Vreme Naročite se
Kratka zgodba za oddih od dela
Ta zgodba govori o tem, da se v življenju nenehoma poslavljamo: gibalo v njem so spremembe, in te prinašajo tudi slovo.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 14. julij 2021 ob 23:28

Odpri galerijo

Pixabay

Zgodba Štefke Bohar govori o tem, da se v življenju nenehoma poslavljamo: gibalo v njem so spremembe, in te prinašajo tudi slovo. Tako se mora prvoosebna pripovedovalka soočiti s trenutkom, ko se izkaže, da bodo opustili breg, del sveta njihove kmetije, na katerega so vezani njeni najzgodnejši otroški spomini. Avtorica dobro ustvari strukturo zgodbe tako, da s prizori iz pripovedovalkinega življenja, vezanimi na domači breg, utemelji svojo bolečino ob izgubi dela sveta. Kajti to je svet njenega otroštva, je del njenega življenja.
V. K.

Izgubljeni svet
Večerilo se je. Topel južni veter je gnal oblake, ki so žareli na zahodu. Od vsepovsod so prihajale pomladanske sape.
»Jutri pojdeva na Mačkovo, če ne bo dežja. Breg že gotovo zeleni. Tam začne trava vedno prej poganjati,« je mama namenila naročilo Tinki. To je pomenilo, da bosta zjutraj prej opravili v hlevu in nato šli grabljat v breg.
S traktorjem sta od doma do tja potrebovali pol ure. Tinka je ob večerih rada brala knjige ali pa si zapolnila večer z ročnim delom. Vedela je, da ne bo tokrat iz enega in drugega nič.
»Hitro pojdi spat, da boš lahko zjutraj prej vstala,« je slišala mamin glas iz kuhinje, ko se je že spravljala v posteljo. Z obžalujočim pogledom je objela nedokončano vezenino, ki ležala na nočni omarici.
»Ah, nič. Bo pa jutri prišla na vrsto,« se je tolažila in ugasnila luč. Jutri bosta imeli dela na bregu skoraj za tri četrt dneva.
Pogosto so zahajali na Mačkovo. Tako se je imenovala zemlja v dolini, prek potoka. Odkar se je Tinka zavedala, je že pri svojih petih letih hodila tja z očetom in mamo, bratom in starim očetom. Zgodilo se je , da je morala nesti od doma tja sporočilo že pri svojih zgodnjih petih letih, ali pa iz Mačkovega domov. To je bila zanjo včasih težka pot, saj je na njej srečevala več pobalinov, ki so ji tako ali drugače nagajali …
Poti na Mačkovo so trajale vse leto. Tja niso hodili samo pozimi, če niso sekali drv. Potem se je prvo delo začelo spomladi, ko je bilo treba na bregu grabljati suho travo, listje pod jablanami in kakšne suhe vejice, ki so odpadle. Dolga leta je Tinka hodila z mamo na breg, najprej kot otrok in dekle, potem kot žena in mati.
Naslednje jutro sta se precej zgodaj odpravili na breg. S traktorjem sta bili hitro tam. Na prvi pogled je bil nekoliko obljuden kraj, od tam naprej je vodila le kolovozna pot. Vsake toliko časa je šel kdo tam mimo. Bili so predvsem domačini in mama si je vedno vzela čas, da je pokramljala z njimi. Z njihovega brega se je videlo na drug breg, kjer je bila na pobočju večja kmetija. Okrog in okrog pa je rasel napol gozd, grmovje in obronki travnikov. Na nasprotnem bregu so se pod kmetijo razprostirale njive, med njimi pa sadovnjak. Ko je Tinka že hodila v šolo in znala brati knjige, je ob prebiranju knjige Pestrna imela občutek, da je ta povest vzeta iz njenega sveta, prav iz te kmetije na nasprotnem bregu. Vsi junaki Pestrne so živeli svoje življenje na teh velikih njivah, ob zaraščenem potoku in pod temnimi krošnjami velikih dreves …
Kadar se je v poletni vročini seno dobro sušilo in je bilo vmes nekaj prostega časa, je mama dala mali Tinki denar.
»Prinesi mineralno vodo in tri sladoledne ježke. Pa pohiti, da se ti sladoled ne bo stopil!« Takrat je vedno pomagala sosedova Micka, saj je bilo veliko ročnega sušenja. Na vrhu hriba je bila vaška trgovinica in Tinka je nazaj grede tekla, da ji je ob vročini uspelo prinesti še »nekaj« sladoleda.
»Ti boš primerna za dostavo telegramov,« ji je hudomušno ponagajala Micka. Takrat so se vse tri odžejale. Tinka z mineralno vodo, mama in Micka pa povrh še z domačim moštom. Najbolj jim je prijal sladoled. Kraljevski užitek!
