V trgovinici prodaja Regina Eniko hlebce kruha in potice, ki jih pečeta s hčerko Evo in pomočjo drugih deklet v družini, pa tudi najrazličnejša živila iz okoliških krajev. Njeni izdelki so narejeni z ljubeznijo in tudi njene pomočnice ji rade pomagajo pri delu. Ko zadiši v krušni peči po kruhu in v pekarnici po poticah, je zmeraj lep dan.

Prav tedaj, ko sem jih obiskala, je gospa Regina s hčerko Evo in snaho Saro pripravljala makove potice in ocvirkovke najrazličnejših velikosti. Prve potice so bile že pečene. Jemale so jih iz peči in v potičnikih zlagale na rešetkaste police, da se bodo ohladile, potem so začele pripravljati potico z makovim nadevom in še ocvirkove polžke za prigrizek. Kajti sreda je dan, ko pečejo potice, takrat ji spečejo okoli trideset.

Vsega je bila kriva krušna peč

Začelo se je preprosto, s prvimi hlebci doma spečenega kruha. »Zaradi otrok sem se odločila, da bom ostala doma. Ko smo obnovili staro hišo na podedovani domačiji moževih starih staršev, smo v njej sezidali tudi novo krušno peč. Takrat me je zelo zamikalo, da bi tudi sama spekla kruh v njej. Vsa leta sem gledala svojo mami in staro mamo, kako pečeta kruh, sama pa ga še nikoli nisem spekla,« pripoveduje Regina Eniko. »Spekla sem štiri hlebčke, ki so mi prav lepo uspeli. In ko smo jih pojedli, sem spet pekla. Dala sem ga tudi sosedom, in v enem mesecu sem pekla že enkrat na teden. Zanimanje za kruh je bilo namreč izredno. V dveh mesecih sem že dvakrat na teden pekla kruh v krušni peči. Potem me je peka tako navdušila, da sem se udeležila raznih tečajev za peko kruha in potic.«

Navdušenje in ljubezen do peke nista ponehala. Od takrat, ko je registrirala dopolnilno dejavnost, je že osemnajst let. Najprej je pekla dve leti samo kruh, potem se je posvetila poticam. Na tečajih se je izpopolnila tudi v izdelovanju rezancev, in pri tem je ostalo. Ne želi širiti dejavnosti, pravi, pomembnejše je, da so izdelki dobri in kakovostni.

Medtem so odrasli njeni štirje otroci, hčeri Eva in Lucija ter sinova Krištof in Lovrenc. Sinova danes po službi skrbita za kmetijo, ki je usmerjena v govedorejo, imajo 7 krav dojilj in 8 do 10 telet. Hči Lucija študira hotelski menedžment na Nizozemskem, hči Eva pa se je navdušila za peko, in ko je povedala, da bi to delo z veseljem opravljala, se je zaposlila pri mami. Tedaj so začeli razmišljati tudi o trgovinici.

Trgovinica z lokalnimi dobrotami

Trgovinico so uredili v delu hiše, kjer je bila prej delavnica. Ravnali so se po načrtu, ki ga je izdelal še pokojni mož gospe Regine, po poklicu oblikovalec. Odprli so jo novembra 2018 in ljudje jo radi obiskujejo. Odprta je dvakrat na teden, od 11. do 18. ure zvečer. Po zasnovi je lokalna trgovinica, vsa živila in izdelki v njej so od lokalnih kmetij, nekatera tudi z ekološkim certifikatom. »Prodaja poteka brez embalaže in obiskovalci so že vajeni prinesti s seboj platnene vrečke, kozarce, posode. Nepakirano prodajamo kašo, oljčno olje, detergente za perilo in posodo, gel za prhanje z ekološke kmetije, kjer gojijo sivko, tudi sire le narežemo in jih nikoli ne pakiramo vakuumsko, jogurti so na voljo v litrski embalaži, ki jo kupci vrnejo, s seboj prinesejo embalažo za skuto, oljčno olje in oljke v olju. Prodajamo tudi med, čaje, likerje, piškote, marmelade in seveda, kar je naših izdelkov: od kruha, potic do majhnega peciva, kot so žemljice, štručke, polžki,« pripoveduje o konceptu in ponudbi trgovinice Regina Eniko.

V petek, ko je konec tedna, poleg krušnih hlebcev zmeraj spečejo še kaj sladkega: kakšno potico, orehove in pehtranove štrukeljčke. Pečejo orehovo, rozinovo, pehtranovo in makovo potico, ki je značilna potica za Žiri. V torek in petek so med enajsto in osemnajsto uro vedno odprta vrata njihove trgovinice.

