Vreme Naročite se
Kratka zgodba o vodi
Živost pripovedi je značilna za tole poletno kratko zgodbo Minke M. Likar.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 16. julij 2021 ob 21:56

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Ne le v obsežnem proznem delu, kot je roman, tudi v njegovi miniaturni različici, kratki zgodbi, vladajo enake zakonitosti dobrega pisanja. Zato je pisanje kratke zgodbe po svoje zahtevno. V zgodbi, ki jo boste brali tokrat, boste videli, s kakšno živostjo avtorica Minka M. Likar izpisuje zgodbo o vodi, s katero je bilo pomembno povezano življenje na kmetiji, pa tudi poletne dogodivščine na domačem kopališču ob jezeru. Otroštvo ima svoj čar in je polno spominov, tudi na vroče poletne dni na domačiji. Pripovedovalka jih je z veliko občutka prelila v literarno zgodbo, ki nas kar ponese v podobe tedanjega življenja in veselja.

V. K.

Kopališče

Poletna vročina je še pripekala. Bil je avgust, že se je bližal veliki šmaren. Ozračje je bilo pregreto, a pri tleh je bilo soparno in zadušljivo vroče. Druge košnje skorajda ni bilo, pobrala jo je suša. Venelo je celo trdoživo leskovo grmovje po pustih obronkih in kobule lešnikov so nedozorele ležale ob presušenih koreninah. Lešnikov ne bo!

Kolarjevi so poželi njivo ječmena; tudi ta se je bil prezgodaj posušil na steblu, a ni kazalo čakati na obilnejše deževje, ki bi pripomoglo, da bi se klasje napolnilo. Med ječmenom je bilo posejano pozno krmno korenje, vsakoletna krma za prašiče. Takoj po žetvi je treba njivo ročno opleti. Ostro strnišče najprej pregrabiti navzgor, populiti plevel, razrahljati zemljo, zredčiti posevek, da bi imele mlade rastlinice boljšo možnost za rast. A kaj, ko je bila zemlja vsa grudasta, presušena, trda, z razpokami dolgotrajne suše. Družina se je preživljala s tem, kar so pridelali. Starši, štirje šoloobvezni otroci in teta Pavla, suhljata, skromna, prezgodaj ostarela ženica.

Čez noč se je pri studencu natekel poln čeber vode. Oče in starejši fantje so skozi ročaje čebra potisnili lesen drog in naloženega na samotežni voziček zjutraj prepeljali po poti do njive. Od tam so z vedri vodo znosili in zalili njivo, kjer še ni bilo opleto, da bi za silo namočili grudasto zemljo. A kaj, ko je voda skoraj v hipu izhlapela.

Pavla je poleti vstajala zgodaj, še preden je sonce vzšlo, vendar je vsako jutro zmogla opleti le nekaj kvadratnih metrov za silo namočene njive. Potem je pomagala gospodinji v kuhinji, v vrtu, na polju ali pri žetvi. Srp je bil vajen njene koščene roke, bila je spretna žanjica. V mlajših letih je pogosto hodila v dnino h kmetom. S skromnim zaslužkom si je kupila nov velikonočni gvant, zimske čevlje, izdelane pri bližnjem čevljarju, in kakšen skromen priboljšek. Kocke sladkorja in melisnice je naročila bratu-gospodarju, kadar se je ta odpravil v trgovino. Večino teh malih dobrot so si od nje »izprosili« otroci. Za kakšno zelo majno nasprotno uslugo.

»Če mi greš po ruto, ki sem jo pozabila pod hruško!« Ja, za kocko sladkorja se je naredilo marsikaj! In teta Pavla je poznala besedo – hvala! »Bog lonaj, ker si mi prinesel ruto!« Bog plačaj! je znal reči vsak otrok, ko so kdaj pri sosedu rezali kruh in so po naključju tekli mimo vaški otroci. Bog plačaj! Zahvala, ki se je izgubila iz besedišča! Morda zato, ker ne pridejo mimo otroci, kjer bi na vratih stala gospodinja in držala v roki hleb domačega kruha …?! Lepe geste so bile to!

