Zgodba za prijetnejši dan

28 maja, 2021
0
0

Zgodba, ki jo boste brali tokrat na naši literarni strani, je uokvirjena z motivom macesna: začenja se z avtoričinim spominom na nabiranje macesnovih vej s prijateljico in se tudi na koncu motivno logično poveže v enotno celoto. Pri branju bodite pozorni na to, kako je Minka M. Likar v zgodbi uporabila motiv macesna. Kako ji zbuja spomin na  prijateljstvo, dom v otroštvu, na otroške igre, cvetoče travnike, na mogočno macesnovo drevo na njihovi domačiji in se znova pojavi na koncu zgodbe. Tako je snov, ki si jo je izbrala, s premišljeno uporabo motiva uredila in zapisala v skladno, smiselno urejeno zgodbo.

V. K.

 

 Macesen

»Minca, a greš z menoj na Grič, bova nabrali šmarnice in nalomili nekaj macesnovih vej? Mama me je poslala ponje, ker bo jutri praznik in bo okrasila znamenje na križišču.«

»Grem!«

In sva šli. Dve leti starejša sosedova Tonka spredaj, sama sem drobila za njo. Namesto šmarnic sva natrgali kuštravih marjetic, macesen je bil že lepo zelen. Vendar sva bili premajhni, nisva dosegli niti njegovih najnižjih vej. Dvignila me je štuporamo, z obema rokama sem zgrabila vejo, jo hotela odlomiti, a Tonkina ramena so se zamajala, obe sva pogrnili po tleh in se zakotalili po strmini. Potem sva se hihitali do onemoglosti …!

Sedaj v mislih barvno podoživljam domačijo na vzpetini. Stara poslopja okrog belih zidov hiše z malimi okni pravljično odsevajo v soncu. Onstran dvorišča hlev, ob njem svinjak, »svinjska kuhinja«, žganjarna. Zgoraj za hišo kozolec toplar. Brežne njive, travniki, ozke poti in sadno drevje okrog po bregovih. Drugi teden aprila se je vsako leto prvič oglasila kukavica in vedno je treba šteti, kolikokrat se oglasi, da se ve, koliko let življenja ima človek še pred seboj. Pri sebi je treba imeti denar! Kdor ga nima, bo tisto leto – reven! Tedaj, aprila, se je na vasi razbohotila prava pomlad! Čas, ko med mokrimi sončnimi žarki završi med vejami, in že je tu nevihta, ki kmeta sedemkrat na dan prežene s polja!

Številni obronki, kjer so spomladi najprej zacvetele češnje, maja pa še jablane in hruške. Konec junija so že dozorele češnje ipavke in na jesen, na starih bodečih deblih pozne češplje, pri peclju že ovenele, a slastne. Sliv, jabolk in hrušk, četudi malo grintavih, je bilo vso jesen v obilju. V kotlini je raslo nekaj starih razkrečenih orehov. Žuboreči studenec v dolini za ovinkom, ki je poleti presahnil. Razgledi po okoliških hribih, oddaljenih zaselkih in vrhovih, poraslih ali golih. Slika, ki v spominu nikoli ne zbledi!

In naš – Grič; ki niti ni bil – grič. Vzpetina, kot velika krtina nad domačijo. Tja gor je peljala strma kolovozna pot z visokimi prekopi, kanali, da je niso razdrapali poletni nalivi. Peščena zemlja je bila plitka. Na vzhodni strani njiva: žito, krompir, koruza, krma za živali. Travnik levega brega, bolj senožet, je bil ves dan obsijan s soncem. Na njem je blestela pisana, dehteča preproga travniškega cvetja. Vse do prve košnje, ki se je vedno pričela z enaindvajsetim junijem! Dan prej se je končala šola, potem praznik svetega Alojzija – nato sončno, vroče poletje! Takrat naj bi trava dozorela in odvrgla dovolj semen za naslednjo rast. V vetru so se pozibavale ivanjščice, rekli smo jim – marjetice in otroci smo vsak dan izštevali njihove venčne listke: me hoče, noče, ljubi, vara; ali: ljubi, ne ljubi; čeprav pomena teh besed še skoraj nismo razumeli. Slišali smo jih od najstnikov.

