Moč ognja in vode na veliko soboto

1 aprila, 2021
0
0

Sobota je zadnji dan velikonočnega tridnevja: četrtek kot dan zadnje večerje, v kateri je Kristus zbral okoli sebe učence in izpovedal svojo slutnjo, da ga bo nekdo izmed njih izdal, petek Kristusove smrti na križu, sobota čaščenja Božjega groba. Potem sledi vrhunec praznovanja na velikonočno nedeljo, ko se praznuje Jezusovo vstajenje od mrtvih. Sobota je zato dan, prežet z obredjem, ki se je globoko zakoreninilo in še posebno na podeželju prepletlo z raznimi šegami in navadami, kdaj pa tudi vražami. Tako je tudi s sobotnima blagoslovoma ognja in vode.

V soboto zvečer se zvonovi, ki so bili od četrtka »zavezani« in so »odleteli v Rim na božjo pot«, znova oglasijo in napovedujejo slavljenje Kristusovega vstajenja.

V mraku zagori novi ogenj

Blagoslov novega ognja sega v davno preteklost, izpričan je bil že v  osmem stoletju. Blagoslov novega ognja pomeni očiščenje in prerojenje, Kristusa pa simbolizira tudi velikonočna sveča, prižgana pozneje v svetem ognju.

Takole je torej po piscu in etnologu Metodu Turnšku potekal blagoslov novega ognja: »Duhovnik, obdan z bogoslužnim spremstvom, je ukresal pred cerkvijo iskro iz kamna, zanetil ogenj in ga blagoslovil. Nato je blagoslovil še pet kadilnih zrnc, s katerimi je pozneje v spomin na petero ran vstalega Zveličarja okrasil velikonočno svečo. Medtem je v cerkvi pogasil vsa svetila. S trirogeljnim svečnikom v roki se je duhovnik v slovesni procesiji napotil v temno cerkev, ker je po vmesnih obredih z velikonočno svečo prižgal večno luč in druga svetila v cerkvi.« V soboto zvečer sledi blagoslov krstne vode z bogatim, dramatičnim obredom.

Pred cerkvijo je bil že pripravljen kup lesa, otroci so ga nabrali zadnje dni, ko so pred cerkev nanosili stare lesene predmete, jih s  truščem razbijali in tako »strašili boga« – to je bil v resnici spomin na vpitje ljudi ob sojenju Jezusu Kristusu. 

Prižiganje novega ognja ima v sebi tudi poganske usedline: sprva je bilo posvečeno praznovanju pomladi, s krščanstvom pa se je njegova simbolika spremenila. Prvotna šega je še bolj opazna v kurjenju velikonočnih, ekvinokcijskih ognjev na hribčkih v soboto zvečer, ki so, meni etnolog Damjan J. Ovsec, prekrili pogansko čaščenje sonca ob »novem letu« in predstavljajo Kristusa, ki je kot »luč sveta« premagal satana, »Kneza teme«.

Pot pod noge z gorečo kresilno gobo

Blagoslova so se udeležili otroci, navadno so bili to dečki, če teh ni bilo v družini, pa tudi dekleta. Vsak od otrok je imel pripravljeno kresilno gobo, ki jo je vrtel na koncu žice in jo pripravil že nekaj dni prej, zato da bi z njo prenesel blagoslovljeni ogenj domov. »Že ogenj sam se nam je zdel svet in čudovit,« piše Janez Oražem v spominih na svoja otroška leta na Blokah. »Iz kremena je bil ukresan in svete stvari iz cerkve so izgorevale v njem. Temu in onemu je bilo to kar dovolj! Preden se je začel blagoslov, je podtaknil gobo v žerjavico. Komaj se je vnela, je brž stekel domov, da bo več pirhov, ker bo prvi prišel z ognjem v vas. Pri blagoslovu se res nismo držali pobožno, a ko smo imeli blagoslovljeni ogenj v gobah, smo vendar nekako čutili, da nosimo nekaj svetega. Skrbno smo pazili, da ne bi izgubili kakšnega koščka gobe. Če nam je kateri le odpadel, smo ga vrgli na bližnjo ozimino, kot so nas bile naučile matere in tete, ki take stvari najbolj vedo in hranijo iz roda v rod. In ko smo prišli v vas! Preizkušali smo se, kateri bo prej, da bo več blagoslova pri hiši in pirhov v žepu, kajti sveti ogenj je dragocena stvar in vsaka gospodinja ti da zanj vsaj en pirh, če ne celo dva …«

