Vreme Naročite se
Kratka zgodba o vodi
Živost pripovedi je značilna za tole poletno kratko zgodbo Minke M. Likar.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 16. julij 2021 ob 21:56

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Ne le v obsežnem proznem delu, kot je roman, tudi v njegovi miniaturni različici, kratki zgodbi, vladajo enake zakonitosti dobrega pisanja. Zato je pisanje kratke zgodbe po svoje zahtevno. V zgodbi, ki jo boste brali tokrat, boste videli, s kakšno živostjo avtorica Minka M. Likar izpisuje zgodbo o vodi, s katero je bilo pomembno povezano življenje na kmetiji, pa tudi poletne dogodivščine na domačem kopališču ob jezeru. Otroštvo ima svoj čar in je polno spominov, tudi na vroče poletne dni na domačiji. Pripovedovalka jih je z veliko občutka prelila v literarno zgodbo, ki nas kar ponese v podobe tedanjega življenja in veselja.

V. K.

Kopališče

Poletna vročina je še pripekala. Bil je avgust, že se je bližal veliki šmaren. Ozračje je bilo pregreto, a pri tleh je bilo soparno in zadušljivo vroče. Druge košnje skorajda ni bilo, pobrala jo je suša. Venelo je celo trdoživo leskovo grmovje po pustih obronkih in kobule lešnikov so nedozorele ležale ob presušenih koreninah. Lešnikov ne bo!

Kolarjevi so poželi njivo ječmena; tudi ta se je bil prezgodaj posušil na steblu, a ni kazalo čakati na obilnejše deževje, ki bi pripomoglo, da bi se klasje napolnilo. Med ječmenom je bilo posejano pozno krmno korenje, vsakoletna krma za prašiče. Takoj po žetvi je treba njivo ročno opleti. Ostro strnišče najprej pregrabiti navzgor, populiti plevel, razrahljati zemljo, zredčiti posevek, da bi imele mlade rastlinice boljšo možnost za rast. A kaj, ko je bila zemlja vsa grudasta, presušena, trda, z razpokami dolgotrajne suše. Družina se je preživljala s tem, kar so pridelali. Starši, štirje šoloobvezni otroci in teta Pavla, suhljata, skromna, prezgodaj ostarela ženica.

Čez noč se je pri studencu natekel poln čeber vode. Oče in starejši fantje so skozi ročaje čebra potisnili lesen drog in naloženega na samotežni voziček zjutraj prepeljali po poti do njive. Od tam so z vedri vodo znosili in zalili njivo, kjer še ni bilo opleto, da bi za silo namočili grudasto zemljo. A kaj, ko je voda skoraj v hipu izhlapela.

Pavla je poleti vstajala zgodaj, še preden je sonce vzšlo, vendar je vsako jutro zmogla opleti le nekaj kvadratnih metrov za silo namočene njive. Potem je pomagala gospodinji v kuhinji, v vrtu, na polju ali pri žetvi. Srp je bil vajen njene koščene roke, bila je spretna žanjica. V mlajših letih je pogosto hodila v dnino h kmetom. S skromnim zaslužkom si je kupila nov velikonočni gvant, zimske čevlje, izdelane pri bližnjem čevljarju, in kakšen skromen priboljšek. Kocke sladkorja in melisnice je naročila bratu-gospodarju, kadar se je ta odpravil v trgovino. Večino teh malih dobrot so si od nje »izprosili« otroci. Za kakšno zelo majno nasprotno uslugo.

»Če mi greš po ruto, ki sem jo pozabila pod hruško!« Ja, za kocko sladkorja se je naredilo marsikaj! In teta Pavla je poznala besedo – hvala! »Bog lonaj, ker si mi prinesel ruto!« Bog plačaj! je znal reči vsak otrok, ko so kdaj pri sosedu rezali kruh in so po naključju tekli mimo vaški otroci. Bog plačaj! Zahvala, ki se je izgubila iz besedišča! Morda zato, ker ne pridejo mimo otroci, kjer bi na vratih stala gospodinja in držala v roki hleb domačega kruha …?! Lepe geste so bile to!

Teta Pavla je v poletni vročini rada posedala pod krošnjo stare hruške, na nizkem tnalu, s hrbtom prislonjena na hrapavo deblo. Vročino je težko prenašala, prav zato je vstajala zgodaj in še pred zajtrkom odšla na njivo, ker sonce še ni pripekalo. »Astma,« je rekla, »astma me muči.« Nenehno se je odkašljevala. Ruto je imela na glavi tudi, kadar je bilo najbolj vroče.

»Teta, zakaj imate dolge rokave in ruto, pa tako dolgo suknjo, saj je poletje in je vroče?« jo je vprašala nečakinja Ema, najmlajša. Prijazno se je zasmejala, se malo zagugala in jo potegnila na svoja koščena kolena. »Zato, punčka moja, ker bi me bolela glava brez rute na soncu. Dolge rokave in krilo pa nosim zato, ker se ženskam ne spodobi kazati golih kolen in ne tako zgubane kože na rokah, kot jo imam jaz. Tudi ti si potegni krilce čez kolena!«

Ema je ni ubogala. Nalašč si je potem obula kratke telovadne hlačke iz klota, ki so jih deklice imele v šoli pri telovadbi; z elastiko v pasu in na hlačnicah. Potem je še zavihala hlačnice čisto pod vrh. Teta Pavla se je hudo zmrdovala, otrok pa se je nagajivo zvijal in plesal pred njo. »To je moderno, teta. A sploh veste, kaj je moderno!?«