 

Bohotila se je travniška kadulja s svojim značilnim vonjem, kukavice/orhideje; le po obrobju so rasle tiste bele, omamno dišeče. Oranžno rumeni ranjak, vsi so mu rekli medvedje tace, ter nežne vijolične zvončnice. Tudi marijini čeveljčki – sedaj orlica; pogrizli smo vse njihove ukrivljene petke, mešičke, kjer se je skrivala medičina. Bila je živo pisana, dišeča, v vetru valujoča preproga vseh pastelnih odtenkov, razen rdeče! A po travi se ni smelo mendrati, ker se je pocokljana ročno teže kosila. Poslušali smo neštete murne, plašno so kukali iz svojih luknjic v sončnem bregu. Kdaj smo se tudi spozabili in katerega s slamico izbezali ven, da je potem zmedeno skakljal okrog. Ujet v otroških rokah je hitro pobegnil in se skril v visoki travi. Po obronkih so zorele gozdne jagode; prvi sladki dar narave. Njihov vonj in okus ostane kot genski zapis!

»Pa veste, otroci, zakaj se gozdnih jagod ne morete do sitega najesti?« Kateri otrok bi to premišljeval?! »Bajka pravi, da je pastirček pasel kravo na pašniku in ob stezi videl veliko zrelih jagod. Bil je žejen in najbrž lačen. Pustil je kravo, da se je pasla, on pa hitel nabirati in jesti sladke jagode. V zaverovanosti, zroč v travo, je prišel že daleč na sosedov travnik. Tedaj ga je nekdo ogovoril: ’Fantič, kaj delaš?’ Deček je pogledal okrog sebe, videl, da je pomendral travo, hitro skril roke, ki so bile vse obarvane od jagod v žep, in rekel: ’Nič!’ A nikogar ni videl. Spet je zaslišal glas: ’Vprašal sem te, kaj delaš? Nič … Če nič, pa nič! Ker si se zlagal, se za kazen gozdnih jagod odslej ne bo mogel nihče do sitega najesti!’ Govoril mu je bog, ki vse vidi in vse ve!« Tako je oče končal vzgojno pripoved. Takšne so na nas otroke naredile močan vtis!

Vrh Griča je stal električni drog, »adrog«. Ko si prislonil uho na les, si slišal monotono brenčanje, skoraj tako, kot takrat, ko smo v mahu med grabljenjem sena našli gnezdo čmrljev, potapkali po njem s prsti in prisluhnili brenčanju matice v gnezdu.

Nedaleč stran je rasel samoten macesen! Bil je nekakšen hišni simbol, naš ponos in otroško igrišče. Rasel je bolj navzven, kot v višino. Izpostavljen vetrovom, nevihtam, mrazu. Prve veje so bile komaj na dosegu roke, peščena zemlja ni bila rodovitna. Oče ga je posadil takrat, kot ostalih ducat, ko je dokupil nekaj zemlje v Lesju in je na zgornjo strmino parcele posadil mlade macesne. Ker je bil malo vraževeren, je trinajstega posadil čisto drugje; tu, na Griču! Ostal je osamelec, trdoživ in zdrav, njemu in nam je pomenil več kot gozdno drevo. Zavetje generacije otrok brez novotarij, igrač, vrtcev. Poklopčkanje, lovljenje metuljev, gnilo jajce, skrivanje za senenimi kopicami, stóje na rokah … vaški otroci, zdravi, kuštravi, razposajeni in zagoreli od poletnega sonca.

Čas melioracij, modernizacija kmetije je odnesla macesen z Griča. Od ducata njegovih »bratov« na vrhu Lesja so ostali na zgornjem robu le trije. S Tonko sva se poredko srečali. Vendar sem ji  nekoč zaupala svojo sedanjo željo, da bi zgodaj spomladi šli do teh macesnov, kjer bi morda našli v podrasti kašno majčkeno macesnovo drevesce. In sva šli. S primerno obutvijo in orodjem. Prehodili sva po dolgem in počez večkrat ves breg. Očitno noben orjak ni zasejal nobenega potomca! Zelo sem bila razočarana; kajti že sem imela izbran prosto na primernem delu zemlje, kamor bi ga sedaj posadila. Bil bi simbol mojega otroštva.

Nekdo je pozvonil, šla sem odpret vrata. Zunaj so stali: Tonka, njen mož in v veliki posodi  – macesen iz vrtnarije. Lepšega presenečenja za praznik bi mi ne bila mogla pripraviti! Odtlej je že nekaj let. Posajen lepotec je vitek, visok in zdrav.

Včasih, v sončnem dnevu, povabim Tonko, da posediva na klopci ob macesnu in se – v barvah – spomniva in podoživljava sama najlepša doživetja!

                                                                                                             Minka M. Likar