Vreme Naročite se
Zgodba za prijeten popoldan
Povsem vsakdanja je snov, ki jo je Bojan Bizjak izbral za svojo kratko zgodbo, in taka sta tudi prizorišče in čas: dom starejših v času epidemije.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Četrtek, 11. november 2021 ob 15:58

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Toda kratka zgodba Veter v smrekah nikakor ni dolgočasno branje. Pisatelj Bojan Bizjak jo je napisal v slogu svoje avtorske poetike: prostor v domu, ki je med epidemijo covida-19 zaprto območje, je napolnil s premišljevanjem prvoosebnega pripovedovalca, včasih otožnim, drugič realističnim, pa spet hudomušnim in duhovitim. To je vedno znova odlika Bizjakovih zgodb: da razvija potek zgodbe z mislimi nastopajočega v njej. Miselni tok protagonista je dinamično gibalo dogajanja: v njem se selimo z enega prizorišča na drugo, iz male sobe tja v gozd, na domačijo, kjer je še vedno pripovedovalčev pravi dom.

V. K.

Veter v smrekah

Koščeni prsti so pajkasto hodili po belih rebrih starega radiatorja, na nekaterih mestih že oluščenega barve, da so črne zaplate oluščkov privlačile njegov pogled. Nekaj časa je kar strmel, momljal, zgnetal slino v kotičkih ust in skušal urediti jutranje misli. Poročila: Umrlo je … Covid … Bolezen, se mu je bodlo v čelo, ga gubalo in ga vleklo. V očeh se mu je zbirala medla svetloba. Grenko je požiral slino, zmajeval z glavo in slišal na hodniku nekoga iz uprave, ki je razlagal, da imajo sivo cono, rdečo cono … Cone, cone … mu je šumelo in ga nejevolilo. Pogrbljeno se je sklonil nad star časopis in skušal prebrati članek. Ni mu bilo več do branja knjig, odkar so jih zaprli in razporedili. Zamolčali so, koliko jih je umrlo, koliko jih je v bolnišnici. Nenadoma je bila grozeča tišina. Na oddelku jih je zdaj samo še trideset, domnevno zdravih. Drugi, Jože, Beno, Štefka, Rozi, Katarina, Majda, Mojca, Tilka … Kje so, kje so!? Ne smem v druge sobe, sam sem, že tretji teden. Zunaj je že jesen, dan mrtvih je mimo … Sveč ni, rož ni. Nisem smel na grob vseh svojih, žene, otroka … Nič v tej coni, v tej tišini, v starem domu, za novega še ni denarja, samo načrti so. Tako to je, star konj naj bo v coni, da ne crkne, crknil pa bo, to je edino gotovo, bo.

In spet se je sprehodil s prsti po radiatorju, za trenutek pogledal staro platano zunaj, ki je že odvrgla liste. Videl je kombi, videl je novinarko, kamero, direktorico … Vsi se držijo zelo narazen. Mikrofon je na palici. Ni slišal, kaj govorijo. Odpiranje oken je dovoljeno samo zjutraj, opoldan in zvečer, da se soba temeljito prezrači. Kaj pa naj. Sedimo tukaj, čakamo na obroke in na redno medicinsko kontrolo, merjenje vročine, jemanje brisa, jemanje krvi, tablete, vitamin D, vitamin C in cink in ostala terapija, srce, pritisk, sladkorna, mejna, samo malo.

Vstal je, odpahnil zaveso, privzdignil žaluzijo in gledal, kako novinarka nekaj sprašuje, kamerman s kamero na rami se premika, direktorica pa, vsa zakrčena, odgovarja, dvakrat mahne z rokama, najbrž nekaj poudarja; to bo, je sklenil in se sesedel. Spomladi smo jo dobro odnesli, samo nekaj primerov, malo kašljanja, smrkanja, glavobolov, nič usodnega, zdaj pa. Morda je Bog prišel delat selekcijo. Počistiti hoče svet, da bo lep in opran za nov prihod. Saj bi molil, bi, pa ne znam več. Sveto pismo bi bral. Vnučka mi je obljubila, da mi ga bo naložila na pametni telefon … Saj te stvari še kar obvladam … prenosni računalnik me čaka, telefon … Slišim jih, vidim jih, pa … Samo to ni to, ne. Ob nedeljah so me peljali na kosilo, šli smo med naše smreke, prevozili smo gozdove, gledal sem sledi medveda, zdaj pa ta prekleta cona. Nič obiskov, nič. Nič ne bo s knjigami, nič ne bo s sprehodi, nič. Samo tu sem, po cele dneve ždim, gledam rezultate na internetu, število umrlih, število sprejetih v bolnišnice. Zmrazi me, če pomislim, da bi moral še sam tja. Kako sovražim bolnišnice, tisti vonj, tisto hrano … In sestre, kakor katera … Kaj se nam je zgodilo, nova kuga, nova smrt … Umirajo, umirajo … Še do kave ne smem. Včeraj mi je uspelo, danes. Joj, zdajle je priložnost. Vsi strmijo dol v novinarko in direktorico, nihče me ne bo videl, če grem. To, to, ga je privzdignilo. Čez ramena si je ogrnil lep suknjič, si nadel mehke copate, najprej previdno odprl vrata, poslušal na hodnik, tišina …

V spodnjem nadstropju je ostal avtomat, v našem so ga prepovedali, češ, da se z dotiki lahko širi covid, pa ja. Spodaj pa na kavo hodijo uslužbenke. Ob avtomatu so rokavice, no … Do konca hodnika smemo, dol pa ne. In še to samo po kosilu nekaj korakov, pa dopoldan, ko se urejajo sobe, potem, potem ne več. Nobene nikjer, no … Šel je mimo teh vrat, srečno prišel do stopnišča, vse je bilo tiho. Kot je predvideval, so bile negovalke v skupni sobi in so zijale na dvorišče. Pohitel je do avtomata, hitro vtaknil ključek in odtipkal količino sladkorja in želeno kratko kavo. Čutil je, kako se mu je srce zagnalo, kako ga srha po hrbtu, kako ga vrtinči v strah. Če bi ga videla medicinska sestra, bi bil cel hudič, negovalke … Spet kakor katera, čistilke, ne, ne tiste ne bi rekle nič. Včeraj mi je ena prinesla kavo. Še sreča, da imam ključek in gor naloženega veliko drobiž, preskrbljen sem, si je pokimal in počakal, da je avtomat na malem zaslonu pokazal, da je napitek pripravljen. Sunkoma je potegnil plastična vratca, vzel rjavi plastični lonček in hitro šel po stopnicah. Lonček je skrival pod suknjičem.

