Vreme Naročite se
Kratka zgodba za oddih od dela
Ta zgodba govori o tem, da se v življenju nenehoma poslavljamo: gibalo v njem so spremembe, in te prinašajo tudi slovo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 14. julij 2021 ob 23:28

Odpri galerijo

Pixabay

Zgodba Štefke Bohar govori o tem, da se v življenju nenehoma poslavljamo: gibalo v njem so spremembe, in te prinašajo tudi slovo. Tako se mora prvoosebna pripovedovalka soočiti s trenutkom, ko se izkaže, da bodo opustili breg, del sveta njihove kmetije, na katerega so vezani njeni najzgodnejši otroški spomini. Avtorica dobro ustvari strukturo zgodbe tako, da s prizori iz pripovedovalkinega življenja, vezanimi na domači breg, utemelji svojo bolečino ob izgubi dela sveta. Kajti to je svet njenega otroštva, je del njenega življenja.
V. K.

Izgubljeni svet
Večerilo se je. Topel južni veter je gnal oblake, ki so žareli na zahodu. Od vsepovsod so prihajale pomladanske sape.
»Jutri pojdeva na Mačkovo, če ne bo dežja. Breg že gotovo zeleni. Tam začne trava vedno prej poganjati,« je mama namenila naročilo Tinki. To je pomenilo, da bosta zjutraj prej opravili v hlevu in nato šli grabljat v breg.
S traktorjem sta od doma do tja potrebovali pol ure. Tinka je ob večerih rada brala knjige ali pa si zapolnila večer z ročnim delom. Vedela je, da ne bo tokrat iz enega in drugega nič.
»Hitro pojdi spat, da boš lahko zjutraj prej vstala,« je slišala mamin glas iz kuhinje, ko se je že spravljala v posteljo. Z obžalujočim pogledom je objela nedokončano vezenino, ki ležala na nočni omarici.
»Ah, nič. Bo pa jutri prišla na vrsto,« se je tolažila in ugasnila luč. Jutri bosta imeli dela na bregu skoraj za tri četrt dneva.
Pogosto so zahajali na Mačkovo. Tako se je imenovala zemlja v dolini, prek potoka. Odkar se je Tinka zavedala, je že pri svojih petih letih hodila tja z očetom in mamo, bratom in starim očetom. Zgodilo se je , da je morala nesti od doma tja sporočilo že pri svojih zgodnjih petih letih, ali pa iz Mačkovega domov. To je bila zanjo včasih težka pot, saj je na njej srečevala več pobalinov, ki so ji tako ali drugače nagajali …
Poti na Mačkovo so trajale vse leto. Tja niso hodili samo pozimi, če niso sekali drv. Potem se je prvo delo začelo spomladi, ko je bilo treba na bregu grabljati suho travo, listje pod jablanami in kakšne suhe vejice, ki so odpadle. Dolga leta je Tinka hodila z mamo na breg, najprej kot otrok in dekle, potem kot žena in mati.
Naslednje jutro sta se precej zgodaj odpravili na breg. S traktorjem sta bili hitro tam. Na prvi pogled je bil nekoliko obljuden kraj, od tam naprej je vodila le kolovozna pot. Vsake toliko časa je šel kdo tam mimo. Bili so predvsem domačini in mama si je vedno vzela čas, da je pokramljala z njimi. Z njihovega brega se je videlo na drug breg, kjer je bila na pobočju večja kmetija. Okrog in okrog pa je rasel napol gozd, grmovje in obronki travnikov. Na nasprotnem bregu so se pod kmetijo razprostirale njive, med njimi pa sadovnjak. Ko je Tinka že hodila v šolo in znala brati knjige, je ob prebiranju knjige Pestrna imela občutek, da je ta povest vzeta iz njenega sveta, prav iz te kmetije na nasprotnem bregu. Vsi junaki Pestrne so živeli svoje življenje na teh velikih njivah, ob zaraščenem potoku in pod temnimi krošnjami velikih dreves …
Kadar se je v poletni vročini seno dobro sušilo in je bilo vmes nekaj prostega časa, je mama dala mali Tinki denar.
»Prinesi mineralno vodo in tri sladoledne ježke. Pa pohiti, da se ti sladoled ne bo stopil!« Takrat je vedno pomagala sosedova Micka, saj je bilo veliko ročnega sušenja. Na vrhu hriba je bila vaška trgovinica in Tinka je nazaj grede tekla, da ji je ob vročini uspelo prinesti še »nekaj« sladoleda.
»Ti boš primerna za dostavo telegramov,« ji je hudomušno ponagajala Micka. Takrat so se vse tri odžejale. Tinka z mineralno vodo, mama in Micka pa povrh še z domačim moštom. Najbolj jim je prijal sladoled. Kraljevski užitek!