Teta Pavla je v poletni vročini rada posedala pod krošnjo stare hruške, na nizkem tnalu, s hrbtom prislonjena na hrapavo deblo. Vročino je težko prenašala, prav zato je vstajala zgodaj in še pred zajtrkom odšla na njivo, ker sonce še ni pripekalo. »Astma,« je rekla, »astma me muči.« Nenehno se je odkašljevala. Ruto je imela na glavi tudi, kadar je bilo najbolj vroče.

»Teta, zakaj imate dolge rokave in ruto, pa tako dolgo suknjo, saj je poletje in je vroče?« jo je vprašala nečakinja Ema, najmlajša. Prijazno se je zasmejala, se malo zagugala in jo potegnila na svoja koščena kolena. »Zato, punčka moja, ker bi me bolela glava brez rute na soncu. Dolge rokave in krilo pa nosim zato, ker se ženskam ne spodobi kazati golih kolen in ne tako zgubane kože na rokah, kot jo imam jaz. Tudi ti si potegni krilce čez kolena!«

Ema je ni ubogala. Nalašč si je potem obula kratke telovadne hlačke iz klota, ki so jih deklice imele v šoli pri telovadbi; z elastiko v pasu in na hlačnicah. Potem je še zavihala hlačnice čisto pod vrh. Teta Pavla se je hudo zmrdovala, otrok pa se je nagajivo zvijal in plesal pred njo. »To je moderno, teta. A sploh veste, kaj je moderno!?«

»Ja, ja, ti si moderna prismoda! Mama ti bo eno gorko pritisnila na gole noge, če se ne boš spodobno oblekla!«

»Ne, ne bom se preoblekla, ker se gremo po kosilu kopat na naše kopališče!«

»Kakšno kopališče neki, kaj je sploh to?«

»Saj ne veste, da imamo v Grapi pravo kopališče! Lahko greste z nami. Samo … morate se sleči in si obuti kratke hlače in … in še zgoraj kaj,« je pomenljivo pokazala na prsi in se zahihitala. Emi se je zdelo strašno smešno, da bi teto videla slečeno in v vodi. »Tudi jaz že moram imeti zgoraj eno majico, ker še nimam modrčka. Vi imate lahko kar … modrček, hihihihi!«

»Kakšne neumnosti govoriš, otrok!? Da bi se slekla in šla v vodo? Saj se vsako soboto, ko greste spat in ni v kuhinji nikogar, umijem v škafu. V Grapi je voda premrzla, tudi zate, Ema. Ne hodi dol, prehladila se boš!«

»Saj vsi hodimo dol, vsak dan. Samo mama vam noče povedati, ker ve, da bi se potem vi jezili. Polno nas je na kopališču! Nekateri so se že naučili plavati. Jaz se tudi učim. Še iz drugih vasi zgoraj pridejo, kjer nimajo nobenega potoka, da bi ga zajezili.«

Teta je začudena zmajevala z glavo. Čeprav je bila malo radovedne narave, se v to, kako svakinja vzgaja otroke, ni preveč vmešavala. Ampak, kopališče!? »Joj, joj, otroci! Voda je nevarna. Večkrat so že povedali, da je v mrzli vodi koga prijel krč ali pa je utonil, ker je bila voda pregloboka.«

