Kratka zgodba omogoča v svoji zasnovi tudi odmike od ustaljenega zapisa. Črtica gospe Marije Deželak je na primer oblikovno zasnovana nekoliko drugače, kot smo vajeni. Razdeljena je na štiri dele, vsak od njih prinaša drug zorni kot pripovedi o neki ljubezni: v prvem delu spremljamo Nejčevo življenje in njegov spomin na nekdanjo ljubezen, v drugem Gelčino življenje, v tretjem in četrtem pa se zgodba zlije v njuno skupno srečanje in slovo. Kratka zgodba ponuja zares nemalo vsebinskih in oblikovnih možnosti.

V. K.

Ljubezen se ne postara

NEJC

Vlak se je počasi bližal končni postaji. Nejc je skozi okno srednjega vagona zvedavo opazoval hiše in ulice kraja, kamor že dolgo ni stopila njegova noga. Ko je bil mlad, je bil večkrat tukaj, je pomislil. Njegov brat je v tistih časih obiskoval tukajšnjo steklarsko šolo in z mamo sta ga kdaj skupaj obiskala. Tudi z vlakom, tako kot danes. A kje je že to? Spomini …

Sinoči se je odločil, da končno gre, da jo obišče, da jo še enkrat vidi, preden… Ko je izvedel, da je zapustila domačo hišo in zaradi bolezni morala v dom, mu je bilo hudo. Ne prvič. Kolikokrat prej in mnogokrat vmes, ko je življenje neusmiljeno obračalo svoje kolesje, je njegovo srce trpelo od hrepenenja, poželenja in neizpolnjenih želja. Z leti se je vdal v svojo usodo, poskušal preboleti najlepši čas svoje mladosti, a pozabiti ni mogel. Njenih oči, njenega lepega obraza in vonja po pisanih travniških rožah ni nikdar mogel izbrisati iz svojega srca. Bila je tam, vse od tistega toplega pomladnega večera, ko sta se prvič objela in poljubila, do mrzlega dne tiste davne zime, ko mu je povedala, da je Lojze tisti, ki mu bo postala žena. Ne on! Tako so hoteli mati, sama pri tem ni imela nobene besede. Tako je dejala, ko se je poslednjič stiskala k njemu in si brisala solze, ki so ji tekle po licu. On pa je samo stal poleg nje – brez besed in brez moči, da bi kar koli rekel, da bi ji pokazal, da mu ni vseeno, da trpi, da jo ima rad, da mu krvavi srce. Nič od tega ni zmogel. Pozneje se je zavedel, da ne bi smel pustiti, da gre, boriti bi se moral zanjo. Danes bi se! je skoraj naglas izrekel besede, ki so hotele iz ust. Danes!? Ko bi lahko zavrtel čas nazaj – vse bi naredil tako, kot je želelo srce. Vse bi bilo drugače, vse bi popravil, vse nadomestil, ko bi lahko!

S težkimi koraki je izstopil na peronu in se počasi napotil proti središču mesta. Poznal je pot, bila je ista kot nekoč, le malo širša in asfaltirana in več ljudi je bilo srečati. Bil je topel pomladni dan in sonce jih je zvabilo iz stanovanj, si je mislil in stopal dalje.

Gelca! Malo ga je začelo skrbeti, kakšno bo njuno srečanje, ali ga bo vesela ali pa ji morda ne bo prav’ In kaj, če je kdo pri njej, če ima obisk. Lahko bi bil Lojze! se je skoraj ustrašil svojih misli. Pa kaj potem, če bi se srečala? Pozdravil bi ga in rekel, da je prišel obiskat Karla, soseda z zgornjega brega. Saj mu ne piše na nosu, zakaj je v resnici prišel, si je dopovedoval in se tolažil.

Poskušal se je spomniti, kdaj jo je nazadnje srečal, videl. Kar nekaj let je od takrat, avgusta je bilo, na praznik Marijinega vnebohoda. S sinovo družino je odšel k maši v sosednjo faro, kjer je bilo vsako leto romanje in se je zbralo veliko ljudi od vsepovsod. Rad je imel družbo, doma je bilo pusto in prazno, sploh odkar je pokopal svojo Nežo. Pogrešam jo, manjka mi, si je moral priznati žalostno resnico. Četudi na začetku njune zveze ni bilo tiste iskre, tistih čustev, ki so ga prevevala, kadar je bil z Gelco, je z leti njuna vez postala trdna in močna. Včasih je imel kar malce slabo vest, ker je skrivoma še vedno hrepenel po svoji prvi ljubezni, ker je ni mogel niti želel izbrisati iz svojega srca. A tako pač je življenje, so stvari in ljudje, ki jih človek mora ohraniti v sebi, v svoji duši, da lažje živi – da preživi.