Malo ga je zadihalo, ko je prišel na vrh. Zdaj sem rešen, zdaj sem rešen, o kava, kavica. Mati dajte, dajte, bi rekel Cankar. Ko je prišel v sobo, je lonček odložil poleg računalnika na mizo in si privoščil nekaj minut poslušanja. Me je kdo slišal, me je kdo videl? Ah, zdaj to ni pomembno, ne. Kava. Ponesel si jo je pod nos, vdihnil, in še enkrat in se zazrl v svetlobo, ki je od zunaj bogato pljusknila na kup knjig, na fotografije, razstlane po postelji. Domačija, domačija, zdaj …

Srkal je kavo in padal v spomine. Poiskal je fotografijo, kjer je bila hiša še stara, zadaj pa smreke. Te smreke, je zašepetal, te smreke. Od očeta oče jih je nasajal … Pa sem jih moral požagati, neka bolezen jih je napadla. Preden sem … Pozimi pa je v njih pel veter, kako je pel. Kolikokrat sem stal pod njimi, gledal, kako jim je severnik majal konice, kako so trkale z vejami, se zvijale. Še lepše so bile, ko je zapadel sneg in so bile obložene. Čakaj, tudi take fotografije imam. Sin jih je posnel, že barvne, z ruskim aparatom, no … Kje pa so? Še dobro, da mi je hčerka prinesla škatlo s fotografijami, da lahko urejam albume, vestno, po računovodsko … Vse življenje sem bil kmet in priložnostni blagajnik gasilskega društva, potem pa še v zadrugi, moj bog. Računi, papirji, danes pa samo odtipkaš, pa je. A, glej jih, te, te naše smreke. Tisto leto je bilo veliko snega. Do glavne ceste sem plužil dva dni, pa še sosed mi je pomagal, ker je imel močnejši traktor in gor verige. Pokimal je, spet prisrknil, zamižal in videl sebe v debelem zimskem puloverju, pod smrekami, zgoraj pa veter, ki tuli, otresa snega in se vrtinči čez ravnino pred hišo. In potem, ko poneha, še potem se vrhovi nekaj časa zibljejo in se veje počasi umirjajo. Pa je prišla pomlad, pela je motorka, tri tedne je pela. Podiral sem, klestil, pred, ah, pred desetimi leti. Zdaj sem pa tu, v coni, v pripravljalnici za smrt. Cona za … Porka duš, da se ne dam, ne. Dvainosemdeset jih štejem, pa kaj. Higiena, maske, distanca … Cona … O, koraki, koraki …

Zdrznjeno na hitro spije preostanek kave in lonček skrije pod pokrov škatle. Dežurna na obhodu. Aha, zdaj je pri sosedu, slišim jo, se mu je zazdelo. Vstal je, sedel na rob postelje in se delal, kakor da je pravkar malo počival. In res jo je slišal, njen grobi močni glas. »Kako je Benjamin, bo, bo. Zdaj bomo na televiziji, veste. So nas posneli. Zvečer ob petih bo, je rekla novinarka. V tej coni ste še sami korenjaki. Kar naj tako ostane. No, kar pridno bodite v sobi, saj bo minilo.«

Glas je utonil na hodniku, koraki so se bližali. Trkanje ga ni več presenetilo. Šibko je izrekel obrabljeni naprej. Njeni umetno pobarvani lasje so zasvetili v prostor, vihala je nos, morda je zavohala kavo. Z velikimi sivimi očmi je premerila sobo, zavese, zaprto okno, Andreja na postelji, nekoliko splašeno sključenega, le v očeh mu je tlela upornost, obrušena od hotenja, da bi kljuboval vsemu, covidu, temu domu, tem ljudem, ki ga zaklepajo … »No, Andrej, kako smo. Smo, ne!? Vidim, da vam ni slabega. Ste že vse prebrali na računalniku, ste, kaj. In najbrž že veste, da imamo televizijo na obisku, danes državno, včeraj smo imeli komercialne, tri. No no, saj bo, samo pridni moramo biti. Tablete ste vzeli, kaj?«

Prikimal je in si zaril koščene prste med stegna, se živčno zašobil in dal vedeti, da mu ni do pogovora. Zaprla je vrata, še prej je nekaj navrgla, da bodo organizirali sprehode po soncu v primerni razdalji po kosilu. Da pa še ni odločeno, kdaj bo to. Sprehodi kot v kaznilnici, je pomislil Andrej. Zagotovo je zavohala kavo, zagotovo. Pa naj jo. Če me bo zatožila direktorici, bom rekel, da brez kave ne morem in da mi je zdravnica dovolila dve na dan, tobaka pa nič, že dve leti. Pa sem kadil, o ja. Tudi pod smrekami, tudi, na večer, ko je smola dišala in je blag južnik vlekel iz doline. Kako je dišala smola, kako diši smrt teh dreves. Še nekaj dni je dišalo po smoli, po solzah dreves. Nič več ne bo vetra v teh smrekah, nič več ni, kot je bilo. Ni šahiranja, ni kart, ni pomenka, nič ni. Je samo ta cona, ta čakalnica na morebitni obisk korone … Naj jo vzame vrag. Moj oče je bil v taborišču, preživel ga je, pa so razsajale kužne reči … Zmešani so, da nas tako zapirajo, zmešani. Pa naj crknemo, če že moramo, ne pa takole, soba, hodnik, tišina, spomini … No, zdaj bom urejal album domačijskih fotografij, naša kmetija, ne prav velika, ne, vsega osem hektarjev, od tega trije gozda. In tisti dan, ko sem pokopal svojo Tončko, pihalo je, zibalo smreke, jugo je bil, pred, ah … Ne, ne še smo tu, še bom poslušal veter v smrekah, pa v drugem gozdu, hočem, hočem, ga je skelelo. Pogledal je skozi okno, pihalo je, raznašalo listje in dvigovalo lase novinarki. No, no, jesenski veter, najbrž tudi