Grapa je bila mrzel gorski potok, izviral je visoko v pobočju kopate gore kot majhen izvir, studenec. Iz mnogih drč so se mu pridružili drugi manjši, včasih presihajoči izviri in tako polnili in poglabljali njegovo strugo. Sprva je vijugal med gručastim skalnim robovjem. S številnimi brzicami in razpršenimi slapovi, kjer se je včasih v pršiču kapljic zalesketala živobarvna mavrica. Pobočje gore je bilo sestavljeno iz številnih reber in stranskih dolin, od koder se je izcejala voda. Najbolj ob pomladnem in jesenskem deževju ali silovitih poletnih nevihtah, med bliskanjem in grmenjem, ki je odmevalo od strmih bregov gore. Takrat je potok močno narasel, se penil, bučal in nosil s seboj vse, kar mu je bilo v napoto. Tako so se poglabljali tolmuni, ponekod zajezeni z dračjem. Zajedali so se globoko pod previsno, izdolbeno skalovje in ustvarjali vodne vrtince, ki so najbolj nevarni za utopitev. Ko se sunek vode nenadoma zavrtinči in spodnese tla pod nogami. A sredi struge so se ponekod zagozdile ogromne skale, v davnini odtrgane od pobočja, ki jih niti največje neurje ni več moglo odkotaliti. Voda se je silovito zaletavala vanje, jih vztrajno oblivala in pljuskala, gladila, preoblikovala v ogromne gladke lobanje, napol zasute v zemljo, različnih sestav, barv in oblik.

Ko se dolina nekoliko razširi, se tudi potok umiri. Ob njem je bil zgrajen kakšen mlin, žaga, ali mala elektrarna za domačo uporabo.

Ob opuščeni Kolarjevi centrali je bil brežen travnik in ob vodi nekaj ravnine. Niže spodaj je bila čez Grapo speljana lesena brv, kajti onstran so imeli senožet, da so lahko prečkali potok po suhem. Bila je tudi vodna pot, široka plitva struga brez večjih skal, za vprežne vozove ob spravilu sena.

Otroci so v vročini silili v vodo. Mama jim je dovolila eno uro na dan, ker so vse počitnice pridno pomagali pri delu. A s strogim opozorilom, da morajo sami nase in drug na drugega paziti, da se komu kaj ne primeri!

Za brvjo so zajezili potok tako, da so na vsaki strani struge za večje drevo prečno položili smrekove vrhače, jih založili s skalami in zelenim vejevjem ter zatesnili z mivko in rušami iz okolice. Voda se je kmalu napolnila, nastal je dolg jez. Le nekaj zasidranih prevelikih skal je ostalo sredi tega jezu, njihovega kopališča, ki jih niso mogli odstraniti! Zbrali so se navadno okrog dveh popoldne, ko je sonce najbolj sijalo na vodo in je bila zato najtoplejša. Od nekod so prinesli staro avtomobilsko zračnico, z njeno pomočjo so se učili plavati. A najbolj so bile v vodi izpostavljene noge: kolena in palci; številne modrice so dokazovale srečanje s podvodnimi ovirami. Vendar je bilo veselja, v vodi in ob njej, kričanja, škropljenja in potapljanja. Drgetajoče pomodrele ustnice pa so pričale, da je bila voda za kopanje premrzla.

Po kosilu je teta Pavla navadno počivala v svoji sobi. Takrat, ko je od Eme izvedela, zakaj je tak čas v hiši vse tiho, ker gredo otroci k vodi, ji misel ni dala miru. Le kaj so si izmislili!? Zajezili so Grapo in brodijo po njej! Nataknila si je ponošene čevlje, si zavezala ruto za tilnikom in tiho odšla čez dvorišče. Nekaj, strah ali radovednost, jo je samo gnalo dol proti Grapi. Stopala je previdno, počasi, čisto za krajem ob grmovju, kjer je bila senca. Oprijemala se je vej, bilo je strmo, zdrsljivo. Včasih je morala obstati ter poiskati stabilno podlago za korak. Bila je zelo previdna. Potem je zaslišala šumenje potoka in oddaljen živžav tam spodaj. Otroci so bili glasni, razposajeni.

Korak za korakom je bila bliže svojemu cilju.

