel, da je Lucija nekje v kuhinji, Klemen pa ga ni zanimal. Otroci so kot senca, kot čredica pristopicali za njim in se ugnezdili na peči ter spremljali vsak Jozlov gib. Starec je vedno sedel na klop ob kmečki mizi in se malo oddahnil. S pogledom je zaobjel prostor, se malo odkrehal in posmrkal ter si nos obrisal kar ob rokav oguljenega suknjiča. Bil je poraščen, visok, koščen, zguban, dokaj mrkega pogleda. Zamaščeni klobuk je odložil kar na mizo. Iz pretegnjenega žepa zakrpanega suknjiča je izvlekel v časopisni papir zavit krajec domačega trdega črnega kruha. Potem je segel še v drugi žep in iz njega potegnil kos bele štruce, ki jo je kupil spotoma v trgu. Oboje je spoštljivo odložil na mizo.»Prinesi mi posodo vroče vode!«»O, Jozla, saj vas nisem niti slišala,« se je Lucija sprenevedala, ker ji ni bilo všeč, da ni niti pozdravil ali jo vsaj poklical po imenu. Kot da je kakšna – kobila!»Prinesi mi vročo vodo, sem rekel. Tisto, iz kotlička!« Nad zgornjo pečico štedilnika je bil vgrajen bakren kotliček, v njem je bila vedno vroča voda, a postana in na dnu je bilo polno apnenega kamna. Seveda se ni prepirala z možakarjem, poznala je njegovo navado, in zajela je polno obtolčeno skodelo vodo, iz katere se je močno kadilo.»Dobra bo,« je presodil prišlek, ko je vtaknil vanjo svoj kazalec in sredinec, katerih nohta sta bila predolga in črna.»A še kaj rabite?«Pogledal jo je, kot da ga je vprašala kaj neprimernega, in odkimal. Potegnil je skodelo k sebi, vanjo pomakal suh kruh, prigriznil zraven drobivce štruce – in vse, do zadnje drobtinice, pomalical! Nazadnje je izpil še vodo, kar jo je ostalo v skodeli. Zadovoljno je pomljaskal in se počohal po trebuhu.Potem je iz hlačnega žepa izvlekel umazan mošnjiček in ga razprl na mizi. To je bil trenutek, ko otroci niso več zdržali na peči, ampak so se kot sence pritajeno potegnili z nje in se previdno približali mizi na nasprotni strani. Jozla je segel še v drugi žep, malo pogrebel po njem in stresel na mizo pest čikov, ostankov cigaret brez filtrov, ki jih je spotoma nabral po cesti. Skrbno je vsakega posebej zdrobil med prsti. Iz mošnjička je potegnil smrdljive posušene liste pese, kolerabe – tobak! – in bogvedi česa še. Vse skupaj je počasi, natančno zmel med prsti in zmešal. Ko je bil zadovoljen s svojim delom, je iz notranjega žepa suknjiča potegnil prazno leseno krivo pipo nedoločljive barve in starosti.Otroci so stali nepremično in sledili vsakemu njegovemu gibu.»Kaj je!?« je nenadoma poblisknil z očmi in zarohnel, kot da jih je pravkar opazil. Stisnili so glavice pod mizo, a radovednost in pogum, ker je bila mama blizu, sta jih prikovala na mestu. Spet so dvignili razmršene glavice kvišku. Natlačil je drob v pipo in ga poravnal.»Ženska! Ženska!« je znova zaklical proti kuhinji, ker se Lucija ni takoj pojavila pri vratih. »Sedaj mi prinesi žerjavico iz štedilnika!«Lucija je že vnaprej vedela, kaj bo naročil, in imela je pripravljeno pločevinasto oglato lopatko, s katero je pobirala pepel izpod kurišča. Potisnila jo je pod goreča polena, zaprasketalo in pokadilo se je. Urnih korakov je žarečo žerjavico prinesla Jozlu v hišo; podržala mu jo je pod nosom. Z golo roko je pobrskal po žarečem oglju, nato izbral dva koščka in ju potisnil na vrh napolnjene pipe. Smrdeče se je pokadilo. Vtaknil je tulec pipe v usta in močno cmokaje vlekel dim vase. Lucija je negotovo stala tam blizu, bilo ji je neprijetno v njegovi bližini, tako čudno je zaudarjal. Počasi je pipa oživela, iz ust je izdihal prvi gost siv dim in si zadovoljno pokimal. Že se je obrnila, da bi odnesla kadečo se žerjavico nazaj, ko jo je nepričakovano prijel za roko.»Počakaj!