Z mamo sta se raztovorili in Tinka je s pogledom zaobjela breg. V mislih si je predstavljala, kako lepo bo, ko bo pograbljen ves breg in se bosta z mamo odpravili domov. Vijolice so bile že vidne in so v modrih šopih poganjale skozi travo.
Potopili sta se v delo in občutek za čas je izginil. Za njima je ostajalo vedno več pograbljenega brega, napol suhe počesane in komaj brsteče trave.
Tinka je obstala. Ali je slišala prav? Iznad krošenj se je razlegal, više raslih dreves je bilo slišati tisti ljubi težko pričakovani napev prave znanilke pomladi. » Ku-ku, ku-ku …« je odmevalo po vsej goščavi. Tinka se je potipala po žepih. Nobenega kovanca ni našla. Torej bo letos spet pičlo z denarjem?
»Ah, bo že kako, saj ga tudi lansko leto nisem imela pri sebi, pa sem preživela …« se je tolažila, da je to pravzaprav samo ljudski rek. Vedela je, da je sedaj zares prišla pomlad.
Mama je neutrudno grabljala, Tinka ni nič zaostajala. Prišli sta do konca.
»Mama, a ni krasen naš breg, ves pograbljen in počesan,« je Tinka z občudovanjem gledala opravljeno delo. Škoda, da sedaj ni mimo gospoda župana; gotovo bi bili pohvaljeni za opravljeno delo, še posebno, ker se ustanavlja krajinski park. Tudi brez županove pohvale, sta Tinka in mama čutili posebno zadovoljstvo, saj sta vedeli: če bo zgodaj spomladi dovolj dežja, bo tod lepa košnja in dobro seno. Zadovoljni sta zapuščali breg, čeprav sta se dobro zavedali, da spravilo sena tod ni lahko, saj je bil strm teren in delno je bilo treba kositi tudi ročno. Večkrat je Tinka ostala sama na bregu in kosila ostanke trave, česar se ni dalo pokositi s kosilnico.
Nekoč pa se je Tinka pri košnji silno zbala za mamo. Mama je kar naenkrat legla po travi.
»Kaj se je zgodilo?« je Tinka prihitela k njej. »Saj bo dobro. Nekoliko sem omotična. Zdi se mi, da so me pičili trije sršeni.« Mama se je držala za glavo. Tinka je ji je prinesla vlažen obkladek in čez pol ure je bilo mami že bolje. Tega dogodka sta se potem še večkrat spomnili in Tinka je občudovala mamino trdo živost.
Leta so minevala in Tinka se je poročila. Z možem Jožetom sta prevzela delo na kmetiji. Mama je še prihajala na breg, a z leti redkeje. Tinka je čutila, da s težavo ohranja delo in spravilo krme na bregu. Vmes sta pridobila možnost košnje s traktorjem na ravnem terenu.
V zraku je visela tista črna slutnja, kdaj bo napočil tisti trenutek.
Tisto leto je udarilo. »Letos ne grem več kosit na breg, dovolj krme imamo na ravnem terenu,« ji je nekega dne dejal Jože.
Tinka je osupnila. Bala se je tega, a je prišlo. Kaj bo rekla mama? Kako ji naj pove? Mama ji je večkrat pripovedovala, kako težko so kupili breg. Da sta s starim očetom veliko časa trebila trnje, s katerim je bil zaraščen, in prekopavala zemljo s krampom in motiko, preden je breg porasel s travo in bil primeren za košnjo.
»Toliko let smo hodili na breg!« Hotela je prepričati moža in je rekla: »Saj smo vsako leto spravili krmo. In je šlo. Tudi letos bomo.«
»Ti pojdi. Jaz ne grem! Breg naj zaraste v gozd. Dovolj je košnje na lahkem terenu!« je pribil.
Tinka se je umaknila. V oči so ji stopile solze. Vedela je, da bo to prizadelo mamo. Tudi njo je! Odkar se je zavedala, so hodili v breg. Najprej s kravjo vprego, večkrat tudi peš, potem s traktorjem. Od spomladi do jeseni, ko so na bregu pobrali zadnja jabolka za zimo in pokosili otavčič, ki so ga polagali živini, vse do zmrzali. Kako prijetne so bile tiste poti!
Začutila je, da se svet spreminja. Zelo dolgo se je trudila, da bi ga obdržala takšnega, kakršnega je poznala, a je spoznala, da pri tem nima več moči. Čedalje močneje ji je uhajal iz rok in ob bolečih čustvih je dojela, da ostaja njen samo še v spominih, ki jih je hranila v sebi kot svojo dragocenost. Prihajale so nove stvari, ki so bile nova resničnost. »Menda mora tako biti. Takšno je življenje,« je razmišljala.
»Ali bo tudi današnji čas pustil za seboj takšna čustva?« se je spraševala. Globoko v sebi je shranila tisti lepi del sebe, mame in še neštetih dobrih ljudi, ki so v nekaterih trenutkih prihajali na površje kot drobna zrnca zlatega peska …

