Vreme Naročite se
Kratka zgodba iz narave
Za skopim naslovom naslednje kratke zgodbe se skriva občutena miniatura, porojena iz premišljevanja o ljudeh, ki jih vežeta na gozd delo in bivanje.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 18. oktober 2021 ob 15:21

Odpri galerijo

Pixabay

Ob branju se v miselnem toku rišejo podobe poznojesenskega gozda iz časov, ko so v njem pripravljali drva možje »trpkih obrazov pod rumenimi čeladami«. »Možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v gozdovih, polnih tišine«, ki so živeli trdo življenje. Potem se zgodba spleta naprej, pripoveduje o človeku, ki je tesno povezan z gozdom, se vanj vrača in črpa iz njega svojo moč za življenje.

Ena od poglavitnih zakonitosti pisanja kratke zgodbe je, da je ta učinkovita celota le, če je njen konec dobro izpeljan. Zato bodite pozorni, kako lepo se konča tokratna črtica Bojana Bizjaka: z rahlo poetičnim poudarkom, ki daje poanto celoti.

V. K.

Drva

Iz megle se lušči cesta, na desni obrasla z rjavo praprotjo, na levi pa zastražena s starimi smrekami. Vozim se počasi in si ogledujem novembrski gozd, stišan, zmrvljen v odmaknjenost teh sklanih grap, kjer se lahko vedno znova čudim, kako je narava žilava. Že velikokrat sem se vprašal, kako ji uspe vdahniti življenje med te skale, med trpkost, ki v jasnih dneh belo sije. Včasih se mi je zdelo, da so te skale najedene od nekih kislin, ki jih drevesa spuščajo, da bi si dobila dovolj hranil za svojo ponosno rast. Odsučem volan in se zaženem po razdrapanem klancu navzgor, kjer se gozd spremeni; zdaj sem med bukovimi drevesi, redka so, tu so veliko sekali. Spomnim se vseh tistih mož, trpki obrazi pod rumenimi čeladami. Vidim jih, kako si nad ognjem grejejo malico, eni čepijo, drugi sedijo, nekateri pa stojijo in kadijo. Kje so vsi ti možje, zgarani, oropani udobja, odmaknjeni v teh gozdovih, polnih tišine in mrzlih senc. Molče so nosili svojo težo v gostilno, molče pili, mežikali, se ključili, odmirali. Samo dva sta dočakala osemdeset let, samo dva, če se prav spomnim.

Jaz sem k sreči ušel tej trpeči poti. Drva, saj, drva. Moj prijatelj Janko, oh, on, s tisto zveriženo nostalgično dušo. Pa ga vidim, kako doma žaga z očetovo motorko, se pači, grize ustnico, preklada drva, pa spet zaganja motorko. Vse je pustil v Ljubljani, vse, dekle, udobje, in je prišel nazaj v prazno hišo, polno pajčevin in plesni, čeprav je v mestu dobil družbeno stanovanje, pa kakšno. Ko sem prišel prvič na obisk iz Ljubljane, nisem mogel verjeti, to je bilo tam v osemdesetih prejšnjega stoletja. Namenil sem se k ostareli mami, da ji peljem časopise, pomaranče, kavo, meso, take reči. Sneg se je tajal, reka je bučala. Kako se spomnim tistega dne.

Prišel sem v blok in nisem mogel verjeti, da ta blok nima centralne kurjave, leta 1986 je bilo. Majhno peč je imel v nekakšni luknji, ki se ji je po načrtih reklo kuhinja. In sem ga vprašal, ali kaj zakuri. Pa je rekel, da je zakuril samo dvakrat, da ta hudič kar žre drva. Pozneje se je izkazalo, da je bil dimnik speljan narobe, da dim vodil v medstenje, si misliš, napaka pri gradnji. Saj bi lahko … Streslo me je. In še bolj sem bil začuden, ko mi je razlagal, kako je nosil drva. Doma jih je naložil v velik nahrbtnik in z njim šel na avtobus. Drva v nahrbtniku, saj nisem mogel verjeti. Pa saj bi mu jih lahko pripeljal stric, ampak … Vem, poznam njune prepire, poznam. In da ti takole pritovori drva. Kar vidim ga s tistim velikim alpinističnim nahrbtnikom, gre na avtobus in potem. Ne moreš verjeti. Ta moj Janko.