»Ja, ja, ti si moderna prismoda! Mama ti bo eno gorko pritisnila na gole noge, če se ne boš spodobno oblekla!«

»Ne, ne bom se preoblekla, ker se gremo po kosilu kopat na naše kopališče!«

»Kakšno kopališče neki, kaj je sploh to?«

»Saj ne veste, da imamo v Grapi pravo kopališče! Lahko greste z nami. Samo … morate se sleči in si obuti kratke hlače in … in še zgoraj kaj,« je pomenljivo pokazala na prsi in se zahihitala. Emi se je zdelo strašno smešno, da bi teto videla slečeno in v vodi. »Tudi jaz že moram imeti zgoraj eno majico, ker še nimam modrčka. Vi imate lahko kar … modrček, hihihihi!«

»Kakšne neumnosti govoriš, otrok!? Da bi se slekla in šla v vodo? Saj se vsako soboto, ko greste spat in ni v kuhinji nikogar, umijem v škafu. V Grapi je voda premrzla, tudi zate, Ema. Ne hodi dol, prehladila se boš!«

»Saj vsi hodimo dol, vsak dan. Samo mama vam noče povedati, ker ve, da bi se potem vi jezili. Polno nas je na kopališču! Nekateri so se že naučili plavati. Jaz se tudi učim. Še iz drugih vasi zgoraj pridejo, kjer nimajo nobenega potoka, da bi ga zajezili.«

Teta je začudena zmajevala z glavo. Čeprav je bila malo radovedne narave, se v to, kako svakinja vzgaja otroke, ni preveč vmešavala. Ampak, kopališče!? »Joj, joj, otroci! Voda je nevarna. Večkrat so že povedali, da je v mrzli vodi koga prijel krč ali pa je utonil, ker je bila voda pregloboka.«

Grapa je bila mrzel gorski potok, izviral je visoko v pobočju kopate gore kot majhen izvir, studenec. Iz mnogih drč so se mu pridružili drugi manjši, včasih presihajoči izviri in tako polnili in poglabljali njegovo strugo. Sprva je vijugal med gručastim skalnim robovjem. S številnimi brzicami in razpršenimi slapovi, kjer se je včasih v pršiču kapljic zalesketala živobarvna mavrica. Pobočje gore je bilo sestavljeno iz številnih reber in stranskih dolin, od koder se je izcejala voda. Najbolj ob pomladnem in jesenskem deževju ali silovitih poletnih nevihtah, med bliskanjem in grmenjem, ki je odmevalo od strmih bregov gore. Takrat je potok močno narasel, se penil, bučal in nosil s seboj vse, kar mu je bilo v napoto. Tako so se poglabljali tolmuni, ponekod zajezeni z dračjem. Zajedali so se globoko pod previsno, izdolbeno skalovje in ustvarjali vodne vrtince, ki so najbolj nevarni za utopitev. Ko se sunek vode nenadoma zavrtinči in spodnese tla pod nogami. A sredi struge so se ponekod zagozdile ogromne skale, v davnini odtrgane od pobočja, ki jih niti največje neurje ni več moglo odkotaliti. Voda se je silovito zaletavala vanje, jih vztrajno oblivala in pljuskala, gladila, preoblikovala v ogromne gladke lobanje, napol zasute v zemljo, različnih sestav, barv in oblik.

Ko se dolina nekoliko razširi, se tudi potok umiri. Ob njem je bil zgrajen kakšen mlin, žaga, ali mala elektrarna za domačo uporabo.

Ob opuščeni Kolarjevi centrali je bil brežen travnik in ob vodi nekaj ravnine. Niže spodaj je bila čez Grapo speljana lesena brv, kajti onstran so imeli senožet, da so lahko prečkali potok po suhem. Bila je tudi vodna pot, široka plitva struga brez večjih skal, za vprežne vozove ob spravilu sena.

Otroci so v vročini silili v vodo. Mama jim je dovolila eno uro na dan, ker so vse počitnice pridno pomagali pri delu. A s strogim opozorilom, da morajo sami nase in drug na drugega paziti, da se komu kaj ne primeri!

Za brvjo so zajezili potok tako, da so na vsaki strani struge za večje drevo prečno položili smrekove vrhače, jih založili s skalami in zelenim vejevjem ter zatesnili z mivko in rušami iz okolice. Voda se je kmalu napolnila, nastal je dolg jez. Le nekaj zasidranih prevelikih skal je ostalo sredi tega jezu, njihovega kopališča, ki jih niso mogli odstraniti! Zbrali so se navadno okrog dveh popoldne, ko je sonce najbolj sijalo na vodo in je bila zato najtoplejša. Od nekod so prinesli staro avtomobilsko zračnico, z njeno pomočjo so se učili plavati. A najbolj so bile v vodi izpostavljene noge: kolena in palci; številne modrice so dokazovale srečanje s podvodnimi ovirami. Vendar je bilo veselja, v vodi in ob njej, kričanja, škropljenja in potapljanja. Drgetajoče pomodrele ustnice pa so pričale, da je bila voda za kopanje premrzla.

Po kosilu je teta Pavla navadno počivala v svoji sobi. Takrat, ko je od Eme izvedela, zakaj je tak čas v hiši vse tiho, ker gredo otroci k vodi, ji misel ni dala miru. Le kaj so si izmislili!? Zajezili so Grapo in brodijo po njej! Nataknila si je ponošene čevlje, si zavezala ruto za tilnikom in tiho odšla čez dvorišče. Nekaj, strah ali radovednost, jo je samo gnalo dol proti Grapi. Stopala je previdno, počasi, čisto za krajem ob grmovju, kjer je bila senca. Oprijemala se je vej, bilo je strmo, zdrsljivo. Včasih je morala obstati ter poiskati stabilno podlago za korak. Bila je zelo previdna. Potem je zaslišala šumenje potoka in oddaljen živžav tam spodaj. Otroci so bili glasni, razposajeni.