Štefka Bohar

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 23. Nov 2022 at 16:57

441 ogledov

Browniji z malinami
Samo dveh pravil se držite pri brownijih, da bodo zares sočni: čim manj mešajte maso in ne pecite jih predolgo – 20 minut je dovolj! Sestavine: 180 g čokolade z najmanj 70 % kakava, 180 g zmehčanega masla, 3 jajca, 1 rumenjak, 160 g kristalnega sladkorja, ščep soli, 80 g pšenične bele moke, 40 g kakava v prahu; in še: 100 g svežih ali zamrznjenih malin, 20 g liofiliziranih malin Čokolado nalomimo na koščke. Maslo damo v kozico in ga nad vodno kopeljo stopimo. Nato v stopljeno maslo dodamo nalomljeno čokolado in mešamo tako dolgo, da se raztopi. V posodo kuhinjskega robota damo jajca, rumenjak in sladkor. Stepamo pri srednji hitrosti 5 do 6 minut, da postane masa kremasta in močno naraste. Stepeni masi počasi prilijemo stopljeno masleno-čokoladno maso in jo zelo na rahlo vmešamo z lopatko. Nato vmešamo še presejano moko, kakav v prahu in sol. Mešamo le toliko, da je masa homogena in ni grudic. Ne mešamo preveč! Testo vlijemo v pripravljen pekač za brownije (22 × 22 cm). Dobro je, da ga prekrijemo s papirjem za peko. Po vrhu potresemo sveže maline. Pečemo pri 180 stopinjah 20 minut. Brownie bo še zelo mehak, strdil se bo med ohlajanjem. Takoj ko ga vzamemo iz pečice, po njem potresemo še liofilizirane maline in jih malce potisnemo v mehko testo. Počakamo, da se ohladijo. Browniji so odlični s kepico sladoleda. Liofilizacija ali sušenje z zamrzovanjem je postopek, s katerim se iz malin odstrani voda in hkrati ohrani njihova sestava. Tako ohranijo obliko, okus, barvo in aromo, so krhke in hrustljave.  