Tako je Nejc razmišljal tistega majskega dne, med hojo po ozelenelem mestnem parku, na poti h Gelci – svoji mladostni neizpolnjeni želji, in toplo mu je bilo pri srcu.

GELCA

Bil je čas dopoldanskega počitka. Gelca je ležala na svoji postelji, sosednja je bila prazna. Pred tremi dnevi so Malči, njeno sostanovalko, morali pod nujno odpeljati v bolnišnico. Spet. Težave s srcem in dihanjem. Upala je na najboljše, da se bo čim prej vrnila v njuno skupno sobo. Da ne bo sama, da se bo imela s kom pogovarjati. Ali pa molčati. Ena drugi sta že tretje leto pomagali prestajati samoto med pustimi zidovi doma, kamor jo je pripeljala usoda. Da, tako je imenovala to svoje stanje, in s tem se je tolažila – da ji je tako usojeno. Vsakomur je! Enemu to, drugemu nekaj drugega, a za vse, kar lepega doživimo v življenju, moramo stotero plačati. Večna resnica, ki se je zaveš takrat, ko si star.

Vse se je začelo s tistim usodnim padcem na ledu, zadaj za domačo hišo, kjer pozimi skoraj ne posije sonce. To je bil začetek konca. Kar ves mesec je ostala v postelji, v glavi se ji je vrtelo in ko je stopila na noge, ni več zmogla ravnotežja. Telo je ni več ubogalo, ni šlo. Otroci z družinami so jo redno obiskovali, a ko so odšli, je bila spet sama s svojimi temnimi mislimi, v katerih ni bilo več veselja do življenja. Morda bi bilo drugače, a tisti večni, vsa leta zatajevani hlad, ki ga je občutila z moževe strani, pomanjkanje sočutja in njegova prezrtost, so naredili svoje.

Lojze! Nikdar mu ni bila enakovredna, tako je čutila sama, in to so vedeli drugi. Smilila se jim je, pomilovali so jo. Tudi otroci. Pa ni hotela tega, ni želela, da je tako. Rada bi bila pokončna, mogočna, trdna, odločna, a v večni moževi senci je bledela, postajala medla, otožna, upogljiva, prilagodljiva. A ni bila nesrečna, dolgo časa ne. Otroci so bili tisti, ki so jo razveseljevali, ji bili v pomoč in uteho in ji dajali ljubezen, za katero je bila prikrajšana pri možu. Ko pa so začeli zapuščati domače gnezdo in si ustvarili družine, se je njena vrednost počasi, leto za letom, manjšala, dokler ni pristala tam, od koder se ni zmogla več dvigniti. Postajala je utrujena od življenja, brezbrižna do okolice in vedno pogosteje se je je polotevala žalost … Vse dokler se nekega sivega, mračnega dne ni znašla med zidovi tega doma, v tej lepo opremljeni sobi, ki pa ji ni pomenila ničesar. O vsem tem in še o marsičem je razmišljala Gelca tistega lepega pomladnega dne.

SKUPAJ

»Obisk imate, nekdo vas čaka v sprejemnici!« ji je naznanila negovalka, ki je tiho odprla vrata. Presenetile so jo njene besede, kdo neki bi lahko bil. Počasi se je dvignila s postelje ter si s pogledom v ogledalo poravnala obleko in lase, ki so ji silili na čelo. Nataknila si je copate in se napotila po dolgem hodniku. Skozi steklena vrata je na daleč zagledala moško postavo in zazdela se ji je znana. »Jernej!«, saj ni mogoče, je s hripavim glasom izrekla njegovo ime, ko je pridrsala bližje in se prepričala, da je res on. Moški za mizo se je zdrznil in dvignil glavo. »Jernej,« že dolgo ga ni nihče tako poklical, je pomislil. Domači so mu vedno rekli Nejc, to ime mu je bilo bližje. Gledal je žensko pred seboj, in v spominu na tisto, kar je bila nekdaj, ga je zaskelelo v očeh. Pogled nanjo ga je presunil, mu segel v srce, tja notri med spomine, kjer je imela posebno mesto. Videl je žalost v njenih nekoč tako žarečih in iskrivih očeh, a še vedno je bilo v njih zaznati sledi topline in miline, vsega tistega, kar ga je nekoč grelo in osrečevalo.