Korak za korakom je bila bliže svojemu cilju.

»Ampak, videti me otroci ne smejo, rekli bi, da sem radovedna. Ali pa, da se mi je utrgalo, bogvedi, kako bi se mi smejali,« je spotoma mrmraje razmišljala. Sonce je pripekalo v pokošeni in presušeni breg pod gmajno, suhe ostre bilke na peščeni zemlji so bile ostre in rjave. Pavla je stopila iz sence grma, da je imela pogled na celo kopališče in ducat razposajenih otrok. Zasenčila si je oči z roko. Tedaj pa: »Iiiijuuhhh!« je prestrašeno zacvilila, kajti spodrsnilo ji je, sesedla se je, in na strmini ni bilo nič, česar bi se oprijela! Krilo in spodnja srajca sta se ji spodrecala, zavihala in njene gole koščene noge so zaman iskale oporo v bregu. »Ijjjojjj!« je cvilila in zaman grabila z rokami v prazno, dokler se strmina tam spodaj ni poravnala in Pavla je prestrašena, zbegana, vsa prašna od suhe prsti in peska, nemočno obsedela na tleh.

»Teta Pavla, teta Pavla!« je zaklicala mokra Ema, ko jo je zaslišala, skočila iz vode in ji tekla naproti. Ko je prisopihala do nje, je teta že hitela pokrivati svoja gola, bela koščena kolena. »A ste se prišli kopat?!«

Pavla pa ni mogla niti spregovoriti. Menjala se ji je le barva na obrazu: od pepelnato sive do rožnate. Kajti bila je čisto prestrašena in bilo jo je tako sram, ba bi se bila najraje udrla v tla.

Minka M. Likar

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 23. Jul 2021 at 14:59

0 ogledov

Krompir na tri načine
Zdaj si lahko na vrti nakopljemo tudi svež krompir, ki je odličen pečen, lahko pa naredimo iz njega tudi krompirjevo solato, potreseno s svežimi zelišči, nabodala ali pa krompirjeve žepke s slastno pehtranovo skuto. Krompirjeva nabodala Sestavine: 6–8 mladih krompirjev, 3 debelejše hrenovke, sol, poper, 100 g kraške pancete, olje, 3–4 čebule, 1 šopek sesekljanega peteršilja Krompir operemo, zavremo in kuhamo toliko časa, da je že skoraj skuhan, potem pa odlijemo vodo in jih ohladimo. Lahko ga olupimo, če je mlad, pa pustimo kar neolupljenega. Krompir in hrenovke narežemo na približno 1 cm debela kolesca in jih izmenično natikamo na nabodala za ražnjiče. Potresemo jih s soljo in poprom. Ražnjiče ovijemo s panceto in z vseh strani zlato rjavo opečemo na olju. Pečene shranimo na toplo. Čebulo narežemo na rezine in jo zlato rjavo zapečemo na olju ter potresemo po krompirjevih ražnjičih. Nazadnje ražnjiče okrasimo s sesekljanim peteršiljem. Krompirjevi žepki s pehtranovo skuto Sestavine: 200 g krompirja, 250 g ostre bele moke, 100 g suhega sadja (suhe slive, suhe marelice, rozine, kandirane češnje), 130 g sladkorja, 80 g masla ali margarine, 150 g skute, 30 g pšeničnega zdroba, 2 jajci, 1 zavitek pecilnega praška, vaniljev sladkor, limonova lupinica, mleti sladkor za posip, jajce za premaz Krompir skuhamo neolupljen, kuhanega odcedimo. Olupimo in pretlačimo skozi tlačilko, še vročemu primešamo maslo ali margarino. Dodamo moko, 80 g sladkorja, pecilni prašek, 1 jajce. Testo dobro premešamo, razvaljamo centimeter na debelo in razrežemo na pravokotnike velikosti 8 krat 10 cm. Nadevamo s pehtranovim nadevom, robove premažemo z razžvrkljanim jajcem, jih prekrijemo tako, da so poravnani, in jih utrdimo z vilicami. Žepke položimo na pekač, prekrit s papirjem za peko in pečemo v pečici pri 180 stopinjah približno 20 minut. Ohlajene žepke potresemo z mletim sladkorjem. Pehtranov nadev naredimo takole: Pusti skuti primešamo 1 jajce, 50 g sladkorja, pšenični zdrob, pehtran, limonovo lupinico in vaniljev sladkor. Can Stock Photo Krompirjeva solata s skuto in zelišči Sestavine: 800 g krompirja, 100 g skute, 2 dl kisle smetane, sesekljan česen, poljubna sveža zelišča (drobnjak, timijan, majaron, vodna kreša), sol, mleti poper Olupljen kuhan krompir narežemo na kocke, mu primešamo kislo smetano, pretlačeno skuto, sesekljana zelišča in česen. Posolimo, popopramo, narahlo premešamo in ponudimo. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/krompir  