Wed, 23. Nov 2022 at 16:50

296 ogledov

Iz jušnika se kadi!
Veliko zamisli za različne juhe boste našli v knjigi Ive Dolenc Juhe za vse okuse. Krompirjeva juha z ohrovtom Sestavine: 400 krompirja, sol, poper, 1 čebula, 1 strok česna, 1 peteršiljeva korenina, 100 g narezanega blanširanega ohrovta, 50 g krpic iz rezančnega testa, lovorov list, timijan, olje, 1 žlica moke, sesekljan peteršilj Olupimo krompir in peteršiljevo korenino in oboje narežemo na kocke. Dodamo lovorov list, sesekljan česen in timijan. Skuhamo in dodamo svetlo prežganje iz olja, moke ter sesekljane čebule. Posolimo in popopramo. Dodamo krpice iz rezančnega testa in kuhamo še 10 minut. Na juho damo sesekljan peteršilj in blanširani ohrovt. Bučna juha s kostanji in popečenimi gosjimi jetri Sestavine: 450 g mesa buče (hokaido ali muškatne buče), 1 čebula, 50 g masla, 1 žlica limonovega soka, oljčno olje, zelenjavna jušna osnova, šopek krebuljice in peteršilja, sol, poper, kostanj, gosja jetra, timijan Segrejemo maslo in na njem prepražimo sesekljano čebulo. Nato dodamo na kocke narezano bučo in še nekoliko pražimo. Začinimo s soljo in poprom. Prilijemo vročo zelenjavno jušno osnovo, dodamo cel timijan, zavremo in počasi kuhamo do mehkega. Nato juho odstavimo. Timijan zavržemo, druge sestavine pa gladko razmešamo s paličnim mešalnikom. Juho še enkrat zavremo in vanjo vmešamo še na koščke narezana in na maslu popečena gosja jetra. K jetrom dodamo še olupljen in kuhan kostanj. Gosja jetra lahko nadomestite s piščančjimi jetri ali pa vložite v juho samo kostanj. Preden juho ponudimo, jo potresemo s sesekljanim peteršiljem. Kremna juha iz belgijskega radiča Sestavine: 350 g belgijskega radiča (vitlofa), 1 krompir, 1 korenje, 50 g šalotke, 1 strok česna, maslo, 1 l zelenjavne jušne osnove, 5 žlic sladke smetane, 2 žlici sesekljanega peteršilja, radič za okrasitev, sol, poper Zelenjavo operemo in jo narežemo na večje kose. Belgijski radič narežemo na manjše kose in ga 2 minuti kuhamo v vreli slani vodi. Nato ga precedimo in damo v ledeno mrzlo vodo. Znova odcedimo in vodo, v kateri se je kuhal, prihranimo. V posodo damo maslo in zelenjavo brez radiča. Zelenjavo pražimo na maslu od 3 do 4 minute, nato jo zalijemo z zelenjavno jušno osnovo, lahko pa z vodo, v kateri smo kuhali belgijski radič. Posolimo in popopramo. Juho kuhamo pol ure, nato jo zmešamo v mešalniku, da dobimo kremno juho. Juho znova segrejemo, dodamo belgijski radič, sladko smetano in sesekljan peteršilj. Preden juho ponudimo, jo okrasimo z radičem, narezanim na rezance.  