Precej je shujšala, zelo se je spremenila, ga je za trenutek spreletelo. A nekaj v njej je še vedno ostalo tistega, zaradi česar je ni mogel, kljub času, ki je vmes minil, iztrgati iz svojega srca. »Ljubezen se nikoli ne postara,« je nekoč slišal besede, ki so se ga globoko dotaknile. In danes se jih je spomnil. Potrjevale so staro resnico in toplo čustvo nečesa, kar kljub letom, ki so prešla, ni pojenjalo.

Sedela sta za mizo v kotu domskega bifeja in pila vsak svojo pijačo. Gelca kavo s smetano, Nejc deci belega vina, za moč, za korajžo, in se pogovarjala. O vsem mogočem. Nejc je pripovedoval o prigodah iz svojega življenja, Gelca o svojih otrocih, vnukih, pravnukih. Čez čas sta se utrudila, zmanjkalo je besed, ni bilo več kaj reči. Dvignila sta pogled in se zazrla drug drugemu v oči. Strmela sta v tisto, kar sta imela videti: Nejc v njen razbrazdani obraz, ki ni skrival bridkosti, Gelca v njegov zasanjani pogled, v katerem je prepoznala sledi nekdanjega časa – njunih skupnih pomladi, poletij, jeseni in zime. Vsega lepega, kar je bilo nekoč med njima in kar je prekril prah spomina, ki je silil v pozabo. Nejc je končno zbral pogum in si jo upal vprašati tisto, kar mu je ves čas ležalo na duši. »Je bil Lojze dober s teboj, ti je bilo kdaj žal, da si se odločila zanj?« je končno izrekel besede, ki so Gelco zadele huje, kot si je mislil. »Lojze, dober, žal, odločila …« je slišala njegove besede in se odločala med – povedati ali zamolčati. Naj mu pove o njegovi težki roki, hladu in vsem, kar ji je prizadejal, ali naj raje molči o vsem, kar je bilo? Nejc je čutil boj, ki ga je Gelca bila v sebi, in odločil se je, da ne bo vztrajal. Svojo okorno roko je položil v njeno mehko dlan in jo rahlo pobožal. »Ni pomembno, Gelca, kako je bilo in kaj vse sva dala skozi, tukaj sva, drug ob drugem, spravljena med seboj in pred Bogom. On edini ve, kako je z nama.«

Gelca je hvaležno prikimala njegovim besedam in se zastrmela skozi okno. Nato je spregovorila: »Veš, kaj bi rada, Nejc! Da bi še enkrat tako prešerno zavriskal, kot si takrat – tisti večer na gmajni, ko smo s pesmijo na ustih verjeli v lepše čase in sanje, da se nam bodo izpolnile.« Pogledala ga je z očmi, ki so, tako se je Nejcu zdelo, za trenutek zažarele v vsem svojem sijaju. »Bom!« ji je obljubil. »Takoj, ko pridem domov, bom storil to, kar si želiš.« Imelo ga je, da bi kar tam za mizo dvignil v zrak svoj klobuk in prešerno, na ves glas izpolnil Gelci njeno srčno željo. V njej je bila potrditev, da ga tudi ona ni pozabila, da ga je nosila v svojem srcu, tam, kjer imamo shranjeno vse tisto, kar nas ohranja pri življenju.

SLOVO

»Moral bom iti, do postaje je kar dolga pot!« se je tiho poslovil Nejc in počasi vstal od mize. »Skoraj bi pozabil, prinesel sem ti sok in napolitanke,« je še hitel odpirati torbo in vzel iz nje darilno vrečko. Ni treba, ničesar ne potrebujem, je že skoraj hotela reči Gelca, vendar ni, da ga ne bi prizadela. Vzela je, kar je prinesel, in se mu zahvalila. S stiskom rok in s toplim pogledom v oči sta si zaželela vse dobro. »Mogoče se še kdaj oglasim,« je tiho dodal, Gelca je samo nemo pokimala. To je bilo vse …

Sedel je na klopci in čakal na vlak, pomirjen in zadovoljen, da je opravil. Da jo je videl in se prepričal, da ga ni pozabila. To je bilo dovolj, da bo lahko mirno živel dalje. Njegove misli je zmotil glas pevca, ki ga je bilo slišati iz zvočnika na peronu: »Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril, rad te imam, in ko bil jaz fant sem njen …« Nadaljevanje je prekinil glasen pisk vlaka, ki je prihajal izza ovinka.

Marija Deželak