»Ampak, videti me otroci ne smejo, rekli bi, da sem radovedna. Ali pa, da se mi je utrgalo, bogvedi, kako bi se mi smejali,« je spotoma mrmraje razmišljala. Sonce je pripekalo v pokošeni in presušeni breg pod gmajno, suhe ostre bilke na peščeni zemlji so bile ostre in rjave. Pavla je stopila iz sence grma, da je imela pogled na celo kopališče in ducat razposajenih otrok. Zasenčila si je oči z roko. Tedaj pa: »Iiiijuuhhh!« je prestrašeno zacvilila, kajti spodrsnilo ji je, sesedla se je, in na strmini ni bilo nič, česar bi se oprijela! Krilo in spodnja srajca sta se ji spodrecala, zavihala in njene gole koščene noge so zaman iskale oporo v bregu. »Ijjjojjj!« je cvilila in zaman grabila z rokami v prazno, dokler se strmina tam spodaj ni poravnala in Pavla je prestrašena, zbegana, vsa prašna od suhe prsti in peska, nemočno obsedela na tleh.

»Teta Pavla, teta Pavla!« je zaklicala mokra Ema, ko jo je zaslišala, skočila iz vode in ji tekla naproti. Ko je prisopihala do nje, je teta že hitela pokrivati svoja gola, bela koščena kolena. »A ste se prišli kopat?!«

Pavla pa ni mogla niti spregovoriti. Menjala se ji je le barva na obrazu: od pepelnato sive do rožnate. Kajti bila je čisto prestrašena in bilo jo je tako sram, ba bi se bila najraje udrla v tla.

Minka M. Likar

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jun 2022 at 14:58

225 ogledov

Potovalna lekarna
Vsebina priročne lekarne naj bo prilagojena trajanju in destinaciji potovanja, nekaj pa je osnovnih stvari, ki so nepogrešljive prav v vsaki potovalni lekarni. Pred odhodom na potovanje moramo vedno poskrbeti za nemalo stvari, med drugim predvsem za prtljago. In eden njenih ključnih delov je prav naša osebna potovalna lekarna. To še posebno velja takrat, ko potujemo z vso družino, z majhnimi otroki, v nosečnosti ali če nas pestijo kakšne zdravstvene težave. Kaj ne sme manjkati Potovalno lekarno si pripravimo v torbici, ki na potovanju ne bo dostopna otrokom in bo karseda varna pred zunanjimi vplivi, kot so svetloba, toplota in vlaga. Zdravila jemljite s seboj v njihovi izvirni embalaži in skupaj z navodili za uporabo, poskrbite, da bodo imela ustrezen rok uporabe. Zdravila za potovalno lekarno si kupite sami, za nekatera boste potrebovali zdravnikov (beli) recept. Slovensko zdravstveno zavarovanje teh stroškov namreč ne povrne. Posebno pozornost namenite zdravilom, za katera je določen poseben režim shranjevanja. Zanje so na voljo hladilne torbice, ki omogočajo prenašanje takšnih zdravil. Nekatera zdravila in medicinske pripomočke je treba na carini prijaviti. V takšnih primerih je priporočljivo pridobiti pisno potrdilo od zdravnika. Poleg teh potrdil sodi v potovalno lekarno še kartica zdravstvenega zavarovanja za tujino ter potrdila o cepljenjih in testiranjih. Pred odhodom se je zelo dobro pozanimati o zdravstveni oskrbi v kraju počitnikovanja in najbližjih zdravstvenih domovih in bolnišnicah (telefonska številka in naslov). Potovalna lekarna mora seveda vsebovati tudi zdravila, ki jih redno jemljete zaradi zdravljenja kroničnih bolezni (za zdravljenje sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka, holesterola ipd.) ali preventivno (kontracepcijske tablete, injekcije adrenalina ob alergiji na čebelji pik ipd.). Količina zdravil za zdravljenje kroničnih bolezni naj zadostuje za celotno potovanje in še za dva tedna več, če se morda potovanje nepredvideno podaljša. Na počitnicah v tujini je dobro imeti s seboj tudi potrdilo o kroničnih boleznih v angleškem jeziku. Še posebno za poletna potovanja je treba veliko pozornost nameniti zaščiti pred soncem. Ne pozabite na izdelke za aktivno zaščito pred soncem z ustreznim zaščitnim faktorjem, za nego po sončenju ter pripravke za nego morebitnih opeklin. Priporočljiva je tudi primerna zaščita pred piki insektov, poleg zaščite si je koristno priskrbeti tudi izdelke za nego in zdravljenje po pikih. Pogosto nam na potovanju še kako prav pridejo tudi mazila za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, pršila za rane, pripomočki za odpravljanje težav z zamašenimi ušesi, kombinirani izdelki za intimno higieno. Pozabiti pa ne gre niti na pripomočke za ustno higieno. OSNOVNI NABOR POTOVALNE LEKARNE NAJ VSEBUJE: ·         zdravilo proti povišani telesni temperaturi in bolečinam. Zaradi nepredvidljivih okoliščin so na potovanju še posebno primerne oblike, ki omogočajo jemanje brez vode in jih lahko raztopino v ustih ali žvečimo. Za otroke na pot vzamemo sirupe ali svečke; ·         zdravila proti prebavnim težavam, kot so zaprtje ali driska. V primeru zastrupitve s hrano ali pijačo je zelo primerno medicinsko oglje, saj nase veže strupe in bakterije ter zapira. Poleg prebiotikov in probiotikov je priporočljivo s seboj vzeti tudi odvajalo; ·         rehidracijski praški, ki ob driski ali bruhanju nadomeščajo izgubljene elektrolite in preprečujejo dehidracijo. Ta del potovalne lekarne nam bo prav prišel tudi ob povečanem znojenja na bolj telesno aktivnejših potovanjih; ·         tablete za prečiščevanje vode, ki lahko zelo omejijo nevarnost prebavnih težav ali celo zastrupitve na rizičnih območjih; ·         zdravilo proti potovalni slabosti;   ·         dekongestivne kapljice za nos, ki zmanjšajo nabreklost nosne sluznice, odmašijo nos in olajšajo dihanje; ·         fiziološko raztopino; ·         zdravila proti alergijam v obliki tablet. Alergijske reakcije na koži lajšajo tudi določeni geli oziroma mazila; ·         prvo pomoč, ki mora vsebovati sterilne obveze, gaze ter obliže, povoje, elastični povoj, razkužilo in škarjice. Na voljo so tudi že sestavljeni osebni kompleti prve pomoči; ·         termometer, ·         razkužilo za roke.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 17. Jun 2022 at 14:51

221 ogledov

Užitki pripravljanja hrane na prostem
Gregor Podržaj nas s svojimi preskušenimi recepti uvaja v svet peke na žaru, pod peko, v krušni peči, štedilniku na drva in kuhanja v kotličku. Poletje je kot nalašč, da preskusite katerega od njegovih receptov iz knjige Kuhajmo z ognjem in uživate v tako pripravljeni hrani, kot uživa v njej avtor sam. Zagotovo pa se boste zabavali tudi v duhovitem slogu, v kakršnem so napisani recepti. Jagnjetina pod peko Potrebujemo (za 8 krepkih porcij): 4–5 kg jagnjetine, 12 krompirjev, 3 korenčke, 1 vejico rožmarina, sol, oljčno olje 3 dl suhega belega vina Za to jed porabim rebra, plečko in vrat. Narežem in razsekam jih na koščke, velikosti nekaj grižljajev. Posolim in naoljimo koščke mesa in krompir. Dodamo nekaj korenčkov in rožmarin. Ker imam prvovrstno jagnjetino, ne dodajam popra, niti česna in čebule. Vse sestavine zložim v peko: krompir in korenček so spodaj, na vrhu pa koščki začinjenega mesa ter prilijem 3 dl vode. Pečem počasi 2 uri, proti koncu peke zalijem s 3 dl belega vina in pečem še 20 minut. Tako bo ostal pristen okus mesa z rahlim vonjem po rožmarinu, in to je čudovita kombinacija. Poskusite, ne bo vam žal. Meso bo sočno, prav tako krompir in omaka. Poleg se prileže dober špricar, za prilogo pa samo mlada čebulica in kakšen paradižnik. Biftek v mrvi Potrebujemo: lep kos biftka, 2 dl rdečega na grlo, sol, poper, oljčno olje; in še malo: suhe trave (mrve) Ta recept pa je popolnoma minimalističen, ampak verjemite, vredno ga je preskusiti. Lep kos biftka popecite do želene stopnje, nato naj počiva na ležišču iz domače suhe mrve oziroma posušene trave, ki jo uporabljamo za krmo goveda. Če vam bo recept všeč, lahko čez poletje v ta namen posebej posušite malo mešanice trave, cvetje in zelišč. Z njo prekrijte tudi vrh biftka in ga pustite počivati vsaj 5 minut. Ko se mesni sokovi umirjajo, vsrka meso tudi aromo suhe trave. Potem ga le še čim bolj očistite, malo travice vam ne bo škodilo, in preložite na krožnik, posolite, popoprajte in pokapajte z malo oljčnega olja. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem      

Fri, 17. Jun 2022 at 14:33

218 ogledov

Sezona sladkih češenj
Češnje lahko uporabimo za peko raznih sladic pa tudi pripravo sladoleda. Pomembno pa je, da izberemo okusne sadeže, v katerih sta uravnoteženi sladkost in kislost. Češnjev sladoled Sestavine: 350 g zamrznjenih izkoščičenih češenj, 400 g kondenziranega mleka, 5 žlic češnjevega soka, 1 ¼ l lončka sladke smetane, 6 žlic mletega sladkorja Češnje damo v skledo in pustimo dve uri na sobni temperaturi, da se odtalijo. Nato jih precedimo, odvzamemo pest češenj in prihranimo češnjev sok. Preostale češnje na hitro sesekljamo v električnem sekljalniku (blenderju), da dobimo kašasto zmes, ne pireja. Ohlajeno sladko smetano stepamo z električnim ročnim mešalnikom, počasi dodajamo mleti sladkor. Nato narahlo vmešamo sesekljane češnje, prihranjene cele češnje in češnjev sok ter dobro ohlajeno kondenzirano mleko. Pripravljeno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in zamrznemo za najmanj 5 ur. Posodo vzamemo iz zamrzovalnika 15 minut prej, preden sladoled ponudimo, zato da ga bomo laže zajemali z žlico za sladoled. Čokoladne kocke s češnjami Potrebujemo: za biskvit: 4 jajca, 120 ml mleka, 120 ml olja, 1 žlica vaniljeve arome, ščepec soli, 200 g sladkorja, 180 g moke, 1 čajna žlička pecilnega praška, 3 žlice kakava v prahu, 300 g češenj brez pečk; za čokoladni preliv: 100 ml sladke smetane, 100 ml mleka, 100 g čokolade za kuhanje; za okras: 400 ml sladke smetane V eni posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. V drugi posodi zmešamo jajca s sladkorjem ter dodamo olje, mleko in vaniljevo aromo. Dodamo suhe sestavine in vse skupaj narahlo premešamo. Zmes vlijemo v pomaščen in pomokan pekač velikosti 25 krat 30 cm ter enakomerno razporedimo očiščene češnje. Biskvit pečemo 25 minut pri temperaturi 180 stopinj. Z zobotrebcem preverimo, ali je pečen. Sladko smetano in mleko segrejemo do vrenja, nato dodamo čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. Vroč biskvit prelijemo z vročim čokoladnim prelivom in pustimo, da se prepoji. Biskvit ohladimo na sobno temperaturo in ga nato shranimo v hladilnik. Preden sladico ponudimo, jo premažemo s stepeno sladko smetano in narežemo na kocke. Namesto češenj lahko v tem receptu uporabimo tudi višnje.  

Fri, 17. Jun 2022 at 14:25

222 ogledov

Poletje na domačem vrtu
Poletje je čas, ko na deželi zaradi dela navadno ni mogoče oditi z doma. Pa nič zato. Tudi na domačem vrtu si lahko uredite številne prijazne kotičke za odrasle in otroke, ki ob igri zunaj ne bodo pogrešali počitnic ob morju. Tako bo dobro vsem: otrokom, ki bodo uživali v čarobnih kotičkih poletnega vrta, in odraslim, ki lahko po dolgem delovnem dnevu počivajo v večernem hladu. Šotor za pravljične urice V vrtu lahko na primer postavimo majhen šotor, vanj naložimo odeje in mehke blazine in pripravimo lučko, da bomo lahko otrokom zvečer prebirali zgodbe. Podnevi bodo otrokom prostor in zavetje za njihove domišljijske igre, ob katerih bodo pozabili na zaslone pametnih naprav. Novejši šotori so prenosni, vzdržljivi, zložljivi in poleg tega lahki, zato jih lahko brez težav shranimo, ko se otroci ne igrajo več. Vanje, ko se otroci ne igrajo več,  lahko tudi pospravimo igrače in vrt bo tako videti lepo urejen. Na vrt lahko namestimo tudi gugalnico; naj ne bo plastična, ampak iz okolju prijaznih materialov, kot so les, vrvi in tekstil. Na taki mehki oblazinjeni gugalnici bo otrokom prijetno in se zlepa ne bodo naveličali gugati na njej. Večjim otrokom bodo všeč večeri ob tabornem ognju. Tudi zanje bo šotor v vrtu prostor, kamor se bodo umaknili v svoj svet, se igrali, brali. Zvečer lahko razpostavimo okoli šotora nekaj svečk, ki bodo v poletnem večeru ustvarjale čarobno ozračje s svojo svetlobo.   V viseči mreži pod zvezdami Med najbolj priljubljenimi dodatki na vrtu so viseče mreže, ki niso primerne le za počitniško taborjenje, pač pa si jih omislimo tudi na domačem vrtu, terasi ali balkonu. Danes je na voljo veliko izbira teh mrež različnih barv, velikosti in modelov. Pred nakupom premislimo o tem, kam jo bomo obesili: predvsem, ali jo bomo pritrdi med dve drevesi ali pa potrebujemo podstavek, bo ta trajno pritrjen v podlago ali pa sestavljiv, da ga bomo ob koncu poletja lahko pospravili skupaj z mrežo. Izdelane so iz naravnih ali umetnih materialov, obdelanih tako, da na soncu skoraj ne obledijo ali preperijo. Dišeči vrt Kaj je lepšega kot uživati v dobrem obedu na prostem, z družino ali prijatelji? Žar je že nekaj poletij težko pričakovana priprava hrane na prostem. Ko si urejamo kotiček za žar ali letno kuhinjo, je smiselno, da si poleg uredimo tudi prostor z zasajenimi svežimi dišavnicami: na primer v suhozidu, zeliščni spirali, gredici z zelišči in začimbnimi rastlinami čisto blizu kuhinje ali kaj podobnega domiselnega, kar bo okrasno in uporabno obenem. Lahko pa si posadimo začimbe, ki jih uporabljamo pri kuhi in peki največ, kar v lončke raznih barv in jih razmestimo po polici nad letno kuhinjo. Ko bodo dnevi hladnejši, pa jih bomo preselili na polico tople kuhinje. V lončkih dobro uspevajo manj občutljiva zelišča: žajbelj, bazilika, majaron, timijan, meta in melisa.  Pomirjajoči vonj dišečih rastlin je na vrtu pomemben, saj se bomo tako počutili še prijetneje in bolj sproščeno. Vonj dehtečih vrtnic, sivke ali kamilice vas bo zazibal v prijeten počitek ali večer za skupno mizo.   Nekaj zanimivega za vsakega Vrt je najlepši takrat, ko uredimo v njem najrazličnejše kotičke: najprej seveda tistega z letno kuhinjo in veliko skupno mizo, potem s klopco in mizico, kjer se lahko pogovarjamo in spijemo kavo, pa kotiček, kjer si lahko v senci odpočijemo, beremo in zadremamo ali v toplih poletnih večerih gledamo v zvezdnato nebo. Ko urejamo, vedno mislimo na kakovost in udobje obenem. Modro je izbrati kakovostno vrtno pohištvo, ki je odporno na dež in ga bomo lahko uporabljali vsaj nekaj sezon, pa lepe, pisane in mehke blazine in odeje. Če je tak prostor na soncu, ga zasenčimo s sončnim jadrom, senčnikom ali pergolo, kar nam najbolj ugaja. Če imamo v vrtu dovolj prostora, si v njem uredimo tudi manjši bazen, zdaj so na voljo razne velikosti bazenov in za vsak žep, lahko pa umestimo v vrt tudi plavalni ribnik, za katerega ni potrebno toliko prostora kot za bazen, je pa čisto dovolj, da se v njem dobro ohladimo. Če v vrtu nimamo veliko prostora, pa si postavimo prho, pod katero se bomo osvežili v poletni vročini in se tako veliko bolje počutili. Otrokom pa bo prinesel veliko veselja že majhen napihljiv bazen. Vrt, ki ga premišljeno uredimo, tako da bo v njem za vsakogar v družini kakšen zanimiv kotiček, bo prinesel vsem veliko veselja, zagotovo pa bo trajalo dlje kot je teden ali dva, ki bi ju preživeli na morju.

Fri, 17. Jun 2022 at 14:15

252 ogledov

Domačija ob Kolpi za novo življenje
S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih. Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure. Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod. Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.   Skedenj se spremeni v hišo »K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu. Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.« Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.« Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.         Notranjost: kombinacija starega in novega V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba. V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.        

Fri, 17. Jun 2022 at 14:04

218 ogledov

V letnem gledališču Muljava premiera predstave Rokovnjači
To sezono so muljavski gledališčniki za ljubitelje pisatelja Josipa Jurčiča in poletnih kulturnih večerov v gledališču pod zvezdami pripravili uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Rokovnjači. Josip Jurčič je ta roman že objavljal v časniku Slovenski narod, vendar se mu je zdravje naglo slabšalo. Zato je predal gradivo in poprosil prijatelja Janka Kersnika, da je delo dokončal. Roman se dogaja leta 1810 v času francoske oblasti in njenega predstavnika generala Marmonta. Roman opisuje prihod Francozov, neuspešen kmečki oborožen odpor, razmah rokovnjačev, ki so imeli svojo skrivno organizacijo in jezik, in ukrepe oblasti proti njim. V pripoved pa je vpletena tudi ljubezenska zgodba med kmečkim dekletom Polonco in rokovnjačem Nandetom. Dramatizacijo in režijo letošnje predstave je prevzel domačin in odličen poznavalec Josipa Jurčiča Danijel Zupančič. V dvourni predstavi boste uživali ob melodičnem muljavskem narečju, občudovali pisane kostume izpod rok kostumografinje Marije Zaman ter bogato scensko postavitev, ki jo je zasnoval Dore Južna. Ogled predstave v tem gledališču je res nekaj posebnega, saj ima naravno obliko amfiteatra in je zato izjemno akustično. Premiera bo v petek, 17. junija, ponovitve pa 18., 24., 25 junija ter 1., 2., 8. in 9. julija. V primeru dežja predstava odpade. Več informacij najdete spletni strani http://namuljavi.si/tag/letno-gledalisce-muljava/ ali po telefonu na 041 973 694 (iGor)
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba o vodi