Wed, 23. Nov 2022 at 16:42

247 ogledov

Magnezij - mineral proti stresu
Lahko bi ga poimenovali mineral sprostitve in najmočnejše orožje proti stresu ter boju proti nespečnosti. Kot kofaktor v telesu sodeluje pri več kot 300 encimskih reakcijah. Pomembno je, da ga uživamo uravnoteženo. Magnezij je za človeško telo in zdravje nujno potreben mineral. Sodeluje pri številnih procesih v našem telesu: pri uravnavanju delovanja mišic in živčevja, krvnega sladkorja in krvnega tlaka, gradnji kosti in presnovi beljakovin, izgorevanju ogljikovih hidratov in maščob, delitvi celic in prenašanju sporočila med živci in mišicami. Priporočene količine Dolgotrajni premajhni vnosi magnezija lahko vodijo v njegovo pomanjkanje. Vsrkavanje magnezija poteka večinoma v predelu tankega črevesja, nato vstopa v plazmo, kjer je večinoma v ionski obliki, nekaj pa je vezanega tudi na beljakovine. Pri zdravih osebah, ki vnašajo v telo s hrano premalo magnezija, ga pomagajo ledvice zadrževati v telesu tako, da zmanjšajo njegovo izgubo z urinom, zato je pri teh ljudeh pomanjkanje magnezija redko. Za odrasle in mladino, starejšo od 16 let, je priporočljivo od 300 do 400 mg magnezija na dan. Moški potrebujejo večje količine magnezija kot ženske, ker imajo večjo maso skeleta. Med nosečnostjo in dojenjem je potreba po magneziju nekoliko povečana (za nosečnice je priporočljivo 310 mg, za doječe matere pa 390 mg magnezija na dan). Priporočene količine magnezija lahko dobimo z uživanjem raznolike prehrane, ki naj jo sestavljajo stročnice, oreščki, semena, polnozrnati izdelki, zelena listnata zelenjava, mlečni izdelki, z magnezijem obogateni kosmiči, suho sadje. 100 gramov banane na primer vsebuje okoli 30 mg, orehov 144 mg, polnozrnate pšenične moke pa 103 mg magnezija. Povečane količine dnevno zaužitega magnezija so priporočljive za sladkorne bolnike, alkoholike, starejše s pomanjkljivo prehrano, srčne bolnike, športnike, ljudi s črevesnimi obolenji, ljudi, ki uživajo določena zdravila (oralni kontraceptivi, diuretiki, odvajala ipd.). Nekatere bolezni in zdravila lahko zmanjšajo vsrkavanje magnezija ali pa povečajo njegovo izločanje iz telesa. Pomanjkanje magnezija se pojavlja zlasti pri nepravilni prehrani, driski, bruhanju, prepogosti uporabi odvajal, raznih kroničnih obolenjih. Največ magnezija je v kosteh. Pri začasnem pomanjkanju magnezija zaradi nizkega vnosa s hrano pa se ta porablja iz kosti, zato lahko pri dolgotrajnem pomanjkanju magnezija v prehrani nastane osteoporoza. Znaki pomanjkanja magnezija so izguba teka, slabost, bruhanje, utrujenost, glavobol. Pojavijo se lahko mravljinci, mišični krči, odrevenelost mišic, motnje srčnega ritma in osebnostne spremembe (depresija, razdražljivost, nemir). Pomemben tudi v stresnih okoliščinah Ljudje, ki jim primanjkuje magnezija, so dovzetnejši za stres. Zadostne količine so zato pomembne za lažje premagovanje vsakodnevnih izzivov, odženejo pa lahko tudi marsikateri glavobol. Magnezij in kalcij sta kot tesna sodelavca zelo pomembna za normalno delovanje mišic. Kalcij ima vlogo aktivatorja in skrbi za napenjanje mišic, magnezij pa zmanjšuje vzdraženost mišičnih celic in tako deluje sproščajoče. Pri pomanjkanju magnezija zato nastanejo mišični krči, pojavita se napetost v mišicah in mravljinčenje v prstih, povečano pa je tudi tveganje za nateg in pretrganje mišičnih vlaken. Magnezij je skupaj s kalcijem zelo pomemben tudi za zdrave in močne kosti. Ljudje z večjim vnosom magnezija imajo večjo kostno gostoto, to pa je pomembno pri zmanjšanju tveganja za zlome kosti in osteoporozo. Študije tudi kažejo, da naj bi bilo pri ljudeh, ki uživajo več magnezija s hrano, manjše tveganje za razvoj nekaterih srčnih obolenj in kapi, saj magnezij deloma tudi znižuje krvni tlak. Prehrana, v kateri je veliko magnezija, zmanjšuje tudi tveganje razvoja sladkorne bolezni tipa 2. Na trgu je na voljo magnezij v obliki prehranskih dopolnil, dnevni odmerki magnezija do 350 mg ne pomenijo tveganja za zdravje. Visoki odmerki magnezija pa povzročajo drisko, šibkost mišic, oteženo dihanje, zelo nizek krvni tlak, nereden srčni utrip, slabost, izgubo teka. Še posebno so lahko nevarni pri ljudeh z oslabljeno ledvično funkcijo. Ti naj se pred uporabo odmerkov magnezija posvetujejo z zdravnikom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Tue, 22. Nov 2022 at 17:31