Z mamo sta se raztovorili in Tinka je s pogledom zaobjela breg. V mislih si je predstavljala, kako lepo bo, ko bo pograbljen ves breg in se bosta z mamo odpravili domov. Vijolice so bile že vidne in so v modrih šopih poganjale skozi travo.
Potopili sta se v delo in občutek za čas je izginil. Za njima je ostajalo vedno več pograbljenega brega, napol suhe počesane in komaj brsteče trave.
Tinka je obstala. Ali je slišala prav? Iznad krošenj se je razlegal, više raslih dreves je bilo slišati tisti ljubi težko pričakovani napev prave znanilke pomladi. » Ku-ku, ku-ku …« je odmevalo po vsej goščavi. Tinka se je potipala po žepih. Nobenega kovanca ni našla. Torej bo letos spet pičlo z denarjem?
»Ah, bo že kako, saj ga tudi lansko leto nisem imela pri sebi, pa sem preživela …« se je tolažila, da je to pravzaprav samo ljudski rek. Vedela je, da je sedaj zares prišla pomlad.
Mama je neutrudno grabljala, Tinka ni nič zaostajala. Prišli sta do konca.
»Mama, a ni krasen naš breg, ves pograbljen in počesan,« je Tinka z občudovanjem gledala opravljeno delo. Škoda, da sedaj ni mimo gospoda župana; gotovo bi bili pohvaljeni za opravljeno delo, še posebno, ker se ustanavlja krajinski park. Tudi brez županove pohvale, sta Tinka in mama čutili posebno zadovoljstvo, saj sta vedeli: če bo zgodaj spomladi dovolj dežja, bo tod lepa košnja in dobro seno. Zadovoljni sta zapuščali breg, čeprav sta se dobro zavedali, da spravilo sena tod ni lahko, saj je bil strm teren in delno je bilo treba kositi tudi ročno. Večkrat je Tinka ostala sama na bregu in kosila ostanke trave, česar se ni dalo pokositi s kosilnico.
Nekoč pa se je Tinka pri košnji silno zbala za mamo. Mama je kar naenkrat legla po travi.
»Kaj se je zgodilo?« je Tinka prihitela k njej. »Saj bo dobro. Nekoliko sem omotična. Zdi se mi, da so me pičili trije sršeni.« Mama se je držala za glavo. Tinka je ji je prinesla vlažen obkladek in čez pol ure je bilo mami že bolje. Tega dogodka sta se potem še večkrat spomnili in Tinka je občudovala mamino trdo živost.
Leta so minevala in Tinka se je poročila. Z možem Jožetom sta prevzela delo na kmetiji. Mama je še prihajala na breg, a z leti redkeje. Tinka je čutila, da s težavo ohranja delo in spravilo krme na bregu. Vmes sta pridobila možnost košnje s traktorjem na ravnem terenu.
V zraku je visela tista črna slutnja, kdaj bo napočil tisti trenutek.
Tisto leto je udarilo. »Letos ne grem več kosit na breg, dovolj krme imamo na ravnem terenu,« ji je nekega dne dejal Jože.
Tinka je osupnila. Bala se je tega, a je prišlo. Kaj bo rekla mama? Kako ji naj pove? Mama ji je večkrat pripovedovala, kako težko so kupili breg. Da sta s starim očetom veliko časa trebila trnje, s katerim je bil zaraščen, in prekopavala zemljo s krampom in motiko, preden je breg porasel s travo in bil primeren za košnjo.
»Toliko let smo hodili na breg!« Hotela je prepričati moža in je rekla: »Saj smo vsako leto spravili krmo. In je šlo. Tudi letos bomo.«
»Ti pojdi. Jaz ne grem! Breg naj zaraste v gozd. Dovolj je košnje na lahkem terenu!« je pribil.
Tinka se je umaknila. V oči so ji stopile solze. Vedela je, da bo to prizadelo mamo. Tudi njo je! Odkar se je zavedala, so hodili v breg. Najprej s kravjo vprego, večkrat tudi peš, potem s traktorjem. Od spomladi do jeseni, ko so na bregu pobrali zadnja jabolka za zimo in pokosili otavčič, ki so ga polagali živini, vse do zmrzali. Kako prijetne so bile tiste poti!
Začutila je, da se svet spreminja. Zelo dolgo se je trudila, da bi ga obdržala takšnega, kakršnega je poznala, a je spoznala, da pri tem nima več moči. Čedalje močneje ji je uhajal iz rok in ob bolečih čustvih je dojela, da ostaja njen samo še v spominih, ki jih je hranila v sebi kot svojo dragocenost. Prihajale so nove stvari, ki so bile nova resničnost. »Menda mora tako biti. Takšno je življenje,« je razmišljala.
»Ali bo tudi današnji čas pustil za seboj takšna čustva?« se je spraševala. Globoko v sebi je shranila tisti lepi del sebe, mame in še neštetih dobrih ljudi, ki so v nekaterih trenutkih prihajali na površje kot drobna zrnca zlatega peska …