 

Veter v smrekah

Bojan Bizjak

 

Koščeni prsti so pajkasto hodili po belih rebrih starega radiatorja, na nekaterih mestih že oluščenega barve, da so črne zaplate oluščkov privlačile njegov pogled. Nekaj časa je kar strmel, momljal, zgnetal slino v kotičkih ust in skušal urediti jutranje misli. Poročila: Umrlo je … Covid … Bolezen, se mu je bodlo v čelo, ga gubalo in ga vleklo. V očeh se mu je zbirala medla svetloba. Grenko je požiral slino, zmajeval z glavo in slišal na hodniku nekoga iz uprave, ki je razlagal, da imajo sivo cono, rdečo cono … Cone, cone … mu je šumelo in ga nejevolilo. Pogrbljeno se je sklonil nad star časopis in skušal prebrati članek. Ni mu bilo več do branja knjig, odkar so jih zaprli in razporedili. Zamolčali so, koliko jih je umrlo, koliko jih je v bolnišnici. Nenadoma je bila grozeča tišina. Na oddelku jih je zdaj samo še trideset, domnevno zdravih. Drugi, Jože, Beno, Štefka, Rozi, Katarina, Majda, Mojca, Tilka … Kje so, kje so!? Ne smem v druge sobe, sam sem, že tretji teden. Zunaj je že jesen, dan mrtvih je mimo … Sveč ni, rož ni. Nisem smel na grob vseh svojih, žene, otroka … Nič v tej coni, v tej tišini, v starem domu, za novega še ni denarja, samo načrti so. Tako to je, star konj naj bo v coni, da ne crkne, crknil pa bo, to je edino gotovo, bo.

In spet se je sprehodil s prsti po radiatorju, za trenutek pogledal staro platano zunaj, ki je že odvrgla liste. Videl je kombi, videl je novinarko, kamero, direktorico … Vsi se držijo zelo narazen. Mikrofon je na palici. Ni slišal, kaj govorijo. Odpiranje oken je dovoljeno samo zjutraj, opoldan in zvečer, da se soba temeljito prezrači. Kaj pa naj. Sedimo tukaj, čakamo na obroke in na redno medicinsko kontrolo, merjenje vročine, jemanje brisa, jemanje krvi, tablete, vitamin D, vitamin C in cink in ostala terapija, srce, pritisk, sladkorna, mejna, samo malo.

Vstal je, odpahnil zaveso, privzdignil žaluzijo in gledal, kako novinarka nekaj sprašuje, kamerman s kamero na rami se premika, direktorica pa, vsa zakrčena, odgovarja, dvakrat mahne z rokama, najbrž nekaj poudarja; to bo, je sklenil in se sesedel. Spomladi smo jo dobro odnesli, samo nekaj primerov, malo kašljanja, smrkanja, glavobolov, nič usodnega, zdaj pa. Morda je Bog prišel delat selekcijo. Počistiti hoče svet, da bo lep in opran za nov prihod. Saj bi molil, bi, pa ne znam več. Sveto pismo bi bral. Vnučka mi je obljubila, da mi ga bo naložila na pametni telefon … Saj te stvari še kar obvladam … prenosni računalnik me čaka, telefon … Slišim jih, vidim jih, pa … Samo to ni to, ne. Ob nedeljah so me peljali na kosilo, šli smo med naše smreke, prevozili smo gozdove, gledal sem sledi medveda, zdaj pa ta prekleta cona. Nič obiskov, nič. Nič ne bo s knjigami, nič ne bo s sprehodi, nič. Samo tu sem, po cele dneve ždim, gledam rezultate na internetu, število umrlih, število sprejetih v bolnišnice. Zmrazi me, če pomislim, da bi moral še sam tja. Kako sovražim bolnišnice, tisti vonj, tisto hrano … In sestre, kakor katera … Kaj se nam je zgodilo, nova kuga, nova smrt … Umirajo, umirajo … Še do kave ne smem. Včeraj mi je uspelo, danes. Joj, zdajle je priložnost. Vsi strmijo dol v novinarko in direktorico, nihče me ne bo videl, če grem. To, to, ga je privzdignilo. Čez ramena si je ogrnil lep suknjič, si nadel mehke copate, najprej previdno odprl vrata, poslušal na hodnik, tišina …

V spodnjem nadstropju je ostal avtomat, v našem so ga prepovedali, češ, da se z dotiki lahko širi covid, pa ja. Spodaj pa na kavo hodijo uslužbenke. Ob avtomatu so rokavice, no … Do konca hodnika smemo, dol pa ne. In še to samo po kosilu nekaj korakov, pa dopoldan, ko se urejajo sobe, potem, potem ne več. Nobene nikjer, no … Šel je mimo teh vrat, srečno prišel do stopnišča, vse je bilo tiho. Kot je predvideval, so bile negovalke v skupni sobi in so zijale na dvorišče. Pohitel je do avtomata, hitro vtaknil ključek in odtipkal količino sladkorja in želeno kratko kavo. Čutil je, kako se mu je srce zagnalo, kako ga srha po hrbtu, kako ga vrtinči v strah. Če bi ga videla medicinska sestra, bi bil cel hudič, negovalke … Spet kakor katera, čistilke, ne, ne tiste ne bi rekle nič. Včeraj mi je ena prinesla kavo. Še sreča, da imam ključek in gor naloženega veliko drobiž, preskrbljen sem, si je pokimal in počakal, da je avtomat na malem zaslonu pokazal, da je napitek pripravljen. Sunkoma je potegnil plastična vratca, vzel rjavi plastični lonček in hitro šel po stopnicah. Lonček je skrival pod suknjičem.

