Vreme Naročite se
Pri posodarju Francu Jakliču v Sajevcu pri Ribnici
Lesene posode izdeluje od leta 1979, več kot 40 let je od tedaj, ko je s prvim samostojnim izdelkom nastopil na ribniškem sejmu.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Nedelja, 2. maj 2021 ob 23:44

Odpri galerijo

Franc Jaklič v svoji delavnici: njegovi čebriči so v celoti leseni, tudi obodi so narejeni iz smrekovega ali jelkovega lesa.

Na sejmu ga ni bilo le dvakrat, takrat ko je služil vojsko. Njegovi izdelki imajo danes oznako Art & Craft, v njih se prepletata tradicija in sodobnost. Leta 2004 je prejel zanje priznanje zlata vitica, tega podeljuje Obrtno podjetniška zbornica najboljšim rokodelcem, ki pomembno prispevajo k razvoju rokodelstva. S svojimi izdelki se je prilagodil  potrebam današnjega časa: zdaj izdeluje iz lesa sodobne posode za gospodinjstvo, golide za savno, zajemalke, posode za žita, sadje, čaje in shranjevanje zelišč.

Na ribniškem koncu ljudem nekdaj ni bilo lahko. Zemlje za obdelovanje je bilo malo in ne dovolj za to, da bi imele družine hrano za vse leto. Tako so našli mali kmetje nov vir dejavnosti: iz lesa iz domačih gozdov so se naučili izdelovati najrazličnejše lesene izdelke za vsakdanjo rabo. Delo je trajalo vso zimo, tja do pomladi. Med značilnimi izdelki ribniških suhorobarjev so bile poleg rešet, sit, posod, orodij, zajemalk, žlic in zobotrebcev tudi lopate in krampi. Nemški cesar Friderik III. je leta 1492 Ribnici in okoliškim vasem izdal krošnjarski patent – pravico do trgovanja brez plačila davkov. S tem so lahko ljudje na tem območju preživeli s kmetovanjem, rokodelstvom in prodajo izdelkov.  

Nekoč je suhorobarstvo cvetelo, toda tovarniška izdelava in sodobni materiali, kot sta plastika in kovina, so naredili svoje. Leta 1965 pa je bilo  izdelovalcev lesenih posod – pintarjev na ribniškem koncu kar 400 ali celo več, danes sta samo še dva. Eden od obeh, Franc Jaklič, je v vasi Sajevec blizu Ribnice. Na kmetiji živita z ženo, trije odrasli otroci so že zdavnaj odšli od hiše. Ob delu v gozdu, na polju in z živino pa mu že več kot štiri desetletja prinaša veselje in zaslužek njegova delavnica, v njej izdeluje najraznovrstnejše leseno posodje, zdaj ko je upokojen, je to njegova dopolnilna dejavnost.

Že šesti rod pintarjev

»Oče,« pravi Franc Jaklič, »je izhajal iz pintarske družine, kjer so izdelovali škafe, rešeta, brente, bil je že peti rod izdelovalcev lesenih posod. Potem je prišel na to kmetijo za zeta, ker ni bilo moškega potomca. Po mamini strani so pa izdelovali ,podna,, mreže za rešeta, v okoliških vaseh v ribniški dolini je skoraj vsaka družina izdelovala take mreže. Vse okoliške vasi so se ukvarjale z izdelovanjem suhe robe. Jeseni, ob trgatvi, so bile zanimive brente, vinski škafi, ob kolinah so bile iskane posode za koline, ob mlatvi pa je bilo veliko povpraševanja po rešetih. Vmes so pa prodajali, kar se je potrebovalo.«

Pet škafov za par smučk

Izdelovanje lesenih izdelkov je Francu Jakliču v krvi, saj je s tem rastel od malega, že v otroštvu je preživel veliko ur v očetovi delavnici in se z igro, potem pa z učenjem priučil te obrti. Kmalu je znal veliko. »Že v petem razredu, ko je bil oče nekaj časa v bolnišnici,« se spominja, »sem sam izdelal pet škafov, pripravljene sem imel le doge. Za tisti denar sem si potem kupil smučke.« Dobro pa se spominja tudi, kdaj se je odločil za izdelovanje posod. »Takrat mi je bilo 21 let, prišel sem od vojakov. Na ribniškem sejmu sva bila skupaj z očetom, vsak sva imela svojo polovico stojnice, jaz sem na njej prikazoval izdelovanje lesenih posod. Oče je prodajal škafe in brente, jaz pa manjše škafe, ki so bili v celoti leseni, tudi obroči so bili iz lesa. Okoli enajstih sem prodal vse, moj oče pa niti enega kosa. Takrat sem dobil posebno veselje, saj so šli moji izdelki za med, ljudje so jih preprosto razgrabili. Izdelujem jih še danes. Zelo so uporabni, v njih lahko shranimo sadje, kruh.«

Prilagajanje trgu

Z leti so se potrebe ljudi spremenile, posebno velike spremembe so prišle, ko začeli v  slovenske domove prihajati pralni stroji, tedaj je zanimanje za velike škafe, v katerih se je pralo perilo, povsem izginilo. Takrat je začel Jaklič izdelovati manjše lesene škafce, vanje je mogoče spraviti marsikaj, tudi bombone. Izdelovalci suhe robe se znajo prilagoditi zahtevam, ki jih prinašajo. »Včasih smo izdelovali golide za molžo, zdaj izdelujem  take za savno,« pravi naš sogovornik. »Izdelujem različno velike posode: za žito, kruh, posode za shranjevanje peciva različnih velikosti, naredim jih po sto. Posode za buteljko kot darilna embalaža, vaze za sušenje kuhalnic.« Kar 20 vrst posod zna izdelati.

Razmere zaradi koronavirusa so popolnoma ustavile slovenski trg, pravita z ženo Martino. Vendar pa zdaj suhorobarski mojster izdeluje posode za žito, ki gredo vse v izvoz v Avstrijo. Narejene so iz cemprinovega lesa, ki ga dobi iz Avstrije, saj ga pri nas ni, in zelo lepo diši.  Posode za žita so nasploh v današnjem času zelo zanimive: ljudje shranjujejo vanje piro, polnozrnato moko in druga žita, potem jih jemljejo iz posod in ročno meljejo v  mlinčku, da imajo povsem svežo moko. Žena Martina pa izdeluje  pisane  okrasne vzglavnike, polnjene s cemprinovimi ostružki. »Cemprin dobro vpliva na počutje, saj pomirja, znižuje srčni utrip,  to so blazine za počitek in spanje,« pravi o svojih pisanih blazinah.

Jakličeve lepo okrašene in lično izdelane posode so zelo priljubljene, ker so lepe in narejene iz naravnega, zdravega materiala. 

Vedno več zanimanja za naravno

»Priprava lesa za posode je zelo pomembna,« razlaga Franc Jaklič. »Vedeti moraš, kdaj se les poseka, zimski čas je za to najboljši, potem se razkolje, razreže in suši v naravi. Suši se najmanj eno leto, da postane zares zračno suh. Vedno je treba imeti na zalogi nekaj lesa, da ga lahko dosušiš in obdeluješ.«

Les je večinoma zaščiten s posebnimi olji, ki lahko pridejo v stik z živili. Za izdelovanje lesenih posod se uporablja domači les, večinoma smrekov pa tudi jelkov za obode. Franc Jaklič pa uporablja tudi brest, zato da so posode iz dveh vrst lesa, okrasne, lepo pisane.

 »Danes je naravno zmeraj bolj cenjeno,« pravi. »Včasih je bilo delo povsem ročno, danes pa si pri nekaterih operacijah pomagam s stroji, vendar je večina dela je še vedno ročnega. Izdelovanje obročev je na primer povsem ročno delo, ki ga ni mogoče opraviti s strojem: leskovo palico je treba oklati, zviti, zrezati in potem nabiti na posodo, da se posuši in tako ostane. Pa tudi sestavljanje posode in obdelava dog, s strojem se lahko malo obreže in poobla, fina izdelava pa je še vedno ročna, tudi vstavljanje dna, izdelava utora …«

Ko nastopa s krošnjo, obuja spomin na zdomarje, ki jih je trgovanje vodilo ne le v bližnje, pač pa tudi zelo oddaljene kraje.

Zdomarji zmeraj na poti

Vsako leto si Franc Jaklič prvo septembrsko nedeljo, ko je v Ribnici sejem, suhe robe, oprta krošnjo, na kateri so obešena rešeta, škafci, žlice in valjarji, in se sprehodi z njo. Spretnost izdelovanja lesenih posod je prikazoval že marsikje po svetu, na sejmih, razstavah in muzejih v Londonu, Hamburgu, v Stuttgartu, na Dunaju, v Milanu … S svojo krošnjo budi spomin na to, da so nekoč hodili po bližnjih in daljnih krajih tudi potujoči rešetarji-krošnjarji, ki so si poleg rešet na krošnjo obesili tudi izdelke suhe robe in jih prodajali po vaseh. Obhodili so vse kraje po Sloveniji, trgovanje pa jih je vodilo tudi na Hrvaško, v Vojvodino, Istro in Dalmacijo, po Avstro-Ogrskem, hodili so na Češko, v Galicijo in Romunijo.

Tudi Jakličev oče bil zdomar več kot dvajset let. Potem je zdomarstvo opustil, saj je imel mlado družino, otroke in obnavljati je moral kmetijo. »V začetku je nosil krošnjo, potem je prodajal s konjem. V Mirni na Dolenjskem je imel v neki hiši najet kvartir: imel je skladišče, štalo za konje, tam je tudi prenočeval,« se spominja Franc Jaklič. »S konjem je hodil tudi do Karlovca, njegove poti so pogosto trajale tudi dva meseca.«

Toliko veselja do izdelovanja

Kaj mora imeti pintar, izdelovalec lesenega posodja, da je dober v svojem poklicu? »Pomembne so izkušnje, imeti moraš veselje, vztrajnost,« se široko nasmeje Franc Jaklič. »Predvsem te mora to delo veseliti. Če si ti s tem zrasel, imaš to že v krvi. Velikokrat kar pozabim na čas, ko sem v delavnici, in žena me pogosto ošteva, ali ne znam končati dela. Jaz pa uživam v tem. Kadar je slabo vreme, greš v delavnico in delaš. Malo za dušo in malo za denar.«

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 20. Jun 2021 at 12:46

122 ogledov

Bela keramika s cvetovi in pikami
Neskončno je drobnih predmetov, s katerimi iz še tako preprosto opremljenega prostora naredimo prijetno, živo bivališče. Če ste  iskali predmete za svoj dom, ste  med unikatno keramiko zagotovo našli skodelice, potičnike, piškotnike iz bele keramike, poslikane s cvetovi in pikami. Mikavni so na pogled in pogosto romajo z nami domov – kajti oblikovalka te ročno poslikane keramike Mateja Horvat zna uganiti, kaj nam je tako všeč, da se temu ne bomo mogli upreti. Posluh za to so ji prinesla leta oblikovanja v glini. Veliko let je od takrat, ko se je tako navdušila nad tem, da je ure in ure vztrajala pri vretenu v majhni kletni sobi svoje mame. Začetki zares niso bili lahki: po krajšem tečaju iz oblikovanja keramike, ki ga je opravila, se je želela še izpopolnjevati, vendar ni bilo na voljo nobene delavnice več. Tristo ur, da dobiš občutek »Šla sem,« se danes spominja z nasmehom, »do znanega keramičarja Urbana Magušarja, ki ima zdaj lončarsko delavnico v Magušarjevi hiši v Radovljici. V gradu Fužine je imel ogromen prostor, v njem 10 vreten in sprejemal je tečajnike. Tja sem hodila nekaj let, toda veliko sem se morala učiti in raziskovati sama. Kmalu  sem  si kupila vreteno, kajti tudi pri izdelovanju unikatne keramike velja, da le vaja dela mojstra. Zdaj je za mano skoraj trideset let vsakodnevnega dela na vretenu. Na začetku pa nikakor ni bilo lahko. Koliko stvari je šlo v zabojnik!« Kar 300 ur dela je potrebno, da dobiš pravi občutek za izdelavo kosa take keramike. Da lahko narediš izdelek za prodajo, moraš dobro obvladati več stvari: centriranje, debelino izdelka, sušenje. Vsaka napaka pri delu se namreč maščuje: če ne obvladaš vseh teh faz izdelave, dobi izdelek razpoke. »Ni skrivnost, da je kakšen kos gline končal na zidu sobice,  toda obupala nisem nikoli,« pravi Mateja Horvat. »Vztrajnost in trdo delo sta obrodila sadove. Nastajati so pričeli nastajati prvi izdelki, ki sem jih lahko z veseljem postavila na prodajne police.« Skodelice, ki so ugajale kupcem In njena prva prodaja? »V  nekdanji trgovini Interier sem prodajala prvič linijo posebnih zavitih skodelic z rdečo borduro, ki so mi bile zelo všeč. Sprva sem pri njih zelo malo prodajala, ampak to serijo skodelic so prodali že naslednji dan. Bila sem presrečna, kar verjeti nisem mogla,« se spominja svojih prvih skodelic, ki so kupcem tako ugajale. Potem je začela izpod njenih rok prihajati keramika: igrive skodelice in valovite posode, poslikane z vijugami, cvetovi in pikami, to so bile cvetne kolekcije z imeni Rožice, Mak, Şivka, pa raznobarvne kolekcije s posebno priljubljenim motivom njene keramike – rožice; posodje z oranžnimi, rdečimi in zelenimi rožicami ostaja v njenem programu že petnajst let, saj ga imajo kupci izredno radi. Kolekciji keramičnega posodja z imenom Mak in Češnjev cvet sta novejši, povsem nova pa je kolekcija Pike –v njej so tudi zanimive skodelice z zlatimi ročaji s prevleko iz dvanajstkaratnega zlata – in kolekcija z abstraktnim vzorcem Teja, ki je še čisto sveža. Uporabna keramika za gospodinjstvo V programu unikatne keramike je veliko prostora za uporabno  keramiko, ki je obenem tudi okras kuhinje ali sobe: piškotniki, vaze za kuhalnice, v katere lahko zložimo tudi 20 kuhalnic in jih imamo tako pri roki, odlagalnica za kuhalnico, doze za shranjevanje z napisi Kava, Sladkor, Sol ipd., čebulnik z luknjicami, ki ohranja čebulo svežo, krožniki, skodelice in potičniki. »Te so sprva ljudje malo kupovali: ker so narejeni iz bele gline, so mislili, da so samo za okras, vendar so enako uporabni kot tisti iz rdeče gline,« pravi Mateja Horvat. Zdaj jih izdeluje najrazličnejših velikosti, okrašene z značilnimi okraski kolekcij: pikami in cvetovi. In potem so tu še razni pekači za prebranec, krompir in podobno. V času korone  so začeli izdelovati tudi krožnike in lončke za rastline, saj smo bili vsi veliko doma in smo veliko sadili. In potem je tu še okrasna keramika: angelčki, napisi, ploščice, obešanke, figurice za srečo, okrasna keramika za steno. Ljudje te drobne izdelke radi podarjajo ali pa si z njimi okrasijo dom. Več o njih lahko najdete tudi na spletni strani unikatna-keramika.si. V delavnici s svojo ekipoKo se je začela prodaja povečevati, je morala Mateja Horvat tudi oblikovati delovno skupino. Zdaj je to delavnica v domači hiši na Pšati, ki se razprostira na več kot 200 kvadratnih metrih. V njej se vsako jutro zberejo njene pridne pomočnice. »Moje ekipa je izredno pomembna,« pravi. »Hčerka Ema mi pomaga v delavnici, sin Jernej, oba študirata, mi pomaga voziti blago. Od nekdaj  dela z menoj tudi mami, ki je bila šivilja in je čisto zaljubljena v keramiko. V veliko podporo mi je, saj dela z izjemni veseljem. Potem imam še dve zaposleni, super punci Suzano in Tamaro.« Zgodnja jutra Za svoje izdelke je Mateja Horvat prejela kar nekaj nagrad, med njimi je še posebno ponosna  na nagrado grand prix, prejela jo je leta 2004 na Mednarodnem ex-temporu keramike 2004. Vendar se pozneje tekmovanj in razstavljanja ni več udeleževala. »Treba se je bilo odločiti,« pravi, »zato sem se usmerila predvsem prodajno. Tudi tečajev ne organiziram in razstav se ne udeležujem, saj sem z izdelovanjem za prodajo polno zaposlena. Imamo spletno trgovino, veliko strank pa nas že pozna  in pride tudi k nam v delavnico na Pšati. Imamo pa tudi veleprodajno mrežo trgovin po vsej Sloveniji.« Tudi po vseh leti oblikovanja unikatne keramike je veselje do dela ni minilo. Njeni ročno poslikani izdelki s cvetovi, pikami in drugimi okraski krasijo marsikateri dom in so tudi nadvse uporabni v gospodinjstvu. V obdobjih ko je veliko dela, na primer ko se bliža december, ji ni nikoli težko vstajati zelo zgodaj zjutraj, da se loti dela. »Od samega začetka ustvarjanja se trudim,« pravi z nasmehom, »da bi bili naši izdelki ne le na oko lepi, temveč tudi praktični in uporabni. Sčasoma sem dobila občutek, kaj kupci iščejo in kaj jim je všeč, katere vzorce imajo raje in ali naj bodo poslikave polnejše. Nikoli pa nam ni težko ustvariti tudi kakšnega unikatnega kosa, narejenega po naročnikovih željah in zamislih.« »Vsak izdelek ima svojo zgodbo in dušo, in ni le kupček oblikovane in popečene gline!«                                                                                        Mateja Horvat      

Sun, 20. Jun 2021 at 12:22

139 ogledov

Posestvo Pri Momi na Goričkem
Vlasta Kunej Fotografije: arhiv Kubico Domino, foto Vida Dimovska Na robu Goričkega v Kančevcih je posestvo, ki ga opaziš: prenovljeno z občutkom sije v stari lepoti nekdanje arhitekture, obdano z gozdovi, vinskimi trtami in travniki. To je posestvo Pri Momi, ki sta ga arhitekta Maja in Goran Dominko prenovila, preuredila in zapuščeno domačijo spremenila v butični turistični objekt, povsem zlit z okolico. Oba sta doma iz Prekmurja, kriza, ki se je začela leta 2009 in je trajala vse do leta 2013, pa ju je vodila v London. Vendar sta premišljevala, da bi v Prekmurju našla posest in jo preuredila za goste. Občasno sta se vračala domov in iskala ter si ogledovala arhitekturne objekte, poleti 2016 pa sta našla tole domačijo. »Zelo hitro sva se odločila zanjo,« pripoveduje arhitekt Goran Dominko, »ko sva jo videla, sva takoj vedela, da je natanko to, kar iščeva. Posebna je bila predvsem zaradi lege in mikrokozmosa med objekti, saj so objekti na domačiji klasično postavljeni in sestavljajo lepo dvorišče z mogočno lipo in kostanjem.« Posestvo je staro 150 let, nekoč so hodili semkaj vaščani od blizu in daleč, v hiši sta bili trgovinica in gostilna. Poleg glavne cimprane hiše sestavljajo domačijo objekti, ki so rabili kmečkemu delu: granar, uta, svinjski in goveji hlev in prostor za shranjevanje kmetijske mehanizacije. »Menila sva, da bi lahko bila zelo zanimiva rešitev, če s prenovo ohraniva povsem tradicionalni videz objektov, dodava pa jim novo vsebino, predvsem za turistični oddih.« Modra polkna »Domačija je bila zapuščena, čeprav so bili objekti v razmeroma v dobrem stanju, tako da ni bilo treba skoraj nič porušiti,« pripoveduje arhitekt. Sanirali so nekatere dele ostrešja in nosilne dele objektov, pri tem pa sta vedno pazila, da ostaneta s končno rešitvijo v isti arhitekturni govorici tradicionalne arhitekture. Zamenjali so tudi skoraj vse stavbno pohištvo. Namesto prejšnjih neustreznih oken zdaj krasijo stavbe na posestvu nova, izdelana po starem: kasetna okna, ki imajo okensko stranico na zunanji in notranji strani zidu, z modrimi polkni, ki so opazen okras hiše.  »Polkna so bila v Prekmurju velikokrat nebarvana, lesena. Kadar pa so se lastniki odločili za barvanje, so izbrali katero od treh značilnih barv: svetlo modro, ki so jo dobili, če so k barvi primešali modro galico, zamolklo svetlo zeleno, če so primešali sveže pokošeno travo, ali nežno oranžno, če so primešali ilovico. Tako so dobili barvne tone, ki so zelo pejsažni, mehki. Midva sva se odločila za svetlo modro, seveda pa sva izbrala sodobno barvo: nisva je mešala z galico, ampak sva skušala najti ton, ki je najbliže tej barvi,« pravi Goran Dominko. Drugi objekti na posestvu so zidani, narejeni so iz opečne strukture, pri gradnji teh so pozneje že uporabljali betonske plošče in betonske vezi. Tam je bilo sanacij veliko manj kot pri stari hiši. Hiša, granar in štala Lesena hiša je zelo vijugasta, ker raste ob lepi stari lipi na začetku domačije, in si je, ko se je razraščala, s koreninami utirala stabilnost in hišo premikala. »Objekt je lepo zavijugal,« pravi arhitekt, »to se nam zdi izredno prijetna posebnost te stare hiše.« V hiši so urejene tri spalnice s skupno kuhinjo in večjim dnevnim prostorom, kjer se gostje, na primer skupina prijateljev, družijo in kuhajo. Poleg so uredili še dva apartmaja: prvi se imenuje Granar, urejen je v nekdanjem seniku, kjer so včasih na podeskani površini shranjevali in sušili razne pridelke, danes pa je to galerijski apartma, ki je ohranil svojo prvotno obliko. Drugi  z imenom Štala pa se zdi gostom posebno zanimiv: ko so kravji hlev predelali v apartma, so pustili v njem vse prvinske arhitekturne elemente, kot so obokan strop, jekleni ali železni elementi, ohranili pa so tudi samo obliko hleva. Nekateri od gostov želijo posebej prav ta apartma in so pripravljeni počakati nanj.   Udobna, svetla notranjost Notranjost je podeželska, vendar urejena nekoliko sodobneje, udobneje. »Odločila pa sva se,« pravi Goran Dominko, »da ne ponoviva barvne sheme prostorov iz preteklosti, ampak da bova vanje vnesla več svetlobe. Zato sva uporabila svetlejše barve, tako da so prostori veliko lahkotnejši, manj temačni, kot so bili v nekdanjih prekmurskih hišah.« V notranjosti je karseda ohranjena postavitev in organizacija prostorov v objektih. Le hiša je nekoliko posodobljena, saj ima dnevno sobo, ki je nekoč kmečke hiše tod niso imele. Objekt je zasnovan kot stanovanjska hiša večje družine, zato je tudi primeren za veliko družino ali za večje družbe treh parov, ki imajo pri taki razporeditvi tudi več možnosti, da se družijo v dnevnem delu, ki je ločen od spalnega: kuhajo skupaj in obenem uživajo v kulinariki. Gostje Pri Momi si lahko tudi sami pripravljajo hrano. V ta namen je urejen tudi precej velik vrt, s katerega lahko jemljejo sveže vrtnine. V vsej notranji opremi je veliko predmetov in kosov pohištva, ki je že bilo na domačiji, nekaj pohištva pa sta arhitekta iskala okoli po bolšjih sejmih in trgih z območja Prekmurja. »Izbirala sva različne stare predmete, ki so nama bili všeč. Včasih so  stare hiše rušili in lastniki so opremo prodajali. Našla sva nekatere res krasne predmete: razne stole, omare, kuhinjske pripomočke, ki so danes v okras.« Okoli hiše kot nekoč Okolice arhitekta-lastnika nista želela preveč spreminjati, želela sta, da bi bila taka kot včasih. Okoli domačije Pri Momi je 2,2 hektara zemlje, travnikov, ki jih kosijo in s tem skušajo ponuditi obiskovalcem lep prostor, kjer  lahko preživljajo prosti čas. Okolici pa je dodano nekaj  vsebin za preživljanje prostega časa. »Na primer bazen, ki ni značilen za Goričko, je pa nujen za sodobno preživljanje časa v turistične namene, savna v obliki soda, dve zunanji otroški igrišči, kjer lahko starši ob počitku bedijo nad igro otrok, dodali smo ognjišče, kjer lahko ob večerih družbe preživljajo prosti čas ob ognju in so umaknjene, tako da tudi z glasbo ali petjem nikogar ne motijo. Skratka, dodali smo zelo subtilne vsebine, ki so dodana vrednost sodobnega turističnega preživljanja prostega časa, so pa še vedno povezane in skladne z življenjem na Goričkem,« pravi arhitekt.   Domači gostje namesto tujih Koronski čas je posestvu prinesel nekaj zelo dobrega. Domačijo so namreč prvi dve leti že na začetku sezone razprodali tujcem za vso sezono in sploh niso bili prepoznavni kot točka Slovencev. S koronskim časom pa se je to spremenilo, saj tuji gostje niso več prihajali, posestvo pa so začeli spoznavati domači, posebno potem, ko je arhitekturni dvojec Občina Moravske Toplice nagradila za prenovo te avtohtone kmetije v turistične namene. »Potem smo dobili slovenske goste. In ti so pomembni,« meni arhitekt. »Tujci pridejo in odidejo, slovenski gostje pa se laže povezujejo z okolico in jo drugače sprejemajo. Gostje se dobro počutijo in se vračajo. Letos smo vso sezono tja do konca novembra razprodali že v začetku maja. Veliko obiskovalcev se vrača ali pa prihajajo, ker zvedo za nas od drugih; pripravljeni so se celo časovno prilagoditi,  samo zato da bi prišli k nam. To nas zelo veseli in nam daje še več poguma, da gremo v pravi smeri.« Pri Momi je simbolno ime: je lastničin spomin na dneve otroškega druženja na kmetiji pri stari mami, zato sta lastnika nadela tako ime domačiji. Gostu napoveduje, da prihaja nekam, kjer je prijetno, naravno, lepo in domače zavetje, kjer si lahko odpočiješ, pa četudi za nekaj dni.  

Sun, 20. Jun 2021 at 12:08

138 ogledov

Rižote z okusi poletja
Riževa solata s tunino je imenitna samostojna jed za vroče poletne dni, za lahko kosilo ali hranljivo večerjo, pravi Mojca Koman v svoji odlični knjigi Jedi z rižem, iz katere je izbran tudi recept za riževo solato. Dober tek! Rižota z limono in meto Sestavine (za 4 osebe): 4 žlice svežega masla, 1 manjša rumena čebula, 250 g riža za rižote, 2 dl suhega belega vina, 1 l piščančje juhe, sol, poper, 2/3  skodele sveže naribanega parmezana, 2 biolimoni, pest sveže mete Limoni temeljito umijemo in olupimo. Lupine narežemo na tanke rezine, in jih namočimo v 2 dl vroče vode vsaj za pol ure. Medtem stisnemo olupljeno limono in shranimo sok. Na drobno sesekljamo čebulo. Sesekljamo tudi polovico mete. Čebulo prepražimo na dveh žlicah raztopljenega masla. Dodamo riž in sesekljano meto ter pražimo nekaj minut. Mešamo. Ko se riž pobeli in prekrije z maslom, dodamo namočeno narezano limonino lupinico skupaj z vodo in pokuhamo toliko, da se riž skoraj osuši. Nato rižoto postopoma zalivamo, najprej z vinom in limonovim sokom, nato z vrelo juho, ki jo ves čas grejemo poleg lonca z rižoto. Rižoto stalno mešamo. Ko je rižota kuhana, jo po potrebi posolimo in vmešamo preostalo maslo s parmezanom. Sesekljamo še preostalo meto in jo potrosimo po rižoti. Riževa solata s tunino, avokadom in limonovim prelivom Sestavine: 100 g riža parboiled, 2 pločevinki tunine v ekstra deviškem oljčnem olju, pločevinka vložene koruze, srednje čvrst avokado, limona, žlička gorčice, sol, poper Riž skuhamo posebej po navodilih na embalaži. Kuhanega odcedimo, stresemo v solatno skledo in ohladimo.  Stisnemo sok ene limone in ga v manjši posodici pomešamo z gorčico. Avokado razpolovimo, razkosamo, narežemo na kocke in stresemo v limonov sok. Premešamo in pokrijemo. K rižu stresemo koruzo iz pločevinke, tunino iz obeh pločevink skupaj z oljem, nato dodamo še avokado s prelivom. Posolimo, krepko popopramo in vse skupaj premešamo. Solata se v hladilniku skrbno pokrita odlično obdrži dva dneva. Namig: Tunina v pločevinki je lahko izvrstne kakovosti ali zelo slabe. Največkrat je cena dober kazalnik kakovosti. Izberite tunino v oljčnem olju, najbolje deviškem, ne cenejšo v neimenovanem »rastlinskem« olju. V prvem primeru lahko olje iz pločevinke uporabite kot olje za solatni preliv.  

Sun, 20. Jun 2021 at 11:50

135 ogledov

Sladice iz  rdečih zrelih češenj
Iz češenj pa lahko spečemo tudi odlične slaščice, ki ji je povsem preprosto pripraviti. Češnjev zavitek, palačinke s češnjami ali  češnjev kolač? Izbira je vaša. Palačinke s češnjami Sestavine: za testo: 3 jajca, 250 g moke, 1 dl mineralne vode, 4 dl mleka, 3 žlice olja, 1 zavitek  vaniljevega sladkorja, ščepec soli, kokosova maščoba za peko; za nadev: 700 g češenj, 5 dl rdečega vina, 200 g rjavega sladkorja; za preliv: 2,5 dl mleka, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, 2 jajci Naredimo testo: V posodo presejemo moko, dodamo razžvrkljana jajca, ščepec soli in vaniljev sladkor. Med mešanjem postopoma prilijemo mleko in mineralno vodo, nazadnje pa še olje. Pazimo, da je testo gladko, brez grudic, pri sobni temperaturi naj počiva vsaj pol ure. V ponvi za vsako palačinko posebej stopimo košček kokosove maščobe, na katero nalijemo testo. Med vlivanjem testa ponev obračamo, da se testo lepo razleze in so palačinke čim tanjše. Palačinko pri zmerni temperaturi pečemo toliko časa, da med stresanjem ponve po njej zdrsi, potem pa jo obrnemo in spečemo še na drugi strani. Pripravimo nadev: Češnje operemo in jim odstranimo koščice. Nato jih kuhamo v vinu, ki smo mu dodali sladkor, dokler se masa ne zgosti. Z njo premažemo palačinke, jih zapognemo na četrtine in zložimo v malo namaščeno nepregorno posodo. Za preliv zmešamo jajci z vaniljevim sladkorjem in počasi dodajamo mleko. S tem prelijemo palačinke in pečemo v pečici, segreti na 180 stopinj, približno 30 minut. Ponudimo jih takoj. Lahko pa jih tudi namažemo z nadevom in prelijemo z malo stopljene temne čokolade.   Češnjev zavitek Sestavine: za vlečeno testo: 250 g moke, 1 žlica olja, 1 rumenjak, ščepec soli, 125 ml vode; za češnjev nadev: 500 g očiščenih češenj, 150 g belega kruha brez skorje, 125 ml mleka, 125 ml sladke smetane, 75 g sladkorja, 2 zavitka vaniljevega sladkorja, 2 jajci, malo cimeta; in še: 50 g kisle smetane, 1 jajce Mleko, sladko smetano, jajci, 25 g sladkorja in 1 zavitek vaniljevega sladkorja dobro premešamo, da se ves sladkor raztopi. Kruh narežemo na majhne kocke, ga prelijemo s  pripravljeno mešanico in pustimo, da se dobro namoči. Očiščenim češnjam dodamo 50 g sladkorja, 1 zavitek vaniljevega sladkorja in cimet ter dobro premešamo. Potem dodamo namočen kruh in rahlo premešamo. Kislo smetano in jajce gladko razmešamo. Testo tanko razvlečemo na pomokanem prtu, debele robove obrežemo, namažemo z mešanico kisle smetane in jajca, na dve tretjini testa enakomerno razporedimo nadev in zavijemo. Zavitek prestavimo na pomaščen pekač, premažemo z mešanico kisle smetane in jajca ter pečemo 30 minut v pečici, segreti na 200 stopinj.  

Thu, 17. Jun 2021 at 22:54

219 ogledov

Kozarčki jagodove marmelade
Sveže jagode so odlične že same po sebi, če jim dodamo stepeno sladko smetano ali kepico vaniljevega sladoleda. Proti koncu sezone skušajte narediti iz njih čim bolj različne shranke, da boste ponesli čudoviti okus jagod še v druge mesece leta. Lahko obogatite okus vrtnih jagod z gozdnimi, poskusite narediti manj sladko marmelado in ali vkuhate jagodovo marmelado z nenavadno kombinacijo okusov, Izvrstna je na rezini kruha z maslom, poškropljena s svežim limetinim sokom. Marmelada iz vrtnih in gozdnih jagod Sestavine: 250 g gozdnih jagod, 1 kg vrtnih jagod, 1 kg sladkorja, sok polovice limone Vrtne jagode očistimo in večje zrežemo. Gozdnih jagod ni treba prati. Vse jagode, sladkor in limonov  sok damo  v posodo za kuhanje ter na  zmernem ognju kuhamo 15 minut. Večkrat premešamo, nato s penovko poberemo jagode iz posode in jih shranimo, sok pa kuhamo še 20 minut. Dodamo jagode, ki smo jih prej odstranili. Na zmernem ognju kuhamo še 10 minut. Preverimo gostoto marmelade na krožniku, ohlajenem v zamrzovalniku. Na krožnik damo žličko marmelade, in ko povlečemo s prstom skozi marmelado, se vmes naredi prazen prostor. Marmelado vlijemo v prej ogrete kozarce. Zapremo, ohladimo in opremimo z nalepkami. Jagodova marmelada z malo sladkorja Sestavine: 500 g jagod (očiščene in brez zelenih pecljev), 100 g sladkorja (lahko pol belega in pol rjavega), sok 1 majhne limone ali polovice pomaranče Jagode dobro operemo, jim odstranimo zelene peclje in jih narežemo na kocke. 500 g jagod damo v  visoko posodo in z debelim dnom. Dodamo 100 g sladkorja ter limonov ali pomarančni sok in zmešamo. Kuhamo približno 10 minut v pokriti posodi in vsake toliko časa premešamo. Jagode zmeljemo s paličnim mešalnikom in jih kuhamo še okoli 20 minut. Naredimo enak preskus kot prej, da ugotovimo, ali je marmelada že kuhana. Še vročo napolnimo v  sterilizirane kozarčke. Takoj jih zapremo in obrnemo na glavo, da ustvarimo brezzračni prostor. Ohlajene shranimo v hladno v shrambo. Marmelade je dovolj za en kozarec. Ko je marmelada odprta, jo hranimo v hladilniku. Ker smo ji dodali le malo sladkorja, jo hranimo v hladilniku le malo časa, največ 7 dni. Ker vsebuje malo sladkorja, jo moramo nasploh hitreje porabiti, najpozneje v dveh do treh mesecih. Navedene količine v receptu zadoščajo za en kozarec.   Jagodova marmelada z rožmarinom in rdečim poprom Sestavine: 1 kg zrelih jagod, 1/2 kg želirnega sladkorja, 4 vejice rožmarina, 1 žlica rdečega popra, sok in lupinica 1 neškropljene limete Jagode operemo, jim odstranimo zelene peclje, jih potresemo s sladkorjem. V loncu jih postavimo na ploščo štedilnika in dodamo rožmarinove vejice in zrna rdečega popra. Ko se zmes segreje, jo zmeljemo s paličnim mešalnikom. Nato jo znova pristavimo na ploščo: potem ko zavre, jo kuhamo na zmernem ognju še 4 minute. Odstavimo jo z ognja ter dodamo še sok in naribano lupinico 1 biolimete. Še vročo jagodovo marmelado nalijemo v sterilizirane kozarce. Kozarce obrnemo na glavo na leseni površini. Pokrijemo jih s kuhinjsko krpo, dokler se popolnoma ne ohladijo. Marmelade je dovolj za 4 kozarčke. Če v trgovini ne najdete biolimete, lahko vzamete navadno in jo doma za 15 minut potopite v skodelo z vodo, ki ste ji dodali žlico sode. Potem jo peremo še vsaj nekaj minut pod toplo vodo.  

Thu, 17. Jun 2021 at 22:31

200 ogledov

Sladoledi in zmrzline - imenitne ledene sladice
V knjigi Ledene sladice (Založba Kmečki glas) boste našli nič kaj zapletene recepte za sladolede in zmrzline pa tudi ledene sladice, ki bodo pika na i kosilu kje v senci poletnega vrta. Parfe z belo čokolado in flambiranimi višnjami  Sestavine (za 10 kozarčkov po 100 g):  za parfe z belo čokolado: 110 g sladkorja, 75 g vode, 120 g rumenjakov, 150 g bele čokolade, 375 g sladke smetane Sladkor in vodo damo v kozico in na zmernem ognju zavremo. Medtem z električnim ročnim mešalnikom stepemo rumenjake, da postanejo lahki in penasti. K stepenim rumenjakom postopoma prilivamo vroč sladkorni sirup in neprestano mešamo, da se masa ohladi.  Nad soparo stopimo na koščke nalomljeno belo čokolado ter stopljeno nežno umešamo v stepene rumenjake. Nato nežno primešamo še stepeno sladko smetano. za flambirane višnje: 300 g svežih ali odcejenih vloženih višenj, 60 g sladkorja, 150 g portovca Sladkor in višnje damo v kozico in jih na blagem ognju zavremo ter kuhamo tako dolgo, da tekočina povre. Nato prilijemo portovec in flambiramo (zažgemo), da alkohol izpari. Kozico pokrijemo in kuhamo tako dolgo, da se tekočina zgosti. Višnje odcedimo, sirup pa prihranimo. Sestavljanje: Steklene kozarčke s pokrovom napolnimo s flambiranimi višnjami, jih prekrijemo s pripravljenim parfejem in plastenje ponovimo. Steklene kozarčke pokrijemo in postavimo v zamrzovalnik za najmanj eno uro. Orehov sladoled s prelivom Sestavine: za orehov sladoled: 2 ½ lončka sladke smetane (lonček meri 250 ml), 300 ml kondenziranega mleka, 2 žlici javorovega sirupa, 1 lonček sesekljanih orehov; za orehov preliv: 1 lonček javorovega sirupa, ¼ lončka rjavega sladkorja, 1 žlica masla, 1/4 lončka vode, ¼ lončka sladke smetane, ½ lončka grobo sesekljanih orehov, ščep soli Z električnim ročnim mešalnikom rahlo stepemo sladko smetano. Med stepanjem prilivamo kondenzirano mleko in javorov sirup. Stepamo tako dolgo, da nastane kremasta masa. Vanjo umešamo sesekljane orehe, prepražene v ponvi. Sladoledno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in damo v zamrzovalnik za 6 ur. Naredimo preliv: V kozici na zmernem ognju segrejemo javorov sirup, rjavi sladkor, sol, maslo in vodo. Med kuhanjem mešanico večkrat premešamo. Ko zavre, zmanjšamo ogenj in kuhamo še 10 minut, da se zgosti. Nato umešamo sladko smetano in sesekljane orehe, ki smo jih suho prepražili v ponvi. Preliv odstavimo z ognja in počakamo, da se ohladi. Ohlajenega prelijemo po orehovem sladoledu.   Čokoladno-lešnikov sladoled na palčki Sestavine (za 4 osebe): 1½ lončka polnomastnega mleka, 1 žlica koruznega škroba, ¼ lončka čokoladno-lešnikovega namaza (nutella), 2  žlici nesladkanega kakava v prahu, ½ žličke vaniljevega izvlečka V kozico vlijemo mleko, dodamo koruzni škrob ter na zmernem ognju segrevamo, da se škrob raztopi. Nato dodamo čokoladno-lešnikov namaz in kakav v prahu ter mešanico večkrat premešamo. Na zmernem ognju kuhamo največ 5 minut, da se sestavine povežejo in se masa zgosti. Kozico odstavimo z ognja in primešamo vaniljev izvleček. Ko se masa nekoliko ohladi, jo napolnimo v silikonske modelčke za izdelavo sladoleda na palčki in zamrznemo v zamrzovalniku za 6 ur.   Bananin sladoled z matcho Sestavine: 3 zrele banane, 1 žlica kondenziranega mleka, 2 žlički matche (japonski zeleni čaj v prahu) Banane olupimo in narežemo na koščke ter zamrznemo za najmanj 4 ure, najbolje pa kar čez noč. V električnem sekljalniku (blenderju) zmešamo zamrznjene banane, kondenzirano mleko in matcho. Sladoled lahko ponudimo takoj ali pa ga zamrznemo v primerni posodi. Veliko receptov za sladolede in druge ledene sladice najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ledene-sladice      
Teme
suha roba Franc Jaklič Franc Jaklič posodar posodarstvo suha roba Ribnica

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pri posodarju Francu Jakliču v Sajevcu pri Ribnici