Vlasta Kunej

Fotografije: arhiv Kubico Domino, foto Vida Dimovska

Na robu Goričkega v Kančevcih je posestvo, ki ga opaziš: prenovljeno z občutkom sije v stari lepoti nekdanje arhitekture, obdano z gozdovi, vinskimi trtami in travniki. To je posestvo Pri Momi, ki sta ga arhitekta Maja in Goran Dominko prenovila, preuredila in zapuščeno domačijo spremenila v butični turistični objekt, povsem zlit z okolico. Oba sta doma iz Prekmurja, kriza, ki se je začela leta 2009 in je trajala vse do leta 2013, pa ju je vodila v London. Vendar sta premišljevala, da bi v Prekmurju našla posest in jo preuredila za goste.

Občasno sta se vračala domov in iskala ter si ogledovala arhitekturne objekte, poleti 2016 pa sta našla tole domačijo. »Zelo hitro sva se odločila zanjo,« pripoveduje arhitekt Goran Dominko, »ko sva jo videla, sva takoj vedela, da je natanko to, kar iščeva. Posebna je bila predvsem zaradi lege in mikrokozmosa med objekti, saj so objekti na domačiji klasično postavljeni in sestavljajo lepo dvorišče z mogočno lipo in kostanjem.« Posestvo je staro 150 let, nekoč so hodili semkaj vaščani od blizu in daleč, v hiši sta bili trgovinica in gostilna. Poleg glavne cimprane hiše sestavljajo domačijo objekti, ki so rabili kmečkemu delu: granar, uta, svinjski in goveji hlev in prostor za shranjevanje kmetijske mehanizacije. »Menila sva, da bi lahko bila zelo zanimiva rešitev, če s prenovo ohraniva povsem tradicionalni videz objektov, dodava pa jim novo vsebino, predvsem za turistični oddih.«

Modra polkna

»Domačija je bila zapuščena, čeprav so bili objekti v razmeroma v dobrem stanju, tako da ni bilo treba skoraj nič porušiti,« pripoveduje arhitekt. Sanirali so nekatere dele ostrešja in nosilne dele objektov, pri tem pa sta vedno pazila, da ostaneta s končno rešitvijo v isti arhitekturni govorici tradicionalne arhitekture. Zamenjali so tudi skoraj vse stavbno pohištvo. Namesto prejšnjih neustreznih oken zdaj krasijo stavbe na posestvu nova, izdelana po starem: kasetna okna, ki imajo okensko stranico na zunanji in notranji strani zidu, z modrimi polkni, ki so opazen okras hiše.

 »Polkna so bila v Prekmurju velikokrat nebarvana, lesena. Kadar pa so se lastniki odločili za barvanje, so izbrali katero od treh značilnih barv: svetlo modro, ki so jo dobili, če so k barvi primešali modro galico, zamolklo svetlo zeleno, če so primešali sveže pokošeno travo, ali nežno oranžno, če so primešali ilovico. Tako so dobili barvne tone, ki so zelo pejsažni, mehki. Midva sva se odločila za svetlo modro, seveda pa sva izbrala sodobno barvo: nisva je mešala z galico, ampak sva skušala najti ton, ki je najbliže tej barvi,« pravi Goran Dominko.

Drugi objekti na posestvu so zidani, narejeni so iz opečne strukture, pri gradnji teh so pozneje že uporabljali betonske plošče in betonske vezi. Tam je bilo sanacij veliko manj kot pri stari hiši.

Hiša, granar in štala

Lesena hiša je zelo vijugasta, ker raste ob lepi stari lipi na začetku domačije, in si je, ko se je razraščala, s koreninami utirala stabilnost in hišo premikala. »Objekt je lepo zavijugal,« pravi arhitekt, »to se nam zdi izredno prijetna posebnost te stare hiše.«

V hiši so urejene tri spalnice s skupno kuhinjo in večjim dnevnim prostorom, kjer se gostje, na primer skupina prijateljev, družijo in kuhajo. Poleg so uredili še dva apartmaja: prvi se imenuje Granar, urejen je v nekdanjem seniku, kjer so včasih na podeskani površini shranjevali in sušili razne pridelke, danes pa je to galerijski apartma, ki je ohranil svojo prvotno obliko. Drugi  z imenom Štala pa se zdi gostom posebno zanimiv: ko so kravji hlev predelali v apartma, so pustili v njem vse prvinske arhitekturne elemente, kot so obokan strop, jekleni ali železni elementi, ohranili pa so tudi samo obliko hleva. Nekateri od gostov želijo posebej prav ta apartma in so pripravljeni počakati nanj.