Štefka Bohar

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 18. May 2022 at 16:05

0 ogledov

Pehtranovi trgančki
Takole gre: kvašeno testo narežemo na pravokotnike, da gredo lepo v pekač v pekač, jih premažemo s pehtranovo-skutnim nadevom in dala v pečico. Med peko lepo zacvetijo! Pečeni se lahkotno trgajo drug od drugega, od tod ime za sladico – trgančki. Potrebujemo: za kvasec: 100 ml mleka, 21 g svežega kvasa, 1 žličko sladkorja; za testo: 500 g pšenične bele moke, 200 ml mleka, 25 g stopljenega masla, 2 rumenjaka, 25 g sladkorja v prahu, žličko soli; za premaz testa pred nadevom: 25 g stopljenega masla; za nadev: 250 g pretlačene skute, 50 g sladkorja v prahu , 15 g svežega pehtrana; za premaz pred peko: 3 žlice sladke smetane; za premaz pekača: košček masla Najprej pripravimo kvasec: Mleko segrejemo do mlačnega, vanj nadrobimo sveži kvas, dodamo žličko sladkorja ter premešamo. Počakamo 10 minut, da kvas oživi. V posodo kuhinjskega robota vlijemo mleko, narasli kvasec, stopljeno maslo, rumenjaka ter suhe sestavine: sol in sladkor v prahu. Z nastavkom za mešanje premešamo vse sestavine, nato postopoma dodajamo presejano moko. Ko se sestavine povežejo, zamenjamo nastavek za mešanje z nastavkom za gnetenje (kavelj) in gnetemo 10 do 12 minut pri srednji hitrosti. Posodo s testom pokrijemo in pustimo vzhajati 1 uro. Medtem pripravimo pehtranovo-skutni nadev: V skodelico damo skuto, jo do gladkega pretlačimo z vilicami, vmešamo sladkor v prahu in na drobno sesekljan svež pehtran. Vzhajano testo razvaljamo v pravokotnik (daljša stranica meri 33 cm) in ga po dolžini narežemo na tri enako široke trakove (na primer 11 cm). Nato vsak trak premažemo s stopljenim maslom, po vrhu pa razmažemo še skutni nadev (za vsak trak porabimo približno tretjino nadeva). Zdaj trakove narežemo še počez, da dobimo manjše pravokotnike. Vsi naj bodo približno enako veliki. Nato jih naložimo enega na drugega: naložimo jih po pet skupaj, nato pa jih prestavimo v podolgovat, dobro namaščen pekač. Kar tesno skupaj naj bodo! Pazite le pri zadnjem pravokotniku – obrnite ga tako, da se namazana stran ne bo dotikala pekača, ampak sosednjega testa – torej ravno obratno kot ste vse druge. Pekač s testom pokrijemo in pustimo kakšnih 10 minut na pultu. Nato ga po vrhu premažemo s sladko smetano in damo v pečico, ogreto na 180 stopinj, za 45 minut. Zadnjih 15 minut peke prekrijemo trgančke po vrhu s papirjem za peko, da se ne bodo preveč zapekli.