Fri, 23. Jul 2021 at 14:47

0 ogledov

Bolezni oči pri diabetesu
Bolnik Ivan ima sladkorno bolezen ali diabetes že okoli trideset let. Kontrolnih pregledov pri izbranem osebnem zdravniku in diabetologu ni opravljal redno. Ima kombinirano terapijo z inzulinom in tabletami za zniževanje krvnega sladkorja, ki pa jo je pogosto izpuščal, saj je imel kar nekaj težav s hipoglikemijo. Zadnji dve leti opaža težave z vidom – občasno se mu bliska v vidnem polju in poslabšal se mu je nočni vid. Opravil je pregled pri oftalmologu, ki je postavil diagnozo diabetična retinopatija (tj. očesna bolezen, povezana s sladkorno boleznijo). Pred mesecem dni je začel zdravljenje z laserjem. Sladkorna bolezen je najpogostejša sistemska bolezen, ki prizadene oči, večinoma mrežnico in zlasti njene male žile ali kapilare. Prizadene tudi druge dele očesa, na primer roženico, ali pa povzroči nastanek sive mrene. Poglavitni vzrok slepote Diabetična retinopatija je poglavitni vzrok slepote pri odraslih osebah z diabetesom. Resnost te bolezni je odvisna od tipa diabetesa, njenega trajanja in stopnje nadzora vrednosti krvnega sladkorja. Drugi dejavniki tveganja so arterijska hipertenzija, motnje v presnovi maščob, okvare ledvic in okužbe. Vplivajo tudi puberteta, nosečnost in socialnoekonomski dejavniki. Po 15 do 20 letih se retinopatija pojavi skoraj pri vseh bolnikih z diabetesom tipa 1 ter pri 70 odstotkih bolnikov z diabetesom tipa 2. Povišana raven krvnega sladkorja povzroča spremembe žil v mrežnici. Žilne stene postanejo šibke in prepustne ter dopuščajo, da plazma in kri uhajata v mrežnico, to pa povzroča edem in krvavitve. Kapilare se lahko razširijo ali pa nastane njihova zapora zaradi nabiranja levkocitov, trombocitov ali eritrocitov. Prizadete so tudi vene. Nastajajo nove žile, te povzročajo propadanje mase steklovine, ki pozneje odstopi od mrežnice. Odstopi pa lahko tudi mrežnica. Odstop mrežnice in obsežne krvavitve lahko povzročijo nastanek glavkoma. Okvare mrežnice Okvaro mrežnice delimo na preprosto, ki jo imenujemo tudi neproliferativna, in zapleteno, proliferativno. Pri prvi obliki na mrežnici ni sprememb zaradi nenadzorovanega bohotenja rasti manjših žil, ki okvarijo celice, potrebne za normalen vid. Pri drugi obliki pa so na mrežnici vidni številni žilni klobčiči, ki omejujejo nastanek normalne vidne slike. Zdravnik opazuje očesno ozadje z oftalmoskopom skozi zelo razširjeno zenico ali pa oceni stanje s fotografijami očesnega ozadja. Okvare mrežnice zaradi sladkorne bolezni je več stopenj, od minimalne do hujših težav s krvavitvijo v steklovino, oteklino mrežnice, povišanim  očesnim tlakom in okvaro rumene pege. Očesna makula je rumena pega in predstavlja mesto najostrejšega vida pri človeku. To je središče našega očesa, ki je na ozadju očesa in je veliko približno 5 mm. Rumena pega je zelo prepletena z živci. Pri najhujši obliki okvare rumene pege zaradi sladkorne bolezni je značilna zadebelitev mrežnice ter številni vnetni procesi in izlivi tekočine v središču makule. Klinični znaki diabetične retinopatije, ki jih zazna bolnik, so slabšanje vida, pojav megle v vidnem polju, dvojni vid ter pojav najrazličnejših svetlobnih zaznav v prizadetem očesu. Zdravljenje diabetične retinopatije Dober nadzor vrednosti krvnega sladkorja pri diabetesu tipa 1 in 2 zmanjša pogostost ter napredovanje diabetične retinopatije. Med druge ukrepe pri preprečevanju poslabšanja retinopatije sodi tudi dobro uravnavanje krvnega tlaka predvsem z zdravili inhibitorji ACE. Krvni tlak je treba zniževati z zdravili, če je njegova vrednost prek 135/85 mmm hg. Trenutno so v kliničnem preizkušanju nekatera zdravila, ki vplivajo na prepustnost žil v mrežnici. Uporabljajo se tudi zdravila, ki zavirajo pretirano rast žilic na mrežnici. Acetilsalicilna kislina ni imela jasnega učinka na napredovanje diabetične retinopatije. Med preventivnimi ukrepi velja omeniti vzdrževanje pravilne diete, redno telesno dejavnost in redne obiske pri diabetologu in okulistu. Pomembno vlogo ima lasersko zdravljenje. To namreč pri pravočasni uporabi prepreči poslabšanje vida in slepoto pri 95 odstotkih bolnikov. Včasih je potreben tudi operativni poseg predvsem ob neustavljivi krvavitvi v steklovino, odstopu mrežnice in agresivni proliferativni retinopatiji. Laserski žarki uničijo odmrle dele mrežnice. V novejšem času se uporablja tudi aplikacija biološkega zdravila, ki zavira rast žil v mrežnici. Pri diabetikih je treba redno pregledovati očesno ozadje. Zelo pomembno je sodelovanje med specialistom družinske medicine, diabetologom in oftalmologom. Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine

Thu, 22. Jul 2021 at 23:11

82 ogledov

Kaj vse lahko naredimo iz bučk
Grah, meta in bučke so čudovita trojica, ki se lepo poveže v kremni juhi. V skutnih svaljkih se sladkasta bučna omaka imenitno ujame s kiselkastim okusom skute. In potem je tu še okusen in sočen kolač, eden tistih, pri katerih človek do zadnjega grižljaja ne more odkriti, kaj se v njem pravzaprav skriva. Še veliko odličnih receptov boste našli v knjigi Mojce Koman Buče in bučne jedi. Bučkina juha z grahom in meto Sestavine (za 4 osebe):200–250 g graha, čebula, košček zelene, 500 g bučk (2 manjši bučki), maslo ali malo olja za praženje, 2 žlički, sol, poper po okusu, 1 l vode ali jušne osnove, 2 vejici sveže mete Čebulo in zeleno narežemo na večje kose in jo na maslu ali olju na hitro popražimo v loncu. Medtem narežemo bučke na večje kose, jih dodamo v lonec na čebulo in pražimo dalje. Potem stresemo v lonec grah, prilijemo pol litra vode ali jušne osnove, pokrijemo in zavremo. Ogenj zmanjšamo in odkrito kuhamo naprej, da se zelenjava zmehča. Zdaj prilijemo v lonec preostalo vodo ali jušno osnovo, posolimo, popopramo, začinimo z metinimi lističi in sestavine zmeljemo s paličnim mešalnikom ali v blenderju do kremne juhice. Juho ponudimo kar tako ali ji vmešamo kislo smetano, del vode zamenjamo z mlekom ali sladko smetano, da postane še bolj kremasta. Seveda zunaj sezone svež grah nadomestimo z zamrznjenim.     Polnjene bučke Sestavine (za 4 osebe): čebula, 1 večji korenček, 1 paprika, 250 g mletega mesa, 2 žlici paradižnikove mezge, origano, 4 podolgovate ali okrogle bučke, olje za peko, sol, 200 g sira, ki se dobro topi Najprej bučke izdolbemo in sredico prihranimo. V model poškropimo malo olja in po njem razporedimo izdolbene bučke. Za nadev čebulo narežemo in stresemo v ponev. Korenček grobo naribamo in prav tako stresemo v ponev. Dodamo malo olja in začnemo pražiti. Večkrat premešamo. Medtem očistimo in narežemo papriko, jo dodamo v ponev in dalje pražimo še 2 minuti, da v kuhinji že prav mikavno zadiši. Potem damo v ponev meso, premešamo in počakamo, da posivi, nato vmešamo sredico bučk, paradižnikovo mezgo in začinimo s soljo ter origanom. Pokrito kuhamo na šibkem ognju 10 minut. Pri tem se sredica bučk povsem razpusti in doda ravno prav vode, ki razredči mezgo. Pečico vključimo na 180 stopinj, sir pa grobo naribamo. Bučke narahlo posolimo in bogato nadevamo, da porabimo ves nadev. Potresemo s sirom in v model ob bučkah dolijemo 2 žlici vode. Postavimo v segreto pečico za 10 minut. Zatem povišamo temperaturo na 200 stopinj in pečemo dalje 10 minut oziroma toliko časa, da se bučke zmehčajo in se sir lepo stopi ter zapeče. Pri tem receptu uporabimo poletne cukete ali mini rumene patišonke.     Bučkin kolač s pistacijami in limono sestavine: 150 g oluščenih neslanih pistacij, 250 g sladkorja, 200 g razmehčanega masla, 280 g moke, 1¼ žličke pecilnega praška, 1¼ žličke jedilne sode, 3 jajca, 140 g jogurta, 2 biolimoni, 140 g poletnih bučk; za preliv: 80 g sladkorja v prahu, sok manjše limone, 2 žlici grobo nasekljanih pistacij Skoraj vse pistacije stresemo v sekljalnik in jih drobno zmeljemo. Dodamo sladkor in preostanek pistacij ter meljemo dalje: prve pistacije se zmeljejo v moko, zadnje dodane pa ostanejo še v koščkih. Dodamo moko, pecilni prašek, jedilno sodo in dobro premešamo. Bučke grobo naribamo in prihranimo. Model namastimo in pomokamo. Pečico vključimo na 170 do 180 stopinj. V posodo mešalnika damo maslo in ga penasto umešamo. Potem dodamo jajca, jogurt, nastrgano lupinico limon in vse zmešamo v mešalniku. Zdaj gre v posodo še mokasta zmes, bučke in sok dveh limon, ki smo jima prej že nastrgali lupinico. Vse pomešamo, naložimo v okrogel model za torto premera 26 cm, pogladimo in postavimo v ogreto pečico. Pečemo 50 minut ali približno 35, če smo izbrali širši model (model za torto, pravokotni za peciva). Pečeni kolač pustimo 10 minut v modelu, nato ga vzamemo iz njega in pustimo, da se povsem ohladi na mrežici. Ohlajeni kolač okrasimo: prelijemo ga z mešanico limonovega soka in sladkorja v prahu ter potresemo z narezanimi pistacijami.