Ni imel sreče, ne. V Ljubljani je imel službo, v domačem kraju je dal vlogo za družbeno stanovanje, in ga je tudi dobil, ker je bil invalid, slabo je videl, zgrbljen je bil, pa še druge reči. Trmast je pa bil, to pa. Ko je oče umrl, je pršel nazaj, vzel njegovo motorko in šel v gozd. Sekal je, redil prašiča, potem, potem se je vsega naveličal. Počasi se je selil dol v mesto. Da ti pa nese drva v nahrbtniku, ja no. Dopovedoval sem mu, naj vendar malo počaka, da mu bom jaz pripeljal, kar rabi. On pa ne in ne. In je spet šel nazaj v hribe. Vlačil je sušice, ji z navadno žago žagal, sopel, preklinjal. In sem mu rekel, da ima dve motorki pa … Ne, on je hotel trpeti. Vedno je rekel, da te morajo drva ogreti, še preden jih daš na ogenj. Take je imel.

Zdaj se je unesel, blok so jim popravili, zdaj ima copate, veliko knjig, celo računalnik, si misliš, ej. Pozno sem ga prepričal, pozno. Saj ni bil neumen, to ne, le trmast. Ja, tisto najino učenje, kaj je file, kaj je e-pošta, internet, novice, brskanje. V dobrem letu je vse obvladal, še več, čisto je padel noter, kot se reče. Gor je še šel, ja. In še zdaj ima poln hlev drv, obseden je bil od njih. Tudi če jih ne potrebuje, jih še vedno vlači skupaj. Avta ne vozi, moped pa. In gre, vzame navadno žago in gre v gozd, pa jih ima že čez sedemdeset, leto dni je starejši od mene. V osnovni šoli je ponavljal sedmi razred, kaj vem. Neke muhe je imel, pa mu ni šlo. Končal je srednjo gozdarsko, delal do upokojitve v gozdu, no … O drvih je vedel vse. Taka so za kalorije, taka so za držat ogenj, taka so za centralno ogrevanje, taka so za peč, taka so … Vse, prav vse. Le kako je lahko sploh dobil službo gozdarskega tehnika, če pa ni nikoli vozil avta? Vse poti je opravljal z mopedom. In kako je negoval svoje mopede! Videl sem ga, ob sobotah, preden je sebe okopal, je najprej namazal moped, potem ko ga je pošteno očistil, da se je svetil, šele potem je bil na vrsti on.

Saj ne vem, kako se je po nekaj letih znašel v Ljubljani, čakaj, vid se mu je še poslabšal in so zahtevali, da mora imeti službeni avto. Iz jeze si je našel službo v Ljubljani, najel stanovanje, imel tudi žensko, pa … Ne vem, ne vem, kaj mu je bilo. Družbeno stanovanje je zamenjal za to v mestu spodaj. Malo je bila kriva tudi pijača, se mi zdi. In tista njegova, iz Istre je bila. Njen oče je vedo prinesel flaškon refoška in druge reči. Pa sem ga našel na balkonu, s flaškonom v naročju, povsem pijanega. Momljal je, da pogreša gozd, da bo šel nazaj, da bo pa … Za nekaj dni je moral v bolnišnico, malo živci, malo povišan tlak, kaj vem. Njegova se je odselila, saj, saj … In tista zima, veliko sta se prepirala.

Malo pred novim letom sem šel na obisk. Pa sem spodaj pod blokom v črnikastem snegu videl tisti flaškon. Takoj mi je bilo jasno, da sta imela buren večer. Dolgo sem zvonil, prišla mi je odpret ona, lepa, ostra, odločna. Skuhala mi je kavo, on pa je še ležal, pijan … Razložila mi je, da je prišel pozno ponoči domov, da je hotel spet piti, pa da mu je vrgla flaškon z balkona.

 

Eh, Janko!? Prežet s tem spominjanjem, skoraj spregledam kup drv in velik traktor, ki je komaj puščal zadosti prostora, da sem se zrinil mimo. Ta gozd je v zasebni lasti, nekje tu ga ima tudi Janko, saj vem. Pomagal sem mu pri podiranju, kje je že to. In to tudi vem, da ga je vestno negoval, se vozil z mopedom, z motorko v tistem velikem nahrbtniku. Ni se vdal, ne. Zdaj je krotek.

Ustavim se, odprem šipo in vdihujem vlažnost. Mraza ni, skoraj deset stopinj. Megla je iz kotanje leze navzgor in počasi oblivala debla dreves. Očaran sem od tega prizora. Ne vem, zakaj me megla v gozdu tako zelo razveseljuje. Rad gledam, kako se gozd igra skrivalnico, kako se drevesa utapljajo v leni sivini. Nekaj dolgih minut stojim tako in poslušam. Nedelja je, težka, siva. Nikjer nobenega, to sem tudi pričakoval. Sprehodim se do ovinka in pregledujem gozd, ki se je zdaj, v tem delu, že rešil težke gmote megle. In potem mi zazdi, da slišim korake. Tu, tu zgoraj, danes … Do vasi je sedem kilometrov, čez hribe malo manj, a so poti strme in vmes je veliko brezen. Kdo bi lahko bil, le kdo? Zamaknem se za deblo, da ne bi bil takoj viden. In potem, o bog, Janko. V dolgi sivi bundi, s kapo … Kam ga pa nese, me strese. Menda ni pripešačil iz vasi. Ne ne, zagotovo je z mopedom. Slišal ga pa nisem. Verjetno je prišel prej in je meditiral. In malo prej sem razmišljal o njem, zdaj pa. Mi o volku, volk pa … tokrat v gozd, se nasmejem. Vem, da slabo vidi, da me še ni zagledal.

Zdaj se je napotil do debelega bukovega starca, ujetega med dve večji skali – izredno nerodno mesto za žaganje, sem pomislil. Stopi do njega, ga objema, celo obraz nasloni nanj. Kaj mu je, kaj mu je? me zaskrbi. Pustim ga, da opravi svoj obred. Potem še nekajkrat ploskne z roko po deblu, gledal gor v krošnjo in se tipaje spet splazi na cesto. Zdaj pa namenoma stopim na cesto, da je moral slišati kamenje pod moji nogami. Obrne se in napeto prisluhne. Še vedno me ne vidi, še ne. Kar stojim in poslušam. Pa se začnem premikati proti njemu. V rdeči vetrovki sem bil zadosti opazen, da se mu odplakne zaskrbljenost. Pozdravim ga.

»Ja, Janko, kaj pa ti? Pa v takem vremenu. Si peš?«

»O ne, za ovinkom imam moped, svojo zvesto zver. Glej no, kje se srečava, o glej,« se me iskreno razveseli.

Dolgo se pogovarjava. Razloži mi, da pride vsako pozno jesen po slovo k svojemu drevesu, da se pomeni z njim, da mu daje moč. Prav tako pride na pomlad, da se mu zahvali za prestano zimo. Jezi se, ker toliko drv zgnije po tleh. Ljudje kurijo vse mogoče, plin, pelete, drva pa … Obujava spomine, kako smo nabirali sušice, kako smo vlačili drva iz grap, jih nosili na ramah, kako so fantje iz Bosne gonili svoje konjiče, uboge živali. Vsega tega ni več, so samo močni traktorji, hitenje, norosti.

Počakam, da gre na moped in se počasi odpelje v meglo. Nekaj časa vozim za njim, pa pustim, da se drobna rdeča luč izgublja v vse gostejši megli. Da ti pride v takem vremenu sem gor! Ko se pripeljem v vas, se je megla že razgubila. Raztresene hiše sanjajo svoje gozdarje, sanjajo tiste težke dni, ko so se rumene čelade luščile iz megle kot majhna trudna sonca. In ob novi hiši vidim lepo zloženo skladovnico drv. Še znajo z drvmi, si šepnem.

Bojan Bizjak

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 27. Jan 2022 at 09:14

0 ogledov

Ingver, rahlo pikantna in topla začimba
Zagotovo vam bo všeč pomarančna marmelada z ingverjem ali pa topla limonada, v katero stresete malo ingverja v prahu in rjavega sladkorja. Poleg tega da je krasen dodatek jedem, pa je ingver tudi zdravilen: učinkuje proti mikrobom, redči kri, deluje protivnetno in znižuje krvni sladkor. Poskusite, dodajte ga na primer eni slani in sladki jedi. Rdeča leča s špinačo, korenjem in ingverjemSestavine (za 4 osebe): 100 g rdeče leče, 150 g zamrznjenih ali svežih špinačnih listov, 2 manjša korenčka, žlica kuminovih semen, žlička kumine v prahu, oljčno olje, manjša korenina svežega ingverja, solLečo operemo v mrzli vodi, da odplaknemo odvečni škrob. Stresemo jo v vodo in za kakšen centimeter prekrijemo z vodo ter dodamo 3 cm olupljenega ingverja v kosu. Kuhamo približno 15 minut. Nato ingver odstranimo, dodamo špinačne liste in malo soli. Kuhamo še nekaj minut, da se špinača zmehča in malo razpusti. Nato posodo z lečo in špinačo odstavimo z ognja in odlijemo odvečno vodo.Na drobno sesekljamo še 3 centimetre ingverja. Očistimo korenje, ga umijemo in narežemo na tanjša kolesca. Segrejemo nekaj žlic oljčnega olja. Na njem najprej prepražimo kolesca korenčka, ko se zmehčajo, pa dodamo vso kumino in sesekljani ingver. Pražimo še 2 minuti, nekajkrat premešamo in potem prelijemo s špinačo. Ponudimo takoj.  Jabolčni zavitek  z ingverjem Sestavine: za testo: 140 g moke, 25 g masla, 1 jajce, 2 žlici vode, ščepec soli; za nadev: 1 biolimona, 700 g sladko-kislih jabolk, za oreh ingverja, 35 g krušnih drobtin, 20 g piškotnih drobtin, 100 g sladkorja, 30 g rozin, 20 g ruma, maslo, sladkor po okusuNajprej naredimo testo: moko zmešamo s hladnim maslom, jajcem, toplo vodo in soljo. Testo dobro pregnetemo in pustimo počivati ​​v hladilniku 30 minut.Rozine oplaknemo in jih namočimo v rum. Olupljena jabolka narežemo na tanke rezine in jih potresemo z naribano limonovo lupinico, 2 žlicama sladkorja in naribanim ingverjem.Testo tanko razvaljamo. Po razvaljanem testu potresemo krušne in piškotne drobtine, po njih pa razporedimo tanke rezine jabolk ter odcejene rozine. Potresemo s preostalim sladkorjem in zavijemo.Zavitek prenesemo na pomaščen pekač, ga premažemo s stopljenim maslom in pečemo pri 190 stopinjah od 45 do 50 minut. Vsakih 15 minut ga premažemo s stopljenim maslom. Pečeni zavitek narežemo in potresemo z mletim sladkorjem.

Thu, 27. Jan 2022 at 08:40

0 ogledov

Krožnik juhe na mrzel zimski dan
Juh, ki jih lahko pripravimo, je nešteto. Če imate radi izdatnejšo juho, so to bobiči ali mehiška juha, in potem sta tu dve kremni, ena iz zelene z nadihom pehtrana in druga česnova z dodatkom timijana. V knjigi Ive Dolenc z naslovom Juhe – boste našli polno zanimivih receptov juh za vsak letni čas. Bobiči Sestavine: 250 g bobičev (mlade koruze), 130 g rdečega fižola, 250 g krompirja, 100 g hamburške slanine, pršutova kost, 4 stroki česna, šopek peteršilja, sol, poper V lonec damo kuhat fižol s pršutovo kostjo, ki smo jo prej prevreli in zamenjali vodo. Dodamo sesekljan peteršilj in česen. Ko je fižol kuhan, dodamo bobiče, na kocke narezan krompir in narezano hamburško slanino. Ko je vse kuhano, vzamemo iz juhe pršutovo kost, odluščimo meso in ga vrnemo v lonec. Krompir zmečkamo ter bobiče po potrebi dosolimo in popopramo. Mehiška juha Sestavine: olje, 200 g pustega govejega mletega mesa, 1 žlička moke, voda, 2 čebuli, 2 stebli stebelne zelene, narezani na podolgovate lističe, 2 korenčka, narezana na tanke podolgovate lističe, 3 sesekljani paradižniki ali pločevinka paradižnika, 1 žlička čilija v prahu, 1 žlička mlete kumine, sol Na olju prepražimo mleto meso, da dobi zlato barvo. Dodamo moko in nekajkrat premešamo, nato zalijemo z vodo. Zavremo in dodamo narezano čebulo, zeleno in korenje. Kuhamo 10 minut, nato dodamo sesekljan paradižnik, čili, kumino in sol ter znova kuhamo 15 minut. Ko si pripravljate sestavine za juho, kupite še vrečko tortilja čipsa. Juho v jušniku ali na krožniku okrasite z lističi korenja in nasekljanim drobnjakom ali peteršiljem ter dodajte nekaj čipsov. Kremna juha iz zelene s pehtranom Sestavine: 1 gomolj zelene, 2 krompirja, oljčno olje, jušna osnova, pehtran (lahko zamrznjen), 200 g kisle smetane, poper, 1 žlička mletega muškatnega oreščka Zeleno olupimo, narežemo na kocke in na hitro podušimo na oljčnem olju. Dodamo olupljen in na kocke narezan krompir, zalijemo z jušno osnovo in kuhamo do mehkega. Ko sta krompir in zelenjava kuhana, zmešamo juho s paličnim mešalnikom in znova zavremo. Pehtran sesekljamo in ga skupaj s kislo smetano dodamo juhi. Preden juho ponudimo, jo popopramo in začinimo z muškatnim oreščkom. Česnova juha s timijanom Sestavine: oljčno olje, 2 čebuli, 16 strokov česna, 2 krompirja, 100 ml belega suhega vina, jušna osnova, 100 ml sladke smetane, popečen kruh, timijan V ponev damo oljčno olje, sesekljano čebulo in strt česen. Pokrito dušimo na nizki temperaturi, dokler se ne zmehčata, vendar ne smeta porumeneti, sicer bo juha grenka. Vmes večkrat premešamo. Dodamo belo vino in malo pokuhamo, da izhlapi. Nato dodamo olupljen in narezan krompir, jušno osnovo, posolimo in zavremo. Kuhamo 40 minut. Juho nekoliko ohladimo in zmešamo v mešalniku. Dodamo sladko smetano in juho znova segrejemo. Prelijemo jo v jušnik ali na krožnike in vložimo popečene kruhove kocke s timijanom. Kruhove kocke s timijanom naredimo tako, da dan star bel kruh narežemo na kocke. Pekač obložimo s papirjem za peko, stresemo nanj krušne kocke, jih malo posolimo in potresemo s sesekljanim svežim ali zdrobljenim suhim timijanom in nekaj minut popečemo v pečici, da postanejo hrustljave. Veliko zamisli za pripravi juh najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/juhe-vse-okuse        

Wed, 26. Jan 2022 at 16:57

120 ogledov

Okužbe sečil
Okužbe sečil delimo na enostavne in zapletene. Zaradi kratke in ravne sečnice, ki leži blizu zadnjika, ženske zbolijo do 30-krat pogosteje kot moški, najpogosteje gre za mlajše, sicer zdrave ženske. Okužbe sečil sodijo med najpogostejša vnetna obolenja. Ponavljajoča se vnetja ima kar četrtina žensk, starejših od 65 let. S starostjo pa se pogostnost vnetij sečil poveča tudi pri moških, večinoma zaradi težav s prostato. Povzročitelj vnetja je najpogosteje bakterija Escherichia colli (E. coli), ki izvira iz debelega črevesa. Pot okužbe vodi večinoma po sečnici navzgor, redkeje se vnetje razširi po krvi, limfi ali neposredno iz sosednjih organov. Vnetje sečil lahko povzročijo tudi drugi mikroorganizmi (virusi, glivice) ter kemični (citostatiki) ali fizikalni dejavniki (denimo obsevanje). Zdravi moški le redkokdaj zbolijo, saj je njihova sečnica anatomsko oddaljena od zadnjika, izločki prostate pa delujejo baktericidno (uničujejo bakterije). Med preproste okužbe uvrščamo vnetje mehurja (cistitis) in vnetje ledvice (pielonefritis) pri mlajših, zdravih ženskah. Med zapletene okužbe pa sodijo okužbe pri bolnikih s funkcionalnimi in anatomskimi okvarami sečil (motnje pretoka seča), moških, otrocih, nosečnicah, pri starejših od 65 let, bolnikih s spremljajočimi sistemskimi obolenji z zmanjšano naravno odpornostjo (npr. bolniki s sladkorno boleznijo), bolnikih z vstavljenim trajnim urinskim katetrom. Med zapletene sodijo tudi okužbe, pri katerih trajajo bolezenski znaki več kot teden dni, in ponavljajoče se okužbe sečil. Okužbe različnih delov sečil Vnetje mehurja se kaže s pogostim in pekočim uriniranjem, uriniranjem po kapljicah ter nenehnim tiščanjem na vodo. Zasledimo lahko temnejši urin neprijetnega vonja, včasih je tudi krvav. Bolniki lahko navajajo nelagodje v spodnjem delu trebuha nad sramno kostjo, telesna temperatura pa navadno ni povišana. Pri vnetju ledvic in ledvičnega meha ima poleg značilnih znakov vnetega mehurja bolnik še povišano telesno temperaturo (38 stopinj in več), mrzlico, čuti bolečino v ledvenem predelu, slabost in bruha. Vnetje sečnice ali uretritis lahko poteka brez kliničnih znakov ali pa se kaže s pekočimi bolečinami v sečnici in/ali z izcedkom. Okužbo dokažemo z brisom sečnice. Pri tovrstnih težavah moramo pomisliti tudi na okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi. V tem primeru zdravimo oba partnerja hkrati. Dolgotrajna asimptomatska okužba z nekaterimi bakterijami, denimo klamidijo, pri ženskah lahko vodi v okvaro jajcevodov in težave pri zanositvi (neplodnost, zunajmaternična nosečnost). Pri akutnem vnetju prostate ali prostatitisu pa ima bolnik povišano temperaturo, bolečine v predelu presredka, pogoste in pekoče mikcije (hoteno izločanje seča brez bolečin v normalnem curku) ter tanjši curek urina. Vnetje lahko povzroči popolno zaporo pretoka seča (retenca urina). Pri nebakterijskem vnetju prostate je potek pogosto kroničen, kaže se z nejasnimi bolečinami v presredku, z bolj ali manj izraženimi težavami pri uriniranju in ejakulaciji. Bolnik ob tem nima povišane telesne temperature, izvid urina je normalen. Ugotavljanje, zdravljenje in preprečevanje okužb Za laboratorijsko potrditev okužbe spodnjih sečil potrebujemo izvid urina (urinski listič, izvid sedimenta) ali urinokulturo z antibiogramom, s tem določimo število in vrsto bakterij ter najustreznejši antibiotik. Zelo pomembno je, da je vzorec urina oddan pravilno. Odvzeti je treba vzorec srednjega curka urina pri prvem jutranjem uriniranju, spolovilo naj bo umito, prvi curek se spusti v školjko, srednjega se odda v posodico, končni curek se zopet zavrže. Pri zapletenih okužbah sečil je potrebno opraviti tudi ultrazvočno preiskavo sečil, da izključimo morebitne motnje pretoka seča. Zastajanje seča namreč vodi v hitrejše razmnoževanje bakterij, ki lahko prehajajo v kri in vodijo v nastanek sepse. Okužbe sečil zdravimo z antibiotiki. Glede na zapletenost in mesto okužbe se predpiše najprimernejši antibiotik in trajanje zdravljenja, ki je lahko v razponu od enkratnega odmerka pa vse do treh tednov. Za preprečevanje ponavljajočih se okužb sečil se svetujejo različni ukrepi, in sicer povečan vnos tekočin, pogostejše praznjenje sečnega mehurja, pravilna uporaba toaletnega papirja, ustrezno spodnje perilo. Pitje brusničnega soka je eden najbolj znanih ukrepov za preprečevanje ponavljajočih se okužb sečil, saj številne raziskave kažejo, da plodovi ameriške brusnice vsebujejo proantocianidine, ki ovirajo vezavo škodljivih bakterij (predvsem E. coli) na tkivo v mehurju in sečnici.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Wed, 26. Jan 2022 at 16:31

143 ogledov

Pečemo iz zalog: sladice z jabolki in suhimi slivami
V tem mesecu pregledujemo zaloge v shrambi, zmrzovalniku in kleti, saj bo kar naenkrat prišla pomlad in z njo tako težko pričakovana sveža zelenjava in sadje. Do takrat pa ravnajmo gospodarno, saj lahko iz povsem preprostih domačih sestavin včasih naredimo krasne jedi, tudi sladice. Cimetovo pecivo z jabolkiSestavine (za tortni model premera 26 cm): za biskvit: 6 jajc, 150 g mletega sladkorja, 1 vrečka vaniljevega sladkorja, 4 dl polnomastnega mleka, 350 g moke, 1 vrečka pecilnega praška, 3 zvrhane žličke mletega cimeta, 5 zdrobljenih klinčkov, ščepec mletega muškatnega oreščka, naribana lupinica 1 biolimone; za nadev: 450–500 g jabolk; za posip: mleti sladkorJabolka olupimo. Približno dve tretjini jih naribamo, preostale pa narežemo na tanke krhlje.Jajca ločimo na beljake in rumenjake in beljake stepemo v trd sneg. Rumenjake penasto umešamo z mletim in vaniljevim sladkorjem, nato pa počasi dodajamo mleko in po žlicah še moko, presejano s pecilnim praškom. Dodamo cimet, klinčke, muškatni orešček, limonovo lupinico ter naribana jabolka in krhlje – nekaj jih pred tem prihranimo za na vrh kolača.V maso postopoma nežno vmešamo še sneg ter jo vlijemo v tortni model, namaščen in obložen s papirjem za peko.Pečemo pri 180 stopinjah od 45 do 55 minut. Ko se začne biskvit med peko strjevati, ga vzamemo iz pečice, obložimo z nastrganimi jabolki in krhlji, ki smo jih prihranili, in spečemo do konca. Preden pecivo ponudimo, ga potresemo z mletim sladkorjem. Torta s suhimi slivami Sestavine (za tortni model premera 22 cm): 240 g moke, 60 g jedilnega škroba. 150 g masla, 200 g suhih sliv brez koščic, 100 g orehovih jedrc, 4 jajca, 180 g sladkorja, 200 ml mleka, 4 žlice rum, 1 biolimona, ščep mletega cimeta, 1 žlička moke, 2 žlici mletega sladkorja, 1 vrečka pecilnega praška, solVsaj eno uro, preden se lotimo priprave torte, vzamemo maslo iz hladilnika in ga narežemo na koščke, da se hitreje zmehča.Slive narežemo na 3 ali 4 koščke in jih damo v skledo. Prelijemo jih s toplo vodo in dodamo rum, da se zmehčajo in razvijejo okus. Orehe grobo sesekljamo. V večji skledi z metlicami električnega mešalnika stepamo jajca skupaj s sladkorjem, cimetom in ščepcem soli, dokler zmes ne naraste in se ne naredijo mehurčki. Dodamo zmehčano maslo in še naprej mešamo, dokler ne postane zmes enotna.Zmešamo moko, škrob in pecilni prašek. Mešanico suhih sestavin dodajamo polagoma, izmenično z mlekom. Mešamo pri majhni hitrosti, dokler ne postane masa gladka. Nazadnje z lopatko primešamo malo naribane limonove lupinice.Orehe rahlo pomokamo, stresemo, da odstranimo odvečno moko in jih z lopatko vmešamo v testo. Slive ožamemo in jih približno polovico vmešamo v zmes. Zmes vlijemo v namaščen in pomokan model in jo poravnamo. Preostale slive po želji porazdelimo po površini, tako da jih rahlo potopimo v testo.Kolač pečemo v pečici, ogreti na 180 stopinj, od 40 do 45 minut, pazimo, da površina ne potemni preveč. Proti koncu peke v sredino torte zabodemo zobotrebec: če je suh, vzamemo model iz pečice, sicer pa pečemo še 5 do 10 minut in potem znova naredimo preskus z zobotrebcem.Torto vzamemo iz pečice, počakamo, da se ohladi, jo vzamemo iz modela in pustimo, da se ohladi na rešetki. Potresemo jo z mletim sladkorjem in ponudimo. Več receptov za sezonske slaščice boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/minini-cukri

Wed, 26. Jan 2022 at 16:25

129 ogledov

Kako negujemo volnene odeje
 Pomembno je, da notranjost stanovanja dovoljkrat brišemo, pometamo in sesamo, da odstranimo čim več prahu. Poleg tega večkrat peremo ali kako drugače čistimo vse tekstilije v prostorih, na primer zavese, odeje, posteljnino, preproge. Prostore tudi dovolj zračimo in z vlažilnikom, ki kaže stopnjo vlažnosti v prostoru, preverjamo, ali je zrak dovolj vlažen. Pozimi veliko časa prebijemo zaviti v udobne tople odeje, zato je v tem času še posebno pomembno, da jih dovolj negujemo. Volnene odeje smo včasih lahko prali le ročno, v novejših pralnih strojih, ki imajo poseben program za nežno pranje volne do 30 stopinj in zmanjšano centrifugiranje, pa jih lahko peremo tudi strojno. Po pranju odeje posušimo na ravni površini, ne obesimo jih, ker lahko spremenijo obliko. Sušimo jih na zračnem mestu, nikakor ne v sušilnem stroju ali, ko bo topleje, na neposrednem soncu, ker se lahko skrčijo. Če ni na etiketi navedeno drugače, odeje lahko likamo, vendar na nizki temperaturi, najbolje, ko so še rahlo vlažne, ali pa jih prelikamo tako, da nanje polagamo vlažno krpo. Volneno polnilo Odeje, prekrivala in blazine z volnenim polnilom in bombažno prevleko lahko peremo doma ročno ali v pralnem stroju pri 30 stopinjah na programu za volno, toda le, če nimajo veliko polnila. Tistih izdelkov, ki imajo več volnenega polnila, ne perite doma. Pred kakršnim koli poskusom preberite nalepko za vzdrževanje. Posteljna pregrinjala in blazine, ki so v celoti izdelane iz volne, je najbolje odnesti v kemično čistilnico, enako storite tudi z nadvložki za vzmetnice. Za izdelke, ki jih lahko operemo doma, obvezno uporabimo posebni detergent za volno. Vsak dan prezračimo Me glede na to, ali imamo volnene odeje, blazine s prevleko ali polnilom, pa je pomembno, da volnene odeje in posteljnino z volnenim polnilom vsak dan prezračimo in jo rahlo pretresemo. Tako bo iz nje izhlapela telesna vlaga, obenem pa bomo ohranili njeno mehkobo in svežino. To je še posebno pomembno za tiste volnene odeje in blazine, ki jih ne smemo prati doma, pač pa jih lahko le odnesemo v čistilnico.

Wed, 26. Jan 2022 at 16:00

149 ogledov

Korenovke in gomoljnice niso le dolgočasna hrana
Med korenovkami je nekoliko manj znan pastinakov koren, ki bi ga ob bežnem pogledu lahko zamenjali z veliko peteršiljevo korenino. Čeprav je sladkastega okusa, ga pogosteje dodajamo slanim jedem. Iz gomolja zelene lahko naredimo rosti, tradicionalno švicarsko jed. Pripravlja se iz krompirja, mi pa bomo namesto njega uporabili naribani gomolj zelene. Svežo repo pa bomo uporabili za narastek, ki se odlično poda k pečenemu puranu ali piščancu. Jajčni rezanci s pastinakom in slanino Sestavine (za 4 osebe): 400 g širokih jajčnih rezancev, 2 pastinaka, 1 žlica oljčnega olja, 1–2 vejici svežega timijana, 20 g masla, 200 g dimljene slanine, sol, sveže mleti črni poper, parmezan V višjo kozico nalijemo vodo in jo postavimo na ogenj. Ko zavre, stresemo vanjo rezance in posolimo. Skuhamo jih po navodilih na embalaži. Testenine naj bodo še čvrste na ugriz. Pazimo, da jih ne prekuhamo! Pastinak olupimo in narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na vročem oljčnem olju. Nato popečemo še slanino, narezano na trakove. Ko je slanina hrustljavo zapečena, jo vzamemo iz ponve. Kuhanim rezancem odvzamemo skodelico vode, v kateri so se kuhali, preostalo tekočino pa odlijemo. Rezance umešamo k pastinaku, dobro premešamo in po potrebi prilijemo malo prihranjene vode. Nazadnje umešamo maslo in hrustljavo slanino. Če so rezanci presuhi, prilijemo še preostalo vodo. Potresemo jih s svežimi timijanovimi lističi, sveže mletim črnim poprom in sveže naribanim parmezanom.   Rosti z zeleno in slanino Sestavine: 3 rezine hamburške slanine, košček masla, 2 žlički olja, 1 gomolj zelene, 1 žlička sveže sesekljanega peteršilja, 2 žlici naribanega parmezana, 1/2 žličke soli, 1/8 žličke sveže mletega črnega popra, ¼ žličke česna v prahu Hamburško slanino narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na koščku masla, da postane hrustljava. Medtem olupimo gomolj zelene in ga naribamo. Potrebujemo jogurtov lonček naribane zelene. Pomešamo jo s sveže sesekljanim peteršiljem, naribanim parmezanom, česnom v prahu, soljo in sveže mletim črnim poprom. Dobro pomešamo, da se sestavine povežejo. Nazadnje umešamo kockice popečene hamburške slanine in zmes prestavimo v naoljeno ponvico. Z leseno žlico ali kuhalnico jo enakomerno razporedimo po ponvici. Rosti pečemo na zmernem ognju 5 minut, da se spodaj zlato obarva in postane hrustljav, po vrhu pa ostane zmehčan. Na mizo ga postavimo v ponvici ali preložimo na krožnik. Ponudimo še toplega, s kosom kruha s semeni. Rosti je tradicionalna jed iz Švice, pripravljena iz krompirja. Namesto krompirja pa lahko uporabimo tudi sladki krompir, korenje …   Narastek z repo Sestavine: 3 srednje velike repe, 25 g masla, 2 jajci, 3 žlice pšenične bele moke, 1 žlica rjavega sladkorja, ½ zavitka pecilnega praška, sol, ščep muškatnega oreščka; dodatki: 2 pesti drobno mletih krušnih drobtin, 20 g masla Repo olupimo in narežemo na kockice. Stresemo jih v kozico, prilijemo hladno vodo, posolimo in postavimo na ogenj. Ko voda zavre, kozico pokrijemo s pokrovko in repo kuhamo do mehkega, približno 10 minut. Nato jo odcedimo in malo pretlačimo s tlačilko za krompir, dodamo maslo in razžvrkljani jajci. Vse dobro premešamo. V drugo skledo presejemo moko in jo pomešamo s pecilnim praškom, rjavim sladkorjem in naribanim muškatnim oreščkom. Mešanico dodamo pretlačeni repi in dobro premešamo. Maso preložimo v plitev pekač, po vrhu pa potresemo krušne drobtine, pomešane z zmehčanim maslom. Pekač potisnemo v pečico, ogreto na 180 stopinj. Pečemo dobrih 30 minut, da se drobtine na narastku rjavo zapečejo. Narastek z repo se odlično poda k pečenemu puranu ali piščancu. Veliko receptov za jedi iz korenovk in gomoljnic boste našli tudi v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin  
Teme
Pisana njiva kratka zgodba Bojan Bizjak

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kratka zgodba iz narave