339 ogledov

Kratka zgodba za deževen večer
Tako malokrat se v naglem ritmu življenja ustavimo in pomislimo na lepe stvari, ki nas spremljajo v njem. Ples je tista točka v pripovedi avtorice Marije Deželak, na katerem ta gradi svojo zgodbo. »Življenje je ples,« s to mislijo se začenja njeno voščilo vnuku in obenem uvod v črtico. Snov sama ne bi bila kaj posebnega, če je ne bi avtorica literarno predelala. Svojo zgodbo je zasnovala na plesu, ki oznamuje pomembne točke v različnih obdobjih življenja: vstop vanj, na pragu zrelosti, poroko in abrahama. Njen poetični slog in oblikovno načelo sta tisto, zaradi česar je zgodba vredna branja in ob njem prebudi tudi kakšno prijazno premišljevanje in spomin. Vlasta Kunej   Življenje je ples »Življenje je ples, med zemljo in nebom in – vse tisto vmes,« se mi je med drugim zapisalo v voščilnici najstarejšemu vnuku ob maturantskem plesu. In znova se je potrdilo sinoči na valeti njegovega brata. Dva dogodka, oba svečana in dragocena, zelo podobna med seboj in shranjena na sončno stran srca. Za zmeraj! Za čase, ki še pridejo, za vse tisto, kar bo sledilo. Kar nekaj plesov v mojem življenju je bilo pomembnih. Zame! Tudi tisti na večer, ki smo ga plesali na valeti, pred več kot petdesetimi leti. Takratni osmošolci smo v veselem pričakovanju pridno obiskovali plesne vaje, ki jih je vodil priznani plesni učitelj. Sprva okorne in neznane korake so po več vajah kmalu nadomestili spretnejši, mehkejši in bolj sproščeni, kar nam je zvečalo samozavest in pomagalo premagovati tremo. Seveda tudi takrat na nastopu ni šlo vse gladko, a šlo je. Spomnim se lepo okrašene avle in stolov, nameščenih v polkrogu, učiteljev, še posebno razrednikov in ravnatelja, ki je sedel spredaj. Vidim naše zardele obraze in sijoče oči, oblačila – tista, ki smo jih nosili ob nedeljah, dopolnjena še s kakšno pentljo ali dodatkom. Slišim pozdravni govor in pesem, ki je prihajala iz čiste duše in odmevala v ušesih kot oda radosti. Čutim bitje naših mladih src in potne dlani, ki smo jih podali drug drugemu v pozdrav, za popotnico, da bi bilo vse prav. Tistega večera in sicer! Mladi upi, vstopajoči na vlak pričakovanj, s katerim smo se popeljali življenju nasproti. Nekaj jih je že izstopilo, nekateri pa se še vedno vozimo …. Sicer počasneje, z manj žara v očeh, z okornimi gibi in previdneje – in z vse več spomini … Naslednji – maturantski! Štiri leta v življenju mladega človeka se zelo poznajo. Veliko pomenijo in še več predstavljajo. Vmes se zgodi – polnoletnost! Mladost se poveže z odgovornostjo. Dobra kombinacija: drznost in zrelost! Zgodijo se prve ljubezni, ene kratkotrajne, nekatere za zmeraj. Spomnim se svojega svilenega krila in bele majice z volančki, ki so krasili rokave. In visokih pet, zaradi katerih so me naslednjega dne bolele noge. Kot še mnogokrat kasneje. In smeha, glasnega in sproščenega, ki je trajal in trajal. »To je bil tvoj dan ljubezni …« je odmeval refren po veliki dvorani, medtem ko smo objeti čez ramena zrli drug drugemu v oči. Tako jasne in široko odprte, s pogledom, uprtim v prihodnost. »Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus …« Še vedno jo znam zapeti in vsakič se mi ob njej naježi koža. Zaradi vsega, kar je povezano z njo. Zaradi vseh generacij v vseh časih, za vse, kar nam je bilo lepega dano. In potem kmalu tisti, s katerim sem se zavezala življenju v dvoje. Poročni! Ples dveh mladih, zaljubljenih, tesno objetih, s prepletenimi prsti in s pogledom v isto smer. »Vjeruj u ljubav, ljubav je sve …« Še kako smo verjeli. Koliko čestitk in pozdravov, koliko dobrih želja. Vse, namenjene isti stvari: ljubezni, ki zmore vse, ki je vsemogočna, ki vse premaga – ki traja, dokler ne mine … kot vse. Ob praznovanju petdesetletnice je na vrsti – ples z abrahamom. Tako se mu reče, prispodoba pač. Postaja na poti življenja, ko ti ta že prične izstavljati račune, opomine in te z resnim pogledom posvari, da si na pol poti. Če verjameš! Do sto je res še enkrat toliko, a kdo ti lahko zagotovi veliko let?! Narediš obračun s svojim življenjem in izdelaš bilanco. In se zaveš, da je hočeš nočeš tisti najboljši, najslajši kos pogače izginil. Se izgubil v množici vsega, kar se je dogajalo vmes. Da sicer ne boš lačen, to te ne skrbi, a zavedaš se in čutiš, da postajaš drugačen. In da bo tako tudi v prihodnje … Kljub plesom, ki se jih boš udeleževal, kot slavljenec, kot gost, kot spremljevalec. Kot sem jaz spremljala sinočnji ples in – se spominjala. In kot želim, da bi se udeležila še katerega. Pa čeprav ne kot plesalka, ni pomembno. Kajti tudi to je tisto, kar šteje: da opazuješ, da uživaš, da čutiš, da se zavedaš … Še najbolj pa to, da si zraven! Življenje je ples. Marija Deželak    