Thu, 22. Jul 2021 at 22:55

77 ogledov

Polnjena svinjska rebra, pečena v krušni peči
Žar in raženj, pečenje pod peko, priprava hrane v kotličku, krušni peči in štedilniku. Toliko možnosti kuhanja in receptov za slastne jedi boste našli v knjigi Gregorja Podržaja Kuhajmo z ognjem: od povoženega piščanca na žaru, telečjih krač pod peko do čudovitega golaža v kotličku ali paelje, pa govejih reber v krušni peči, ossobuca, postrvi, dimljene na čaju, in jabolčnega štrudlja z breskvami. Izberite, poskusite in gotovo vas bo prevzelo avtorjevo navdušenje nad temi preprostimi, a odličnimi jedmi. Napisano z občutkom in ljubeznijo do dobre hrane. Polnjena svinjska rebra, pečena v krušni peči, so odlična jed. Mesarji nimajo vedno na zalogi tega kosa mesa, zato ga naročite kakšen dan prej. Potrebujete cel, čim daljši kos reber s potrebušino. Če sami niste vešči noža, prosite mesarja, naj vam zareže žep nad rebri. Pomembno je, da se ne naredi luknja, saj bi iz nje iztekal nadev. Potrebujemo (za 8 oseb): lep kos svinjskih reber s flamom velikosti približno 40 × 60 cm, 6 jajc, štruco starega belega kruha, čebulo, 3 stroke česna, peteršilj, timijan, sol in poper, mleto kumino, muškatni orešček; in še: 5 korenčkov, olje Ko začinjate meso znotraj, naj vam nekdo pomaga. Na roko naj vam da nekaj soli, popra in mlete kumine, vi pa sezite do konca žepa in začinite. To ponovite še trikrat, vsakič začinite višje. Drugače boste začinili le vrh žepa, v notranjosti pa bo neslano. Pripravimo nadev. Star kruh narežemo na kocke. Dodamo mu stepena jajca, prepraženo nasekljano čebulo, česen, nasekljan peteršilj, muškatni orešček in timijan. Če je kruh že precej suh, dodamo malo vode ali mleka. Nastati mora čvrsta, ne prevodena zmes, s katero napolnimo žep v rebrih. Odprtino na koncu zašijemo z vrvico za peko. Očistimo korenčke, jih po dolgem prerežemo in položimo v pomaščen pekač. Na korenčke položimo polnjena svinjska rebra in jih premažemo z oljem. Pečemo v krušni peči pri približno 220 stopinjah približno uro in pol. Ko začno rebra po vrhu dobivati pravo barvo, so pečena. Pustimo, naj počivajo pol ure, potem jih narežemo in ponudimo. Če ostanejo, ni problem, zelo okusna so tudi hladna. Priloga je že v mesu, pripravite le preprosto solato. Podobno lahko pripravite polnjene telečje prsi. Postopek je enak, uporabite telečja rebra in flam brez kosti, napolnite jih in zvijete v rolo. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem   

Thu, 22. Jul 2021 at 22:02

85 ogledov

Testenine z zelenjavo in orehi
V vsakem letnem času lahko dodamo testeninam druge dodatke, sveže ali posušene začimbe, zelenjavo in meso. Lahko jih pripravimo v veliki skledi s preprosto solato ali lazanjo v pečici. Vsakič znova se jih razveselimo, zmeraj tako raznovrstnih in okusnih. Špinačna lazanja Sestavine: 200 g špinačnega (ali navadnega) testa za lazanje, 1 l bešamela, 100 g paradižnikovih pelatov, 500 g sveže špinače, 120 g mocarele, sesekljan česen, oljčno olje, 80 g naribanega parmezana, sol, mleti beli poper V vreli vodi skuhamo liste špinačnega ali navadnega testa za lazanjo. Ko so kuhani, jih za nekaj minut potopimo v vodo in odcedimo. Odcejene zložimo na krpo. V ponvi segrejemo oljčno olje in na njem prepražimo oprane špinačne liste s česnom, da ovenijo. Začinimo s soljo in poprom. Dno nepregorne posode namažemo z bešamelom, nanj položimo plast testa, jo premažemo z bešamelom, potresemo s pelati in naribano mocarelo, prekrijemo s špinačo, znova namažemo z bešamelom, potresemo s parmezanom, in to ponovimo trikrat do štirikrat. Na vrhu naj bo testo premazano z bešamelom in posuto s preostalim sirom in pelati. Pečemo v pečici, segreti na 170 stopinj, približno 35 minut. Lazanja ne sme biti presuha. Ko jo položimo na krožnik, se mora nekoliko tresti. Smetanovi rezanci z orehi Sestavine: 2½ l vode, 1 žlička soli, 250 g širokih rezancev, 250 g orehovih jedrc, 2 stroka česna, 50 g masla, 300 g kisle smetane Vodo osolimo in zavremo. V njej skuhamo široke rezance, vendar ne premehko. 150 g orehovih jedrc drobno zmeljemo. Stroka česna olupimo in zrežemo na tanke lističe. V veliki ponvi penasto razgrejemo maslo in na njem med mešanjem rahlo popražimo zmlete orehe in lističe česna. Rezance odcedimo, jih dodamo prepraženim orehom in česnu, zmešamo in malo posolimo. Zelo vroče rezance stresemo v ogreto skledo in jih potresemo s preostalimi orehovimi jedrci. Kislo smetano med mešanjem malo segrejemo, vendar ne sme biti vroča, in jo posebej v posodici ponudimo k rezancem.  