Udobna, svetla notranjost

Notranjost je podeželska, vendar urejena nekoliko sodobneje, udobneje. »Odločila pa sva se,« pravi Goran Dominko, »da ne ponoviva barvne sheme prostorov iz preteklosti, ampak da bova vanje vnesla več svetlobe. Zato sva uporabila svetlejše barve, tako da so prostori veliko lahkotnejši, manj temačni, kot so bili v nekdanjih prekmurskih hišah.«

V notranjosti je karseda ohranjena postavitev in organizacija prostorov v objektih. Le hiša je nekoliko posodobljena, saj ima dnevno sobo, ki je nekoč kmečke hiše tod niso imele. Objekt je zasnovan kot stanovanjska hiša večje družine, zato je tudi primeren za veliko družino ali za večje družbe treh parov, ki imajo pri taki razporeditvi tudi več možnosti, da se družijo v dnevnem delu, ki je ločen od spalnega: kuhajo skupaj in obenem uživajo v kulinariki. Gostje Pri Momi si lahko tudi sami pripravljajo hrano. V ta namen je urejen tudi precej velik vrt, s katerega lahko jemljejo sveže vrtnine.

V vsej notranji opremi je veliko predmetov in kosov pohištva, ki je že bilo na domačiji, nekaj pohištva pa sta arhitekta iskala okoli po bolšjih sejmih in trgih z območja Prekmurja. »Izbirala sva različne stare predmete, ki so nama bili všeč. Včasih so  stare hiše rušili in lastniki so opremo prodajali. Našla sva nekatere res krasne predmete: razne stole, omare, kuhinjske pripomočke, ki so danes v okras.«

Okoli hiše kot nekoč

Okolice arhitekta-lastnika nista želela preveč spreminjati, želela sta, da bi bila taka kot včasih. Okoli domačije Pri Momi je 2,2 hektara zemlje, travnikov, ki jih kosijo in s tem skušajo ponuditi obiskovalcem lep prostor, kjer  lahko preživljajo prosti čas. Okolici pa je dodano nekaj  vsebin za preživljanje prostega časa. »Na primer bazen, ki ni značilen za Goričko, je pa nujen za sodobno preživljanje časa v turistične namene, savna v obliki soda, dve zunanji otroški igrišči, kjer lahko starši ob počitku bedijo nad igro otrok, dodali smo ognjišče, kjer lahko ob večerih družbe preživljajo prosti čas ob ognju in so umaknjene, tako da tudi z glasbo ali petjem nikogar ne motijo. Skratka, dodali smo zelo subtilne vsebine, ki so dodana vrednost sodobnega turističnega preživljanja prostega časa, so pa še vedno povezane in skladne z življenjem na Goričkem,« pravi arhitekt.

Domači gostje namesto tujih

Koronski čas je posestvu prinesel nekaj zelo dobrega. Domačijo so namreč prvi dve leti že na začetku sezone razprodali tujcem za vso sezono in sploh niso bili prepoznavni kot točka Slovencev. S koronskim časom pa se je to spremenilo, saj tuji gostje niso več prihajali, posestvo pa so začeli spoznavati domači, posebno potem, ko je arhitekturni dvojec Občina Moravske Toplice nagradila za prenovo te avtohtone kmetije v turistične namene. »Potem smo dobili slovenske goste. In ti so pomembni,« meni arhitekt. »Tujci pridejo in odidejo, slovenski gostje pa se laže povezujejo z okolico in jo drugače sprejemajo. Gostje se dobro počutijo in se vračajo. Letos smo vso sezono tja do konca novembra razprodali že v začetku maja. Veliko obiskovalcev se vrača ali pa prihajajo, ker zvedo za nas od drugih; pripravljeni so se celo časovno prilagoditi,  samo zato da bi prišli k nam. To nas zelo veseli in nam daje še več poguma, da gremo v pravi smeri.«

Pri Momi je simbolno ime: je lastničin spomin na dneve otroškega druženja na kmetiji pri stari mami, zato sta lastnika nadela tako ime domačiji. Gostu napoveduje, da prihaja nekam, kjer je prijetno, naravno, lepo in domače zavetje, kjer si lahko odpočiješ, pa četudi za nekaj dni.