Vreme Naročite se
Zgodba o o ljubezni in veliki noči
Še zadnja zgodba z velikonočnega literarnega natečaja. Naj vam lepo dopolni praznične dni.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 2. april 2021 ob 13:00

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Tole ljubezensko zgodbo sem prihranila, da z njo sklenemo objavljanje prispevkov z velikonočnega literarnega natečaja. Zdi se mi lepa, posebna in – nekoliko presenetljiva. V prvem delu je namreč zelo realistična, to daje slutiti, da je zamisel zanjo vzeta iz resničnega vaškega življenja v povojnem času. Toda potem se zgodba nenadoma spremeni, razcveti, postane presenetljivo poetična, prelije se v sanje, upanje, šepet. Poglejte, kako se začne pripoved spreminjati na mestu, kjer dobi dekle šopek in se odloči, da bo fanta odpeljala na skrivnostno mesto. Avtorici uspe krasno ujeti ozračje trenutka in zgodbi vdahniti občutje pomladi in velike noči, novega življenja …
V. K.

Lujza in Lujz

Bila sta sovaščana, doma vsak na drugem bregu potoka. Lujz je s starejšim bratom in sestrama živel na mali domači kmetiji. Skupaj z bratom sta golcarila in koparila po zgornjih državnih gozdovih. V življenju se je ravnal po reku: Najprej štalica, potem kravica. Če bi se ne bila začela druga svetovna vojna, bi bil cilj dosegel. Brat bi zagospodaril na domačiji. Zaradi slabega zdravja – to je bila posledica težkega, zahtevnega dela v gozdu – se je nekako izognil obvezni poti v partizane. A moral je na Tolminsko na veliko, odročno posestvo za pomoč pri delu na kmetiji. Tudi ženitev se je odmaknila.

Zadnje leto vojne je bilo, primanjkovalo je živil. Na domačiji, kjer je služil, jim je zmanjkalo soli za gospodinjstvo. S pretvezo, da jo prinese s Kranjskega, je dobil prepustnico in – seveda se ni več vrnil. Zato se je skrival pred novo oblastjo do konca vojne.

V zadnji aprilski hajki so vlasovci* kruto umorili njegovega nič krivega brata in obe sestri, ki so bili doma. Hiša je ostala prazna. Nova oblast je sporočila: če ne bo v hiši nihče živel, bodo vanjo naselili druge ljudi. Vrnil se je domov, prestrašen, sam in žalosten.

Lujza je bila iz številne družine s sedmimi dekleti in štirimi fanti. Njen dekliški priimek se je izgubil, saj so trije fantje umrli še kot otroci, najmlajši je ob koncu vojne emigriral čez lužo in se tam smrtno ponesrečil na gradbišču.

Med vojno je bila Lujza zaposlena v delavski menzi v mestu. Kot mladoletna je imela od prej že kar nekaj izkušenj s služenjem kruha v svetu, čeprav ne tako daleč od doma. Pri bogatejših družinah je služila kot pestunja, gospodinjska pomočnica … Zaslužka resda ni bilo, a nabirala si je življenjske izkušnje, prakso, ki vsakemu dekletu pomaga, ko začne samostojno gospodinjstvo. Na tihem si je želela, da bi postala učiteljica, vendar si je ni upala nikoli izreči na glas. Doma je bila številna družina, na domačiji ni manjkalo lačnih ust. Ročno obdelovanje njiv in polja ni prinašalo obilja. Primanjkovalo je kruha. Otroci so morali zgodaj z doma.

Tudi v mestu je primanjkovalo živeža, predvsem mesa, in v menzi so bile kuharice prisiljene, da so se kar najbolje znašle s tem, kar je bilo na voljo. A moke je bilo dovolj in delavcem so pripravljale predvsem nasitne močnate obroke.

Tisto leto, ko se je bratomorna agonija umaknila, pritajila v zaledje, je globoko v sebi vsak preživeli zelo močno doživljal novi čas in spremembe. Čustva so bila zatrta, mnoge besede so morale ostati neizrečene. Vsi so nosili v sebi strah iz preteklosti in – hrepenenje po miru, prijateljstvu.

Lujz si je tisto pomlad s prihranjenim denarjem kupil rabljeno kolo in se z njim prvič odpeljal po makadamu v mesto, več deset kilometrov daleč. K svojemu dekletu, prav za veliko noč! Ni bilo telefonske povezave, ni ji mogel sporočiti, da jo bo obiskal, a vedel je, kje jo lahko najde. Nadel si je edini zakmašni gvant, si očistil čevlje, vtaknil v žep suknjiča nekaj bankovcev in nekaj suhih hruševih krhljev za popotnico.

Dolga in naporna je bila pot do mesta! Ceste so bile razdrapane, polne jam, gramoza, prahu in večinoma prazne. A ljubezen premaga mnoge, tudi fizične ovire! Koliko si imata povedati, povprašati, se dogovoriti! Kako dolgo se že nista videla!

Pozno popoldne je Lujz prispel do predmestja. V zraku je bilo čutiti praznično razpoloženje. Presenetil ga je otroški živžav, kajti v domači vasici je bilo zelo tihotno in žalostno. Gospodinje so pometale dvorišča, veže, pomivale okna. Ljudje so hiteli sem in tja po opravkih, dasi ni bilo slišati sproščenega smeha. Lujz je bil močno utrujen. Ustavil se je pri obcestni točilnici, si naročil brizganec in si malo odpočil.

Na vogalu hiše je na pločniku na volneni odeji sedela ženica. Prodajala je z vrvico zvezane šopke pomladnega cvetja. Velikonočnice, narcise, mačice, božje drevce, razcvetele telohe in vmes malo pušpana, zelenja. Lujz je bil kmečki človek in kmečki ljudje niso bili vajeni takšnih pozornosti. Kupovali so le najnujnejše stvari. A ko je že zapeljal mimo potovke, je stopil s kolesa, se za hip zamislil in se vrnil k njej.

»Dober dan,« je pozdravil, ni vedel, kako naj jo nagovori.

»Dober dan, tovariš,« mu je odzdravila zgubana ženica redkih zob in ga prodorno pogledala. 'Tovariš'; to se mu je zataknilo v zavesti. »Dobro dobro, pač nisi tovariš, nič zato! Vedela sem, da se boš vrnil! Vzel boš tale največji pušeljc, vem,« je gostobesedila kot s starim znancem. »Ne poznam te, a iz oči ti berem, da si prišel od daleč k nekomu, ki ti veliko pomeni. Ima prav?«

Lujzu beseda ni hotela iz ust. Že je tipal za denarnico. »Le počasi, fant, saj ne gori voda. Če smo preživeli vse hudo ... no, ne bom govorila. Z biciklom si, kam boš dal rože? Saj jih ne moreš držati v roki, ko se voziš!« Seveda ni pomislil na to. Mislil je le na to, da bo rože podaril Lujzi in jo presenetil. »Čakaj! Kateri pušeljc ti je torej najbolj všeč?«

Pokazal je na šopek, ki ga mu je ženica že prej ponudila. »Prav, dala ga bom v škrnicelj, na vrhu bova zvezala z vrvico in obesil ga boš na belavnice.« Urno je vse sama postorila. »In kam si namenjen, če nisem preveč radovedna?«

Dotlej je samo prikimaval. Ker je bil vprašan, se je zdrznil, zmedel.

»Ja, saj vem, da k punci! Iz oči ti berem!«

»Koliko?« je pomignil na obešeno »darilo«. Pustil je ženici drobiž, se pozabil zahvaliti, posloviti in ves srečen pritisnil na pedala.

Kolo je prislonil k steni ropotarnice v bližini stare dolge stavbe menze. Otresel si je prah s hlačnic, si s koščkom glavnika počesal od potu zlepljene lase, vzel zavezano vrečko in se ves vzhičen odpravil do sprejemnice. Res je že pri vratih srečal debelušno predstojnico, ki ga je prijazno sprejela. V nekaj stavkih ji je vse razložil.

»A, seveda, že vem, katera je,« je rekla. Poklicala je Lujzo iz kuhinje, kjer so zaposleni pripravljali velikonočno okrasitev lokala in male priboljške, potičke, pirhe … za svoje goste, dasi je bila menza ob nedeljah uradno zaprta. Povedala ji je, da jo nekdo čaka zunaj. Lujza je sprva obstala na mestu. Nato je kot najstnica zardela in ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da jo je Lujz obiskal že za veliko noč! Odvezala si je delovni predpasnik ter pohitela obiskovalcu naproti! V očeh so se ji nabirale solze sreče.

Srečanje je bilo tako nenadno, vendar tako težko pričakovano, da je obema zmanjkalo besed. Krčevito sta se objela in tako, z zaprtimi očmi, stala sredi praznega prostora, ki se ga dolgo nista niti zavedala.

»Tole sem ti prinesel …« se je Lujz končno ovedel iz omame in ji potisnil v roke še vedno zavezan papirnati omot.

»Zame? Ah, Lujz?!« Odvila je omot. »Ah, Lujz, zakaj zapravljaš!?« Bila je fraza, nekaj je morala reči. Potem ga je povedla v jedilnico. Predstojnica ji je dovolila, da lahko kljub zaprti kuhinji gostu postreže s hrano.

Bil je sit in ne več tako utrujen. Ves čas sta se pogovarjala o preteklosti, še bolj o skupni prihodnosti. Vmes so bila vsa vojna leta, izgubljen čas njunega življenja! Bila sta že skoraj v zrelih letih.

»Nekam bi te rada peljala,« mu je rekla potem in ga prijela za roko. V njem je vzdrhtelo, zahrepenelo. Oči so se mu zaiskrile.

»Pridi!« je rekla.

Z roko v roki sta odšla ven, po dolgem hodniku, čez nekaj stopnic, čez arkade, prek peščenega dvorišča. V zraku je že dehtela pomlad in v drevju so se v parih spreletavale in čebljale mestne ptice. Golobi na strehah so grulili svoje oguljene, glasne napeve in se prerivali. Šla sta naprej po potki. Njuni koraki so bili lahkotni, ubrani, skoraj kot bi se ne dotikala tal. Še vedno z roko v roki. Pod nogami je rahlo šumel droben pesek.

»Kam me pelje? Morda mi pokaže svojo sobico, morda …« je ugibal Lujz. In si goreče želel, da bi bilo njegovo ugibanje pravilno! Ona je kar molčala, polna vseh srečnih občutkov nenadejanega srečanja. S pogledi globoko v oči, polna zaupanja v ta srečni trenutek. In v prihodnost, v čas, ki sta ga že dolgo načrtovala skupaj.

Ustavila sta se pred temnimi vrati stare nizke stavbe.

»Pridi,« je spet zašepetala Lujza, »pridi z menoj.« Počasi je pritisnila na kljuko ter odrinila težka hrastova vrata v temno, tiho notranjost. A tam spredaj so gorele sveče, dišalo je po kadilu. Lujzu se je za hip ustavil korak. Pripeljala ga je v njihovo bližnjo kapelo! On pa je mislil …

»Veš, Lujz, zaobljubila sem se: če bova preživela leta vojne, bom tukaj v zahvalo nekaj darovala. Nekaj, kar … kar mi veliko pomeni!« je šepetala. Bolj slutila kot videla je njegov razočarani pogled. Stopila je korak naprej, se priklonila. V kropilniku je bilo komaj kaj blagoslovljene vode. Lujza je z desnico potipala po njej, se pokrižala in nato blagoslovila še njega: na čelo, drhteč dotik na njegove ustnice, na prsi.

»Amen,« je kot v sanjah zašepetala, zazrta globoko v notranjost. »Veš, vsakokrat, ko je bilo nevarno, ko so hrumeli avioni in tulile sirene, in sem se bala tudi zate, sem si obljubila, da bom nekaj poklonila Mariji na oltar. Nekaj, kar …« Zganila se je in na mali stranski oltarček z vsem spoštovanjem položila šopek rož, ki ji ga je podaril fant. »Tako, zdaj sem svojo obljubo izpolnila. Upam, da me razumeš in nisi jezen. Obljubim ti, vse ti bom povrnila, ko bo prišel najin čas! Verjemi! In tako sem srečna! Najraje bi se že danes odpeljala s teboj nazaj.« Zmanjkovalo ji je besed.

Lujz pa je še vedno nestrpno čakal na njen prvi pravi poljub!

Ni čakal zaman. Maja tistega leta sta se poročila in navdihnila novo življenje v njegovem opustošenem domu. Spočetka je marsičesa primanjkovalo. Le ljubezni je bilo veliko!

Minka M. Likar

* vlasovci – Rusi, ki so med drugo svetovno vojno sodelovali z nacisti.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 17. May 2021 at 22:56

0 ogledov

Sacherjeva rulada
V knjigi novi knjigi z naslovom # sladice, v kateri so izbrani najboljši recepti naših blogerjev, so tudi ti z bloga Midva kuhava. Pod tem imenom sta postala prepoznavna kulinarična blogerja Tjaša Vede in Blaž Mikuljan, »s kulinariko obseden par, ki nikoli ni daleč od kuhalnice in fotoaparata«.  Pred šestimi leti sta se odločila, da svoje kuharske zamisli začneta objavljati na spletu, in tako je nastal kulinarični blog Midvakuhava.si. Na blogu  sta doslej objavila  že skoraj 800 »unikatnih in kreativnih receptov, ki jih odlikujeta natančen postopek priprave in hudomušen pristop«.  V knjigi boste našli njune recepte za bananov kruh s kokosom, borovničevo torto Ombre, kolač sreče, pinco in še marsikaj. Tudi tale Sacherjeva rulada je njuna. Sacherjeva rulada Ko se ti zalušta sočne čokoladne torte z marmelado, moraš običajno skočiti v kočijo in odpeketati vse do Dunaja. Tam namreč stoji hotel Sacher, ki se ponaša z legendarno torto. Ker sva midva pogosto na tesnem s časom, sva na neprestanem lovu za časovno učinkovitimi recepti in tako je pri ubiranju bližnjice do Sacherjeve torte nastala ta rulada. Sestavine za biskvit: 150 g sladkorja, 6 jajc, 200 g jedilne čokolade, 150 g moke, 150 g masla; in še: marelična marmelada; za preliv: 150 g jedilne čokolade, 100 ml sladke smetane Najprej prepričaj pečico, da se segreje na 180 stopinj. Maslo in čokolado raztopi nad soparo do žametne zmesi. Jajca loči in rumenjake stepi s sladkorjem, beljake pa prebutaj v čvrst sneg. Rumenjakom dodaj stopljeno čokolado in zraven stresi moko. Na koncu s spatulo nežno vmešaj še sneg iz beljakov. Maso vlij v pekač, obložen s papirjem za peko. Pekač potisni v peke željno pečico za 1 do 15 minut. Počakaj minutko, da biskvit pride k sebi, nato po njem na debelo namaži marelično marmelado in ga tesno zvij. Rulada naj se popolnoma ohladi na sobni temperaturi, nato pa le v hladilnik z njo. Smetano zavri in prelij čez nalomljeno čokolado. Premešaj do homogene čokoladne zmesi, s katero premažeš rulado. Dobljeno deblo odrolaj nazaj v hladilnik, kjer naj pridno čaka 2 uri. Zdaj si verjetno ne moreš več pomagati, zato kar pograbi mačeto in si odsekaj en debel kos  rulade. Ne pozabi na kepo stepene smetane! Bogat biskvit in drzna marmelada se združita v simfonijo okusov, vredno dunajskega prestižnega hotela. Izbrane recepte slovenskih kulinarilnih blogerjev najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/sladice

Thu, 13. May 2021 at 22:19

174 ogledov

Rabarbara ni le za kompot
Vsakokrat naberemo le toliko stebel rabarbare, kolikor jih potrebujemo, in jih čim prej porabimo. Rabarbare ne uporabljamo le za kompote, pač pa tudi za razne sladice, kot nadev za pite, soufflé, sadne kupe, iz nje lahko vkuhavamo marmelade ali sokove. Velja pa le nekaj previdnosti: rabarbara je zelo zdrava, v njej je veliko vitaminov in mineralov, vendar vsebuje tudi veliko oksalne kisline, zato bodite pri uživanju previdni, če imate težave z ledvičnimi ali žolčnim kamni, putiko in artritisom. Rabarbarin zavitek z jabolki Sestavine: za testo: 200 g moke, 1 rumenjak, 10 g masla, ščepec soli, voda po potrebi; za nadev: 300 g jabolk, 400 g rabarbare, 50 g drobtin, 60 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, naribana pomarančna lupinica, cimet, 40 g masla Naredimo testo: Iz vseh sestavin zamesimo gladko testo. Premažemo ga z oljem, damo v posodo in prekrijemo s plastično folijo. Testo naj počiva vsaj pol ure. Pripravimo nadev: Jabolka olupimo, narežemo na četrtine in izrežemo peščišče. Potem jih narežemo na 5 mm debele rezine. Stebla rabarbare olupimo in narežemo na 1,5 cm dolge koščke. Jabolka in rabarbaro damo v skledo, dodamo preostale sestavine in dobro premešamo. Testo tanko razvlečemo na pomokanem prtu. Obrežemo debele robove in premažemo s stopljenim maslom. Na dve tretjini testa enakomerno razporedimo nadev in zavijemo. Zavitek prestavimo na pomaščen pekač, premažempo z maslom in pečemo 35 minut v pečici, segreti na 200 stopinj. Soufflé z rabarbaro in jagodami Za 6 modelčkovSestavine: 350 g svežih stebel rabarbare, 140 g sladkorja, 10 cl vode, 20 g jedilnega škroba (gustin), 3 jajca, 100 g jagod; in še: maslo in sladkor za model, sesekljani lešniki za posip Stebla rabarbare olupimo in narežemo na  centimeter veliko koščke. Damo jih v skledo in potresemo z 90 grami sladkorja. Narezano rabarbaro pustimo pol ure v skledi, potem pa jo 15 minut kuhamo na šibkem ognju. V večji skledi zmešamo jedilni škrob in vodo, takoj dodamo še vročo rabarbaro in dobro premešamo. Na koncu testo umešamo še z ročnim mešalnikom, da bo dovolj gladko, potem z lopatico primešamo 3 rumenjake. Tri beljake stepemo z 10 grami sladkorja v trd sneg in jih previdno dodamo prvi zmesi. Šest  keramičnih modelčkov za soufflé namažemo z maslom.Jagode operemo, očistimo in narežemo na manjše koščke. Zmešamo jih s 40 grami sladkorja. V vsak modelček damo na dno malo jagod, jih  prelijemo jih s testom, ki ga po vrhu poravnamo z nožem in potresemo s sesekljanimi lešniki. Soufflé v modelčkih pečemo 20 minut v pečici, segreti na 170 stopinj.  Rabarbara se zelo dobro zamrzuje. Izberemo sorto z zelo rdečimi stebli, ki so dovolj sočna in debela. Operemo jih, olupimo in narežemo na koščke. Za zavitek in oblaganje peciva koščke najprej zamrznemo na pladnju in potem shranimo v vrečke za zamrzovanje, da se ne sprimejo. Za dušenje in kompot pa jih zamrzujemo kar v embalaži. Zamrzujemo surovo rabarbaro brez dodatkov. V zamrzovalniku jo lahko hranimo od 8 do 10 mesecev.  

Thu, 13. May 2021 at 22:12

223 ogledov

Zgodba o prijateljstvu
Zgodba o štirih prijateljicah ima močno  podlago v resničnem, vsakdanjem življenju, vendar pa jo je avtorica dobro nadgradila z idejo prijateljstva in tega, kako lepo je narediti za nekoga nekaj samo zato, ker ga imaš rad. Preprosta in prijazna črtica, lep zgled tega, kako lahko nek dogodek ali motiv literariziramo – ali povedano drugače: kako se neka snov pod spretnimi rokami pišočega spremeni v zgodbo, ki jo z veseljem beremo. V. K. Pavlova Bil je topel, sončen septembrski dan, ko so napovedale svoj prihod. Lidika, Dragica in Bojana, tri predstavnice moje generacije iz nekdanje srednje šole,  moje prijateljice. Prva med njimi – moja sošolka še iz osnovne šole in z njo imava najtesnejše stike, ostali dve pa sta malo bolj oddaljeni. Časovno in krajevno. Da me pridejo obiskat, smo si obljubile na zadnjem skupnem obisku v domu, kjer Bojana preživlja svoje ure, vse od težke operacije in zaradi zdravstvenega stanja, ki ji onemogoča biti doma. Odvisna je od strežnega osebja, od zdravnikov, terapevtov in vseh drugih, ki jim je mar zanjo. In seveda obiskovalcev, med katere spadamo me. Veselimo se srečanja z njo, si vzamemo čas in jo kam odpeljemo, se z njo pogovarjamo, jo spodbujamo in se smejemo. Največkrat nas  čaka že kar pred glavnim vhodom, pripravljena in nestrpna, kdaj se bomo končno prikazale. Naši obiski so z leti postali stalnica in topla vez, ki nam daje občutek pripadnosti in medsebojne povezanosti. Še vedno se počutimo mlade in navihane kot nekdaj v šolskih klopeh in marsikateri dogodek  priplava na površje, ko obujamo spomine na čase šolskih dni. Sošolke se imamo vedno o čem pogovarjati, kar potrjujemo in izkazujemo z nasmehi in iskrami v očeh. Lepo nam je skupaj. A tisti dan sem bila jaz tista, ki sem bila nestrpna. Sedela sem na klopi pred domačo hišo, pogled pa sem imela uprt na dovozno pot, po kateri bi se morale pripeljati, ko sem jih končno zagledala. Nasmejane in sproščene so gledale skozi  šipo in mi mahale v pozdrav. Kar poneslo me je do avta, da jih objamem in zaželim dobrodošlico. Bojana je izstopila prva in se pri tem opirala na leseno palico, s katero si je pomagala pri hoji. Kakšen napredek od prej, ko je bila na vozičku, me je prešinilo in vesela sem bila zanjo. Nato sem se ozrla po drugih dveh, ki sta še vedno nekaj počeli v avtu. Dragica je sedela spredaj vzravnano kot kip, Lidika pa je z drobnimi koraki stopila naokrog, da ji odpre vrata. Pa je menda ni zaklenila v avto, saj ni otrok, mi je šlo na smeh, nato pa sem ugledala vzrok njunega vedenja. »Torto smo ti pripeljale – pavlovo, za tvoj minuli rojstni dan, kot sem ti jo obljubila!« je z žarom v očeh dejala Lidika in mi jo z Dragičinih kolen posadila v naročje. Ves čas med vožnjo jo je skrbno držala v naročju, a je kljub temu na hlačah nastal majhen rdeč madež od malin, ki so se zaradi vročine pričele taliti. Toda radenska in robec sta naredila čudež in madež je izginil, kot ga nikoli ne bi bilo. Pavlova!? Torta, ki sem si jo že dolgo želela, in prisrčnost mojih dragih prijateljic, oboje me je ganilo do srca. »Pa saj je bila sladica tokrat moja skrb,« sem med besedami zahvale opravičevala solze v očeh.  »Ne skrbi, od viška glava ne boli,« so me pomirile, ko sem jim postregla z ledeno kavo in sladkim vinom, pred voznico pa postavila zeleni čaj z mlekom, njeno najljubšo pijačo. Sladkale smo se z dobrotami in nazdravljale jeseni in njenim čarom. Pravijo, da je jesen bolj stanje duše kot narave, sem nekoč prebrala in jim to povedala. Strinjale so se. Ljudje smo kot letni časi, najprej počasi, le kam se mudi, nato vse hitreje se šteje … Popoldan je hitro minil in bližal se je odhod. Bojana je postajala nemirna, sijaj v očeh je ugasnil in skrb se ji je zarezala v obraz. Treba bo nazaj – v dom, v samoto sobe, ki ni njena, v okolje, kjer ima sicer zagotovljeno vse tisto, kar potrebuje, a želja po domu in bližini domačih ostaja neizpolnjena. Zanjo ni nadomestila. »Pa saj se kmalu vidimo in se bomo skupaj spet kam zapeljale,« smo ji obljubile in ji s tem priklicale nasmeh na lica. Otožen. »Naslednjo jesen pa ponovimo vajo, s pavlovo in vsem, kar spada zraven,« smo si obljubile, si podale roke, se objele in si zaželele, da bi se to res zgodilo. Pa se ni. Letos ne.  Korona je preprečila in onemogočila marsikatero druženje, ne samo naše, nas osamila in oddaljila drug od drugega. Osebni stiki so se pretrgali in medosebni odnosi so postali brezosebni. Kako dolgo še? Kdo ve!? Letošnja jesen je drugačna od lanske. In ljudje prav tako. A moja draga prijateljica se ne da. Nikoli se ni dala, vdala. Bila je sreda, dan, ko so ta mladi v službi do večera, dolga sreda ji pravimo, ko se je Lidika pripeljala naokoli. S torto – pavlovo, kot smo se dogovorile lani. Toda brez drugih dveh. Bojana je v izolaciji, v domu ni obiskov, ne izhodov, posebno stanje. Dragica pa je na dieti. A kos torte bi ji ne mogel škoditi, saj je nizkokalorična, sva se nasmejali ob spominih na lani. Torto smo pojedli zvečer, v krogu družine, domačih. Bila je slastna in nič je ni ostalo. Niti košček. »Pa kako to, da vam jo je spekla?« me je vprašala snahica, ko smo sedeli za mizo. »Kako to …? Ker … ker me ima rada!« sem se v trenutku domislila odgovora. Saj smo ljudje vendarle čuteča bitja, ki nekatere stvari počnemo, naredimo brez posebnega razloga, ne da bi nam bilo to treba. Brezpogojno. Ker se imamo radi. Zakaj bi bilo med korono drugače!? Kje to piše. Marija Deželak

Thu, 13. May 2021 at 22:06

224 ogledov

Delirij pri starejših osebah
Med epidemijo bolezni covid-19 zaradi preobremenjenosti družinskih zdravnikov pogosto ni mogoče redno zdravljenje in spremljanje naših slabo pokretnih ali nepokretnih bolnikov na njihovem domu. Veliko smo odvisno od informacij svojcev, skrbnikov, negovalnega osebja in naših patronažnih sester. Večinoma se ob poslabšanju kroničnih obolenj in nastopu akutnih bolezni ter poškodb ukrepa hitro in sprejmejo ustrezni medicinski ukrepi. Eno izmed bolezenskih stanj, na katera moramo biti pri starejših ljudeh posebno pozorni, saj lahko nastopi hitro in ogrozi bolnika, je delirij. Delirij je globalna motnja možganov na podlagi nekega organskega vzroka. Je motnja pozornosti, bolniki se manj zavedajo svoje okolice in imajo težavo s koncentracijo. Pogosta značilnost so zmedene misli. Pogosto je motena tudi zavest, kognitivne funkcije se hitro slabšajo. Lahko nastanejo motnje zaznavanja, kot je napačno razlaganje in halucinacije, motnje cikla spanja in budnosti ter zvečana ali zmanjšana psihomotorična aktivnost. Bolezen se lahko razvije v zelo kratkem času in navadno čez dan niha. Zelo pomembno je, da zdravnik pri starejših ljudeh prepozna delirij – pogosto s skrbnim branjem poročil patronažnih sester, ki obiskujejo starejše ljudi na domu ter negovalnega osebja v bolnišnicah in domovih starejših občanov. Kaj povzroča delirij Dejavniki tveganja za nastanek delirija so starost osebe in poslabšano delovanje organskih sistemov, demenca, rak, hude bolezni, poslabšanje vida in sluha, nespečnost, neznano okolje, tema, fizične omejitve ter kirurški posegi. Delirij lahko povzročijo številne bolezni, kot na primer razne okužbe sečil, pljučnice, ki pri starejših pogosto potekajo brez povišane telesne temperature, sepsa, meningitis ali HIV. Sledijo bolezni osrednjega živčnega sistema, kot so kap, krvavitve v možganih ali pa tranzitorna ishemična ataka (TIA), bolezen, podobna možganski kapi, le da ima blažje posledice. V zvezi z ožiljem so pomembni srčna odpoved, infarkt, srčna aritmija, pljučna embolija in znižan krvni tlak. Med presnovnimi motnjami velja omeniti motnje ravnovesja tekočin in elektrolitov, motnje v vrednosti krvnega sladkorja v krvi, pomanjkanje različnih vitaminov in mineralov, motnje v delovanju ščitnice ter druge bolezni hormonov. Vzrok za nastanek delirija pri starejši osebi so lahko tudi različne poškodbe predvsem na glavi in zlomi večjih kosti, epilepsija, različna razširjena maligna obolenja, zastrupitve in večji življenjski stresi, kot na primer izguba partnerja. Delirij lahko povzročajo tudi nekatera zdravila, na primer za odvajanje tekočin pomirjevala, litij, steroidi, digitalis in druga. Po drugi strani pa nenadna prekinitev rednega jemanja zdravil ali prekinitev pitja alkohola tudi lahko privede do delirija. Natančen pregled in pogovor Ob sumu na prisotnost delirija pri starejši osebi mora zdravnik opraviti natančen klinični pregled in pogovor s svojci oziroma skrbniki. Potrebna so vprašanja o kognitivnih sposobnosti pred boleznijo, uporabi zdravil, pitju alkohola in poteku bolezenskih znakov. Opravijo se tudi osnovne laboratorijske preiskave ter po potrebi druge preiskava, zato da bi odkrili poglavitni vzrok delirija. Med boleznimi, pri katerih se kažejo podobni bolezenski znaki kot pri deliriju, je treba izključiti demenco, kjer se težave po navadi pojavijo prikrito in počasi. Sledijo psihotične motnje, pri katerih je stopnja zavesti normalna ter kognitivne funkcije niso motene. Opozoriti pa je treba, da sta delirij in demenca pogosta pri istem bolniku. Pojav delirija pri hospitaliziranih starejših bolnikih je skoraj 25- do 4-odstoten. Zdravniki prepoznajo le dobro polovico teh primerov. Kako ravnati z bolnikom Bolniki si lahko opomorejo od delirija, ki je trajal več tednov. Smrtnost pri težjem delirantnem stanju je v povprečju okoli 40-odstotna. Starejšega bolnika z delirijem se ne sme premestiti iz bolnišnice v domove starejših občanov ali v domače okolje, dokler se ne diagnosticira in obravnava vzrok delirija in ni bolnikovo stanje stabilno. Zdravljenje delirija je zdravljenje temeljnega vzroka. Pri tem je zelo pomembna obravnava splošnega stanja glede ravnovesja tekočin in kisika, preprečevanje zapore seča, obravnava gibanja črevesja, opustitev nepotrebnih zdravil, preprečevanje preležanin, rehabilitacija, primerna svetloba v prostoru ter prisotnost znanih predmetov v bivalni sobi. Zdravila se predpisujejo za nadzorovanje nemira ter za normalizacijo dnevnega ritma spanja in budnosti. K bolniku je treba pristopati mirno z veliko empatije in časa za pogovor. Pred odpustom v domače okolje je treba opozoriti svojce in negovalno osebje na opozorilne znake, ki nakazujejo ponovitev delirija. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine  

Tue, 11. May 2021 at 19:04

183 ogledov

Čemaževi shranki: delikatesa k mesninam in sirom
Odličen shranek, ki ga bomo ponudili v skodelici k narezkom pršuta, domačih salam in drugih mesnin, so vloženi čemaževi popki. S svojim nežnim sladko-kiselkastim okusom, v katerega se prikrade aroma česna, je zares shranek, ki ga boste pripravili vsako leto znova. Čemaževe popke lahko vložite tudi v oljčno olje skupaj s kockami mladega sira, svetuje poznavalec čemaža Avgust Miklošič. Vloženi čemaževi popki Sestavine: 1 l čemaževih cvetnih popkov, 3 dl kisa, 5 dl vode, 0,5 dl oljčnega olja, 20 g sladkorja, 30 g soli, žlička poprovih zrn, 4 lovorovi listi Čemaževe cvetne popke tesno naložimo v kozarce. V večji posodi razredčimo domači kis (jabolčni, vinski, čemažev) z vodo v razmerju 1 : 2. Dodamo sol, poper, olje, sladkor, lovorove liste in vse skupaj zavremo. Kis prilijemo v kozarce s cvetnimi popki, dobro zapremo in pasteriziramo nekaj minut. Vlagamo lahko tudi čemaževe cvetne popke s stebli, cvetove in čebulice. Sir v olju s čemaževimi popki Sestavine: mladi sir (ovčji, kozji ali sir iz kravjega mleka), čemaževi popki, oljčno olje Sir narežemo na kocke, ga zložimo v kozarec in dodamo čemaževe popke. Sproti zalivamo z oljčnim oljem in pazimo, da med kosi sira ne nastajajo zračni mehurčki, zato kozarec večkrat pretresemo. Lahko pripravimo tudi aromatiziran kis z dodatki česna in zelišč, kot so:  drobno narezana sveža bazilika, lovorov list, poprova zrna, peteršilj, drobnjak, šetraj, rožmarin … Napolnjen kozarec zapremo in shranimo v hladnem prostoru ali hladilniku. Shranek pustimo vsaj 10 dni, da se okusi v njem povežejo in prepojijo, potem pa ga lahko uporabimo. Veliko receptov za pripravo jedi in shrankov iz čemaža najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/cemaz-vanez-cesnovi-peski

Tue, 11. May 2021 at 18:37

234 ogledov

Smrekovi vršički za zdravje in dodatek jedem
Vse to blagodejno vpliva na zdravje, sirup iz smrekovih vršičkov na primer pomirja kašelj, razkužuje dihalne poti, spodbuja prekrvitev sluznice, dihalnih poti in izločanje sluzi, blaži vnetja in blagodejno deluje na vsa dihala. Uporabimo pa ga lahko tudi kot aromatičen dodatek, ki bo popestril spomladanski jedilnik. Najboljše je, da smrekove vršičke uporabljamo sveže. Če jih posušimo, izgubijo večino dragocenih sestavin in vitamina C. Res pa je, da dajo posušeni smrekovi vršički čaju prijeten okus, pravi avtorica knjige Gozdna kuhinja Petra Kavšek. Smrekov sirup Sirup iz smrekovih vršičkov pripravimo tako, da dno velikega kozarca prekrijemo z debelo plastjo vršičkov, sledi sladkor, vršički in spet sladkor.  Na vrhu je plast sladkorja. Na dnu naj bo zelo debela spodnja plast vršičkov (debelejša od sladkorne). Tako namreč preprečimo, da bi sladkor sedel na dno in se strdil. Kozarec damo na sonce vsaj za 40 dni. Precedimo in shranimo na suhem in hladnem prostoru. Sladkor lahko nadomestimo z medom ali javorovim sirupom. Za hitrejšo različico potrebujemo približno 200 g smrekovih vršičkov, 1 kg rjavega sladkorja in 1 l vode. Vršičke damo v posodo in prelijemo z vodo. Postavimo jo na štedilnik. Ko vršički zavrejo, pustimo, da se kuhajo 10 minut. Sok precedimo in vmešamo sladkor ter znova pristavimo na ogenj. Tokrat kuhamo 20 minut. Vroč sirup takoj nalijemo v stekleničke, zapremo in shranimo v temnem in hladnem prostoru. Ko precedite sirup, nikoli ne zavrzite ostanka. Odcejene vršičke lahko prelijete z vodo, premešate in znova odcedite. Ta sok hranite v hladilniku, ga zmešate z limono in pijete za žejo. Odcejene vršiške pa lahko porabite v čajih. Sploh vam ne bo treba dodajati sladkorja. Zdrava majoneza s smrekovimi vršički Sestavine: 100 g mandljeve moke, 1 dl vode, 4 žlice oljčnega olja, kis (vinski ali jabolčni), limonov sok, sol, ½ žličke medu, gorčica, česen v prahu, 25 g svežih smrekovih vršičkov Mandljevo moko zmešamo z vodo, postavimo na ogenj in mešamo toliko časa, da se zmes zgosti. Pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo. Nato v zmes vmešamo žlico olja in mešamo z mešalnikom od 15 do 20 sekund. Dodamo še eno žlico sladkorja in spet mešamo 15 sekund. Postopek ponavljamo. Po četrti žlici olja bo majoneza postala motna in kremasta. Po okusu dodamo mešanico kisa in limonovega soka. Dodamo sol, med, gorčico in česen v prahu. Ko dodajamo sestavine, majonezo večkrat pokusimo in količine prilagodimo svojemu okusu. Na koncu primešamo iglice svežih smrekovih vršičkov. Majonezo pustimo v hladilniku vsaj eno uro, preden jo ponudimo, zato da se okusi prepojijo. Majoneza s smrekovimi vršički je čudovit namaz, ki ga ponudimo v sendvičih, krompirjevi solati ali v kombinaciji z ribami in morskimi sadeži. Oljčno olje s smrekovimi vršički Sestavine: 250 ml smrekovih vršičkov, 500 ml oljčnega olja Olje segrejemo na 50 stopinj. S smrekovimi vršički napolnimo kozarec in jih prelijemo z oljem. Dobro zapremo in pustimo v temnem prostoru vsaj štirinajst dni, preden bomo olje uporabili. Aromatizirano olje se odlično poda k solatam. Več receptov za gozdne sadeže najdete v knjigi: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/gozdna-kuhinja
Teme
Pisana njiva Kratke zgodbe kratke zgodbe Kmečki glas podeželske zgodbe

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba o o ljubezni in veliki noči