Thu, 22. Jul 2021 at 21:09

92 ogledov

Zgodba o nekem drugem svetu
Konica bolečine Noč je, in v njej vstajajo podobe: ljudi, ki so odšli, časa, ki je minil, življenja z zemljo in kmečkim delom, ki je odteklo. Branje je nekaj zares čarobnega, kadar je zgodba dobro napisana: Bojan Bizjak nas takoj zaprede v samo sredino pripovedi pripovedovalca, ki tke prejo spomina. Tako pred nami oživi življenje na nekdanji domači kmetiji, s prostori, predmeti, rožami na vrtu. Pa mamina podoba, podoba njenega življenja, garanja, vztrajanja, skozi katero presevajo pomisleki, občutki krivde, ker se je mati sama mučila z delom, razklanosti med domom iz otroštva in sedanjostjo. Subtilna zgodba, izpisana z roko pisca, ki dobro pozna človekovo dušo. V. K. Kramp Noč pritlikavo ždi nad pobočjem. Luna, to belo mleko visokega poletja, se zliva čez senožet, zlatasto, ker je ni nihče pokosil. Prečim pot, ki je nekdaj peljala do stare sosede, tako same, tako v drugem času. Še jo vidim, kako sedi na leseni klopi, vrti prste in moli. Včasih ima pred seboj knjigo in umazane naočnike. Vsi so odšli, vnukinje so se omožile, edina hči, tudi že pokojna, dva sinova, daleč proč. Pa je bila tam neka stara povezanost z zemljo, bila. Njeno tiho ždenje jo je slavilo, njene molitve so odvezovale svet. Ustavim se in za trenutek vidim njeno tresočo se, žilnato roko, polno peg, ki počasi nalije kavo v skodelico in mi jo porine po grobi leseni mizi. V očeh je imela svetlobo daljnih dni, ko se je kot mladenka omožila v to revščino, v kamnito hišo tik pod gozdom. Vsega je bilo malo, majhen hlev kar v hiši, nad njim soba, na desni kuhinja, na podstrešju pa seno za kravico. Nič drugega, soba, kuhinja … Tla so bila siva, betonska, prej najbrž kar zemljena, tako je bilo tu. Ob kamniti neometani steni je bila klop, malo naprej star štedilnik na drva, še prej je bilo ognjišče. Pod klopjo so bila drva, ob štedilniku tudi. In na žeblju so visele krpe. Zelena kredenca na levi, pod oknom prostor za škaf in staro zajemalko, obešeno na njem. Nikoli ni bila brez črne rute, tudi obleke, vedno črne, črna silhueta čez travnik … Vnukinja je bila vse poletje pri njej, ji prala, kuhala … Dolgolaso dekle, da … In rože. Spodaj pod škarpo, lepo polkrožno in visoko, tam so bile, vseh barv. Starka je vestno skrbela zanje, klečala, pulila pepel, se opirala na palico in se kremžila. Včasih je iz nje izpuhtel težak vzdih. In kadar se je napravljalo k dežju, je rada stala na pragu in prisluhnila. Vedeli smo, kaj posluša, vedeli. Tam za hribom je bila Soča, ob njej pa železnica. In kadar je zategli pisk priplaval na južniku, je vedela, da ji pozdrav pošilja sin, ki je bil strojevodja. S tem se je odžejala svoje samote. In še jo vidim, kako gre v gozd, pogrbljena, opirajoč se na palico, črna. Nazaj prinaša drva. Kakšna stišanost. Nekje v gozdu nekaj štrkne. Grem naprej in sedem na klop pod smreko, od koder se vidi lep kos posestva. Vse je zaraščeno, njiv ni več, košnja, letos zamuja, dež. Za hrbtom se mi plazi vlažen hlad. Strma streha hiše se črno šili v biserovino noči. Kakšna močna luna je nocoj. Nastavim obraz, da mi ga mesečina opljuska, še sam sem bela maska te noči. Zaprem oči in premišljam: Če bi bil tukaj, če bi … Mogoče bi gojil koze, mogoče bi … Zdaj ne več, ni moči, še malo in bo … Če bi … S tem »če bi« hodimo v ta naš opuščeni kraj in molimo stare molitve, ki so mrmraje zamrle v pozabljenih domačijah, sesutih v ničnost. Gozd si bo sam vzel nazaj, kar so mu prejšnji rodovi vzeli. Včeraj sem šel po stari gozdni cesti. Zlomka, ne prideš več skozi, gozd si jo je vzel. Še peš ne, no … Saj je napredek, vodovod, internet, telefoni. Telefoni, me zbode. Potipljem se po žepu, tam je. Odkar sem ga izgubil, se kar naprej preverjam. Sitno je bilo, veliko koristnih stikov sem izgubil. Telefon. Tu zgoraj so ga pozno dobili, čeprav je bil velikokrat obljubljen, pa … prekleta politika. Šele na robu osemdesetih … Primaknil sem, kar je bilo treba, da mama ne bi bila brez telefona, sorodstvo pa. To deljenje, to … Nisem mogel kar pustiti službe in priti, kadar bi bilo najbolj treba.   Mama in kramp, joj. Pridem neko deževno soboto domov. Že ko sem zavil na klanec k hiši, vidim črno postavo na travniku, vzdiguje kramp, zamahuje, rije … Bori se s kamni … Sama je kopala luknje za nosilce kabla, sama. Stric pa v kuhinji, stara mati so bili še živi, pa sestrična tudi in njen močni mož. Pa ti gledajo in se smejijo, kako je baba usekana, da koplje jame za telefon. Prekleta banda pokvarjena, privoščljiva. Nihče ji ni hotel pomagati, nihče. In skopala je že tretjo luknjo, zadnjo, s krampom … Takrat jih je imela oseminpetdeset let, leto prej je umrl oče, samo šestdeset jih je imel … Kmetija … Stara mati je še ukazovala, delala pa že dolgo ne več. Naša mama pa nevesta od drugod, to ni bilo prav, ni bila domačinka, zato