Malo ga je zadihalo, ko je prišel na vrh. Zdaj sem rešen, zdaj sem rešen, o kava, kavica. Mati dajte, dajte, bi rekel Cankar. Ko je prišel v sobo, je lonček odložil poleg računalnika na mizo in si privoščil nekaj minut poslušanja. Me je kdo slišal, me je kdo videl? Ah, zdaj to ni pomembno, ne. Kava. Ponesel si jo je pod nos, vdihnil, in še enkrat in se zazrl v svetlobo, ki je od zunaj bogato pljusknila na kup knjig, na fotografije, razstlane po postelji. Domačija, domačija, zdaj …

Srkal je kavo in padal v spomine. Poiskal je fotografijo, kjer je bila hiša še stara, zadaj pa smreke. Te smreke, je zašepetal, te smreke. Od očeta oče jih je nasajal … Pa sem jih moral požagati, neka bolezen jih je napadla. Preden sem … Pozimi pa je v njih pel veter, kako je pel. Kolikokrat sem stal pod njimi, gledal, kako jim je severnik majal konice, kako so trkale z vejami, se zvijale. Še lepše so bile, ko je zapadel sneg in so bile obložene. Čakaj, tudi take fotografije imam. Sin jih je posnel, že barvne, z ruskim aparatom, no … Kje pa so? Še dobro, da mi je hčerka prinesla škatlo s fotografijami, da lahko urejam albume, vestno, po računovodsko … Vse življenje sem bil kmet in priložnostni blagajnik gasilskega društva, potem pa še v zadrugi, moj bog. Računi, papirji, danes pa samo odtipkaš, pa je. A, glej jih, te, te naše smreke. Tisto leto je bilo veliko snega. Do glavne ceste sem plužil dva dni, pa še sosed mi je pomagal, ker je imel močnejši traktor in gor verige. Pokimal je, spet prisrknil, zamižal in videl sebe v debelem zimskem puloverju, pod smrekami, zgoraj pa veter, ki tuli, otresa snega in se vrtinči čez ravnino pred hišo. In potem, ko poneha, še potem se vrhovi nekaj časa zibljejo in se veje počasi umirjajo. Pa je prišla pomlad, pela je motorka, tri tedne je pela. Podiral sem, klestil, pred, ah, pred desetimi leti. Zdaj sem pa tu, v coni, v pripravljalnici za smrt. Cona za … Porka duš, da se ne dam, ne. Dvainosemdeset jih štejem, pa kaj. Higiena, maske, distanca … Cona … O, koraki, koraki …

Zdrznjeno na hitro spije preostanek kave in lonček skrije pod pokrov škatle. Dežurna na obhodu. Aha, zdaj je pri sosedu, slišim jo, se mu je zazdelo. Vstal je, sedel na rob postelje in se delal, kakor da je pravkar malo počival. In res jo je slišal, njen grobi močni glas. »Kako je Benjamin, bo, bo. Zdaj bomo na televiziji, veste. So nas posneli. Zvečer ob petih bo, je rekla novinarka. V tej coni ste še sami korenjaki. Kar naj tako ostane. No, kar pridno bodite v sobi, saj bo minilo.«

Glas je utonil na hodniku, koraki so se bližali. Trkanje ga ni več presenetilo. Šibko je izrekel obrabljeni naprej. Njeni umetno pobarvani lasje so zasvetili v prostor, vihala je nos, morda je zavohala kavo. Z velikimi sivimi očmi je premerila sobo, zavese, zaprto okno, Andreja na postelji, nekoliko splašeno sključenega, le v očeh mu je tlela upornost, obrušena od hotenja, da bi kljuboval vsemu, covidu, temu domu, tem ljudem, ki ga zaklepajo … »No, Andrej, kako smo. Smo, ne!? Vidim, da vam ni slabega. Ste že vse prebrali na računalniku, ste, kaj. In najbrž že veste, da imamo televizijo na obisku, danes državno, včeraj smo imeli komercialne, tri. No no, saj bo, samo pridni moramo biti. Tablete ste vzeli, kaj?«

Prikimal je in si zaril koščene prste med stegna, se živčno zašobil in dal vedeti, da mu ni do pogovora. Zaprla je vrata, še prej je nekaj navrgla, da bodo organizirali sprehode po soncu v primerni razdalji po kosilu. Da pa še ni odločeno, kdaj bo to. Sprehodi kot v kaznilnici, je pomislil Andrej. Zagotovo je zavohala kavo, zagotovo. Pa naj jo. Če me bo zatožila direktorici, bom rekel, da brez kave ne morem in da mi je zdravnica dovolila dve na dan, tobaka pa nič, že dve leti. Pa sem kadil, o ja. Tudi pod smrekami, tudi, na večer, ko je smola dišala in je blag južnik vlekel iz doline. Kako je dišala smola, kako diši smrt teh dreves. Še nekaj dni je dišalo po smoli, po solzah dreves. Nič več ne bo vetra v teh smrekah, nič več ni, kot je bilo. Ni šahiranja, ni kart, ni pomenka, nič ni. Je samo ta cona, ta čakalnica na morebitni obisk korone … Naj jo vzame vrag. Moj oče je bil v taborišču, preživel ga je, pa so razsajale kužne reči … Zmešani so, da nas tako zapirajo, zmešani. Pa naj crknemo, če že moramo, ne pa takole, soba, hodnik, tišina, spomini … No, zdaj bom urejal album domačijskih fotografij, naša kmetija, ne prav velika, ne, vsega osem hektarjev, od tega trije gozda. In tisti dan, ko sem pokopal svojo Tončko, pihalo je, zibalo smreke, jugo je bil, pred, ah … Ne, ne še smo tu, še bom poslušal veter v smrekah, pa v drugem gozdu, hočem, hočem, ga je skelelo. Pogledal je skozi okno, pihalo je, raznašalo listje in dvigovalo lase novinarki. No, no, jesenski veter, najbrž tudi zgoraj v smrekah.