« Negotovo, začudeno je presenečena obstala in se ozrla po otrocih, kot bi tedaj ona pri njih iskala zaščito. »Počakaj, sem rekel! Povej svojemu dedcu, da lahko pride s tisto garo v našo gmajno po drva – da ne bom komu kaj dolžan …! Zdaj pa odnesi to,« je malomarno pomignil na kadečo se žerjavico v lopatki, nje ni niti pogledal, »nazaj!«Odnesla je oglje nazaj, ga stresla na kurišče, otroci so se spet potegnili na peč, Jozla pa je obsedel in v miru pokadil svojo pipo zadovoljstva.Minka M. Likar

Nič, prav posebnega ni v tem času, ki ga polnijo vsakdanja opravila. Toda avtorica zna zgodbo spretno napolniti z duhovitimi pripetljaji, ob katerih se boste gotovo zabavali. Preplet vsakdanjosti zakoncev na kmetiji in šaljivih prigod ustvari v zgodbi ravnotežje, zaradi katerega učinkuje zgodba kot uravnotežena celota.V. K.Zimsko dopoldneZimsko dopoldne je. Z možem Janezom sva, kot vse druge dopoldneve, popoldneve in večere, sama. Saj ne rečem, da nama je ravno dolgčas, a vse je sčasoma postalo rutina. Pogrešava obiske, družbo. Vendar se ne pritožujeva. Glede na najina leta – skupaj jih naštejeva več kot sto pe … – ojoj! Za zdaj se še kar dobro drživa; ne tarnava in se ne smiliva sama sebi. Imela sva trdne prednike. Sama mislim, da k zdravju pripomorejo zdravo življenje, preprosta hrana in gibanje. Ja, gibanje, trdo kmečko delo! In skrb za sleherni uspešni in plodeni dan. Nikoli nismo govorili o stresu, o paniki. Teh izrazov sploh nismo poznali. Življenje je bilo en sam delavnik. Narava je zelo neprizanesljiva: toča, žledolomi, poletne suše. In bolezni! Te pridejo s konjsko hitrostjo, odmikajo se po polžje. Treba se je bilo sprijazniti z raznimi nesrečami ali poškodbami. Tudi s smrtjo; koliko svojcev, znancev, sosedov smo pokopali?! Veliko smo žalovali za njimi. Ženske so bile vse leto oblečene v črnino, žalovanje na zunaj in na znotraj. Le delo in medsebojno razumevanje je bilo vodilo, da nismo obupali. Še vedno je tako.Toda danes je povsem navaden dan. Lep, spokojen zimski dan. Za nama so vsa jutranja opravila; res je, da ne vstajava zgodaj, saj se pozimi največ prihrani, če se dolgo leži; ne prižigajo se luči, ne odpirajo vrata in ne kuri se. Janez ima v »garaži« prijaznega oslička, tako, za družabnost in da ima obveznosti. Prek poletja mora s koso postrgati obronke, ki ostanejo koscem, in tako ima potem pozimi krmo za oslička. Poleti ga pase. Žival se tako naveže na človeka; nič manj se nanjo ne naveže človek! Ko mož postori vse v hlevčku, se na hitro umije in me počaka, da skupaj pozajtrkujeva in se kaj pogovoriva.Sama imam dotlej tudi dosti opravil. V kurniku je pet kokošk, ki so nenehno lačne. Sedaj ko je zunaj sneg in zmrzal, se ne morejo pasti, zato moram poskrbeti za kak zelen nadomestek. Zeljni listi, repni listi … in so hvaležne za mojo skrb, letos še vso zimo nesejo jajčka! Spomnim se, da so neke jeseni kokoši zgodaj prenehale nesti jajca. Potožila sem Janezu, a je samo skomignil z rameni. Ni ljubitelj kokoši. Pavi, da je slaba gospodinja isto kot kokoš: obe praskata stran od hiše! Kmalu za tem me je poklical.»Pridi v kozolec, se boš razveselila!« Počakal me je ob štantu s praprotjo in pomignil. »A nisi rekla, da so kure nehale nesti jajca? Sezi pod štant!«»Saj sem vedela, da še nesejo!