Fri, 13. May 2022 at 16:39

265 ogledov

Kratka zgodba za prosti čas
Človek, ki je povezan z zemljo, najbolje čuti ta njen utrip. Pripoved se začenja s prizorom, v katerem Jožica sadi sadike zelja na vrtu, in te jo vedno spominjajo na to, kako jih je z veliko ljubeznijo iz semena vzgajala in sadila že njena mama … Tako se v zgodbi nenehno prepletajo življenje in minevanje, začetek in konec, sedanjost in spomini. Ob branju bodite pozorni na to, kako lepo je izpeljana dinamika menjavanja vseh teh dvojic. V. K.   Zelje Nestalno aprilsko vreme se je z vetrovnimi dnevi končalo in začeli so se prvomajski dnevi z močnejšim soncem, cvetočo naravo. Košate »bele neveste«, ki so zaljšale pokrajino s svojo lepoto, so dan za dnem izginjale v bujno rastoče zelene krošnje. Trajnice so razkošno dehtele. Postajalo je vse topleje. In gospodinje so ena drugo že spraševale, koliko ima katera že posajeno po vrtovih. Od zime se marsikdo naveliča stalnega dela v hiši in prvi spomladanski žarki pritegnejo na vrtove in gredice. Kako prijetno je rahljati z motiko komaj posušeno zemljo in veličasten občutek je, da se novo življenje spet začenja s prvim sajenjem. Jožica je odložila košaro s sadikami zelja in premerila velikost zemlje, kamor jih bo posadila. Nekaj sadik ima, toliko da bo imela nekaj zelja pri roki za solato, ko bo zraslo, naredila bo zeljnate krpice, pa še sladko kuhano zelje kot enolončnica gre v tek. Polnila jo je mamina toplina. Ko je še živela mama, je bilo prvo seme, ki ga je zgodaj marca posejala na prisojni strani vrta, zeljno seme. Dobro ji je uspevalo. Mamina prva skrb spomladi je bila, da bo zelje dobro vzkalilo in bo imela lepe, čvrste sadike. In jih je res imela. Skoraj vedno. Čvrste, bujne in obilo. Ko je posadila, kar je nameravala, je ostalo razdelila vsaj še dvema gospodinjama. In jeseni so zrasle velike zeljnate glave. Jožica je jeseni z naribanim zeljem napolnila skoraj tri četrt kadi. To delo je bilo prihranjeno za čas, ko so njive že bile posejane in je šlo delo počasi h kraju. Skopala je jamice v zemljo, jih pognojila in zagrebla. Tako prijetno je bilo čutiti drobno prst, kako se je drobila med prsti in dajala občutek polnosti in življenja. Kad z zeljem so jeseni postavili v globljo klet, ker je bilo tam precej hladno, in ko so se začeli spomladi mešati južni vetrovi, je zelje ostalo dalj časa sveže. Bilo je vsak teden na mizi in mama ga je vzela iz kadi za celo skledo. Skoraj vedno ga je prej oprala in na vrh nalila svežo vodo. Vsakokrat, kadar je zelje jemala iz kadi, je pomislila na priletno Nančko, ki je živela sama v hribu. Vedela je, da pride ponj. Nikoli ji ga ni računala. Pa še kateri drugi ženski ga je dala za en obrok. Nančka je prihajala z brega in se je morala iz doline zopet rahlo povzpeti v breg. Leta so jo dajala in težko je hodila. Ko je prisopihala v kuhinjo, je z očmi najprej iskala prostor, kamor bo sedla. Pri vratih je bil leseni zabojnik s pokrovom za drva. Bil je kakor nalašč zanjo. »Komaj sem prišla,« se je lovila za prsi. Takrat v vasi še ni bilo tako pogosto razporejenih telefonskih priključkov kot danes, trije premožnejši vaščani so ga imeli. Kaj šele da bi imel vsak mobitel. In Nančka je od zadnjič dobro vedela, kdaj naj pride, da bo zelje vzeto iz kadi. In če sta ji mama ali Jožica želeli s čim postreči, ničesar ni želela vzeti. Posodo kislega zelja, ki ji ga je mama namenila, da ga bo vzela s seboj, je prislonila k sebi. »Nič ni boljšega od tega zelja,« je govorila in si ga s prsti nosila v usta. Obraz in oči so ji žareli; z zgubanimi, napol očrneli prsti je objela mamo in si jo pritisnila k sebi, da je bilo mami malce nerodno. Ne vem, če bi mogli Nančko s čim drugim razveseliti bolj kot s kislim zeljem. Sama si ga zaradi let in bolezni ni mogla več pridelati. Mož ji je pred leti umrl, otroci so odšli po svetu. Mama je pozimi šivala in ko je Nančka sedela na zabojniku v kuhinji, je opazovala njeno delo. Slišala je bolj slabo, a videla odlično. »Mimo ciljaš,« je rekla mami, ki je sedela pri mizi in vtikala nit v šivanko. Nančka se je smejala. »Daj meni, ti bom jaz vdela sukanec v šivanko.