 

Tečaji za velike in male

Pri Enikovih organizirajo tečaje peke kruha, potic in kvašenega testa, sladkega in slanega, ki ga vodita gospa Regina in hči Eva. »Organiziramo tri tečaje, ki so zelo obiskani,« pravi Regina Eniko. Skupine niso velike, v njih je največ 10 tečajnikov, prihajajo pa iz vse okolice, iz Žiri in vse tja do Gorenje vasi, pa tudi iz Postojne, Logatca, Cerknega, Idrije, Škofje Loke. Toda s tečaji bodo še počakali, pravi gospa Regina, znova jih bodo pripravili takrat, ko se bodo ukrepi toliko sprostili, da bo mogoče delati brez mask. Pripravljajo pa tudi delavnice za otroke, ki jih te dni že pričakujejo.

 Zakonitosti dobre potice

»Zmeraj pazim, da so sestavine domače, lokalne, če se le da slovenske. Ne uporabljamo margarine, vedno delamo z maslom,« pravi sogovornica. »Orehe, če je le mogoče, kupim od domačih, slovenskih kmetov. Mleka nimamo svojega, ker imamo krave dojilje, jemljem ga pri sosedu, ki ima ekološko kmetijo: vzamem kar po 10 litrov polnomastnega mleka in tako tudi odvečne embalaže ne potrebujem. Moko za potice imam od Karlovskega mlina v Žirovskem Vrhu, kjer imajo zares dobro moko.«

Regina Eniko: »Pri pripravi testa za kruh odmerimo na 20 kilogramov moke le 120 g kvasa. To je veliko manj kot sicer, zato pa mora testo vzhajati veliko dlje kot navadno, skoraj štiri ure, preden ga damo v peč. Tak kruh je lažji, ker je v njem malo kvasa, pa še ta je zelo predelan. Tudi dlje svež ostane in ne drobi se, je boljšega okusa, saj bolj razvije okus, ker vzhaja dlje časa.«

 »Testo mora imeti svilnato teksturo, ne sme biti pretrdo, boljše je, če je malo mehkejše. Nadev sam pa ne sme biti premehak, saj lahko potem nastanejo luknje,« pravi Eva, ki si je v dolgih letih, ko je mami pomagala pri peki, pridobila veliko izkušenj. »Pa tudi pri zavijanju je treba paziti, zaviti je treba zelo natančno, da v testo ne pride zrak, saj potem nastanejo luknje. Dobro je, če se pri peki peč malo vlaži. Potico pečemo 45 minut pri 180 stopinjah, po 15 minutah se temperatura pečice zniža na 170 stopinj. Pa na začetku jo poškropimo z vodo, da dobi malo vlage, in večkrat jo prebodemo, preden gre v peč.«

»Pri potici je pomembno tudi to,« jo dopolni Sara, »da jo namažemo čisto do roba in da se začne najprej na drobno zvijati, drugače nastane v sredini velik testeni del in potica potem ni lepo enakomerno zvita in visoka.«

Sredi družine

Na Žnidarčkovi domačiji je vedno živahno: zdaj načrtujejo, da bodo zgradili prizidek, v njem uredili delavnico in sezidali novo krušno peč na drva ter tako ločili delavnico za peko od stanovanjskega dela. Te dni pričakujejo gradbeno dovoljenje in potem bo delo steklo.

Četudi otroci, zdaj že vsi odrasli, delajo po raznih koncih, vsi, tudi s svojimi družinami, še vedno živijo doma razen hčerke Eve, ki živi v bližini. Družina je zares povezana, pripovedujeta dekleti. »Zelo se razumemo,« pravi najstarejša, Eva, »veliko se družimo in pogovarjamo in iz pogovorov se vedno porodijo kakšne ideje, kaj novega.«

RECEPT REGINE ENIKO ZA OREHOVO POTICO

Sestavine za testo: 1 kg moke, 0,5 l mleka, 30 g kvasa, 20 g soli, 120 g sladkorja, 120 g masla, 1 jajce, 2 rumenjaka, 1 žlička vaniljevega sladkorja

Sestavine za nadev: 1 kg orehov, 0,5 l mleka, 300 g sladkorja, 100 g masla, 2 beljaka, 2 žlici krušnih drobtin, 2 žlički vaniljevega sladkorja, cimet

Za testo najprej pogrejemo mleko in posebej raztopimo maslo. Pripravimo še kvas. V pogreto mleko stresemo sladkor, sol, vaniljev sladkor, rumenjake in celo jajce.

Moko presejemo. V moko najprej vlijemo mleko in kvas in zamesimo mehko testo. Na koncu dodamo še raztopljeno maslo. Ko vzhaja na dvojno količino, ga premesimo in ponovno pustimo vzhajati.

Medtem pripravimo še nadev za potico. Mletim orehom dodamo navadni in vaniljev sladkor, drobtine in cimet. Vse dobro premešamo ter dodamo vroče mleko in maslo. Premešamo. Ko se malo ohladi, dodamo še beljaka. Pustimo počivati. Razvaljamo testo, namažemo z nadevom, zavijemo in damo v dobro namaščen model. Vzhajano potico večkrat prebodemo in damo peč. Pečemo 45 minut pri 180 stopinjah, po 15 minutah temperaturo znižamo na 170 stopinj.