« Vsa navdušena sem se sklonila, res je bilo videti za celo gnezdo debelih jajc! V navdušenju nisem niti pomislila … Potem sem z roko segla po jajcih – takoj sem začutila, da to niso jajca, ampak drobna repa! Tako sem bila besna, da bi mu bila repo najraje zmetala v obraz. S težavo sem se zadržala, se ugriznila v jezik; niti besede nisem spregovorila, samo šla sem. Nisem pa preslišala njegovega posmeha in zadovoljstva, da mu je šala uspela. Vedela sem, da je tudi on ne bo tako poceni odnesel!Skrbim tudi za hišnega mačka. Nenehno se prav preveč ljubeznivo mota pod nogami; tudi on zna pokazati naklonjenost in pripadnost, celo takrat, ko ni lačen!Zjutraj najprej zakurim v štedilniku, da se pogreje kava in zavre mleko za zajtrk. Zakurim tudi v krušni peči. To je hitro, ker Janez že dan prej potisne v peč suhljad in potem takoj zagori. Zdaj ko je mraz, je v peči vedno kak debel čok, debelo poleno, ki počasi tli, tudi ko zaprem ognjiščna vratca. Tako je v hiši vedno prijetno toplo. Pravim: hitro! Moram priznati, da sva svoj tempo zelo upočasnila. Ne gre več hitro! Leta pač. Le volja ostaja. Kako drugače človek gleda na starost koga drugega kot na svojo! Najpomembnejše je, da zjutraj vstaneš! Janez me počaka za mizo. Prelistava časopis; predvsem naslove. Skozi debela, zapackana očala najbrž ne vidi drobnega tiska. Le krajša si čas in spremlja moje kretnje. Priprava zajtrka je žensko opravilo. Tako je bilo vedno; moškim nikoli ni bilo častno brkljati okrog štedilnika. Iz miznice vzamem že malo suho polovico hleba in ga skupaj z nožem položim na mizo. Enkrat na teden pečem kruh. Moja peka je le en hlebec in nama zadošča. Nato pripravim belo kavo, jo posladkam in v skodeli skupaj z žlico postavim predenj. Dokler ne prinesem še svoje in ne prisedem, Janez vedno vljudno počaka. Potem si odreže kajlo kruha in ga nadrobi v kavo. Pokrižava se in si zaželiva dober tek.»Mi boš pomagala sestaviti škaf! Pa ne takoj, nekaj moram še pooblati.«»Prav, boš povedal kdaj.«»Ja, saj sem rekel, da malo pozneje.«»Samo, Janez, ko začnem klekljati, ne grem nič rada od punklja, saj veš …«»Potem pa počakaj s klekljanjem.« Z Janezom imava že dolga leta vsak svojo zimsko »obrt«. Dokler mi oči še za silo služijo, se prav sprostim ob klekljanju! Sedim ob oknu, kjer je največ svetlobe, navadno le dopoldne. Ta stara majhna okna so precej srežasta, zaledenela. Šele če dan se srež počasi odtaja in lužica steče po okenski polici. Kadar gori v peči, skozi špranje pri oknih in pod vrati nalahno piska, ko zrak vleče noter in pri tleh je kar mrzlo. Obujem si debele volnene nogavice, ki sem si jih lani napletla, da me ne zebe v noge. Vedno na zunanjo poličko nasujem pticam sončnična semena, ali pečke od jabolk, ali naredim kepo iz loja in semen. Pravim, da so pozimi tudi ptice del najine družine. Tako lepo jih je opazovati, ko se spreletavajo, in nič se ne boje, saj je okno dovolj visoko, da mačkon ne more blizu. Ko sem bila otrok, sem si s klekljanjem čez zimo prislužila za velikonočno obleko in čevlje! Sedaj skoraj vse, kar naklekljam, podarim za kakšno praznovanje. Janez je priučen kolar. Kmečki ljudje so se morali marsičesa priučiti; ni bilo denarja, da bi si vse kupili. Že od očeta se je naučil izdelovati kmečko leseno orodje in tudi leseno posodo, kot so čebri, škafi, golide. V prostoru, kjer je krušna peč, torej v hiši, saj je edini ogrevani prostor, je za vrati postavljen star skobeljnik. V predalih ima različne obliče, ki jih potrebuje, ter žage in merila. Pod klopjo pri peči je suha debela tnala, na njej poravnava žeblje in neta obroče za škafe. Na njej tudi s pomočjo klina cepi iz okroglega suhega čoka doge za škafe. Za škaf uporablja jelov les, ki je lažji in ga je tudi lažje obdelati. Vsako deščico, dogo – te so različne širine, mora pooblati malo na okroglo in tudi stranice, da se lepo stikajo na konus. Izdela tudi dve »ušesi«, ki morata biti potem postavljeni simetrično, da je ravnotežje. Uho je seveda višje od drugih dog, na sredini izvrta vsakemu luknjo, to je ročaj. Ko ima vse pripravljeno, me pokliče.»Alo, zdaj pa le pridi!