Tue, 22. Nov 2022 at 17:15

515 ogledov

Rogljički in košarice z mandlji
V prosu ni glutena, zato ga lahko uporabljamo tudi, če smo preobčutljivi na pšenico in nekatera druga žita. Nekoč so v premožnejših hišah kuhali proso v mleku, dodali sol, suhe češplje ali pa so ga celo zabelili s surovim maslom. Danes sta prosena kaša in moka po krivici nekoliko potonila v pozabo, iz obojega lahko namreč pripravimo zelo dobre jedi, tudi sladice. Recepta sta izbrana iz knjige Proso, ki je izšla pri Založbi Kmečki glas. Proseni čokoladni rogljički z lešniki Sestavine: 200 g polnozrnate prosene moke, 100 g bele pšenične moke TIP 500, 150 g sladkorja v prahu, 1 vrečka vaniljevega sladkorja (10 g), 3 rumenjaki, 250 g surovega masla, 50 g kakava v prahu, 150 g grobo mletih praženih lešnikov (popečenih), 2 g mletega cimeta, 2 g mletih klinčkov, 2 g naribane lupinice biolimone, 1 g soli, 20 ml ruma, malo vode po potrebi Maslo, sladkor in rumenjake dobro umešamo, nato dodamo cimet, klinčke, limonino lupinico, sol, rum, vaniljev sladkor in še enkrat dobro premešamo. Kakav, proseno moko in belo pšenično moko presejemo in dodamo mlete lešnike ter previdno z rokami ali mešalnikom umešamo v testo. Ko so sestavine že nekoliko premešane, jih začnemo mesiti z rokami, vendar moramo delati previdno: pregnetemo jih le toliko, da jih lahko oblikujemo v testo. Pokrijemo ga in pustimo, da počiva v hladilniku vsaj eno uro. Iz testa oblikujemo za prst debele od 5 do 10 cm dolge valjčke, ki so ob robovih malo tanjši. Zvijemo jih v rogljičke in polagamo na papir za peko. Rogljičke pečemo okoli 10 minut v pečici, ogreti na 180 do 200 stopinj. Pečene še vroče potresemo s sladkorjem v prahu, ki smo mu dodali vaniljev sladkor. Lahko pa jih ohladimo okrasimo po svoje, na primer namočimo vogalčke v čokolado, prebrizgamo s čokolado in potresemo s prepraženimi lešniki.   Proseni kolački s pomarančo, čijo, lanenimi semeni in mandlji Sestavine: za testo: 250 g prosene kaše, zmlete v moko (pomagamo si z mlinčkom za mletje kave ali sladkorja), 50 g semen čija (zmeljemo jih v moko), 50 g lanenih semen (zmeljemo jih v moko), 2 g praška vinskega kamna (lahko tudi brez), 100 ml pomarančnega soka, lupinica 1 biopomaranče, 100 g rjavega sladkorja (drobno zmeljemo), 50 g medu, 130 g kokosove maščobe, sredica 1 vaniljevega stroka ali vaniljev sladkor, 1 g soli; za posip in premaz: sok 1 pomaranče za premaz, 50 g lanenih semen, 100 g mandljevih lističev, malo semen čija Pomarančni sok in lupinico, sol, sredico vaniljevega stroka, med, zmleti sladkor in zmleta semena čija zmešamo in segrejemo na 45 stopinj. Dodamo kokosovo maščobo in z lopatico gladko zmešamo. Dodamo še zmleto proseno kašo, vinski kamen in zmleta lanena semena ter dobro premešamo, da dobimo gladko testo. Oblikujemo košarice v modelih ali pa kroge velikosti 6 cm in debeline od 3 do 5 mm. Premažemo jih s pomarančnim sokom in posujemo z mandljevimi lističi, lanenimi semeni in semeni čija. Košarice lahko napolnimo tudi s čokolado, pomarančnim moussom in z rezinami pomaranče ter prelijemo z oljčnim oljem z okusom pomaranče. Košarice pečemo do zlato rjave barve pri 170 do 180 stopinjah. Da bodo enakomerne barve, jih moramo čez 10 minut vzeti iz pečice, 10 minut naj se ohlajajo, nato pa jih spečemo do konca. Na koncu jih pečemo okoli 10 minut pri 160 stopinj ali dokler ne dobimo želene barve. Če smo pekli kroge, jih pečene še mehke in tople položimo v upognjen model. V njem jih pustimo, dokler nimajo želene oblike.      