« Jožičina mama, ki je bila mnogo mlajša od nje, še z očali ni videla prav dobro. »Lahko ste srečni, da imate tako dober vid,« ji je odgovorila in šivala dalje. Nančka ni imela elektrike, svetila si je s petrolejko. Brati je sicer znala, a če je brala, je prebirala molitvenik. Nančka in mama sta še poklepetali nekaj časa, potem se je poslovila. »Šparaj zelje zame, drugič spet pridem,« je dejala in njena sključena postava se je počasi izgubljala po poti v gozd. Nančke potem dolgo ni bilo na obisk. Bilo je sredi zime. »Zelje imam narejeno. Odnesi ga Nančki. Od nikoder je ni,« je rekla nekega dne mama Jožici z nekoliko zaskrbljenim glasom, saj je Nančka navadno pogosto prihajala. Zima se je pobelila s snegom. Jožica se je napotila v malo oddaljeni breg. Tudi sama je že nekoliko pogrešala sključeno ženico, ki je že nekaj časa ni bilo na spregled. Dobro ji je del sprehod v belo odeto naravo. Z rahlim nemirnim pričakovanjem se je vzpenjala v breg proti njeni koči. V vrhovih je rdela večerna zarja, ko je prispela do njenih vrat. Pritisnila je na kljuko in vrata so se škripaje odprla. Stopila je naprej, v kuhinjo. V notranjosti je bilo precej temno. Na mizi je tiktakala starejša budilka, od štedilnika je vela rahla toplota in plavala po sajasti kuhinji. Poleg štedilnika je na visoki leseni postelji zagledala sključeno telo, ki se je ob njenem prihodu rahlo premaknilo. Jožica je stopila bliže. Nančka se je rahlo nasmehnila. »Dolgo vas ni bilo k nam, pa sem jaz prišla do vas. Zelje sem vam prinesla,« je Jožica poskušala razveseliti bledi obraz. Nančka je premogla le medel smehljaj: »Kako rada sem imela to vaše zelje. Zdaj mi nič več ne paše. Peče me v želodcu, zelo peče. Samo kakšen požirek žganja mi občasno omili bolečine.« Vzela je šilce žganjice in naredila požirek. Potem si je olajšano oddahnila. Za nekaj časa. Jožica je nemo strmela predse. Ni vedela, kaj naj reče. Pretresena je dejala: »K zdravniku bi morali.« »Noben zdravnik mi ne more več pomagati. Moj čas prihaja. Na drugem svetu ne bo več trpljenja. Dovolj sem ga imela na tem svetu. Hvala za vašo dobroto, posebno mami,« je dejala s težavo. In telo se je prepustilo notranji bolečini in trenutku, ki je naredil molk med njima. »Morda vam bo naslednjič kaj bolje,« je želela Jožica pomiriti obe. »Nič se ne boj zame, vse bo prav. Kar pojdi, tema bo zunaj in ne boš našla poti domov … « Jožica se je prestopila. »Res moram iti. Vam pa Bog daj zdravja.« Na Nančkinem obrazu je zopet bilo zaznati smehljaj, vendar nekoliko drugačen: takšen umirjen in spokojen, ki po srečanju odpušča prijatelja. »Srečno hodi.« »Zbogom,« je Jožica z drgetajočim glasom zaprla škripajoča vrata in stopila v temo. V zimsko jutro je Nančki pel zvon. Jožica je posadila še zadnjo sadiko. »Kakšen bo pridelek?« se je menila bolj sama s sabo. »Ja, mami je zelo dobro uspevalo zelje, ampak tudi nje ni več …« Veliko spominov ima nanjo. Še vedno rahlja po isti zemlji, kot jo je ona, še vedno reže rože z istega grma, kot jih je ona, še vedno hodi po istih poteh, le da z nekoliko drugačnim srcem. Štefka Bohar