« Najboljše je, da me nič ne čaka, sicer postane nemiren. Na tleh, sredi oblanja in žaganja počisti prostor in naloži doge. Jaz moram malo od tal držati železni obroč, on pa postavlja pokonci doge: najprej simetrično ušesi, nato vse drugo. Pogosto se ne izide in mora začeti znova. Včasih tudi jaz ne držim čisto pri miru in se vse sesuje kot domine. Takrat se razjezi. »Saprabolt! A bova ves dan postavljala ta škaf!?« Ko nama končno uspe, mora z ozkim obličem narediti spodaj utor, kamor potem namesti dno; najbolje iz ene široke deske, da pozneje škaf ne pušča. Potem trdno nabije oba obroča. Nazadnje zbrusi robove. Zadovoljna sem, da je natančen. Ne, ni tako preprosto narediti škafa! Vesela sem, da Janez to zna, saj kako bi prala tedensko žehto, če bi ne imela vsaj dveh škafov na voljo!?Takrat, ko si je bil privoščil šalo na moj račun s tisto repo, sem se takoj odločila, da mu vrnem iz finfarja drobiž! Ko ni videl, sem šla v kozolec in v žepu predpasnika prinesla pet ali šest repic in jih skuhala. Da je bilo videti lepše, sem dodala na krožnik žlico ocvirkov in pokrila. Poklicala sem ga h kosilu.»Ti kar pridi jest, da se ne shladi,« sem rekla in si izmislila neki opravek, da nisem bila ob njegovem presenečenju v kuhinji. Ko sem se vrnila, ga ni bilo v kuhinji; ni bilo več krožnika na mizi, tudi repe ne! Dvomim, da jo je pojedel! Tisto popoldne sva bila oba tiho. Tudi pozneje ni nihče načel teme o repi in jajcih. Tako in drugače si stari zakonski pari popestrimo dneve.Sedaj je že druga polovica zime; predpust je. Po svečnici že kaplja od streh in dan se precej podaljša. Naveličana sva zime. Sama posebno težko čakam pustne sobote pa nedelje in pusta. Takrat naju vedno obišče vaška vojska otročadi, našemljena v nemogoča bitja, ampak tako prisrčna, prepričana, da nobenega od njih ne prepoznava. Zanje vedno pripravim flancate in kakšno vrečko bonbonov. Kako se drenjajo, da bi koga ne zgrešila! Doma jim zabičajo, da ne smejo prosjačiti za denar! Vendar imam vedno pripravljene kovance enake vrednosti; kako se tem živalcam in čudnim bitjem zasvetijo oči! Zahvalijo se in potem za prvim vogalom snamejo maske, da preštejejo svoj izkupiček. Ej, srečno, radoživo otroštvo! Tudi mi smo za pusta hodili okrog kot maškarice od hiše do hiše, navadno oblečeni v kakšno mamino staro obleko ali narobe obrnjenim ponošenim suknjičem ali vrečevino in maskami iz papirja. Samo da smo lahko šli okrog! Lepo se je spominjati tistih časov in zimsko dopoldne hitreje mine!Minka M. Likar

Sindrom fibromialgije je bolezensko stanje, pri katerem je posameznik močno utrujen in občuti razširjeno bolečino v mišicah, vezeh in kitah, ki predstavljajo mehko vezivno tkivo telesa (sindrom je skupek različnih znakov, značilnih za neko bolezen). Pri tej bolezni nikoli ni vnet sklep, ampak jo uvrščamo med revmatizem mehkih tkiv. Vzrok za nastanek fibromialgije za zdaj ni znan. Čustveni pretresi, poškodbe, nalezljive bolezni, hormonske spremembe in še nekateri drugi dejavniki bi lahko bili odgovorni za njen razvoj.Kako