Fri, 11. Nov 2022 at 15:44

815 ogledov

Hitro pripravljeno kosilo: testenine
K toplim testeninam se prilegajo sveže solate in surova zelenjava – za osvežilno in okusov polno kosilo. Testenine s smetano in orehi Sestavine: 2,5 l vode, žlička soli, 250 g širokih rezance ali katerih drugih testenin, 250 g orehovih jedrc, 2 stroka česna, 50 g masla, 300 g kisle smetane Vodo posolimo in jo zavremo. V njej skuhamo široke rezance, vendar ne premehko. 150g orehovih jedrc drobno zmeljemo. Stroka česna olupimo in narežemo na tanke lističe. V veliki ponvi penasto razgrejemo maslo, vendar tako, da ostane svetlo, in na njem rahlo prepražimo zmlete orehe in lističe česna. Rezance odcedimo, jih dodamo popraženim orehom in česnu, zmešamo in malo posolimo. Zelo vroče rezance stresemo v o0greto skledo in jih potresemo s preostalimi orehovimi jedrci. Kislo smetano med mešanjem malo segrejemo, vendar ne sme biti vroča, in jo v posebni ročki ponudimo k rezancem. Sladka različica: Sladke testenine z orehi pripravimo enako, le da namesto soli dodamo med ali sladkor in seveda ne uporabimo česna. Rezanci s peteršiljem Sestavine (za 4 osebe): 400 g rezancev, 4 žlice sesekljanega peteršilja, 2 žlici nastrganega parmezana, 1 žlička limonovega soka, 1 kozarec stopljenega masla, sol, poper; dodatek po želji: rezine pečenega piščanca Rezance skuhamo v slanem kropu, tako da so še čvrsti na ugriz. Medtem segrejemo maslo na šibkem ognju, a ne preveč, dodamo peteršilj in limonov sok, dosolimo, če je potrebno, popopramo in odstavimo z ognja. Rezance odcedimo, stresemo v skledo in prelijemo s polovico pripravljene omake, dobro premešamo, potresemo s parmezanom in povrhu še s preostalo omako. Ponudimo in poleg postavimo skodelico z naribanim parmezanom. Da bo jed izdatnejša, lahko po vrhu naložimo rezine pečenega piščanca.    
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba za oddih od dela