Thu, 12. May 2022 at 14:57

238 ogledov

Skodelica manga na dan
Če ga še niste pokusili, se le opogumite: nagrajeni boste s čudovitim okusom. Poleg tega je mango zelo zdrav sadež, vsebuje veliko antioksidantov, vitaminov A, B-kompleksa, C in E ter beta karotena, pa to še ni vse. V njem je tudi veliko magnezija in kalija, kalcija, železa, aminokislin, če omenimo le to, česar vsebuje največ. Ker vsebuje veliko vlaknin in hranil, je tudi odličen za izgubo kilogramov, seveda pa ga zaradi vsebnosti sladkorja smemo uživati le v zmernih količinah. Zaradi številnih vitaminov in mineralov redno uživanje koristi lasem in polepša kožo, poleg tega pa naravno uravnava povišan krvni tlak in s tem je dolgoročno pomemben tudi za preprečevanje različnih srčnih bolezni. Ker vsebuje veliko vlaknin, pektin in vitamin C, redno uživanje znižuje raven škodljivega holesterola. Zaradi visoke vsebnosti vlaknin in encimov je mango tudi sadež za dobro prebavo, v tradicionalnem zdravilstvu pa so ga uporabljali tudi za pomiritev razdraženega želodca. Kdaj je mango pravi za uživanje Pri nas ga pogosto najdemo v velikih samopostrežnih trgovinah. Kako ga izbiramo? Predvsem mora imeti lepo, gladko, nepoškodovano lupino brez temnih madežev. Ponekod je pri sadežih označeno, da so že dovolj zreli za uživanje. Tudi če te oznake ni, se najzanesljiveje prepričamo o njegovi zrelosti tako, da mango potipamo: če se nekoliko vda pod prsti, pomeni, da je dovolj zrel, da ga lahko pojemo takoj. Če bomo počakali dva ali tri dni, pa bo še lepše dozorel in bo še sočnejši in slastnejši. Če je mango že zrel, ko ga prinesemo domov, ga ne položimo k drugemu sadju, na primer bananam, saj bodo te še pospešile njegovo dozorevanje. Tudi če ga zavijemo v papir, bo dozorel hitreje kot sicer. Shranimo ga v hladilnik, kjer lahko zrelega hranimo približno pet dni. Ko ga nameravamo pojesti, ga vzamemo iz hladilnika in počakamo, da se segreje na sobno temperaturo. Takšen bo okusnejši, saj mrzli mango ni dovolj izrazitega okusa. Mango je eden najslajših sadežev in čeprav je tako zelo okusen in zdrav, je zaradi visoke vsebnosti sladkorja dobro, da ga ne pojemo preveč naenkrat, to pomeni, ne več kot skodelico svežega sadja ali pol skodelice suhega manga.   Razrezan na kocke Mango najprej temeljito umijemo v hladni tekoči vodi, da z njega očistimo prah in morebitne pesticide. Potem ga obrišemo z mehko krpo, ki ne poškoduje lupine. Lahko ga čisto preprosto olupimo in narežemo na rezine. V sredini pa ima precej veliko koščico, zato ga najpogosteje pripravimo za uživanje tako, da odrežemo širši koničasti del, postavimo sadež pokonci in podolžno odrežemo obe