Bojan Bizjak

 

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 27. Jan 2022 at 09:14

0 ogledov

Ingver, rahlo pikantna in topla začimba
Zagotovo vam bo všeč pomarančna marmelada z ingverjem ali pa topla limonada, v katero stresete malo ingverja v prahu in rjavega sladkorja. Poleg tega da je krasen dodatek jedem, pa je ingver tudi zdravilen: učinkuje proti mikrobom, redči kri, deluje protivnetno in znižuje krvni sladkor. Poskusite, dodajte ga na primer eni slani in sladki jedi. Rdeča leča s špinačo, korenjem in ingverjemSestavine (za 4 osebe): 100 g rdeče leče, 150 g zamrznjenih ali svežih špinačnih listov, 2 manjša korenčka, žlica kuminovih semen, žlička kumine v prahu, oljčno olje, manjša korenina svežega ingverja, solLečo operemo v mrzli vodi, da odplaknemo odvečni škrob. Stresemo jo v vodo in za kakšen centimeter prekrijemo z vodo ter dodamo 3 cm olupljenega ingverja v kosu. Kuhamo približno 15 minut. Nato ingver odstranimo, dodamo špinačne liste in malo soli. Kuhamo še nekaj minut, da se špinača zmehča in malo razpusti. Nato posodo z lečo in špinačo odstavimo z ognja in odlijemo odvečno vodo.Na drobno sesekljamo še 3 centimetre ingverja. Očistimo korenje, ga umijemo in narežemo na tanjša kolesca. Segrejemo nekaj žlic oljčnega olja. Na njem najprej prepražimo kolesca korenčka, ko se zmehčajo, pa dodamo vso kumino in sesekljani ingver. Pražimo še 2 minuti, nekajkrat premešamo in potem prelijemo s špinačo. Ponudimo takoj.  Jabolčni zavitek  z ingverjem Sestavine: za testo: 140 g moke, 25 g masla, 1 jajce, 2 žlici vode, ščepec soli; za nadev: 1 biolimona, 700 g sladko-kislih jabolk, za oreh ingverja, 35 g krušnih drobtin, 20 g piškotnih drobtin, 100 g sladkorja, 30 g rozin, 20 g ruma, maslo, sladkor po okusuNajprej naredimo testo: moko zmešamo s hladnim maslom, jajcem, toplo vodo in soljo. Testo dobro pregnetemo in pustimo počivati ​​v hladilniku 30 minut.Rozine oplaknemo in jih namočimo v rum. Olupljena jabolka narežemo na tanke rezine in jih potresemo z naribano limonovo lupinico, 2 žlicama sladkorja in naribanim ingverjem.Testo tanko razvaljamo. Po razvaljanem testu potresemo krušne in piškotne drobtine, po njih pa razporedimo tanke rezine jabolk ter odcejene rozine. Potresemo s preostalim sladkorjem in zavijemo.Zavitek prenesemo na pomaščen pekač, ga premažemo s stopljenim maslom in pečemo pri 190 stopinjah od 45 do 50 minut. Vsakih 15 minut ga premažemo s stopljenim maslom. Pečeni zavitek narežemo in potresemo z mletim sladkorjem.

Thu, 27. Jan 2022 at 08:40

0 ogledov

Krožnik juhe na mrzel zimski dan
Juh, ki jih lahko pripravimo, je nešteto. Če imate radi izdatnejšo juho, so to bobiči ali mehiška juha, in potem sta tu dve kremni, ena iz zelene z nadihom pehtrana in druga česnova z dodatkom timijana. V knjigi Ive Dolenc z naslovom Juhe – boste našli polno zanimivih receptov juh za vsak letni čas. Bobiči Sestavine: 250 g bobičev (mlade koruze), 130 g rdečega fižola, 250 g krompirja, 100 g hamburške slanine, pršutova kost, 4 stroki česna, šopek peteršilja, sol, poper V lonec damo kuhat fižol s pršutovo kostjo, ki smo jo prej prevreli in zamenjali vodo. Dodamo sesekljan peteršilj in česen. Ko je fižol kuhan, dodamo bobiče, na kocke narezan krompir in narezano hamburško slanino. Ko je vse kuhano, vzamemo iz juhe pršutovo kost, odluščimo meso in ga vrnemo v lonec. Krompir zmečkamo ter bobiče po potrebi dosolimo in popopramo. Mehiška juha Sestavine: olje, 200 g pustega govejega mletega mesa, 1 žlička moke, voda, 2 čebuli, 2 stebli stebelne zelene, narezani na podolgovate lističe, 2 korenčka, narezana na tanke podolgovate lističe, 3 sesekljani paradižniki ali pločevinka paradižnika, 1 žlička čilija v prahu, 1 žlička mlete kumine, sol Na olju prepražimo mleto meso, da dobi zlato barvo. Dodamo moko in nekajkrat premešamo, nato zalijemo z vodo. Zavremo in dodamo narezano čebulo, zeleno in korenje. Kuhamo 10 minut, nato dodamo sesekljan paradižnik, čili, kumino in sol ter znova kuhamo 15 minut. Ko si pripravljate sestavine za juho, kupite še vrečko tortilja čipsa. Juho v jušniku ali na krožniku okrasite z lističi korenja in nasekljanim drobnjakom ali peteršiljem ter dodajte nekaj čipsov. Kremna juha iz zelene s pehtranom Sestavine: 1 gomolj zelene, 2 krompirja, oljčno olje, jušna osnova, pehtran (lahko zamrznjen), 200 g kisle smetane, poper, 1 žlička mletega muškatnega oreščka Zeleno olupimo, narežemo na kocke in na hitro podušimo na oljčnem olju. Dodamo olupljen in na kocke narezan krompir, zalijemo z jušno osnovo in kuhamo do mehkega. Ko sta krompir in zelenjava kuhana, zmešamo juho s paličnim mešalnikom in znova zavremo. Pehtran sesekljamo in ga skupaj s kislo smetano dodamo juhi. Preden juho ponudimo, jo popopramo in začinimo z muškatnim oreščkom. Česnova juha s timijanom Sestavine: oljčno olje, 2 čebuli, 16 strokov česna, 2 krompirja, 100 ml belega suhega vina, jušna osnova, 100 ml sladke smetane, popečen kruh, timijan V ponev damo oljčno olje, sesekljano čebulo in strt česen. Pokrito dušimo na nizki temperaturi, dokler se ne zmehčata, vendar ne smeta porumeneti, sicer bo juha grenka. Vmes večkrat premešamo. Dodamo belo vino in malo pokuhamo, da izhlapi. Nato dodamo olupljen in narezan krompir, jušno osnovo, posolimo in zavremo. Kuhamo 40 minut. Juho nekoliko ohladimo in zmešamo v mešalniku. Dodamo sladko smetano in juho znova segrejemo. Prelijemo jo v jušnik ali na krožnike in vložimo popečene kruhove kocke s timijanom. Kruhove kocke s timijanom naredimo tako, da dan star bel kruh narežemo na kocke. Pekač obložimo s papirjem za peko, stresemo nanj krušne kocke, jih malo posolimo in potresemo s sesekljanim svežim ali zdrobljenim suhim timijanom in nekaj minut popečemo v pečici, da postanejo hrustljave. Veliko zamisli za pripravi juh najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/juhe-vse-okuse        