se bolezen kaže?Fibromialgija je kronična bolezen, zmanjšuje bolnikovo zmožnost za delo, vendar pa nikoli ne povzroča gibalne invalidnosti. Bolniki občutijo razpršeno bolečino v mišicah in vezeh vsega telesa. Sprva je lahko boleč le en predel telesa (vrat, rama ipd.), šele pozneje pa se bolečina razširi tudi na druge predele. Jakost bolečine se čez dan spreminja, odvisna je od posameznikove dejavnosti, vremena, stresa, količine spanja … Bolečina je lahko pekoča, žgoča, nekateri jo občutijo kot trgajočo ali pa se pojavlja predvsem okorelost. Večina obolelih čuti bolečino določene jakosti ves čas, pri nekaterih pa je lahko tudi zelo močna. Zdravnik pri splošnem kliničnem pregledu praviloma ne odkrije posebnosti. Šele podrobnejši pregled mišičja in kitnih pripenjališč odkrije na značilnih mestih točke bolečnosti na pritisk. Prav z najdbo teh točk zdravnik pojasni mišične bolečine s fibromialgijo in lahko zagotovi, da vzrok bolečin niso nekatere druge podobne bolezni, na primer sindrom kronične utrujenosti. Značilno je, da so točke bolečnosti na pritisk navadno simetrične, torej na istih mestih na desni in levi strani telesa.Veliko ljudi s fibromialgijo se sooča tudi z motnjami razpoloženja, počutijo se potrti, zaskrbljeni, tesnobni, lahko so tudi depresivni. Težje se osredotočijo na tudi zelo preprosta miselna opravila, a se težave s koncentracijo s časom ne slabšajo, lahko celo izzvenijo. Večina obolelih ima moten spanec. Zaspijo lahko brez težav, vendar je spanec plitek, ponoči se pogosto prebujajo. Neprespanost pa seveda poslabša simptome fibromialgije. Bolnik se zbuja utrujen, telesno manj zmogljiv, tudi izčrpan. Sindromu fibromialgije so lahko pridružena tudi druga bolezenska stanja, ki so posledica neustreznega delovanja živčevja in žlez z notranjim izločanjem (sindrom kronične utrujenosti, motnje menstrualnega cikla, glavoboli, sindrom razdražljivega črevesa, sindrom preobčutljivosti na številna kemična sredstva itn.). Pojavljajo se lahko vrtoglavice, suhe oči, preobčutljivost na vonjave, glasne zvoke, močno svetlobo.Diagnostika in zdravljenjeDiagnoza fibromialgije se postavi pri osebi, ki vsaj 3 mesece občuti razpršeno bolečino v mišicah in vezeh po vsem telesu, ob pregledu pa zdravnik odkrije vsaj 11 na pritisk bolečih točk (od priporočenih 18 značilnih točk). Točke so navadno simetrične, torej na istih mestih leve in desne strani telesa. Diagnozo je torej mogoče postaviti le s kliničnim pregledom. Laboratorijske preiskave, rentgenska slikanja, biopsija odvzetega koščka mišice ne pripomorejo k diagnostiki, saj se je izkazalo, da so izvidi teh preiskav v mejah normale.Podlaga zdravljenja je, da se bolnik in svojci poučijo o bolezni, da vedo, kako se da izogniti njenemu poslabšanju. Telesna nedejavnost, pretirana telesna vadba, čustveni pretresi, poškodbe, slaba drža, neprilagojeno delovno mesto, hormonska nihanja so dejavniki, ki bolezen poslabšujejo. Zelo pomemben del zdravljenja je tudi razumevajoč odnos svojcev do obolelega s fibromialgijo, bolnik potrebuje podporo. Od zdravil se uporabljajo protibolečinska zdravila, uspavala, antidepresivi. Zdravnik lahko posamezne zelo boleče točke omrtvi z lokalnim vbrizganjem protibolečinskega zdravila (ksilokain). Izvajati je treba vaje za krepitev mišične moči in srčno-žilnega sistema. Telesna vadba naj bo na začetku zmerna, priporočeno je plavanje, kolesarjenje, sprehodi. Ustreznih vaj za izboljšanje telesne drže lahko bolnika nauči tudi fizioterapevt, koristne so tudi masaže. V pomoč so tudi vadbe za sproščanje mišične napetosti in tesnobe (meditacija, joga itn.).Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Pečena jabolkaSestavine (za 4 osebe): 4 večja, ne presladka jabolka, 20 g mandljev, 30 g orehovih jedrc, 1 obilna žlica medu, sok ½ limone, 1/4 poravnane žličke mletega cimeta, 200 ml sladke smetaneJabolka prerežemo na dva neenaka dela – večji spodnji in manjši zgornji del, pokrovček s pecljem. Spodnjim delom izdolbemo sredico in pri tem pazimo, da ne preluknjamo dna. Mandlje in orehe na grobo nasekljamo ter ji zmešamo z medom, limonovim sokom in cimetom. Z mešanico nadevamo izdolbena jabolka, jih pokrijemo s pokrovčki in jim z vilicami nekajkrat prebodemo lupino. Zložimo jih v pekač, obložen s papirjem za peko. Pečemo jih v pečici, segreti na 180 stopinj, približno 20 minut.Stepemo sladko smetano in z njo nadevamo ohlajena, a še topla pečena jabolka ter jih ponudimo.Čokoladni zavitekSestavine: 250 g kvašenega listnatega testa; za čokoladni nadev: 300 g temne čokolade, 2 rumenjaka, 50 g mletih orehov, 100 ml sladke smetane; za vaniljevo kremo: 250 ml hladne vode, 120 g kremina (prašek za vaniljevo kremo), 20 ml rumaNaredimo čokoladni nadev: Sladko smetano zavremo in prilijemo čokoladi. Dobro premešamo, da se vsa čokolada raztopi. Dodamo orehe in rumenjaka ter dobro premešamo.Naredimo vaniljevo kremo: Vodo, rum in kremin gladko razmešamo. Kvašeno testo razvaljamo v obliki pravokotnika. Na sredino testa najprej v širini 8 cm nabrizgamo plast vaniljeve kreme, na kremo pa še čokoladni nadev. Robove testa premažemo s stepenim jajcem in zavijemo čez nadev. Na koncih stisnemo, da se testo sprime. Zavitek obrnemo in prenesemo na pomaščen pekač. Premažemo s stepenim jajcem in pečemo od 25 do 30 minut v pečici, segreti na 200 stopinj.Bananin narastekSestavine: 1/8 l mleka, 3 jajca, 3 žlice sladkorja, 3 srednje velike zrele banane, 3 žlice jedilnega škroba Gustin, 2 žlici sladkorja; in še: maščoba in sladkor za pekačMleko zavremo in ohladimo. Kremasto stepemo 3 rumenjake in 3 žlice sladkorja ter počasi prilivamo mleko. Olupimo 3 srednje velike banane, jih zmečkamo v kašo in vmešamo v kremo. Po vrhu presejemo 3 žlice jedilnega škroba in premešamo. Nato stepemo trd sneg iz 3 beljakov, postopoma dodamo 2 žlici sladkorja in stepamo še približno 1 minuto. Beljakov sneg previdno vmešamo v bananino kremo.Namastimo velik pekač za narastke, ga potresemo s sladkorjem in zlijemo vanj zmes tako, da sega približno 2 cm pod robom. Pekač postavimo na srednjo rešetko v pečico, segreto na 200 stopinj. Pečemo ga približno 40 minut.Krompirjevi žepki z brusnicamiSestavine: 500 g pretlačenega krompirja, 1 dl vode, 100 g masla, 150 g moke, 2 jajci, 100 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, limonova lupinica, 100 g vloženih brusnic, jajce za premaz, sol, čokoladni ostružkiVodo in maslo zavremo, dodamo moko in kuhamo toliko časa, da se masa ne prijema več posode, ohlajamo. Med ohlajanjem primešamo jajci, pretlačeni krompir, kristalni in vaniljev sladkor in limonovo lupinico.Pripravljeno testo razvaljamo 1 cm na debelo in izrežemo kroge s premerom od 8 do 10 cm. Robove krogov namažemo z razžvrkljanim jajcem, v sredino vsakega položimo žličko vloženih brusnic, kroge prepognemo in robove žepkov utrdimo z vilicami.Žepke stresemo v nekoliko osoljeno vrelo vodo. Ko priplavamo na površje, jih s penovko poberemo, dobro odcedimo, takoj razdelimo na krožnike ter potresemo z vloženimi brusnicami in čokoladnimi ostružki.

