Vreme Naročite se
Zgodba o nekem drugem svetu
Pisana njiva tokrat z zgodbo pisatelja Bojana Bizjaka o spominih, krivdi in nostalgiji.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 22. julij 2021 ob 21:09

Odpri galerijo

Pixabay

Konica bolečine

Noč je, in v njej vstajajo podobe: ljudi, ki so odšli, časa, ki je minil, življenja z zemljo in kmečkim delom, ki je odteklo. Branje je nekaj zares čarobnega, kadar je zgodba dobro napisana: Bojan Bizjak nas takoj zaprede v samo sredino pripovedi pripovedovalca, ki tke prejo spomina. Tako pred nami oživi življenje na nekdanji domači kmetiji, s prostori, predmeti, rožami na vrtu. Pa mamina podoba, podoba njenega življenja, garanja, vztrajanja, skozi katero presevajo pomisleki, občutki krivde, ker se je mati sama mučila z delom, razklanosti med domom iz otroštva in sedanjostjo. Subtilna zgodba, izpisana z roko pisca, ki dobro pozna človekovo dušo.

V. K.

Kramp

Noč pritlikavo ždi nad pobočjem. Luna, to belo mleko visokega poletja, se zliva čez senožet, zlatasto, ker je ni nihče pokosil. Prečim pot, ki je nekdaj peljala do stare sosede, tako same, tako v drugem času. Še jo vidim, kako sedi na leseni klopi, vrti prste in moli. Včasih ima pred seboj knjigo in umazane naočnike. Vsi so odšli, vnukinje so se omožile, edina hči, tudi že pokojna, dva sinova, daleč proč. Pa je bila tam neka stara povezanost z zemljo, bila. Njeno tiho ždenje jo je slavilo, njene molitve so odvezovale svet. Ustavim se in za trenutek vidim njeno tresočo se, žilnato roko, polno peg, ki počasi nalije kavo v skodelico in mi jo porine po grobi leseni mizi. V očeh je imela svetlobo daljnih dni, ko se je kot mladenka omožila v to revščino, v kamnito hišo tik pod gozdom. Vsega je bilo malo, majhen hlev kar v hiši, nad njim soba, na desni kuhinja, na podstrešju pa seno za kravico. Nič drugega, soba, kuhinja … Tla so bila siva, betonska, prej najbrž kar zemljena, tako je bilo tu. Ob kamniti neometani steni je bila klop, malo naprej star štedilnik na drva, še prej je bilo ognjišče. Pod klopjo so bila drva, ob štedilniku tudi. In na žeblju so visele krpe. Zelena kredenca na levi, pod oknom prostor za škaf in staro zajemalko, obešeno na njem. Nikoli ni bila brez črne rute, tudi obleke, vedno črne, črna silhueta čez travnik …

Vnukinja je bila vse poletje pri njej, ji prala, kuhala … Dolgolaso dekle, da … In rože. Spodaj pod škarpo, lepo polkrožno in visoko, tam so bile, vseh barv. Starka je vestno skrbela zanje, klečala, pulila pepel, se opirala na palico in se kremžila. Včasih je iz nje izpuhtel težak vzdih. In kadar se je napravljalo k dežju, je rada stala na pragu in prisluhnila. Vedeli smo, kaj posluša, vedeli. Tam za hribom je bila Soča, ob njej pa železnica. In kadar je zategli pisk priplaval na južniku, je vedela, da ji pozdrav pošilja sin, ki je bil strojevodja. S tem se je odžejala svoje samote. In še jo vidim, kako gre v gozd, pogrbljena, opirajoč se na palico, črna. Nazaj prinaša drva. Kakšna stišanost.

Nekje v gozdu nekaj štrkne. Grem naprej in sedem na klop pod smreko, od koder se vidi lep kos posestva. Vse je zaraščeno, njiv ni več, košnja, letos zamuja, dež. Za hrbtom se mi plazi vlažen hlad. Strma streha hiše se črno šili v biserovino noči. Kakšna močna luna je nocoj. Nastavim obraz, da mi ga mesečina opljuska, še sam sem bela maska te noči. Zaprem oči in premišljam: Če bi bil tukaj, če bi … Mogoče bi gojil koze, mogoče bi … Zdaj ne več, ni moči, še malo in bo … Če bi … S tem »če bi« hodimo v ta naš opuščeni kraj in molimo stare molitve, ki so mrmraje zamrle v pozabljenih domačijah, sesutih v ničnost. Gozd si bo sam vzel nazaj, kar so mu prejšnji rodovi vzeli.

Včeraj sem šel po stari gozdni cesti. Zlomka, ne prideš več skozi, gozd si jo je vzel. Še peš ne, no … Saj je napredek, vodovod, internet, telefoni. Telefoni, me zbode. Potipljem se po žepu, tam je. Odkar sem ga izgubil, se kar naprej preverjam. Sitno je bilo, veliko koristnih stikov sem izgubil. Telefon. Tu zgoraj so ga pozno dobili, čeprav je bil velikokrat obljubljen, pa … prekleta politika. Šele na robu osemdesetih … Primaknil sem, kar je bilo treba, da mama ne bi bila brez telefona, sorodstvo pa. To deljenje, to … Nisem mogel kar pustiti službe in priti, kadar bi bilo najbolj treba.

 

Mama in kramp, joj. Pridem neko deževno soboto domov. Že ko sem zavil na klanec k hiši, vidim črno postavo na travniku, vzdiguje kramp, zamahuje, rije … Bori se s kamni … Sama je kopala luknje za nosilce kabla, sama. Stric pa v kuhinji, stara mati so bili še živi, pa sestrična tudi in njen močni mož. Pa ti gledajo in se smejijo, kako je baba usekana, da koplje jame za telefon. Prekleta banda pokvarjena, privoščljiva. Nihče ji ni hotel pomagati, nihče. In skopala je že tretjo luknjo, zadnjo, s krampom … Takrat jih je imela oseminpetdeset let, leto prej je umrl oče, samo šestdeset jih je imel … Kmetija … Stara mati je še ukazovala, delala pa že dolgo ne več. Naša mama pa nevesta od drugod, to ni bilo prav, ni bila domačinka, zato zasmehovana, zato nesprejeta pri sorodstvu. Ustavil sem avto, šel ven, rahel pršec je bil, mama pa kar kramp pa … Šel sem do nje in ji rekel, naj vendar neha, da bom vzel dopust, pa da bom dokončal, jame poglobil do predpisane globine, skopal jarek za strelovod in vse drugo. Pa mi je rekla, da ona ne bo na nikogar čakala, na nikogar. Taka je bila do zadnjega, do svoje ugaslosti, zgodnje, trpke, pri šestdesetih …

Kmetija je ugasnila …

Telefon je zvonil v prazno. Tisto leto smo ga dobili, ja. Kupil sem ga, rdečega, saj … Če bi bil oče še živ, s kakšnim ponosom bi telefonaril. Sanjal je, da bo telefon, ker … Pregledal sem pogodbo, saj, pravniška radovednost. Potem sem res vzel dopust in skopal jarek za strelovod. Kakšne bedarije. Privleči sem ga moral od predsednika krajevne skupnosti. Ni se mu dalo vžgati malega traktorja, tudi za plačilo ne. Jaz bedak sem peš vlačil tisto sivo kovino, tisto čudno kačo po gozdni poti, skoraj kilometer daleč. Pa kaj nam je bilo? Lačni smo bili napredka v teh naših hribih. Ko je prvič zazvonil telefon. Iz pisarne sem klical mamo, jokala je, ko sva se slišala, jokala. Bele sledi so ostale na telefonski slušalki, posušene solze njene pozne sreče.

Prepričan sem, da se ji je črevesni vozel naredil zaradi prenaprezanja. Vsa težka dela je hotela narediti sama. Mislila je, da bo z garanjem ohranila kmetijo, kako le. Pred leti je bila na operaciji slepiča, potem pa vozel, smrtonosni … Ne maram teh slik, belih rjuh, njene nemosti v komi in … Grozno, doma sem bil, tiste dni, ko je ležala v bolnišnici, da sem za silo skrbel za preostanek kmetije. Vsi so se odselili, stara mama je umrla štiri leta prej … Doma sem bil tistega mokrega aprila, ko je pozno popoldan zapel telefon, sporočilo iz bolnišnice … Pa ne bi več o tem, nocoj ne, me strese.

Hlad je vse močnejši. Čutim, kako se vlažen jezik steguje in hoče postrgati spomine, ki so me tako bogato obložili. Pošumim skozi trave in grem čez senožet, da se nadiham svežine. Sklonim se in ovohavam stare trave, ta trpki vonj, ta trpeča izdihnina te skope zemlje, ki jo brusijo vetrovi. Obidem grmnino, ki leze v senožet in gledam domačijo, zdaj ostro belo, še vedno veliko in ponosno, šest oken zgoraj, spodaj štiri in dvoje vrat. Na oknih, ki so še cela, ne vsa, se zrcali mesečina. Zazdi se mi, da se mi posmehuje, da zares slišim srebrn smeh nekega opominjanja. Mislil sem, da bom vse obnovil, hodil za konec tedna, pa …

Nosim težo noči v sebi in šumim, lomim trave, lezem proti domu. Kar nenadoma se zdrznem in vidim očetovo senco, na glavi ima povez sena. Koliko trpljenja je v tej hiši, koliko trudnih sopljajev, koliko znoja, koliko joka, koliko pesmi. Pa se je pelo spredaj pred hišo, še sam sem pritegnil, celo na kitaro sem igral. Včasih, ko sem še študiral, sem sedel zadaj za hišo in v večer igral, komu … Postavnim smrekam, oblakom, ki so drseli čez moje mlade sanje, čez norost časa. Povezi sena na upognjenih hrbtih. Zakaj si trmasti starci niso hoteli izboljšati življenja, zakaj? Živina je počivala v hlevih, oni pa so nosili seno na hrbtih. In to tudi od daleč, tudi dve uri hoda. Če to ni bilo samotrpinčenje!? In potem se še hvalijo s tem. Tu je bil zapovedan kult trpljenja. Danes je drugače, vsaka hiša ima vodovod, telefon, internet, vse moderno, terenci, poti asfaltirane, rože na balkonih, samo ljudi ni. Zaždeni so pred zasloni, delajo, negujejo trate … Včasih pa pesem, šipe so se tresle, ko so možakarji zapeli, pri nas kar dostikrat, ker je eden od stricev vsako poletje pripeljal sod vina … Moj prijatelj ni mogel dojeti, da so tako dobri pevci, da pojejo iz duše. Osupnilo pa ga je, ko je videl soseda, kako nosi seno, dva težka vola pa sta se mirno pasla na jasi. Ni razumel, čemu se tako mučijo, ni. Saj tudi jaz ne. Ta planota, ta trpka usojenost mojega rojstva. In potem večna Ljubljana, akti, sestanki, sodišča, stranke, usode … Še leto dni, še leto dni in odpluli bodo vsi obrazi … Če bi dal urediti, denar zdaj ni problem, žlahta. Ne pomaga mi, če sem pravnik, ne. Podpis, papir, solastništvo. Naj gre vse nekam … Streha je zanič, vrata so razpadla. Počasi podihuje k hiši. Koraki so težki.

Računam, koliko bi moral vložiti. Nostalgija nima cene. Spodaj je ohranjena kmečka peč, edina še tu zgoraj, edina. Kakšna idila, sedeti ob peči z računalnikom, to dvoje … Preteklost in sedanjost. Mogoče bi pa naredil sestanek s preostankom sorodstva. Z menoj bi prišel še prijatelj Leon, on je bolj podkovan v zemljiškem pravu. Jutri ga pokličem. Prežgan s to odločitvijo grem pred hišo in gledam grm forzicije, ki se je obupno razrasel. Iz radovednosti odprem vrata v nekdanji hlev. Vidim kup orodja. In iz teme se sveti špica krampa, ker prav tja tiplje mesečina. Kako bode, pa prav tistega krampa, prav tistega.

Bojan Bizjak

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jun 2022 at 14:58

225 ogledov

Potovalna lekarna
Vsebina priročne lekarne naj bo prilagojena trajanju in destinaciji potovanja, nekaj pa je osnovnih stvari, ki so nepogrešljive prav v vsaki potovalni lekarni. Pred odhodom na potovanje moramo vedno poskrbeti za nemalo stvari, med drugim predvsem za prtljago. In eden njenih ključnih delov je prav naša osebna potovalna lekarna. To še posebno velja takrat, ko potujemo z vso družino, z majhnimi otroki, v nosečnosti ali če nas pestijo kakšne zdravstvene težave. Kaj ne sme manjkati Potovalno lekarno si pripravimo v torbici, ki na potovanju ne bo dostopna otrokom in bo karseda varna pred zunanjimi vplivi, kot so svetloba, toplota in vlaga. Zdravila jemljite s seboj v njihovi izvirni embalaži in skupaj z navodili za uporabo, poskrbite, da bodo imela ustrezen rok uporabe. Zdravila za potovalno lekarno si kupite sami, za nekatera boste potrebovali zdravnikov (beli) recept. Slovensko zdravstveno zavarovanje teh stroškov namreč ne povrne. Posebno pozornost namenite zdravilom, za katera je določen poseben režim shranjevanja. Zanje so na voljo hladilne torbice, ki omogočajo prenašanje takšnih zdravil. Nekatera zdravila in medicinske pripomočke je treba na carini prijaviti. V takšnih primerih je priporočljivo pridobiti pisno potrdilo od zdravnika. Poleg teh potrdil sodi v potovalno lekarno še kartica zdravstvenega zavarovanja za tujino ter potrdila o cepljenjih in testiranjih. Pred odhodom se je zelo dobro pozanimati o zdravstveni oskrbi v kraju počitnikovanja in najbližjih zdravstvenih domovih in bolnišnicah (telefonska številka in naslov). Potovalna lekarna mora seveda vsebovati tudi zdravila, ki jih redno jemljete zaradi zdravljenja kroničnih bolezni (za zdravljenje sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka, holesterola ipd.) ali preventivno (kontracepcijske tablete, injekcije adrenalina ob alergiji na čebelji pik ipd.). Količina zdravil za zdravljenje kroničnih bolezni naj zadostuje za celotno potovanje in še za dva tedna več, če se morda potovanje nepredvideno podaljša. Na počitnicah v tujini je dobro imeti s seboj tudi potrdilo o kroničnih boleznih v angleškem jeziku. Še posebno za poletna potovanja je treba veliko pozornost nameniti zaščiti pred soncem. Ne pozabite na izdelke za aktivno zaščito pred soncem z ustreznim zaščitnim faktorjem, za nego po sončenju ter pripravke za nego morebitnih opeklin. Priporočljiva je tudi primerna zaščita pred piki insektov, poleg zaščite si je koristno priskrbeti tudi izdelke za nego in zdravljenje po pikih. Pogosto nam na potovanju še kako prav pridejo tudi mazila za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, pršila za rane, pripomočki za odpravljanje težav z zamašenimi ušesi, kombinirani izdelki za intimno higieno. Pozabiti pa ne gre niti na pripomočke za ustno higieno. OSNOVNI NABOR POTOVALNE LEKARNE NAJ VSEBUJE: ·         zdravilo proti povišani telesni temperaturi in bolečinam. Zaradi nepredvidljivih okoliščin so na potovanju še posebno primerne oblike, ki omogočajo jemanje brez vode in jih lahko raztopino v ustih ali žvečimo. Za otroke na pot vzamemo sirupe ali svečke; ·         zdravila proti prebavnim težavam, kot so zaprtje ali driska. V primeru zastrupitve s hrano ali pijačo je zelo primerno medicinsko oglje, saj nase veže strupe in bakterije ter zapira. Poleg prebiotikov in probiotikov je priporočljivo s seboj vzeti tudi odvajalo; ·         rehidracijski praški, ki ob driski ali bruhanju nadomeščajo izgubljene elektrolite in preprečujejo dehidracijo. Ta del potovalne lekarne nam bo prav prišel tudi ob povečanem znojenja na bolj telesno aktivnejših potovanjih; ·         tablete za prečiščevanje vode, ki lahko zelo omejijo nevarnost prebavnih težav ali celo zastrupitve na rizičnih območjih; ·         zdravilo proti potovalni slabosti;   ·         dekongestivne kapljice za nos, ki zmanjšajo nabreklost nosne sluznice, odmašijo nos in olajšajo dihanje; ·         fiziološko raztopino; ·         zdravila proti alergijam v obliki tablet. Alergijske reakcije na koži lajšajo tudi določeni geli oziroma mazila; ·         prvo pomoč, ki mora vsebovati sterilne obveze, gaze ter obliže, povoje, elastični povoj, razkužilo in škarjice. Na voljo so tudi že sestavljeni osebni kompleti prve pomoči; ·         termometer, ·         razkužilo za roke.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 17. Jun 2022 at 14:51

221 ogledov

Užitki pripravljanja hrane na prostem
Gregor Podržaj nas s svojimi preskušenimi recepti uvaja v svet peke na žaru, pod peko, v krušni peči, štedilniku na drva in kuhanja v kotličku. Poletje je kot nalašč, da preskusite katerega od njegovih receptov iz knjige Kuhajmo z ognjem in uživate v tako pripravljeni hrani, kot uživa v njej avtor sam. Zagotovo pa se boste zabavali tudi v duhovitem slogu, v kakršnem so napisani recepti. Jagnjetina pod peko Potrebujemo (za 8 krepkih porcij): 4–5 kg jagnjetine, 12 krompirjev, 3 korenčke, 1 vejico rožmarina, sol, oljčno olje 3 dl suhega belega vina Za to jed porabim rebra, plečko in vrat. Narežem in razsekam jih na koščke, velikosti nekaj grižljajev. Posolim in naoljimo koščke mesa in krompir. Dodamo nekaj korenčkov in rožmarin. Ker imam prvovrstno jagnjetino, ne dodajam popra, niti česna in čebule. Vse sestavine zložim v peko: krompir in korenček so spodaj, na vrhu pa koščki začinjenega mesa ter prilijem 3 dl vode. Pečem počasi 2 uri, proti koncu peke zalijem s 3 dl belega vina in pečem še 20 minut. Tako bo ostal pristen okus mesa z rahlim vonjem po rožmarinu, in to je čudovita kombinacija. Poskusite, ne bo vam žal. Meso bo sočno, prav tako krompir in omaka. Poleg se prileže dober špricar, za prilogo pa samo mlada čebulica in kakšen paradižnik. Biftek v mrvi Potrebujemo: lep kos biftka, 2 dl rdečega na grlo, sol, poper, oljčno olje; in še malo: suhe trave (mrve) Ta recept pa je popolnoma minimalističen, ampak verjemite, vredno ga je preskusiti. Lep kos biftka popecite do želene stopnje, nato naj počiva na ležišču iz domače suhe mrve oziroma posušene trave, ki jo uporabljamo za krmo goveda. Če vam bo recept všeč, lahko čez poletje v ta namen posebej posušite malo mešanice trave, cvetje in zelišč. Z njo prekrijte tudi vrh biftka in ga pustite počivati vsaj 5 minut. Ko se mesni sokovi umirjajo, vsrka meso tudi aromo suhe trave. Potem ga le še čim bolj očistite, malo travice vam ne bo škodilo, in preložite na krožnik, posolite, popoprajte in pokapajte z malo oljčnega olja. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem      

Fri, 17. Jun 2022 at 14:33

218 ogledov

Sezona sladkih češenj
Češnje lahko uporabimo za peko raznih sladic pa tudi pripravo sladoleda. Pomembno pa je, da izberemo okusne sadeže, v katerih sta uravnoteženi sladkost in kislost. Češnjev sladoled Sestavine: 350 g zamrznjenih izkoščičenih češenj, 400 g kondenziranega mleka, 5 žlic češnjevega soka, 1 ¼ l lončka sladke smetane, 6 žlic mletega sladkorja Češnje damo v skledo in pustimo dve uri na sobni temperaturi, da se odtalijo. Nato jih precedimo, odvzamemo pest češenj in prihranimo češnjev sok. Preostale češnje na hitro sesekljamo v električnem sekljalniku (blenderju), da dobimo kašasto zmes, ne pireja. Ohlajeno sladko smetano stepamo z električnim ročnim mešalnikom, počasi dodajamo mleti sladkor. Nato narahlo vmešamo sesekljane češnje, prihranjene cele češnje in češnjev sok ter dobro ohlajeno kondenzirano mleko. Pripravljeno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in zamrznemo za najmanj 5 ur. Posodo vzamemo iz zamrzovalnika 15 minut prej, preden sladoled ponudimo, zato da ga bomo laže zajemali z žlico za sladoled. Čokoladne kocke s češnjami Potrebujemo: za biskvit: 4 jajca, 120 ml mleka, 120 ml olja, 1 žlica vaniljeve arome, ščepec soli, 200 g sladkorja, 180 g moke, 1 čajna žlička pecilnega praška, 3 žlice kakava v prahu, 300 g češenj brez pečk; za čokoladni preliv: 100 ml sladke smetane, 100 ml mleka, 100 g čokolade za kuhanje; za okras: 400 ml sladke smetane V eni posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. V drugi posodi zmešamo jajca s sladkorjem ter dodamo olje, mleko in vaniljevo aromo. Dodamo suhe sestavine in vse skupaj narahlo premešamo. Zmes vlijemo v pomaščen in pomokan pekač velikosti 25 krat 30 cm ter enakomerno razporedimo očiščene češnje. Biskvit pečemo 25 minut pri temperaturi 180 stopinj. Z zobotrebcem preverimo, ali je pečen. Sladko smetano in mleko segrejemo do vrenja, nato dodamo čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. Vroč biskvit prelijemo z vročim čokoladnim prelivom in pustimo, da se prepoji. Biskvit ohladimo na sobno temperaturo in ga nato shranimo v hladilnik. Preden sladico ponudimo, jo premažemo s stepeno sladko smetano in narežemo na kocke. Namesto češenj lahko v tem receptu uporabimo tudi višnje.  

Fri, 17. Jun 2022 at 14:25

222 ogledov

Poletje na domačem vrtu
Poletje je čas, ko na deželi zaradi dela navadno ni mogoče oditi z doma. Pa nič zato. Tudi na domačem vrtu si lahko uredite številne prijazne kotičke za odrasle in otroke, ki ob igri zunaj ne bodo pogrešali počitnic ob morju. Tako bo dobro vsem: otrokom, ki bodo uživali v čarobnih kotičkih poletnega vrta, in odraslim, ki lahko po dolgem delovnem dnevu počivajo v večernem hladu. Šotor za pravljične urice V vrtu lahko na primer postavimo majhen šotor, vanj naložimo odeje in mehke blazine in pripravimo lučko, da bomo lahko otrokom zvečer prebirali zgodbe. Podnevi bodo otrokom prostor in zavetje za njihove domišljijske igre, ob katerih bodo pozabili na zaslone pametnih naprav. Novejši šotori so prenosni, vzdržljivi, zložljivi in poleg tega lahki, zato jih lahko brez težav shranimo, ko se otroci ne igrajo več. Vanje, ko se otroci ne igrajo več,  lahko tudi pospravimo igrače in vrt bo tako videti lepo urejen. Na vrt lahko namestimo tudi gugalnico; naj ne bo plastična, ampak iz okolju prijaznih materialov, kot so les, vrvi in tekstil. Na taki mehki oblazinjeni gugalnici bo otrokom prijetno in se zlepa ne bodo naveličali gugati na njej. Večjim otrokom bodo všeč večeri ob tabornem ognju. Tudi zanje bo šotor v vrtu prostor, kamor se bodo umaknili v svoj svet, se igrali, brali. Zvečer lahko razpostavimo okoli šotora nekaj svečk, ki bodo v poletnem večeru ustvarjale čarobno ozračje s svojo svetlobo.   V viseči mreži pod zvezdami Med najbolj priljubljenimi dodatki na vrtu so viseče mreže, ki niso primerne le za počitniško taborjenje, pač pa si jih omislimo tudi na domačem vrtu, terasi ali balkonu. Danes je na voljo veliko izbira teh mrež različnih barv, velikosti in modelov. Pred nakupom premislimo o tem, kam jo bomo obesili: predvsem, ali jo bomo pritrdi med dve drevesi ali pa potrebujemo podstavek, bo ta trajno pritrjen v podlago ali pa sestavljiv, da ga bomo ob koncu poletja lahko pospravili skupaj z mrežo. Izdelane so iz naravnih ali umetnih materialov, obdelanih tako, da na soncu skoraj ne obledijo ali preperijo. Dišeči vrt Kaj je lepšega kot uživati v dobrem obedu na prostem, z družino ali prijatelji? Žar je že nekaj poletij težko pričakovana priprava hrane na prostem. Ko si urejamo kotiček za žar ali letno kuhinjo, je smiselno, da si poleg uredimo tudi prostor z zasajenimi svežimi dišavnicami: na primer v suhozidu, zeliščni spirali, gredici z zelišči in začimbnimi rastlinami čisto blizu kuhinje ali kaj podobnega domiselnega, kar bo okrasno in uporabno obenem. Lahko pa si posadimo začimbe, ki jih uporabljamo pri kuhi in peki največ, kar v lončke raznih barv in jih razmestimo po polici nad letno kuhinjo. Ko bodo dnevi hladnejši, pa jih bomo preselili na polico tople kuhinje. V lončkih dobro uspevajo manj občutljiva zelišča: žajbelj, bazilika, majaron, timijan, meta in melisa.  Pomirjajoči vonj dišečih rastlin je na vrtu pomemben, saj se bomo tako počutili še prijetneje in bolj sproščeno. Vonj dehtečih vrtnic, sivke ali kamilice vas bo zazibal v prijeten počitek ali večer za skupno mizo.   Nekaj zanimivega za vsakega Vrt je najlepši takrat, ko uredimo v njem najrazličnejše kotičke: najprej seveda tistega z letno kuhinjo in veliko skupno mizo, potem s klopco in mizico, kjer se lahko pogovarjamo in spijemo kavo, pa kotiček, kjer si lahko v senci odpočijemo, beremo in zadremamo ali v toplih poletnih večerih gledamo v zvezdnato nebo. Ko urejamo, vedno mislimo na kakovost in udobje obenem. Modro je izbrati kakovostno vrtno pohištvo, ki je odporno na dež in ga bomo lahko uporabljali vsaj nekaj sezon, pa lepe, pisane in mehke blazine in odeje. Če je tak prostor na soncu, ga zasenčimo s sončnim jadrom, senčnikom ali pergolo, kar nam najbolj ugaja. Če imamo v vrtu dovolj prostora, si v njem uredimo tudi manjši bazen, zdaj so na voljo razne velikosti bazenov in za vsak žep, lahko pa umestimo v vrt tudi plavalni ribnik, za katerega ni potrebno toliko prostora kot za bazen, je pa čisto dovolj, da se v njem dobro ohladimo. Če v vrtu nimamo veliko prostora, pa si postavimo prho, pod katero se bomo osvežili v poletni vročini in se tako veliko bolje počutili. Otrokom pa bo prinesel veliko veselja že majhen napihljiv bazen. Vrt, ki ga premišljeno uredimo, tako da bo v njem za vsakogar v družini kakšen zanimiv kotiček, bo prinesel vsem veliko veselja, zagotovo pa bo trajalo dlje kot je teden ali dva, ki bi ju preživeli na morju.

Fri, 17. Jun 2022 at 14:15

252 ogledov

Domačija ob Kolpi za novo življenje
S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih. Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure. Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod. Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.   Skedenj se spremeni v hišo »K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu. Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.« Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.« Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.         Notranjost: kombinacija starega in novega V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba. V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.        

Fri, 17. Jun 2022 at 14:04

218 ogledov

V letnem gledališču Muljava premiera predstave Rokovnjači
To sezono so muljavski gledališčniki za ljubitelje pisatelja Josipa Jurčiča in poletnih kulturnih večerov v gledališču pod zvezdami pripravili uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Rokovnjači. Josip Jurčič je ta roman že objavljal v časniku Slovenski narod, vendar se mu je zdravje naglo slabšalo. Zato je predal gradivo in poprosil prijatelja Janka Kersnika, da je delo dokončal. Roman se dogaja leta 1810 v času francoske oblasti in njenega predstavnika generala Marmonta. Roman opisuje prihod Francozov, neuspešen kmečki oborožen odpor, razmah rokovnjačev, ki so imeli svojo skrivno organizacijo in jezik, in ukrepe oblasti proti njim. V pripoved pa je vpletena tudi ljubezenska zgodba med kmečkim dekletom Polonco in rokovnjačem Nandetom. Dramatizacijo in režijo letošnje predstave je prevzel domačin in odličen poznavalec Josipa Jurčiča Danijel Zupančič. V dvourni predstavi boste uživali ob melodičnem muljavskem narečju, občudovali pisane kostume izpod rok kostumografinje Marije Zaman ter bogato scensko postavitev, ki jo je zasnoval Dore Južna. Ogled predstave v tem gledališču je res nekaj posebnega, saj ima naravno obliko amfiteatra in je zato izjemno akustično. Premiera bo v petek, 17. junija, ponovitve pa 18., 24., 25 junija ter 1., 2., 8. in 9. julija. V primeru dežja predstava odpade. Več informacij najdete spletni strani http://namuljavi.si/tag/letno-gledalisce-muljava/ ali po telefonu na 041 973 694 (iGor)
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba o nekem drugem svetu