Wed, 26. Jan 2022 at 16:57

120 ogledov

Okužbe sečil
Okužbe sečil delimo na enostavne in zapletene. Zaradi kratke in ravne sečnice, ki leži blizu zadnjika, ženske zbolijo do 30-krat pogosteje kot moški, najpogosteje gre za mlajše, sicer zdrave ženske. Okužbe sečil sodijo med najpogostejša vnetna obolenja. Ponavljajoča se vnetja ima kar četrtina žensk, starejših od 65 let. S starostjo pa se pogostnost vnetij sečil poveča tudi pri moških, večinoma zaradi težav s prostato. Povzročitelj vnetja je najpogosteje bakterija Escherichia colli (E. coli), ki izvira iz debelega črevesa. Pot okužbe vodi večinoma po sečnici navzgor, redkeje se vnetje razširi po krvi, limfi ali neposredno iz sosednjih organov. Vnetje sečil lahko povzročijo tudi drugi mikroorganizmi (virusi, glivice) ter kemični (citostatiki) ali fizikalni dejavniki (denimo obsevanje). Zdravi moški le redkokdaj zbolijo, saj je njihova sečnica anatomsko oddaljena od zadnjika, izločki prostate pa delujejo baktericidno (uničujejo bakterije). Med preproste okužbe uvrščamo vnetje mehurja (cistitis) in vnetje ledvice (pielonefritis) pri mlajših, zdravih ženskah. Med zapletene okužbe pa sodijo okužbe pri bolnikih s funkcionalnimi in anatomskimi okvarami sečil (motnje pretoka seča), moških, otrocih, nosečnicah, pri starejših od 65 let, bolnikih s spremljajočimi sistemskimi obolenji z zmanjšano naravno odpornostjo (npr. bolniki s sladkorno boleznijo), bolnikih z vstavljenim trajnim urinskim katetrom. Med zapletene sodijo tudi okužbe, pri katerih trajajo bolezenski znaki več kot teden dni, in ponavljajoče se okužbe sečil. Okužbe različnih delov sečil Vnetje mehurja se kaže s pogostim in pekočim uriniranjem, uriniranjem po kapljicah ter nenehnim tiščanjem na vodo. Zasledimo lahko temnejši urin neprijetnega vonja, včasih je tudi krvav. Bolniki lahko navajajo nelagodje v spodnjem delu trebuha nad sramno kostjo, telesna temperatura pa navadno ni povišana. Pri vnetju ledvic in ledvičnega meha ima poleg značilnih znakov vnetega mehurja bolnik še povišano telesno temperaturo (38 stopinj in več), mrzlico, čuti bolečino v ledvenem predelu, slabost in bruha. Vnetje sečnice ali uretritis lahko poteka brez kliničnih znakov ali pa se kaže s pekočimi bolečinami v sečnici in/ali z izcedkom. Okužbo dokažemo z brisom sečnice. Pri tovrstnih težavah moramo pomisliti tudi na okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi. V tem primeru zdravimo oba partnerja hkrati. Dolgotrajna asimptomatska okužba z nekaterimi bakterijami, denimo klamidijo, pri ženskah lahko vodi v okvaro jajcevodov in težave pri zanositvi (neplodnost, zunajmaternična nosečnost). Pri akutnem vnetju prostate ali prostatitisu pa ima bolnik povišano temperaturo, bolečine v predelu presredka, pogoste in pekoče mikcije (hoteno izločanje seča brez bolečin v normalnem curku) ter tanjši curek urina. Vnetje lahko povzroči popolno zaporo pretoka seča (retenca urina). Pri nebakterijskem vnetju prostate je potek pogosto kroničen, kaže se z nejasnimi bolečinami v presredku, z bolj ali manj izraženimi težavami pri uriniranju in ejakulaciji. Bolnik ob tem nima povišane telesne temperature, izvid urina je normalen. Ugotavljanje, zdravljenje in preprečevanje okužb Za laboratorijsko potrditev okužbe spodnjih sečil potrebujemo izvid urina (urinski listič, izvid sedimenta) ali urinokulturo z antibiogramom, s tem določimo število in vrsto bakterij ter najustreznejši antibiotik. Zelo pomembno je, da je vzorec urina oddan pravilno. Odvzeti je treba vzorec srednjega curka urina pri prvem jutranjem uriniranju, spolovilo naj bo umito, prvi curek se spusti v školjko, srednjega se odda v posodico, končni curek se zopet zavrže. Pri zapletenih okužbah sečil je potrebno opraviti tudi ultrazvočno preiskavo sečil, da izključimo morebitne motnje pretoka seča. Zastajanje seča namreč vodi v hitrejše razmnoževanje bakterij, ki lahko prehajajo v kri in vodijo v nastanek sepse. Okužbe sečil zdravimo z antibiotiki. Glede na zapletenost in mesto okužbe se predpiše najprimernejši antibiotik in trajanje zdravljenja, ki je lahko v razponu od enkratnega odmerka pa vse do treh tednov. Za preprečevanje ponavljajočih se okužb sečil se svetujejo različni ukrepi, in sicer povečan vnos tekočin, pogostejše praznjenje sečnega mehurja, pravilna uporaba toaletnega papirja, ustrezno spodnje perilo. Pitje brusničnega soka je eden najbolj znanih ukrepov za preprečevanje ponavljajočih se okužb sečil, saj številne raziskave kažejo, da plodovi ameriške brusnice vsebujejo proantocianidine, ki ovirajo vezavo škodljivih bakterij (predvsem E. coli) na tkivo v mehurju in sečnici.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Wed, 26. Jan 2022 at 16:31