V evropski kuhinji je nepogrešljiv del holandske in berneške omake. Znanih je več različic priprave te bogate aromatične omake, ki je značilna omaka francoske kuhinje. Pripravimo lahko tudi sočna piščančja bedrca s hrustljavo skorjico in štrukeljce za juho s pehtranom. Zdaj ko še ni svežega pehtrana, lahko sežemo ponj v zamrzovalnik – zagotovo ga je še kaj ostalo!Berneška omakaSestavine: 2 šalotki, 1 šopek svežega (ali zamrznjenega) pehtrana, 5 cl suhega belega vina, 5 cl belega vinskega kisa, 2 rumenjaka, 80 g masla, ščepec soli in belega popraŠalotki olupimo in ju na drobno nasekljamo, drobno nasekljamo tudi polovico pehtrana in oboje stresemo v kozico iz nerjavečega jekla skupaj z vinskim kisom in vinom. Pustimo, naj malo vre na šibkem ognju, da se zgosti toliko, da dobimo za žlico tekočine.Odstavimo z ognja, dodamo 2 žlici mrzle vode in potem rumenjaka. Stepemo z metlico in nekoliko pokuhamo na šibkem ognju ali v vodni kopeli. Stepamo toliko časa, da sta rumenjaka dobro zmešana.Kozico odstavimo z ognja in dodamo maslo v koščkih, ves čas stepamo. Posolimo in popopramo. Začinimo s preostalim drobno nasekljanim pehtranom, ga zamešamo in omako takoj ponudimo.Pehtranovi štrukeljci za juhoSestavine (za testo): 200 g moke, 2 jajci (1 jajce je za namaz); za nadev: 2 jajci, sol, poper, 1 žlica kisle smetane, 20 g maščobe, 3 vejice posušenega ali zamrznjenega pehtranaZamesimo rezančno testo, dobro ga zgnetemo in pustimo počivati pol ure. Razvaljamo ga v tanko testeno krpo, pokapamo s stepenim jajcem in z njim dobro premažemo vso površino.Pripravimo nadev: Na maščobi rahlo prepražimo jajci, ju potresemo po testu in dodamo na pehtran. Preden testo zavijemo v kuhinjsko krpo, jo navlažimo in potresemo s presejanimi drobtinami. Testo zvijemo v majhen štrukelj in ga kuhamo v kuhinjskem prtiču 20 minut. Prtič nato odvijemo in narežemo štrukeljce. Še tople damo v juho in jo hitro ponudimo.Piščančja bedrca s pehtranomSestavine: 8 piščančjih bedrc, 2 žlici gorčice z grobo mletimi gorčičnimi semeni, pehtran po okusu (svež, posušen ali zamrznjen), mleti beli poper, česen v prahu, mleti rožmarin, 1 ščepec soli, 1 žlica jabolčnega kisa, ekstra deviško oljčno oljePiščančja bedrca operemo in osušimo. V večjo skledo damo gorčico, dodamo piščančja bedrca in eno za drugim dobro natremo, da se gorčica razporedi po vsej površini. Dodamo česen, rožmarin, malo belega popra in na koncu še pehtran. Kose piščanca znova natremo, da se začimbe enakomerno porazdelijo po njih. Na koncu jih navlažimo z jabolčnim kisom in še malo natremo. Skledo pokrijemo s folijo za ohranjanje svežine in pustimo, da se marinirajo vsaj 90 minut.Potem prestavimo bedrca v pekač, prekrit s papirjem za peko. Malo jih še posolimo in pokapamo z oljčnim oljem. Pečico segrejemo na 200 stopinj in bedrca pečemo od 50 do 60 minut, na polovici peke jih obrnemo. Ko postanejo lepo zapečena, jih vzamemo iz pečice.Ponudimo jih z zelenjavo ali pečenim krompirjem.

