Vreme Naročite se
Zeleni paradižniki - poslastica poznega poletja
Zelenih paradižnikov, ki v vedno manj toplih dneh nočejo in nočejo dozoreti, nikakor ne smemo zavreči, iz njih lahko naredimo posebne shranke ali gratin.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 15. september 2021 ob 15:33

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Kisli zeleni paradižniki se odlično prilegajo k raznim vrstam mesa in narezkom vseh vrst. In potem je tu še slastni gratin iz zelenih in rdečih paradižnikov, ki mu dodamo okusne drobne dodatke, kot so hrustljave krušne mrvice s česnom, inčuni, kapre in origano. Velja pa nekoliko previdnosti, ker vsebujejo alkaloid solanin, ki je v večjih količinah strupen. Zaradi tega jih je na primer treba prekuhati ali pa se razstrupijo v kisu. Vsekakor jih uživamo v manjših količnah. 

Vloženi zeleni češnjevi paradižniki

Sestavine: 500 g zelenih češnjevih paradižnikov, 500 ml vode, 150 ml kisa, 1 žlička soli, poper v zrnju, 2 mali pekoči papriki, 3 cfm ingverjeve korenine, koriandrova semena, svež komarček, nekaj listov lovora, 4 stroki česna, 1 manjša rdeča čebula

Paradižnike operemo in jih s spodnje strani zarežemo z nožem, tako da bodo prepojeni s kisom in začimbami in s tem okusnejši. Ingver olupimo in narežemo na tanke trakce. Vse sestavine razen paradižnikov, svežega komarčka, čebule in pekoče paprike prekuhamo, da se bo sol raztopila.

V steklen kozarec zložimo paradižnike, sveži komarček, na pol prerezano pekočo papriko, 2 stroka česna in čebulo, narezano na četrtine, ter vse prelijemo s tekočino. Kozarce takoj zapremo, jih obrnemo narobe, da v njih ustvarimo brezzračni prostor. Pustimo jih, da se ohladijo, uporabimo pa jih šele po desetih dneh.

Gratin iz rdečih in zelenih paradižnikov

Sestavine (za 4 osebe): 2 velika rdeča paradižnika, 2 velika zelena paradižnika, 1 strok česna, 60 g domačega kruha (brez skorje), ducat filetov inčunov v olju, 2 žlici vloženih kaper, posušeni origano, 1 žlica pinjol, ekstra deviško oljčno olje, sol
Paradižnike operemo, osušimo in narežemo na rezine debeline približno pol centimetra. Damo jih na cedilo, rahlo posolimo in pustimo počivati ​​približno 15 minut. Nato jih obrišemo s papirnato kuhinjsko brisačo, ne smemo pa jih sprati.

Namastimo pekač velikosti 33 × 26 cm z malo olja in po njem razvrstimo rezine paradižnika izmenično v dveh barvah. Rahlo posolimo.

V mešalniku zmeljemo kruh (brez skorje) skupaj s strokom česna. V majhni ponvi segrejemo malo olja in popečemo krušne mrvice s česnom, da postanejo zlate barve in hrustljave. To mešanico potresemo po rezinah paradižnika v pekaču in začinimo s kapljico olja. Pečemo 10 minut v pečici, segreti na 220 stopinj.

Gratin vzamemo iz pečice in po paradižnikih potresemo sesekljane inčune, kapre, origano in pinjole. Nato paradižnike gratiniramo v pečici še 10 minut pri isti temperaturi. Vzamemo jih iz pečice, pustimo, da se nekoliko ohladijo, in ponudimo.

Za gratin lahko uporabimo tudi samo rdeče paradižnike, toda če uporabimo zelene in rdeče, bo jed lepša na pogled.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 26. Oct 2021 at 09:28

158 ogledov

Zgodba o Dori in njenem vrtu
Zgodba na naši Pisani njivi pripoveduje o vaščanki Dori in njenem vrtu, ki je tako lep, kot je človeško lepa ona sama: prijetna sogovornica, prijazna in spoštljiva, umirjena, strpna ter skromna in radodarna obenem. Svoj vrt neguje z vso ljubeznijo in pozornostjo, rože, zelenjavo, začimbnice in zdravilne zeli pa rade volje podari vaščanom, če si tega zaželijo. Toda v življenju je tako, da je njegova stalnica spreminjanje in minevanje: Dora nekega dne umre, vrt, sadovnjak in travnik pa doživijo žalostno usodo. A med skalami in rušo še danes zraste kakšen samonikel cvet, zlato rumeni ognjič, kuštrava astra, melisa, materina dušica, v spomin na Dorin skrbno V. K.   Dorin vrt Vzporedno s strugo reke pelje široka ravna cesta. Na zgornji strani je pločnik, obcestni kamni, prometne oznake z vsemi pripadajočimi elementi, izvozi. Na spodnji strani je svetla kovinska ograja z odsevniki, bankina, z rdečo črto označena kolesarska steza, široko vozišče. Po sredini cestišča je bela prekinjena črta. Dovoljeno je prehitevanje – ker je cesta dovolj široka! Na spodnji strani se od struge po brežini dviga visok nasip, ojačan z betonskimi podporniki. Nekje tam spodaj iz betona moli cev, po njej v sušnem obdobju curlja komaj kaj vode in se izliva v nizki vodni zbiralnik. Po obrežju na jesen zacveti in zori neprehodno zaraščeno goščavje vijoličnih odtenkov razrasle sočne nedotike in številne druge tujerodne rastline, ki spominjajo na zasidrane tabore prišlekov od drugod. Zapuščena zemlja, kot da ni nikogaršnja last! Prve jesenske megle so se k reki priplazile mnogo prej kot na više ležeča polja. Potuhnjeno so se valjale čisto pri tleh, se včasih zgostile do bele prosojne bleščave ali na hitro izginile, kar poniknile v nič. Tako je bilo vsako leto – na jesen. Parcela ob vodi je bila trikotne oblike. Zgoraj se je začenjala pod cesto, ki je bila sprva le prašni, s konjskimi figami nastlani kolovoz. Sčasoma je postajala cesta vse širša; odkar je po njej hrumelo vse več osebnega in tovornega prometa, ni bila več prijetna za ljudi v soseščini, in še vedno preozka! Na zahodni strani je razdeljeval polje majhen, pod rušo in gosto podrastjo skrit, poleti komaj opazen potoček, a bil je razločna meja med dvema lastnikoma zemljišč. Vijugasto, lenobno se je vil po ravnini in se spodaj izlival v prečno poglobljeno strugo reke. Ta se je navadno dvakrat na leto, na pomlad in pozno jeseni, napolnila in voda je silila čez rob ter poplavila del travnika. Takrat so se visoki topoli na obrežju s svojimi dolgimi utrujenimi vejami pljuskaje priklanjali deroči vodi, ki jih je hotela povleči s seboj. Včasih je trhlo deblo popustilo in divja moč valov ga je odvlekla v neznano. Krivenčasto, žilavo grmovje je s svojimi koreninami, prepletenimi v zemlji, in bujnim rastjem kljubovalo tudi najhujšim poplavam. V sipkem produ na obrežju je našlo zavetje predvsem zgodnjepomladansko rastje: mali zvonček, čemaž, žafran, razne praproti, lepejž. Po skrajnih robovih so kot znanilci jeseni zacveteli in omamno zadehteli vijolični soldatki – male gozdne ciklame. Te so nekoč otroci vse cvetoče sproti potrgali, kajti poznali so nenavadno igro – obglavljanje soldatov. Zataknili so po dva in dva »soldata«, enakomerno s sunkom potegnili navzven in tisti, ki se mu »glava« ni odtrgala, je šel v boj z naslednjim. Na koncu je ostal le eden, saj ni imel več tekmecev, postal je zmagovalec! Čeprav je bila njegova slava zelo kratka – te lepe rože zelo hitro ovenijo – in »omagal« je poleg vseh drugih obglavljenih soldatov. Ko so zacvetele ciklame, prve znanilke jeseni, je Dora, lastnica velikega, lepo urejenega vrta pod cesto ob zarasli strugi potočka, začela pospravljati svoje vsakoletne dozorele poljščine. Skrbno je očistila plevela in krompirjevice največjo gredo, kjer je bil posajen krompir, ter skrbno izkopavala enega za drugim, da ga ne bi ranila. To je bil njen glavni pridelek. Poleg tega ji je obilo obrodil fižol, zelje, pa čebula in različna sezonska zelenjava. V njenem vrtu je veliko prostora zavzelo poletno cvetje. Kot je bila sama »cvet v podobi človeka«, tako je z ljubeznijo gojila rože. Koliko regin, koliko visokih gladiol od belih do temno modrih in vijoličnih! Koliko aster, cinij, zajčkov in marjetic! Vse poletje je bil vrt paleta ubranih barv, z ljubeznijo vzgojenih in negovanih! Njeno zadoščenje je bilo, da je vsako soboto na novo s cvetjem okrasila kapelico v vaškem središču, preostale rože je podarila za okrasitev oltarja v farni cerkvi. Dora je bila tedaj že v letih. A po značaju, videzu in srcu še mladostna! Bila je prijetna sogovornica, odkritega pogleda; do ljudi prijazna in spoštljiva. Bila je tudi globoko verna, vendar ni nikomur vsiljevala svojega nazora. Svoj mir je našla v cerkvi, pri obredu. Kot drobna senca je vsako jutro hitela po skrajnem robu ceste. Najprej v eno in nato v drugo smer, domov. Nato se je pokadilo iz dimnika. Skuhala si je skromen zajtrk, belo kavo z rezino domačega kruha. Skromna zase, a toliko bolj radodarna do drugih. V kurniku za hišo je imela nekaj kokoši. Ves presežek jajc je podarila sosedam, zanje ni hotela denarja, sprejela je le kako žlico masti ali ocvirkov, kaj, česar ni mogla pridelati sama. Vendar se je nad svojimi kokošmi večkrat glasno jezila. »Kolikokrat sem vam že rekla, da ne uhajajte čez cesto, pa nič ne ubogate!« A razjezila se je prepozno, ne povožena kura ne ostale si niso zapomnile svarila. Včasih so ji zašle tudi v vrt, kjer so naredile škodo. »Poglejte, kaj ste naredile, a je bilo treba tega!?« Dora je imela v vrtu poleg zelenjave in rož tudi veliko trajnic in dišavnic. Dobro je poznala njihove okuse, uporabo, zdravilne sestavine in učinke. Znala je z njimi, jih pravi čas porezati, pravilno posušiti in uporabljati. Tedaj ni bilo tako, da bi se hodilo za vsako malo težavo k zdravniku in v lekarno. Ljudsko zdravilstvo ni bila le fraza in tisti, ki so se nanj spoznali, so bili spoštovani, iskani! Dora je imela svoje redne stranke, ki so jo cenile in za boglonaj dobile suha ali sveža zelišča skupaj z napotki za uporabo. »Pozdravljena, Dora, po naključju grem mimo, pa sem te videla … Vidim da imaš veliko drobnjaka, o kakšni veliki šopi!« jo je pozdravila soseda, ki je »naključno« prišla mimo s prazno košarico. »Ne vem, kaj bi danes skuhala za kosilo, petek je. Ko bi imela drobnjak, bi skuhala štruklje …« In Dora je razumela, prijazno kimala in že potegnila iz žepa predpasnika stare škarje ter porezala drobnjak in ji ga naložila v košarico.. »O, boglonaj, stokrat boglonaj! Ne vem, kako se ti bom oddolžila!« »Nič ne maraj, Katra, ko boš rabila, kar pridi. Če ga bom imela, ga boš dobila!« Katra si je to zapomnila. Pa saj je to vedela že prej! Tokrat ji je Dora, ker se je soseda preobilno zahvalila, potisnila v košaro še par korenčkov, šop peteršilja za v juho, tri gladiole za v vazo. Vse za isti boglonaj! Ob vrtu se je raztezal sadovnjak s starimi domačimi sortami. Bilo je kak ducat previsokih debel in kadar je sadje obrodilo, je bilo treba počakati, da je zrelo popadalo na tla. Tista jesenska jutra je Dora hitela pobirati obtolčena jabolka in hruške. Sproti je polne košare sadja nosila v lopo za hišo, kjer ga je prebrala, boljšega razrezala na krhlje in posušila na lesi v krušni peči, ostalo razrezala v čeber za žganje. Skrbna kot je bila, ni ničesar pustila, da bi zgnilo. Včasih je tudi travnik kosila sama. Odkar so ji moči pešale, ga ji je pokosil sosed. Potem je vse dneve v vročem soncu travo skrbno sušila: obračala, grabila, delala kopice. Nato je prišel sosed z vozom in seno odpeljal domov. Tisto septembrsko soboto je šla opoldne Katra mimo vaške kapelice in se začudila, da na oltarčku rože še niso zamenjane. Pomislila je na Doro. Spomnila se je, zjutraj jo je še videla v cerkvi. Nekaj jo je prešinilo, da je morda kaj narobe z njo. Vzela je s seboj – iz navade – košarico in latvico kislega mleka, zanjo. Potrkala je na vhodna vrata. Bila so odklenjena, Dora se ni oglasila. Pokukala je noter, ni je bilo. Previdno je šla čez cesto. »Najbrž šele sedaj, v soncu nabira rože? Sobota je …« si je kimaje polglasno dopovedovala. Dora je imela rože že nabrane. V roki je držala velik šop raznobarvnih aster! Drugo roko je tiščala na prsi. Mižala je, leže počez na stezici. Vsa spokojna. Sonce ji je sijalo na bledi prosojni obraz. Njeno srce ni več utripalo. »Dora, Doraaa!« je prestrašeno zaklicala Katra, košarica ji je padla na tla. In že v tistem trenutku je spoznala, da se ji ne bo več oglasila. Potem so iz sveta prišli maloštevilni sorodniki in njihovi svojci. Bilo je šepetanja ter direndaja. Natrgali so rož z Dorinega vrta, da so z njimi okrasili njeno krsto. Skupaj z drugimi vaščani so jo pospremili k zadnjemu počitku. Nato so se sorodniki še enkrat po dolgem in počez sprehodili po vrtu in sadovnjaku. Nabrali so nekaj zelenjave, obtolčeno sadje pa jim ni bilo všeč. Zaklenili so hišo, se pred tem še malo sporekli in se vrnili, od koder so bili prišli. Reka se ni zmenila za nič; kot v preteklosti se je včasih razlila po travniku in se kmalu vrnila v strugo. Vrt pa je postal čudno žalosten, zapuščen – in precej izpraznjen. Nato so neke pomladi prišli geologi, geometri, merilci, cenilci … Slikali so, merili, zabijali količke, se usklajevali, dopolnjevali, spet kaj spremenili. Projektirali so traso za novo cesto! Čez čas so prihrumeli stroji in se zarili tudi v trikotni travnik, vrt, odstranili sadno drevje, zgazili sadovnjak. Brezobzirno so vse pomendrali, izkopavali in odrivali zemljo, jo pehali sem in tja, poglabljali jame. Priropotali so kiperji, odvažali črno zemljo, dovažali kamenje, gramoz. Sproti so betonirali podporne zidove … Ogromni valjarji so vibrirali, utrjevali prihodnje široko ravno cestišče, ki se je vse bolj dvigalo nad strugo reke. Medlo zgodnjejesensko sonce sije na obrežje. Tam zgoraj hrumi promet. Tukaj nekje je bil nekoč vrt, sadovnjak, nekaj travnika. Sedaj se ob reki in na brežini razraščajo in bohotijo tujerodna invazivna zelišča. V tem času je najopaznejša visoka, vijolično cvetoča nedotika, njeni zreli mešički se ob dotiku razpočijo in seme se razprši daleč naokrog. A v žlahten spomin Dori, ali pač vsemu navkljub, med skalami in rušo zacveti kakšen samonikel zlato rumeni ognjič, pastelna pritlikava kuštrava astra ter nekatere trdožive dišavnice: melisa, hermelika, pelin, materina dušica, ajbiš … Potem bodo med drugim novo pomlad naznanili zvončki, narcise in kakšen pozabljen tulipan … Minka M. Likar      

Mon, 25. Oct 2021 at 15:37

180 ogledov

Jabolčne slaščice iz pečice
Receptov za jabolčne sladice ni nikoli dovolj, s tem se boste zagotovo strinjali. Za začetek sezone peke jabolčnih slaščic smo vam izbrali dva enostavna recepta za jabolčni zavitek in hitro narejeno, nadvse dobro zloženko iz samih suhih sestavin in jabolk. Jabolčni zavitek z orehi Sestavine: 1,2 kg jabolk, 500 g maslenega listnatega testa (zavitek zamrznjenega), 80–120 sladkorja (glede na kislost jabolk), 100 g piškotnih drobtin, 60 g rozin, 60 g orehovih jedrc, 0,5 dl ruma, sok polovice limone, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, limonova lupinica, mleti cimet, nageljnove žbice; in še: ostra bela moka za valjanje, razžvrkljano jajce za premaz, mleti sladkor za posip Jabolka olupimo, razpolovimo in jim odstranimo pečke. Naribamo jih na lističe, pokapamo z limonovim sokom in premešamo. Jabolkom dodamo piškotne drobtine, kristalni in vaniljev sladkor, limonovo lupinico, v rumu namočene rozine, sesekljane orehe in cimet. Dobro premešamo. Na pomokani površini testo tanko razvaljamo v obliki pravokotnika. Na polovico testa položimo nadev in ga zvijemo. Zavitek po vrhu premažemo razžvrkljanim jajcem. Zavitek pečemo v pečici, segreti na 180 stopinj, 35 minut. Počakamo, da se ohladi, potem ga razrežemo in potresemo z mletim sladkorjem. Jabolčna zloženka Sestavine: 1 skodelica zdroba, 1 skodelica ostre pšenične moke, 1 skodelica sladkorja, 1 zavitek pecilnega praška (12–15 g), 1 zavitek vaniljevega sladkorja (10–15 gramov), 5–6 velikih jabolk, cimet v prahu, maslo po potrebi (dovolj, da pokrije površino zloženke); in še: vaniljev sladoled V globljo posodo damo po 3 dl moke, 3 dl zdroba in še 3 dl sladkorja. Dodajmo zavitek pecilnega praška in zavitek vaniljevega sladkorja. Vse suhe sestavine zmešamo. Jabolka olupimo in jih naribamo, iz njih ne iztiskamo soka. Pekač namastimo z maslom ali oljem. Suho mešanico zdroba, sladkorja in moke potresemo po dnu pekača. Plast te mešanice ne sme biti preveč debela, le toliko, da prekrije dno pekača in se dna ne vidi skoznjo. Po suhi mešanici potresemo precejšnjo plast naribanih jabolk z malo mletega cimeta. Po jabolkih spet potresemo suho mešanico, dokler niso povsem pokrita. Postopek ponavljamo, dokler nam ne zmanjka sestavin ali ne pridemo do vrha pekača (navadno so plasti tri). Na koncu naribamo po vrhu po vsej površini maslo. Kolač pečemo v pečici, ogreti na 200 stopinj, približno 40 minut ali dokler ne postane lepe zlate barve. Ponudimo lahko vročega ali hladnega, poleg pa ponudimo kepico vaniljevega sladoleda. Kot mera je uporabljena skodelica, ki meri 3 dl. Lahko uporabimo tudi večjo ali manjšo, pomembno je, da je enako povečano ali zmanjšano razmerje med zdrobom, moko in sladkorjem.  

Mon, 25. Oct 2021 at 15:20

184 ogledov

Sladki krompir iz pečice
Sladki krompir pripravljamo podobno kot navadni krompir, pravi Barbara Remec, avtorica knjige Slastno iz korenin, čeprav nimata veliko skupnega. Čeprav imata enako ime, si nista v sorodu. Tudi okusov obeh ne moremo primerjati: sladki krompir je slajši, spominja na korenček in kostanj hkrati in je prava poživitev v primerjavi z dolgočasnim okusom navadnega krompirja. Iz njega lahko pripravimo marsikaj: lahko naredimo kremno juho s slanino, gomolje polnimo, naredimo obaro z mesom, njoke, polpete s tunino in še marsikaj. Veliko receptov za ta čas boste našli v omenjeni knjigi, za korenovke in gomoljnice, ki bodo vse tja do pomladi pomemben vir zelenjave. Zapečeni makaroni z omako iz sladkega krompirja Sestavine (za 4 osebe): 200 g makaronov, 1 žlica masla, 40 g krušnih drobtin, 2 žlici masla, sol in poper, malo muškatnega oreščka, 400 g pireja pečenega sladkega krompirja, 1 lonček sladke smetane, 1 žlica paradižnikovega koncentrata, 2 žlici oljčnega olja, sol, 100 g dimljene mocarele Makarone skuhamo v slanem kropu po navodilih na ovitku. Odcedimo jih, jim dodamo žlico masla in jih premešamo. V skledici zmešamo krušne drobtine z dvema žlicama zmehčanega masla, posolimo. To bomo najlaže storili kar s prsti, da dobimo maslen drobljenec. V kozici na zmernem ognju segrejemo sladko smetano in ji umešamo pire iz sladkega krompirja Dodamo še paradižnikov koncentrat, oljčno olje, nariban muškatni orešček, posolimo in kuhamo 5 minut, da se omaka nekoliko zgosti. Nazadnje umešamo še naribano dimljeno mocarelo. Pomešamo, tako da se sir stopi. Kuhane makarone damo v pekač, prelijemo jih z omako in potresemo z maslenim drobljencem. Pečemo jih v pečici pri 180 stopinjah približno pol ure, da po vrhu pozlatijo. Pire iz sladkega krompirja naredimo takole: Gomolje sladkega krompirja umijemo in osušimo s papirnato brisačo. Z vilicami jih večkrat prebodemo. Položimo jih v plitev pekač, prekrit s papirjem za peko, in pečemo pri 200 stopinjah slabo uro. Pekač vzamemo iz pečice in počakamo, da se sladki krompir ohladi. Nato gomolje prerežemo in izdolbemo meso. Pečen sladki krompir Sestavine (za 4 osebe): 4 srednje veliki sladki krompirji, 4 žlice oljčnega olja, 3 žlice koruznega škroba, ½ žličke soli Sladki krompir očistimo in neolupljenega narežemo na rezine. V posodici pomešamo sol in koruzni škrob. Mešanico potresemo po rezinah. Dobro premešamo. Rezine sladkega krompirja razvrstimo po plitvem pekaču, prekritem s papirjem za peko. Pokapamo jih z oljčnim oljem in pečemo v pečici, ogreti na 200 stopinj, približno 15 minut, da zlato porjavijo. Nato jih z lopatko previdno obrnemo, da se zapečejo še na drugi strani; to traja približno 10 minut. Pečene ponudimo s poljubnimi pomakami, kot so kečap, pomaka za žar, majoneza … Veliko receptov za pripravo jedi iz korenovk in gomoljnic boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin

Sun, 24. Oct 2021 at 11:05

223 ogledov

Težave z zgago
Zgago največkrat povzroča slabše delovanje želodčne zapiralke, ki preprečuje, da bi se želodčna vsebina vrnila v požiralnik. Normalno delujoča želodčna zapiralka se odpira kot vrata in spušča hrano v želodec, v nasprotno smer pa ne. Ko požiramo, se želodčna zapiralka za kratek čas sprosti in tako lahko zalogaj hrane ali pijače zdrsne v želodec. Pri nekaterih ljudeh pa traja sprostitev dalj časa ali pa se pojavi celo takrat, ko ne požiramo. In tako se kisla želodčna vsebina obilno vrača v požiralnik in draži sluznico požiralnika. To se kaže kot zgaga ali bolečina. Težko prebavljiva in dražeča hrana (mastna hrana, začimbe, kava, alkohol, čebula, česen, čokolada, orehi, gazirane pijače, kislo sadje, paradižnik ipd.) sproži nastajanje velike količine prebavnih sokov. V njih je poleg encimov tudi veliko želodčne kisline, to pa povzroča še dodatno draženje sluznice. Tudi prevelika telesna teža, kajenje, ozka oblačila, ležanje po jedi, delo v sklonjenem položaju, dvigovanje težkih bremen, nosečnost, obilni obroki hrane povečajo možnost zatekanja želodčne vsebine v požiralnik, zgago pa lahko sprožijo tudi nekatera zdravila. Značilni pekoči občutek Kmalu po obroku se pojavi pekoč občutek v žlički (zgornji del trebuha) ali za prsnico, ki traja od nekaj minut do več ur. Lahko se pojavi tudi ne glede na uživanje hrane ali ponoči. Kot smo že omenili, nastane pekoč občutek zaradi kislega želodčnega soka, ki draži na kislino občutljivo sluznico požiralnika. Zgaga pa je lahko tudi le del težav v sklopu gastroezofagealne refluksne bolezni (GERB). Zanjo je značilno vračanje oziroma preveliko zatekanje kisle želodčne vsebine iz želodca v požiralnik. Poleg zgage pa so zanjo značilne še druge težave: zadah, kisel ali grenak okus, bruhanje, pekoč jezik, razjede v ustih, tudi kašelj. Kako lahko ukrepamo sami? Sprememba v prehranjevalnih navadah in življenjskem slogu lahko reši večino težav pri zgagi, tveganje za njen nastanek prav tako lahko uspešno zmanjšamo z ustreznim načinom življenja. Izločiti je treba živila z veliko vlakninami (surova zelenjava, sadje in polnozrnati izdelki) ter jih nadomestiti ali prej toplotno obdelati. Ogibajmo se pogostemu uživanju kave, gaziranim pijačam, alkoholu, kajenju in živilom, kot so paradižnik, večje količine česna in čebule, orehi, skuta, metin čaj, rdeča paprika, poper, mastna in ocvrta hrana. Sami si poskusimo pripraviti čim več obrokov, izogibati se je treba industrijsko pripravljeni hrani in živilom, ki nam povzročajo težave. Jemo počasi, v več manjših obrokih, celo do 6 obrokov na dan. Jedi iz hladilnika postavimo za nekaj minut na sobno temperaturo, hrana naj bo primerne temperature, ne prevroča in ne prehladna. Pomembno je tudi, da med obrokom ne pijemo tekočine, to spijemo šele po obroku. Po obroku pazimo, da se ne uležemo, prepogibamo ali da ne dvigujemo težkih bremen. Priporočljivo je ležanje na dvignjenem vzglavniku. Blage težave je moč lajšati tudi z zdravili, ki so v lekarni na voljo brez recepta. Gre predvsem za antacide, ki nevtralizirajo kislo želodčno vsebino in omogočijo takojšnje olajšanje. Vzroka tako seveda ne zdravimo, temveč zgolj blažimo simptome. V lekarni lahko kupimo tudi zdravila za zmanjševanje izločanja želodčne kisline (zaviralci protonske črpalke, zaviralci receptorjev H2). Pomagajo lahko tudi nekatere grenčice iz zdravilnih rastlin in pa soda bikarbona. Žlička sode bikarbone nevtralizira želodčno kislino, vendar pa lahko čezmerna nevtralizacija povzroči vnovično, še močnejše izločanje kisline in ponovitev težave. Blagodejno deluje tudi zaužitje banane ali ingverjevega čaja. Kdaj je treba k zdravniku? Prej opisano samozdravljenje lahko traja le dva tedna, in če se težave v tem času ne umirijo, je potreben pregled pri zdravniku. Ponavljajoča se zgaga (dva- ali večkrat na teden), huda ali dalj časa trajajoča zgaga je lahko znak resnejšega obolenja, zato je potreben pregled pri zdravniku. Zatikanje hrane, hujšanje, slabokrvnost, bruhanje krvave ali temne vsebine, odvajanje črnega ali s krvjo pomešanega blata, bolečina za prsnico, oteženo požiranje pa so lahko znak resne bolezni, ki zahteva takojšnjo zdravniško obravnavo. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Wed, 20. Oct 2021 at 15:39

278 ogledov

Skodela ajdove kaše
Ajdovi kaši lahko dodajamo različno sezonsko zelenjavo, gobe, oreščke in meso. Pripravimo toplo ali hladno, kot prilogo, solato ali samostojno jed. V tem času jih lahko dodamo zelenjavo, ki še raste na vrtu. Solata z ajdovo kašo in zelenjavo Sestavine: ½ skodelice ajdove kaše, 1/2 skodelice na drobno narezanih kumaric ali bučk, 1 majhna rdeča čebula na drobno nasekljana, 3 stebla pora ali mlade čebule, 1/2 skodelice na drobno sesekljanega peteršilja, 1/2 skodelice svežega navadnega koprca, 1/2 skodelice na drobno narezanega rdečega zelja, 1 majhna pesa, olupljena in narezana na drobne kocke; za preliv: sok 1 limone, 1 žlička soli, 2 žlički oljčnega olja Ajdovo kašo speremo na cedilu pod tekočo vodo. Potem jo damo v hladno osoljeno vodo, in ko zavre, jo kuhamo približno 10 do 15 minut, tako da je skuhana, vendar ne razkuhana. Pustimo, da se popolnoma ohladi. Potem jih dodamo vso našteto zelenjavo, ki smo jo drobno narezali in nasekljali, in zmešamo. Naredimo preliv iz limone, soli in oljčnega polja. Z njim prelijemo solato in jo dobro premešamo. Ajdovo kašo lahko skuhamo tudi dan prej in jo shranimo v hladilnik. Tudi preliv lahko naredimo in ga shranimo na hladnem. Preden ga boste uporabili, ga le dobro pretresete. Solato iz ajdove kaše lahko jemo samo, ji dodamo sir feta, orehe ali kakšne druge oreščke ali pa jo ponudimo k mesu. Lahko pa iz nje naredimo izdatno jed, tako da ji dodamo na trakove narezano pečeno govedino, na žaru pečeno piščančje meso ali purana, lahko pa tudi rezine šunke. Topla ajdova kaša s paradižniki ali drugo zelenjavo Sestavine: 100 g ajdove kaše, 1 srednje velika čebula, 1 strok česna, paradižnik, 30 g slanine ali pancete, sol, poper, olje Ajdovo kašo skuhamo v slani vodi in odcedimo. Posebej v ponvi prepražimo čebulo, da postane zlato rjave barve. Dodamo narezan česen, paradižnik, narezan na rezine, in pražimo naprej. Dodamo kuhano ajdovo kašo, slanino ali panceto, popopramo in dodamo drobno narezan peteršilj. Vse skupaj dušimo in sproti zalivamo z vodo ali juho. Ponudimo še toplo kot samostojno jed s solato ali kot toplo prilogo k mesu. Kot zelenjavni dodatek k tako pripravljeni kaši pa lahko uporabimo tudi gobice, svežo papriko, radič, por, zelje, beluše, bučke ali kumare.   Več kot 50 receptov za sladice in druge jedi iz ajde boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/ajda-buckwheat

Mon, 18. Oct 2021 at 15:21

257 ogledov

Kratka zgodba iz narave
Ob branju se v miselnem toku rišejo podobe poznojesenskega gozda iz časov, ko so v njem pripravljali drva možje »trpkih obrazov pod rumenimi čeladami«. »Možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v gozdovih, polnih tišine«, ki so živeli trdo življenje. Potem se zgodba spleta naprej, pripoveduje o človeku, ki je tesno povezan z gozdom, se vanj vrača in črpa iz njega svojo moč za življenje. Ena od poglavitnih zakonitosti pisanja kratke zgodbe je, da je ta učinkovita celota le, če je njen konec dobro izpeljan. Zato bodite pozorni, kako lepo se konča tokratna črtica Bojana Bizjaka: z rahlo poetičnim poudarkom, ki daje poanto celoti. V. K. Drva Iz megle se lušči cesta, na desni obrasla z rjavo praprotjo, na levi pa zastražena s starimi smrekami. Vozim se počasi in si ogledujem novembrski gozd, stišan, zmrvljen v odmaknjenost teh sklanih grap, kjer se lahko vedno znova čudim, kako je narava žilava. Že velikokrat sem se vprašal, kako ji uspe vdahniti življenje med te skale, med trpkost, ki v jasnih dneh belo sije. Včasih se mi je zdelo, da so te skale najedene od nekih kislin, ki jih drevesa spuščajo, da bi si dobila dovolj hranil za svojo ponosno rast. Odsučem volan in se zaženem po razdrapanem klancu navzgor, kjer se gozd spremeni; zdaj sem med bukovimi drevesi, redka so, tu so veliko sekali. Spomnim se vseh tistih mož, trpki obrazi pod rumenimi čeladami. Vidim jih, kako si nad ognjem grejejo malico, eni čepijo, drugi sedijo, nekateri pa stojijo in kadijo. Kje so vsi ti možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v teh gozdovih, polnih tišine in mrzlih senc. Molče so nosili svojo težo v gostilno, molče pili, mežikali, se ključili, odmirali. Samo dva sta dočakala osemdeset let, samo dva, če se prav spomnim. Jaz sem k sreči ušel tej trpeči poti. Drva, saj, drva. Moj prijatelj Janko, oh, on, s tisto zveriženo nostalgično dušo. Pa ga vidim, kako doma žaga z očetovo motorko, se pači, grize ustnico, preklada drva, pa spet zaganja motorko. Vse je pustil v Ljubljani, vse, dekle, udobje, in je prišel nazaj v prazno hišo, polno pajčevin in plesni, čeprav je v mestu dobil družbeno stanovanje, pa kakšno. Ko sem prišel prvič na obisk iz Ljubljane, nisem mogel verjeti, to je bilo tam v osemdesetih prejšnjega stoletja. Namenil sem se k ostareli mami, da ji peljem časopise, pomaranče, kavo, meso, take reči. Sneg se je tajal, reka je bučala. Kako se spomnim tistega dne. Prišel sem v blok in nisem mogel verjeti, da ta blok nima centralne kurjave, leta 1986 je bilo. Majhno peč je imel v nekakšni luknji, ki se ji je po načrtih reklo kuhinja. In sem ga vprašal, ali kaj zakuri. Pa je rekel, da je zakuril samo dvakrat, da ta hudič kar žre drva. Pozneje se je izkazalo, da je bil dimnik speljan narobe, da dim vodil v medstenje, si misliš, napaka pri gradnji. Saj bi lahko … Streslo me je. In še bolj sem bil začuden, ko mi je razlagal, kako je nosil drva. Doma jih je naložil v velik nahrbtnik in z njim šel na avtobus. Drva v nahrbtniku, saj nisem mogel verjeti. Pa saj bi mu jih lahko pripeljal stric, ampak … Vem, poznam njune prepire, poznam. In da ti takole pritovori drva. Kar vidim ga s tistim velikim alpinističnim nahrbtnikom, gre na avtobus in potem. Ne moreš verjeti. Ta moj Janko. Ni imel sreče, ne. V Ljubljani je imel službo, v domačem kraju je dal vlogo za družbeno stanovanje, in ga je tudi dobil, ker je bil invalid, slabo je videl, zgrbljen je bil, pa še druge reči. Trmast je pa bil, to pa. Ko je oče umrl, je pršel nazaj, vzel njegovo motorko in šel v gozd. Sekal je, redil prašiča, potem, potem se je vsega naveličal. Počasi se je selil dol v mesto. Da ti pa nese drva v nahrbtniku, ja no. Dopovedoval sem mu, naj vendar malo počaka, da mu bom jaz pripeljal, kar rabi. On pa ne in ne. In je spet šel nazaj v hribe. Vlačil je sušice, ji z navadno žago žagal, sopel, preklinjal. In sem mu rekel, da ima dve motorki pa … Ne, on je hotel trpeti. Vedno je rekel, da te morajo drva ogreti, še preden jih daš na ogenj. Take je imel. Zdaj se je unesel, blok so jim popravili, zdaj ima copate, veliko knjig, celo računalnik, si misliš, ej. Pozno sem ga prepričal, pozno. Saj ni bil neumen, to ne, le trmast. Ja, tisto najino učenje, kaj je file, kaj je e-pošta, internet, novice, brskanje. V dobrem letu je vse obvladal, še več, čisto je padel noter, kot se reče. Gor je še šel, ja. In še zdaj ima poln hlev drv, obseden je bil od njih. Tudi če jih ne potrebuje, jih še vedno vlači skupaj. Avta ne vozi, moped pa. In gre, vzame navadno žago in gre v gozd, pa jih ima že čez sedemdeset, leto dni je starejši od mene. V osnovni šoli je ponavljal sedmi razred, kaj vem. Neke muhe je imel, pa mu ni šlo. Končal je srednjo gozdarsko, delal do upokojitve v gozdu, no … O drvih je vedel vse. Taka so za kalorije, taka so za držat ogenj, taka so za centralno ogrevanje, taka so za peč, taka so … Vse, prav vse. Le kako je lahko sploh dobil službo gozdarskega tehnika, če pa ni nikoli vozil avta? Vse poti je opravljal z mopedom. In kako je negoval svoje mopede! Videl sem ga, ob sobotah, preden je sebe okopal, je najprej namazal moped, potem ko ga je pošteno očistil, da se je svetil, šele potem je bil na vrsti on. Saj ne vem, kako se je po nekaj letih znašel v Ljubljani, čakaj, vid se mu je še poslabšal in so zahtevali, da mora imeti službeni avto. Iz jeze si je našel službo v Ljubljani, najel stanovanje, imel tudi žensko, pa … Ne vem, ne vem, kaj mu je bilo. Družbeno stanovanje je zamenjal za to v mestu spodaj. Malo je bila kriva tudi pijača, se mi zdi. In tista njegova, iz Istre je bila. Njen oče je vedo prinesel flaškon refoška in druge reči. Pa sem ga našel na balkonu, s flaškonom v naročju, povsem pijanega. Momljal je, da pogreša gozd, da bo šel nazaj, da bo pa … Za nekaj dni je moral v bolnišnico, malo živci, malo povišan tlak, kaj vem. Njegova se je odselila, saj, saj … In tista zima, veliko sta se prepirala. Malo pred novim letom sem šel na obisk. Pa sem spodaj pod blokom v črnikastem snegu videl tisti flaškon. Takoj mi je bilo jasno, da sta imela buren večer. Dolgo sem zvonil, prišla mi je odpret ona, lepa, ostra, odločna. Skuhala mi je kavo, on pa je še ležal, pijan … Razložila mi je, da je prišel pozno ponoči domov, da je hotel spet piti, pa da mu je vrgla flaškon z balkona.   Eh, Janko!? Prežet s tem spominjanjem, skoraj spregledam kup drv in velik traktor, ki je komaj puščal zadosti prostora, da sem se zrinil mimo. Ta gozd je v zasebni lasti, nekje tu ga ima tudi Janko, saj vem. Pomagal sem mu pri podiranju, kje je že to. In to tudi vem, da ga je vestno negoval, se vozil z mopedom, z motorko v tistem velikem nahrbtniku. Ni se vdal, ne. Zdaj je krotek. Ustavim se, odprem šipo in vdihujem vlažnost. Mraza ni, skoraj deset stopinj. Megla je iz kotanje leze navzgor in počasi oblivala debla dreves. Očaran sem od tega prizora. Ne vem, zakaj me megla v gozdu tako zelo razveseljuje. Rad gledam, kako se gozd igra skrivalnico, kako se drevesa utapljajo v leni sivini. Nekaj dolgih minut stojim tako in poslušam. Nedelja je, težka, siva. Nikjer nobenega, to sem tudi pričakoval. Sprehodim se do ovinka in pregledujem gozd, ki se je zdaj, v tem delu, že rešil težke gmote megle. In potem mi zazdi, da slišim korake. Tu, tu zgoraj, danes … Do vasi je sedem kilometrov, čez hribe malo manj, a so poti strme in vmes je veliko brezen. Kdo bi lahko bil, le kdo? Zamaknem se za deblo, da ne bi bil takoj viden. In potem, o bog, Janko. V dolgi sivi bundi, s kapo … Kam ga pa nese, me strese. Menda ni pripešačil iz vasi. Ne ne, zagotovo je z mopedom. Slišal ga pa nisem. Verjetno je prišel prej in je meditiral. In malo prej sem razmišljal o njem, zdaj pa. Mi o volku, volk pa … tokrat v gozd, se nasmejem. Vem, da slabo vidi, da me še ni zagledal. Zdaj se je napotil do debelega bukovega starca, ujetega med dve večji skali – izredno nerodno mesto za žaganje, sem pomislil. Stopi do njega, ga objema, celo obraz nasloni nanj. Kaj mu je, kaj mu je? me zaskrbi. Pustim ga, da opravi svoj obred. Potem še nekajkrat ploskne z roko po deblu, gledal gor v krošnjo in se tipaje spet splazi na cesto. Zdaj pa namenoma stopim na cesto, da je moral slišati kamenje pod moji nogami. Obrne se in napeto prisluhne. Še vedno me ne vidi, še ne. Kar stojim in poslušam. Pa se začnem premikati proti njemu. V rdeči vetrovki sem bil zadosti opazen, da se mu odplakne zaskrbljenost. Pozdravim ga. »Ja, Janko, kaj pa ti? Pa v takem vremenu. Si peš?« »O ne, za ovinkom imam moped, svojo zvesto zver. Glej no, kje se srečava, o glej,« se me iskreno razveseli. Dolgo se pogovarjava. Razloži mi, da pride vsako pozno jesen po slovo k svojemu drevesu, da se pomeni z njim, da mu daje moč. Prav tako pride na pomlad, da se mu zahvali za prestano zimo. Jezi se, ker toliko drv zgnije po tleh. Ljudje kurijo vse mogoče, plin, pelete, drva pa … Obujava spomine, kako smo nabirali sušice, kako smo vlačili drva iz grap, jih nosili na ramah, kako so fantje iz Bosne gonili svoje konjiče, uboge živali. Vsega tega ni več, so samo močni traktorji, hitenje, norosti. Počakam, da gre na moped in se počasi odpelje v meglo. Nekaj časa vozim za njim, pa pustim, da se drobna rdeča luč izgublja v vse gostejši megli. Da ti pride v takem vremenu sem gor! Ko se pripeljem v vas, se je megla že razgubila. Raztresene hiše sanjajo svoje gozdarje, sanjajo tiste težke dni, ko so se rumene čelade luščile iz megle kot majhna trudna sonca. In ob novi hiši vidim lepo zloženo skladovnico drv. Še znajo z drvmi, si šepnem. Bojan Bizjak
Teme
zeleni paradižniki vloženi gratin iz paradižnikov zeleni paradižniki kako jih poorabimo zeleni paradižniki recepti

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zeleni paradižniki - poslastica poznega poletja