143 ogledov

Pečemo iz zalog: sladice z jabolki in suhimi slivami
V tem mesecu pregledujemo zaloge v shrambi, zmrzovalniku in kleti, saj bo kar naenkrat prišla pomlad in z njo tako težko pričakovana sveža zelenjava in sadje. Do takrat pa ravnajmo gospodarno, saj lahko iz povsem preprostih domačih sestavin včasih naredimo krasne jedi, tudi sladice. Cimetovo pecivo z jabolkiSestavine (za tortni model premera 26 cm): za biskvit: 6 jajc, 150 g mletega sladkorja, 1 vrečka vaniljevega sladkorja, 4 dl polnomastnega mleka, 350 g moke, 1 vrečka pecilnega praška, 3 zvrhane žličke mletega cimeta, 5 zdrobljenih klinčkov, ščepec mletega muškatnega oreščka, naribana lupinica 1 biolimone; za nadev: 450–500 g jabolk; za posip: mleti sladkorJabolka olupimo. Približno dve tretjini jih naribamo, preostale pa narežemo na tanke krhlje.Jajca ločimo na beljake in rumenjake in beljake stepemo v trd sneg. Rumenjake penasto umešamo z mletim in vaniljevim sladkorjem, nato pa počasi dodajamo mleko in po žlicah še moko, presejano s pecilnim praškom. Dodamo cimet, klinčke, muškatni orešček, limonovo lupinico ter naribana jabolka in krhlje – nekaj jih pred tem prihranimo za na vrh kolača.V maso postopoma nežno vmešamo še sneg ter jo vlijemo v tortni model, namaščen in obložen s papirjem za peko.Pečemo pri 180 stopinjah od 45 do 55 minut. Ko se začne biskvit med peko strjevati, ga vzamemo iz pečice, obložimo z nastrganimi jabolki in krhlji, ki smo jih prihranili, in spečemo do konca. Preden pecivo ponudimo, ga potresemo z mletim sladkorjem. Torta s suhimi slivami Sestavine (za tortni model premera 22 cm): 240 g moke, 60 g jedilnega škroba. 150 g masla, 200 g suhih sliv brez koščic, 100 g orehovih jedrc, 4 jajca, 180 g sladkorja, 200 ml mleka, 4 žlice rum, 1 biolimona, ščep mletega cimeta, 1 žlička moke, 2 žlici mletega sladkorja, 1 vrečka pecilnega praška, solVsaj eno uro, preden se lotimo priprave torte, vzamemo maslo iz hladilnika in ga narežemo na koščke, da se hitreje zmehča.Slive narežemo na 3 ali 4 koščke in jih damo v skledo. Prelijemo jih s toplo vodo in dodamo rum, da se zmehčajo in razvijejo okus. Orehe grobo sesekljamo. V večji skledi z metlicami električnega mešalnika stepamo jajca skupaj s sladkorjem, cimetom in ščepcem soli, dokler zmes ne naraste in se ne naredijo mehurčki. Dodamo zmehčano maslo in še naprej mešamo, dokler ne postane zmes enotna.Zmešamo moko, škrob in pecilni prašek. Mešanico suhih sestavin dodajamo polagoma, izmenično z mlekom. Mešamo pri majhni hitrosti, dokler ne postane masa gladka. Nazadnje z lopatko primešamo malo naribane limonove lupinice.Orehe rahlo pomokamo, stresemo, da odstranimo odvečno moko in jih z lopatko vmešamo v testo. Slive ožamemo in jih približno polovico vmešamo v zmes. Zmes vlijemo v namaščen in pomokan model in jo poravnamo. Preostale slive po želji porazdelimo po površini, tako da jih rahlo potopimo v testo.Kolač pečemo v pečici, ogreti na 180 stopinj, od 40 do 45 minut, pazimo, da površina ne potemni preveč. Proti koncu peke v sredino torte zabodemo zobotrebec: če je suh, vzamemo model iz pečice, sicer pa pečemo še 5 do 10 minut in potem znova naredimo preskus z zobotrebcem.Torto vzamemo iz pečice, počakamo, da se ohladi, jo vzamemo iz modela in pustimo, da se ohladi na rešetki. Potresemo jo z mletim sladkorjem in ponudimo. Več receptov za sezonske slaščice boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/minini-cukri