zasmehovana, zato nesprejeta pri sorodstvu. Ustavil sem avto, šel ven, rahel pršec je bil, mama pa kar kramp pa … Šel sem do nje in ji rekel, naj vendar neha, da bom vzel dopust, pa da bom dokončal, jame poglobil do predpisane globine, skopal jarek za strelovod in vse drugo. Pa mi je rekla, da ona ne bo na nikogar čakala, na nikogar. Taka je bila do zadnjega, do svoje ugaslosti, zgodnje, trpke, pri šestdesetih … Kmetija je ugasnila … Telefon je zvonil v prazno. Tisto leto smo ga dobili, ja. Kupil sem ga, rdečega, saj … Če bi bil oče še živ, s kakšnim ponosom bi telefonaril. Sanjal je, da bo telefon, ker … Pregledal sem pogodbo, saj, pravniška radovednost. Potem sem res vzel dopust in skopal jarek za strelovod. Kakšne bedarije. Privleči sem ga moral od predsednika krajevne skupnosti. Ni se mu dalo vžgati malega traktorja, tudi za plačilo ne. Jaz bedak sem peš vlačil tisto sivo kovino, tisto čudno kačo po gozdni poti, skoraj kilometer daleč. Pa kaj nam je bilo? Lačni smo bili napredka v teh naših hribih. Ko je prvič zazvonil telefon. Iz pisarne sem klical mamo, jokala je, ko sva se slišala, jokala. Bele sledi so ostale na telefonski slušalki, posušene solze njene pozne sreče. Prepričan sem, da se ji je črevesni vozel naredil zaradi prenaprezanja. Vsa težka dela je hotela narediti sama. Mislila je, da bo z garanjem ohranila kmetijo, kako le. Pred leti je bila na operaciji slepiča, potem pa vozel, smrtonosni … Ne maram teh slik, belih rjuh, njene nemosti v komi in … Grozno, doma sem bil, tiste dni, ko je ležala v bolnišnici, da sem za silo skrbel za preostanek kmetije. Vsi so se odselili, stara mama je umrla štiri leta prej … Doma sem bil tistega mokrega aprila, ko je pozno popoldan zapel telefon, sporočilo iz bolnišnice … Pa ne bi več o tem, nocoj ne, me strese. Hlad je vse močnejši. Čutim, kako se vlažen jezik steguje in hoče postrgati spomine, ki so me tako bogato obložili. Pošumim skozi trave in grem čez senožet, da se nadiham svežine. Sklonim se in ovohavam stare trave, ta trpki vonj, ta trpeča izdihnina te skope zemlje, ki jo brusijo vetrovi. Obidem grmnino, ki leze v senožet in gledam domačijo, zdaj ostro belo, še vedno veliko in ponosno, šest oken zgoraj, spodaj štiri in dvoje vrat. Na oknih, ki so še cela, ne vsa, se zrcali mesečina. Zazdi se mi, da se mi posmehuje, da zares slišim srebrn smeh nekega opominjanja. Mislil sem, da bom vse obnovil, hodil za konec tedna, pa … Nosim težo noči v sebi in šumim, lomim trave, lezem proti domu. Kar nenadoma se zdrznem in vidim očetovo senco, na glavi ima povez sena. Koliko trpljenja je v tej hiši, koliko trudnih sopljajev, koliko znoja, koliko joka, koliko pesmi. Pa se je pelo spredaj pred hišo, še sam sem pritegnil, celo na kitaro sem igral. Včasih, ko sem še študiral, sem sedel zadaj za hišo in v večer igral, komu … Postavnim smrekam, oblakom, ki so drseli čez moje mlade sanje, čez norost časa. Povezi sena na upognjenih hrbtih. Zakaj si trmasti starci niso hoteli izboljšati življenja, zakaj? Živina je počivala v hlevih, oni pa so nosili seno na hrbtih. In to tudi od daleč, tudi dve uri hoda. Če to ni bilo samotrpinčenje!? In potem se še hvalijo s tem. Tu je bil zapovedan kult trpljenja. Danes je drugače, vsaka hiša ima vodovod, telefon, internet, vse moderno, terenci, poti asfaltirane, rože na balkonih, samo ljudi ni. Zaždeni so pred zasloni, delajo, negujejo trate … Včasih pa pesem, šipe so se tresle, ko so možakarji zapeli, pri nas kar dostikrat, ker je eden od stricev vsako poletje pripeljal sod vina … Moj prijatelj ni mogel dojeti, da so tako dobri pevci, da pojejo iz duše. Osupnilo pa ga je, ko je videl soseda, kako nosi seno, dva težka vola pa sta se mirno pasla na jasi. Ni razumel, čemu se tako mučijo, ni. Saj tudi jaz ne. Ta planota, ta trpka usojenost mojega rojstva. In potem večna Ljubljana, akti, sestanki, sodišča, stranke, usode … Še leto dni, še leto dni in odpluli bodo vsi obrazi … Če bi dal urediti, denar zdaj ni problem, žlahta. Ne pomaga mi, če sem pravnik, ne. Podpis, papir, solastništvo. Naj gre vse nekam … Streha je zanič, vrata so razpadla. Počasi podihuje k hiši. Koraki so težki. Računam, koliko bi moral vložiti. Nostalgija nima cene. Spodaj je ohranjena kmečka peč, edina še tu zgoraj, edina. Kakšna idila, sedeti ob peči z računalnikom, to dvoje … Preteklost in sedanjost. Mogoče bi pa naredil sestanek s preostankom sorodstva. Z menoj bi prišel še prijatelj Leon, on je bolj podkovan v zemljiškem pravu. Jutri ga pokličem. Prežgan s to odločitvijo grem pred hišo in gledam grm forzicije, ki se je obupno razrasel. Iz radovednosti odprem vrata v nekdanji hlev. Vidim kup orodja. In iz teme se sveti špica krampa, ker prav tja tiplje mesečina. Kako bode, pa prav tistega krampa, prav tistega. Bojan Bizjak
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba o vodi