strani ob koščici. Vsakega od obeh delov mrežasto narežemo na manjše kocke ter obrnemo navzven, tako da je meso izbočeno in ga z roko ali nožem ločimo od lupine. Sadež manga lahko uporabljamo na različne načine: iz njega lahko pripravimo smuti, lahko ga zmešamo z mlekom in dobimo okusen sadni napitek, zelo priljubljen je sladoled, lahko ga uporabimo za pripravo sladic, marmelad, čatnijev in podobno. Toda mango brez vseh dodatkov je tako razkošnega okusa, da ga je najbolje jesti svežega.  

Thu, 12. May 2022 at 14:54

238 ogledov

Sorbet s smrekovimi vrščki
Sestavine: 500 ml smrekovih vršičkov, 1 l vode, 80 ml medu, 3 žlice limonovega soka, 2 beljaka Vodo s smrekovimi vršički zavremo, pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo, in s cedilom odstranimo smrekove vršičke. Primešamo med in limonov sok. Sirup mešamo toliko časa, da se med stopi. Nato ga prelijemo v zamrzovalno posodo in ga za dve uri postavimo v zamrzovalnik. Zamrznjeno zmes nato stresemo v večjo skledo ter z metlico stepamo, da zdrobimo večje kristale. Iz beljakov stepemo trd sneg ter ga počasi in previdno zamešamo v zmrzlino. Zmes znova prelijemo v zamrzovalno posodo in jo damo nazaj v zamrzovalnik, da se zmrzlina popolnoma strdi. Pol ure pred serviranjem postavimo zamrzovalno posodo v hladilnik. Iz zmrzline oblikujemo kroglice in jih ponudimo v kozarcih ali skodelicah.  

Wed, 11. May 2022 at 16:55

300 ogledov

Akacijevi cvetovi z medom
Sestavine (za 4–5 oseb): 20 akacijevih cvetov v grozdih, 1 skodelica (150 g) moke, 1½ skodelice ledeno hladne gazirane vode (po potrebi), ščepec soli, arašidovo olje za cvrenje; in še: morska sol (slana različica), akacijev med, mleti sladkor (sladka različica) Sveže nabrane akcijeve cvetov v grozdih pregledamo, ali se morda v njih ne skriva kakšna žuželka. V skledi zmešamo moko in sol. Počasi dodajamo gazirano vodo in mešamo z metlico, tako da postane masa gladka, brez grudic. V široko ponev nalijemo nekaj več kot centimeter arašidovega olja in ga segrejemo na 175 stopinj. Vsak akacijev cvetni grozd primemo za steblo in ga pomočimo v testo. Potem ga rahlo otresemo, da se odvečno testo odcedi z njega. V ponev ne smemo dati preveč grozdnih cvetov naenkrat, imeti morajo dovolj prostora. Vsak cvetni grozd rahlo zlato rumeno ocvremo na eni in potem še na drugi strani. Ko je na eni strani pečen, ga z žlico obrnemo. Ocvrte cvetove vzamemo iz olja in jih položimo na krožnik, prekrit s papirnato brisačo, da vpije odvečno olje. Za slano začetno jed ocvrte akacijeve cvetne grozde le rahlo posolimo, če jih bomo ponudili kot sladico, pa jih pokapamo z medom in potresemo z mletim sladkorjem.

Wed, 11. May 2022 at 16:39

227 ogledov

Skutni ravioli s kozicami in pehtranom
»Domača jajčka ali pa tista od prijazne sosedove grahaste kokoši, sveže mleta moka iz bližnjega mlina, nekaj žlic naše bistre vode. Sprehod po zeliščnem vrtu za hišo in navdih letnega časa. Zares je dragoceno in neprecenljivo, da lahko v naši mali deželi najdemo izvrstne sestavine na svojem vrtu, sosednji kmetiji ali bližnji tržnici. Zato je vredno poskusiti narediti domače testenine,« pravi Saša Drobnič Škrjanec v svoji odlični kuharski knjigi Ta domače testenine. V njej vas bo po korakih vpeljala v umetnost izdelovanja raznih vrst testa pa tudi testenin, kot so rezanci, špecli, metuljčki, svedrci, ravioli, mošnjički in še kaj tega bi se našlo. Za skutne raviole potrebujemo: 300 g žafranikinega testa; za nadev: 200 g sirarske skute, 100 g parmezana, 80 ml sladke smetane, 1 žlička naribanega muškatnega oreščka, sol, poper Vse sestavine za nadev dobro premešamo. Žafranikino testo razvaljamo na 2 mm debeline in izrežemo kvadrate velikosti 8 krat 8 cm. Na vsak kvadrat nanesemo malo nadeva. Robove premažemo z vodo in kvadrat po diagonali prepognemo. Raviole skuhamo v veliko slanega kropa. Za omako: 400 g repkov kozic (lahko zamrznjenih), 4 stroki česna, 1 žlička suhega čilija, sok in lupinica 1 limone, 5 vejic svežega pehtrana, sol, poper, oljčno olje, 1 žlica masla Olupimo česen in osmukamo štiri vejice pehtrana. Olupljeni česen in pehtranove lističe v terilniku dobro stremo, da nastane gladka pasta. Na oljčnem olju opečemo repke kozic. Obenem v vrelo vodo previdno stresemo raviole, da bodo skuhani hkrati z omako. Kozicam dodamo česnovo pasto s pehtranom in suhi čili. Na hitro prepražimo, da sestavine zadišijo. Prilijemo sok ene limone, na hitro pokuhamo in nato prilijemo majhno zajemalko vode, v kateri so se kuhali ravioli. Dodamo še pehtranove lističe, ki so nam ostali. Posolimo in popopramo po okusu. Pokuhamo le toliko, da se omaka začne gostiti. Dodamo žlico masla in naribano limonovo lupinico, nato v omako preložimo kuhane raviole. Ponvico narahlo potresemo, da se omaka oprime raviolov, in takoj ponudimo.   RECEPT ZA ŽAFRANIKINO TESTO Sestavine: 500 g moke durum, 2 žlici suhe žafranike, 5 jajc, nekaj žlic vode Žafraniko namočimo v štiri žlice vode in pustimo vsaj 15 minut, da se omehča in voda oranžno obarva. V moko umešamo žafraniko skupaj z obarvano vodo, nato postopoma dodajamo jajca. Če je testo suho, prilijemo nekaj kapljic vode in z rokami ugnetemo gladko testo. Pokrijemo ga s prosojno folijo in pustimo počivati vsaj pol ure.    
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba za oddih od dela