Maksim Gaspari: Strašenje boga (vir: Knjižnica Mirana jarca Novo mesto) Maksim Gaspari: Strašenje boga (vir: Knjižnica Mirana jarca Novo mesto)

To raznašanje svetega ognja je menda potekalo nadvse dramatično, saj so se otroci z vikom in krikom zagnali proti gorečemu kupu in morali so biti dovolj spretni, saj je bil ogenj v trenutku razbrskan. Potem so hiteli z gorečimi kresilnimi gobami domov:  dali so jo materi, ki je z njim prižgala povsem nov ogenj na domačem ognjišču, ki naj bi, tako pravi Niko Kuret, hišo varoval požara. Marsikateremu ognju so bili priloženi še ostanki cvetne butare iz prejšnjega leta. Žegen, ki so ga tega dne pripravljali, se je namreč smel kuhati samo na njem.

Ogenj so potem raznašali različno: ponekod cerkovnik, drugod fantiči po hišah. Spretni so si že prej narezali kresilno gobo, tako da so jo pri vsaki hiši odškrtnili košček. Kdor je prvi prinesel ogenj k hiši, ta je smel priti na velikonočno nedeljo po pirhe in pomarančo.

Kaplje blagoslova domačiji

Velika sobota je tudi dan, ko duhovniki, kot rečeno, blagoslovijo vodo. Voda ne le v krščanstvu pač pa tudi v drugih verstvih simbolizira čistost in očiščevanje, je simbol blagoslova, ki omogoča življenje, tudi zato velja za sveto. Prav zato se uporablja pri obrednem umivanju, saj odplakne vse prekrške in nečistočo. Nekoč, že davno tega, so ljudje zajemali  blagoslovljeno vodo skupaj s krstnim oljem v posodice in jih nosili domov, uporabljali so jo ob krstu, smrti, ko so kupovali živino ali so odhajali fantje k vojakom. Z njo pa so tudi kropili hiše, vinograde, polje in pridelek.  

Ta navada se z leti ni prav nič spremenila, saj vaščani še danes marsikje na  veliko soboto kropijo notranjost hiše, gospodarska poslopja, polja z žegnano vodo. K tej navadi sodi še ena lepa: ljudje so nekdaj nesli s seboj doma narejene križce, ki so jih sadili v njive, poškropili z blagoslovljeno vodo in pomolili ob njih. Ponekod so pribijali križce iz blagoslovljenih lesk na hišo, gospodarska poslopja, med kropljenjem so molili rožni venec.  Navada pa se je začela že davno tega, poročajo etnologi, izgubljati.

Ko zazvoni, ima voda posebne moči

Tisti trenutek, ko napolni pokrajino pozvanjanje zvonov, ima to posebno moč, ki se prenese tudi na vodo. V zvezi z njo pa so se, zanimivo,  v vero vpletle tudi vraže, ki nimajo kaj veliko s sobotnim velikonočnim bogoslužjem. Etnolog Niko Kuret, ta veliki zapisovalec naših šeg in navad, pravi, da so ljudje v zvezi s čudežno močjo velikonočne vode verjeli v marsikaj. Šege, pravi, so se deloma prekrile s poganskim bogoslužjem ob nekdanjem novem letu – zdajšnjem začetku pomladi, zato so se ljudje, ko so v soboto znova zaslišali zvonove, vrgli na tla ali pa hiteli umivati.

 Marsikje so taki vodi pripisovali prerojevalne učinke: da lepša, zboljšuje vid, preganja lišaj, deluje proti pegam in drugim kožnim nevšečnostim. Tako so ženske tedaj marsikje hitele natakat vodo iz vodnjakov, da bi se polepšale. Še preden je odzvonilo, so se ponekod ljudje hiteli umivati v tekoči vodi, da bi se oprali greha ali da bi ostali zdravi. Ponekod so menili, da se je  treba umiti zato, da si izmijejo grehe,  veliko več pa zato, da bodo lepi in bo koža gladka, brez madežev.  V nekaterih delih Slovenije so postavljale gospodinje na soboto škafe z vodo pred hišo, da se je lahko ob zvonjenju umil vsakdo, ki je šel mimo.

Veliko je še tega, kar sestavlja bogato velikonočno obredje, s katerim je bil nekdaj še veliko bolj kot dandanes prežet življenjski ritem delavnika in praznovanj človeka – posebno na deželi. Tudi dogajanje na veliko soboto s tem še zdaleč ni končano. Omenjena blagoslova sta le njegov del, ki se skupaj z drugimi obredji zaokroža v celoto velikonočnega praznovanja.