Wed, 26. Jan 2022 at 16:25

129 ogledov

Kako negujemo volnene odeje
 Pomembno je, da notranjost stanovanja dovoljkrat brišemo, pometamo in sesamo, da odstranimo čim več prahu. Poleg tega večkrat peremo ali kako drugače čistimo vse tekstilije v prostorih, na primer zavese, odeje, posteljnino, preproge. Prostore tudi dovolj zračimo in z vlažilnikom, ki kaže stopnjo vlažnosti v prostoru, preverjamo, ali je zrak dovolj vlažen. Pozimi veliko časa prebijemo zaviti v udobne tople odeje, zato je v tem času še posebno pomembno, da jih dovolj negujemo. Volnene odeje smo včasih lahko prali le ročno, v novejših pralnih strojih, ki imajo poseben program za nežno pranje volne do 30 stopinj in zmanjšano centrifugiranje, pa jih lahko peremo tudi strojno. Po pranju odeje posušimo na ravni površini, ne obesimo jih, ker lahko spremenijo obliko. Sušimo jih na zračnem mestu, nikakor ne v sušilnem stroju ali, ko bo topleje, na neposrednem soncu, ker se lahko skrčijo. Če ni na etiketi navedeno drugače, odeje lahko likamo, vendar na nizki temperaturi, najbolje, ko so še rahlo vlažne, ali pa jih prelikamo tako, da nanje polagamo vlažno krpo. Volneno polnilo Odeje, prekrivala in blazine z volnenim polnilom in bombažno prevleko lahko peremo doma ročno ali v pralnem stroju pri 30 stopinjah na programu za volno, toda le, če nimajo veliko polnila. Tistih izdelkov, ki imajo več volnenega polnila, ne perite doma. Pred kakršnim koli poskusom preberite nalepko za vzdrževanje. Posteljna pregrinjala in blazine, ki so v celoti izdelane iz volne, je najbolje odnesti v kemično čistilnico, enako storite tudi z nadvložki za vzmetnice. Za izdelke, ki jih lahko operemo doma, obvezno uporabimo posebni detergent za volno. Vsak dan prezračimo Me glede na to, ali imamo volnene odeje, blazine s prevleko ali polnilom, pa je pomembno, da volnene odeje in posteljnino z volnenim polnilom vsak dan prezračimo in jo rahlo pretresemo. Tako bo iz nje izhlapela telesna vlaga, obenem pa bomo ohranili njeno mehkobo in svežino. To je še posebno pomembno za tiste volnene odeje in blazine, ki jih ne smemo prati doma, pač pa jih lahko le odnesemo v čistilnico.

Wed, 26. Jan 2022 at 16:00

149 ogledov

Korenovke in gomoljnice niso le dolgočasna hrana
Med korenovkami je nekoliko manj znan pastinakov koren, ki bi ga ob bežnem pogledu lahko zamenjali z veliko peteršiljevo korenino. Čeprav je sladkastega okusa, ga pogosteje dodajamo slanim jedem. Iz gomolja zelene lahko naredimo rosti, tradicionalno švicarsko jed. Pripravlja se iz krompirja, mi pa bomo namesto njega uporabili naribani gomolj zelene. Svežo repo pa bomo uporabili za narastek, ki se odlično poda k pečenemu puranu ali piščancu. Jajčni rezanci s pastinakom in slanino Sestavine (za 4 osebe): 400 g širokih jajčnih rezancev, 2 pastinaka, 1 žlica oljčnega olja, 1–2 vejici svežega timijana, 20 g masla, 200 g dimljene slanine, sol, sveže mleti črni poper, parmezan V višjo kozico nalijemo vodo in jo postavimo na ogenj. Ko zavre, stresemo vanjo rezance in posolimo. Skuhamo jih po navodilih na embalaži. Testenine naj bodo še čvrste na ugriz. Pazimo, da jih ne prekuhamo! Pastinak olupimo in narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na vročem oljčnem olju. Nato popečemo še slanino, narezano na trakove. Ko je slanina hrustljavo zapečena, jo vzamemo iz ponve. Kuhanim rezancem odvzamemo skodelico vode, v kateri so se kuhali, preostalo tekočino pa odlijemo. Rezance umešamo k pastinaku, dobro premešamo in po potrebi prilijemo malo prihranjene vode. Nazadnje umešamo maslo in hrustljavo slanino. Če so rezanci presuhi, prilijemo še preostalo vodo. Potresemo jih s svežimi timijanovimi lističi, sveže mletim črnim poprom in sveže naribanim parmezanom.   Rosti z zeleno in slanino Sestavine: 3 rezine hamburške slanine, košček masla, 2 žlički olja, 1 gomolj zelene, 1 žlička sveže sesekljanega peteršilja, 2 žlici naribanega parmezana, 1/2 žličke soli, 1/8 žličke sveže mletega črnega popra, ¼ žličke česna v prahu Hamburško slanino narežemo na kockice. Popečemo jih v ponvici na koščku masla, da postane hrustljava. Medtem olupimo gomolj zelene in ga naribamo. Potrebujemo jogurtov lonček naribane zelene. Pomešamo jo s sveže sesekljanim peteršiljem, naribanim parmezanom, česnom v prahu, soljo in sveže mletim črnim poprom. Dobro pomešamo, da se sestavine povežejo. Nazadnje umešamo kockice popečene hamburške slanine in zmes prestavimo v naoljeno ponvico. Z leseno žlico ali kuhalnico jo enakomerno razporedimo po ponvici. Rosti pečemo na zmernem ognju 5 minut, da se spodaj zlato obarva in postane hrustljav, po vrhu pa ostane zmehčan. Na mizo ga postavimo v ponvici ali preložimo na krožnik. Ponudimo še toplega, s kosom kruha s semeni. Rosti je tradicionalna jed iz Švice, pripravljena iz krompirja. Namesto krompirja pa lahko uporabimo tudi sladki krompir, korenje …   Narastek z repo Sestavine: 3 srednje velike repe, 25 g masla, 2 jajci, 3 žlice pšenične bele moke, 1 žlica rjavega sladkorja, ½ zavitka pecilnega praška, sol, ščep muškatnega oreščka; dodatki: 2 pesti drobno mletih krušnih drobtin, 20 g masla Repo olupimo in narežemo na kockice. Stresemo jih v kozico, prilijemo hladno vodo, posolimo in postavimo na ogenj. Ko voda zavre, kozico pokrijemo s pokrovko in repo kuhamo do mehkega, približno 10 minut. Nato jo odcedimo in malo pretlačimo s tlačilko za krompir, dodamo maslo in razžvrkljani jajci. Vse dobro premešamo. V drugo skledo presejemo moko in jo pomešamo s pecilnim praškom, rjavim sladkorjem in naribanim muškatnim oreščkom. Mešanico dodamo pretlačeni repi in dobro premešamo. Maso preložimo v plitev pekač, po vrhu pa potresemo krušne drobtine, pomešane z zmehčanim maslom. Pekač potisnemo v pečico, ogreto na 180 stopinj. Pečemo dobrih 30 minut, da se drobtine na narastku rjavo zapečejo. Narastek z repo se odlično poda k pečenemu puranu ali piščancu. Veliko receptov za jedi iz korenovk in gomoljnic boste našli tudi v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/slastno-iz-korenin  
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za prijeten popoldan