Menopavza je zadnja menstruacija, ki jo določimo za nazaj, ko menstrualna krvavitev izostane več kot leto dni. Konča se obdobje plodnosti in nastopi novo obdobje po menopavzi, v katerem ženske ob podaljševanju življenjske dobe preživijo kar tretjino svojega življenja.Menopavza je trajno prenehanje menstruacije in je večinoma izid postopnega naravnega prenehanja delovanja jajčnikov v obdobju, ki se imenuje klimakterij. Obdobje klimakterija, ki traja 5 do 10 let okoli menopavze, delimo na predmenopavzo, ki je dejansko obdobje od urejene menstruacije do mene, obmenopavzo, ki obsega več let pred zadnjo menstruacijo in po njej – menstruacije postanejo neredne in lahko se začnejo navali vročine – menopavzo, ki je zadnja menstruacija, ter pomenopavzo, ki traja od zadnje menstruacije do konca življenja.Težave v menopavziNaravna menopavza lahko nastopi že po 40. letu starosti, v povprečju pa ženske menstruacijo izgubijo pri 52 letih. O prezgodnji menopavzi govorimo, če nastopi pred 40. letom, o zgodnji, če nastopi pred 45. letom, iatrogena menopavza pa je povzročena z ginekološkimi posegi (odstranitev jajčnikov). Pri naravnem poteku v klimakteričnem obdobju postopno usiha delovanje jajčnikov, kar lahko traja tudi nekaj let. Pri tem nastaja v jajčnikih vedno manj ženskih (estrogenov in progesterona) in moških (testosterona) spolnih hormonov. Ker je to naravni proces, se organizem na spremenjeno stanje odzove tako, da druga tkiva in organi prevzamejo vlogo izločanja teh hormonov. Kako dobro to izločanje deluje, pa je odvisno od telesne in duševne pripravljenosti ženske, njenih odzivov na stres, od genetske zasnove, prehrane in psiholoških dejavnikov.Za menopavzo so značilne motnje menstruacijskega cikla. Najprej se dolžina cikla skrajša za nekaj dni, nato se lahko podaljšuje. Krvavitve lahko postanejo močnejše ali šibkejše, daljše ali krajše, pri nekaterih ženskah pa menopavza nastopi naenkrat, brez teh sprememb. Plodnost v tem obdobju sprememb sicer upada, zanositev pa je še vedno mogoča, zato je preprečevanje neželene nosečnosti potrebno še leto dni po menopavzi. Pojavijo se tudi znaki neravnovesja hormonov. Najbolj znani so oblivi vročine (navali krvi predvsem v glavo in vrat z rdečico in vročico), nočno znojenje, vrtoglavica, nespečnost, glavobol, utrujenost, razbijanje srca, tiščanje pri srcu, bolečine v želodcu, motnje razpoloženja in koncentracije ter manjša želja po spolnih odnosih. Med pozne težave sodijo suha koža, izpadanje las, bolečine v kosteh in sklepih, suha nožnica in bolečine ob spolnih odnosih. Manj spolnih hormonov pa posredno vpliva tudi na druge hormone v telesu oziroma na njihovo izločanje. Tako je v tem obdobju lahko moteno tudi delovanje ščitnice, zvišajo se vrednosti krvnega tlaka in holesterola v krvi, poveča se tveganje za aterosklerozo. Zmanjšana vsebnost estrogena tako dolgoročno povečuje tveganje za nastanek osteoporoze in srčno-žilnih bolezni. Če smo ženske do menopavze s svojimi spolnimi hormoni zaščitene pred boleznimi srca in ožilja, se že nekaj let po menopavzi pri tveganjih povsem približamo moškim.Kako si lahko pomagate same?Priporočljiva je uravnotežena prehrana s polnovrednimi živili, zelenjavo in sadjem ter redni obroki. Pri tem dajte prednost uživanju živil, ki vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene). Mednje sodijo soja in sojini izdelki, lan, oreščki, ovseni kosmiči, pšenica, jabolka. Zaužiti je treba dovolj vitaminov in mineralov, zelo pomembna je redna telesna dejavnost, prilagojena sposobnostim. Gotovo pomaga dovolj spanja, nadledvična žleza, ki je ključna pri tako imenovani življenjski energiji, se najbolj obnavlja po polnoči, zato je priporočljivo leči k počitku do desete ure zvečer. Pomembna je opustitev kajenja, saj kajenje zmanjšuje delovanje žlez, ki izločajo spolne hormone in pospešuje razgradnjo spolnih hormonov. Omejiti je treba uživanje prečiščenih ogljikovih hidratov (sladkor, bela moka), alkohola in kofeina (ta splavlja kalcij iz kosti, priporočeni sta do dve skodelici na dan). Ključna je tudi skrb za dobro duševno počutje, zadovoljstvo in osebno srečo. Pri izraženih klimakteričnih simptomih pri prezgodnji, zgodnji in iatrogeni menopavzi je smiselno zdravljenje s hormoni. Hormonsko terapijo predpiše ginekolog, a ni primerna za vsako žensko: ima nekatere omejitve ter zahteva redno spremljanje in dodatne preiskave.Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine