Vreme Naročite se
O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč
Etnolog dr.. Bojan Knific je na temo obuval napisal monografijo Obutvena dediščina na Slovenskem, v njej z bogatim besedilom, fotografijami in upodobitvami predstavlja zgodovino obutvene dediščine na Slovenskem.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 26. november 2021 ob 14:15

Odpri galerijo

Obutev pripadnostno kostumiranih ljudi, Podkoren na Gorenjskem 1928

Zgodovina in današnje življenje Tržiča sta tesno povezana s čevljarsko tradicijo. Del obutvene dediščine hranijo tudi v Tržiškem muzeju, ustanovljenem 1964, kjer imajo najobsežnejšo zbirko predmetov iz čevljarstva na Slovenskem. Dr. Bojan Knific pa je na temo obuval napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej ob več kot 500 upodobitvah in fotografijah bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi, pregovori, pesmimi in spomini razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem. Knjigo je izdal Tržiški muzej.

Z njo je avtor tudi uresničil svojo željo iz leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v tem muzeju: da bi podrobno spoznal nekdanja obuvala in njihovo izdelovanje ter znanje prenesel folklornim skupinam. Tako je nastala knjiga, ki prinaša predvsem spoznanja kostumografom, garderoberjem, vodjem folklornih skupin in drugim, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kostumskih podob folklornih skupin. »Želel bi si,« pravi avtor, »da bi širila obzorja čevljarjem, ki se ukvarjajo z interpretiranjem obutve, kakršna se je razvijala na Slovenskem v preteklosti, in čevljarjem, ki bi na podlagi obutvene dediščine želeli razvijati sodobno obutev.«

Svet pregovorov in rekov o čevljih

Knjiga je zelo bogato zasnovana, saj vpeljuje bralca v besedni svet obutve – izrazov, ki jih uporabljamo zanjo. V njih se izraža zgodovina obuvanja in izdelovanja obuval pa tudi posebnosti obutve in okolij, v katerih so se razvili posamezni izrazi. Obuvala pa živijo tudi v našem izročilu – v številnih pregovorih, rekih in pesmih, zavita v uganke in v mnogih šegah in navadah, ki so živele med našimi predniki.

Tako na primer v njej zvemo marsikateri pregovor, rek ali frazem, kot je na primer tale: »Ni vreden, da bi mu čevlje zavezal.« »Tako so sodili o človeku,« piše Knific, »ki ni imela lepega značaja, bil je nevreden celo opravljanja ponižnih dejanj, niti priklanjanja, ki je povezano z zavezovanjem čevlja drugemu. Reklo je biblijskega izvora – v Svetem pismu lahko preberemo, da je Janez oznanjal: 'Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal.'«

Zanimiva je tudi zgodba, ki so jo pripovedovali v okolici Metlike o postolih (čevljih) in bosonogem kosmatem divjem možu, ki so ga možje lovili, a ga niso mogli ujeti. Potem pa so se domislili zvijače, in so mu poleg dobrega vina nastavili postole. Tako, so menili, jih bo obul, tedaj pa bodo planili nanj in ga ujeli. In tako se je zgodilo. Divji mož se je napil vina, potem pa ga je zamikalo, da bi si obul čevlje. Ko je bil obut, pa so planili nanj možje, in ker se je v čevljih pomikal le po polžje, so ga hitro ujeli.

V zvezi s čevlji so žive tudi vraže, tako so na primer verjeli, da kdor hoče dobiti ljubimca, mora na večer pred kresom položiti k postelji čevlje v obliki črke T in povedati izrek: »V upanju, da to noč srečam svojo ljubav, sem čevlje na T pod posteljo dal.«

  				Moški visoki čevlji z vezalkami in ženski nizki (Zilja, 1. polovica 19. stoletja)			 

Od cokel do čevljev z vezalkami

Po pregledu zgodovine obuval v svetu nam monografija odpira pogled v zgodovino obuval na Slovenskem od 17. stoletja, ko so premožni možje nosili visoke škornje, in 18. stoletju, ko so fevdalci nosili usnjene čevlje, v zgornjem delu narejene iz tkanin, pogosto prestižne in okrašene, kmečko prebivalstvo pa je bilo ob delavnikih večinoma boso, nosilo je cokle. V premožnejših družinah so ženske hodile v usnjenih škornjih in čevljih, moški pa v mehkih škornjih, ki so ji zavezovali pod koleni, in tudi čevljih.

Obutev je bila v 18. stoletju tudi del pogodb, s katerimi so se gospodarji zavezovali k plačevanju poslov. Leta 1758 je župnik v Dobovi svojemu oskrbniku dal na leto po pogodbi »par novih škornjev in dva nova spodnja dela za škornje, sukanec in plačilo za čevljarsko delo ali skupaj 5 goldinarjev«. Tudi kravar je dobil na leto med drugim par novih škornjev.

 

In potem je prišlo 19. stoletje, ko so plemiči in meščani najpogosteje nosili, piše Bojan Knific, višje ali nižje škornje, z zavihki ali brez njih, plemkinje in meščanke pa so imele večinoma lahko čevlje brez pet in podvezanke, križno povezane čevlje, vedno pogosteje pa tudi polškornje s peto. Na podeželju pa so ljudje nosili različno obutev, največ škornje, visoke in nizke čevlje ter opanke ali cokle.

                                 				Ženski čeveljci iz  Ziljske doline (ok. 1900)

Usnjeni čevlji so bili tedaj nadvse dragoceni. Kot piše Josip Stritar, je v 19. stoletju v kmečkih družinah, ki so se odločile svojega sina poslati v gimnazijo, ta dobil novo obuvalo iz kravjega usnja.

Zimski čevlji so morali imeti debele podplate, zato so vanje vlagali obrezane kose klobučevine, debele flanele ali drobno slamo. Zato da je v noge manj zeblo, pa so si jih mazali z lojem, obutev pa je morala biti tudi dovolj prostorna, saj so ponekod vanjo dajali slamo, da jim ni bilo mraz. Ljudje pa so bili na deželi še vedno pogosto bosi, otroci celo za praznike.

V drugi polovici 19. stoletja so skoraj po vsej Sloveniji, razen v Istri, piše Knific, nosili visoke čevlje z vezalkami, priljubljeni so bili tako pri moških kot pri ženskah. Poleg njih so se začeli uveljavljati tudi nizki čevlji. Obutev so izdelovali čevljarji, proti koncu 19. stoletja pa je delovalo vse več manjših ali večjih čevljarskih obratov ali tovarn.

Od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja so imeli delavci navadno dva para zimske in dva para letne obutve, snežke za zimo, poleti pa pogosto tudi že sandale, le otroci so bili še vedno pogosto bosi. Na kmetih so nosili nove visoke in nizke čevlje, nosili so jih za praznične priložnosti, za vsakdanjo rabo pa so jim še vedno rabile cokle, ki so lahko imele zgornji del usnjen in so bile, če je bilo treba, tudi prilagojene za delo zunaj.

V vsaki od slovenskih pokrajin pa so bile v uporabi obuval in nošenju razlike, te slikovito opisuje Bojan Knific in jim dodaja razna pričevanja in druge zanimive utrinke iz tedanjih časov.

V čevljih so hodili v šolo le bogati. Marjeta Zigmund, rojena 1911, se je spominjala: »Leta 1945 je bilo pri hiši šest otrok. Enih dobrih čevljev ni bilo pri hiši. Za vseh šest otrok sem naredila visoke copate. Uporabila sem stare italijanske odeje, suknjiče in hlače. /…/ Za podplate sem dala svinjsko kožo. Spredla sem laneno nit, da sem jih sešila.« (Iz monografije Obutvena dediščina na Slovenskem)

 

V delu monografije so predstavljena posamična obuvala, ki so jih nosili prebivalci na Slovenskem – opanke, cokle, škornji in čevlji, copate – po materialu, obliki, načinu izdelave, kako so se spreminjala v zgodovini, kako so jih nosili v mestih in na deželi pa tudi, kakšne so posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev. Poseben del je namenjen obuvalom, ki so del pripadnostnega kostumiranja ali narodnih noš, kot se je začelo razvijati sredi 19. stoletja. Ta del knjige bo skupaj z bogatim slikovnim gradivom še posebno v pomoč folklornim skupinam pri oblikovanju čevljev za kostume nastopajočih. Izjemno bogata in dragocena knjiga, ki ponuja vpogled v našo obutveno dediščino z različnih zornih kotov.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 5. Aug 2022 at 15:39

269 ogledov

Dobra domača slivova marmelada
Sestavine: 1 kg sladkih sočnih sliv, 500 g sladkorja, sok in lupinica 1 limone Slivovo marmelado pripravimo tako, da slive dobro operemo pod tekočo vodo in jim odstranimo koščice. Narežemo jih na koščke. Ko odstranimo koščice, jih natehtamo, da dobimo kilogram sliv. Damo jih v ponev ter dodamo sladkor in limonov sok, nato pa kuhamo na šibkem ognju. Občasno premešamo, da se marmelada ne prime dna. Nadaljujemo s kuhanjem, dokler se marmelada dobro ne zgosti, to se zgodi približno v eni uri. Ali je marmelada dovolj gosta, preverimo takole: žličko marmelade nalijemo na krožnik in pustimo, da se ohladi. Krožnik nagnemo, in če ostane marmelada čvrsta in se na razliva, je pripravljena za polnjenje, sicer jo kuhamo še nekaj minut in nato znova preverimo njeno gostoto. Še vrelo marmelado vlijemo v sterilizirane kozarce in jih zapremo s pokrovom. Kozarce še vroče obrnemo na krpo in pustimo, da se ohladijo, saj tako v njih nastane vakuum in se shranek ne bo kvaril. Slivovo marmelado porabimo v 3 mesecih. Ko je kozarec odprt, ga hranimo v hladilniku in porabimo največ v 3 do 4 dneh. Lahko jo obogatimo z žlico cimeta v prahu, ki ga dodamo zadnjih 5 minut kuhanja.

Fri, 5. Aug 2022 at 15:32

229 ogledov

Kratka zgodba za večerno branje
Nikoli se ne naveličam prebirati kratkih zgodb pisatelja Bojana Bizjaka; tega, kako v njegovi pripovedi naenkrat vzniknejo podobe ali spomini ter postanejo tako živi, da v trenutku zajamejo vso našo pozornost. Zanimivo je, da je v bistvu sama zgodba vedno precej statična, toda spomini, ki privrejo iz pripovedovalčevega premišljevanja, so tako močni, da bralca vedno prevzamejo. Poglejte, kako se to zgodi v kratki prozi s preprostim naslovom Borovnice – kako se splete pretanjena mreža prizorov in spomina na dekle v nekem poletju. V. K. Borovnice Že nekaj časa si zamišljam, kako bom spet šel v Srobotno dolino. Preganjajo me te misli in me delajo nemirnega, toliko da ne zmorem prebrati časopisa, ki mi šelesti med prsti, ko skušam ujeti naslove in motno vidim slike. Ugotavljam, da ni pravzaprav nič tako zelo novega, razen, hja … Britanija izstopa iz Evropske unije. Politika povzroča glavobole, pomislim in odložim časopis na poličko. Nekaj časa kar čakam, da me pokliče Jože. Domenjena sva, da greva pogledat za nov avto. On se ne razume na te stvari, on je bolj doma v matematiki. Čudno, pa bi mu morala tehnika biti domača, če pa vse življenje računa in računa. Smešno, res. No ja, na računovodske izračune se pa spozna, to pa. Pa na likerje se spozna, to pa res. Kaj vse nameša, kaj vse. Sam leta na travnike in v gozd in nabira zelišča, sam pripravlja žganje. Kadar koli gre tod mimo, se ustavi, da greva skupaj v gozd. Zdaj ko sem vdovec, zdaj mi je njegova družba še kako potrebna. Na vasi veljam za čudaka, ker sem ostal zvest kosi in redim še dve kozi pa prašička si vzredim. Vsi imajo že mobilne telefone, internet, jaz pa sem ostal pri starih stvareh, naročen sem na dva časopisa, kar jezi poštarja, ker mora vsak dan sem gor, tudi pozimi … Telefon je še pri hiši, ker ga je hotel imeti oče. In kako je mama jokala, ko se je prvič po telefonu pogovarjala s sestro v Ameriki! To sliko večkrat vidim. Mama, sklonjena nad poličko v veži, drži slušalko in se krči, stresa in v joku govori sestri, ki je ni videla že dvajset let, zdaj pa jo je slišala. Z zavihki rute si je brisala solze, ki so umazale črno slušalko. Ah, ja! zavzdihnem v jutro. Sin in hčerka me hočeta zvleči nazaj v mesto, o ne, ne … Dokler lahko pripravim s koso dovolj sena za dve kozi, ki se tako paseta do snega, ne grem iz te kraljevine, ne. Kaj pa je teh sedemdeset let, nič. Moj oče jih je imel osemindevetdeset, ko je umrl, mama pa leto manj, no … Trden rod smo bili, trden. Kako velika kmetija je bila včasih. Dva konja smo imeli, štiri krave, gozda, o moj bog, me lomi v zamišlijo, ki me pretresa v takih praznih jutrih. Vstanem in stopam po izbi. Ogledujem si slike na stenah, trije bratje, dve sestri in jaz, na sredini pa poročna slika mame in očeta. Okvirji so stari, skorajda že črni, črvivi najbrž. Robovi slik rumenijo, se gubajo. Na stari peči v kotu je kup časopisov, ki čaka na zimsko kurjenje. Za trenutek vidim našo mamo, kako smrči za pečjo in ji ruta zleze daleč na čelo. V naročju ima prepletene prste, ki oklepajo star molitvenik, na klopi so nalomljena očala, malo naprej sedi debel maček. Oče je raje sedel v starem naslanjaču in čakal, da bodo večerna poročila na televiziji. Samo za poročila je odprl televizor, zaukazal tišino in potem je televizor spet utihnil. Bolj ko sem mu govoril, da je za aparat bolje, da dela nekaj ur na dan, bolj je trdil, da se vsaka stvar »znuca, če se jo nuca«. Že to, da sta si kupila televizor, je bil velik napredek. No, pa sem jaz sam tak, me obide. Ko sem se preselil, sem začel čutiti neki drugi čas. Obsedlo me je. Začel sem iskati izgubljeni čas. Nobena novotarija me ni navdušila. V mestu sem imel vse, še na internet sem se navadil pred desetimi leti, zdaj pa hočem vse po starem, vse. Nenadoma se spomnim, da bi v zgornji sobi še morali biti stari zvezki iz srednje šole. Zadnji sem ostajal na kmetiji … Mislil sem, da bom kmet, pa sem hodil v srednjo šolo in potem sem ob delu dokončal še fakulteto, no … Tisti zvezki in črni dnevnik iz tretjega in četrtega letnika. Saj se spomnim, da sem ga še pred leti prebiral in sem ga spravil med ostale stvari, ko sem pospravljal po sobi, kjer sem se včasih učil. Vse drugo sem že zmetal in skuril v peči. Knjige sem preselil v mesto na suho, zvezki so pa ostali, zgoraj v tisti stari omari, ki jo je mama kot doto prinesla k hiši. Lepa omara, iz češnjevine je, lepo rezljana. Nekaj časa sem razmišljal, da bi jo dal renovirati. No, morda pa to jesen, morda. No, pa grem pogledat, kaj je še v tisti omari, se odločim. Še prej kar z daljnogledom pogledam gor pod gozd, če sta kozi še tam. Sta. Pes leži v senci in samo malo privzdigne glavo. On že ve, da se za zdaj še ne bova odpravila v gozd. Aha, tu je moj srednješolski dnevnik. Ovoham ga. Diši po plesni. Kje je zapis o Darinki, kje, me nenadoma zaobide davna tresavica. Listam in listam in najdem. Saj ne morem zgrešiti. Tisti zapis je označen z odtisom mojih prstov – umazani so bili od borovnic. Nabirala sva borovnice, jih jedla in … Kar z umazanimi prsti sem pohitel gor v sobo, da bi zapisal, kar se mi je zgodilo. In najdem strani. Zgoraj je že viden temen vijoličast madež, ki je prehajal v črnino, moj dijaški odtis. Pa berem: Danes sem šel v Srobotno dolino, da bi nabral borovnic za prodajo. Mislil sem, da bom globoko v gozdu sam. Tam sem naletel na Darinko, mladinko iz vasi, ki je tajnica naše mladinske organizacije. Leto dni je starejša od mene in bo šla na jesen v Ljubljano na univerzo. Baje bo študirala za veterinarko, tako se govori. Meni je srce ponorelo, ko sem jo videl. Tresel sem se. Na sestankih sem vedno gledal samo njo, kako ponosno sedi za mizo in udarja s svinčnikom po papirjih. Všeč mi je, to si upam zapisati. Že večkrat sem fantaziral, kaj bi lahko počela, če bi se znašla sama. In usoda je hotela, da sva se srečala v tisti dolgi gozdni dolini, kjer so pred leti na veliko sekali in so zdaj tam dobra rastišča za borovnice. Res da je uro hoje, še malo več, ampak bera pa je tam, je. In tako jo srečam z veliko pločevinasto kanglo, že na pol polno borovnic. Sedla sva na pozabljen hlod. Dolgo sva govorila o moji šoli, o delovni akciji, ki smo jo mladinci načrtovali, pa o ceni borovnic dol v mestu in na ljubljanski tržnici. Vzela je pest borovnic in mi jih ponudila. Takrat sem začutil njeno roko na mojih ustnicah. Dolgo je tako držala roko, jaz pa sem jo kar poljubil. Bedasto sem zagorel. Odložila je kanglo in se mi nasmihala. Pograbila me je in me zvalila v praprot. Obležala sva. Noro me je začela poljubljati in grabiti po meni. Nisem vedel, kaj bi počel. Vsa prejšnja fantazija me je zapustila. Potem se je ustavila in me vprašala, ali sem se že s katero poljubljal. Pa sem ji priznal, da ne, kar je bilo res. Rekla mi je, da me bo naučila poljubljanja po filmsko. In sva vadila in vadila …. Sprašujem se, kaj je zdaj to med nama. Ni mi jasno, kaj se plete med nama. Ne vem, če bom še lahko spal, ne vem. Ko sva se razšla, mi je obljubila, da se bova že še zmenila, kje in kdaj se dobiva. O, če bo to res! Vem pa, da pri njej nimam realnih šans, ker ima dosti osvajalcev. Darinka, hvala ti za vse tiste poljube. Zaprem zvezek, le palec pustim vmes. Darinka, zdaj je že stara, spodaj v mestu. Njen mož je bolehen, hčerki pa poročeni v Ljubljani. Po tistem mi je dala vedeti, da je bila to samo nedolžna igra, jaz pa sem vztrajal in ob večerih, ko sem bil doma, kajti čez teden sem bil v internatu v Ljubljani, sem lazil mimo njihove domačije, da bi jo videl. Na mladinskem sestanku se mi je samo na kratko nasmehnila in se predala papirjem. Po tretjem sestanku v tisti zimi je šla v gostilno s starejšim mladincem, ki je delal na žagi in je imel že svoj denar … Veljala je za najbolj živo punco v vasi in razvedelo se je, da rada uči mlajše mladince, kako se prav poljublja … Ja, ja, tiste borovnice … me spreleti spomin in pokimam. Potem se spomnim maminih žilavih rok, ki so drsele čez majhne zelene grmiče in spretno nabirale borovnice. Takrat sem bil še majhen, ko sem z njo hodil tja v temačne grape, pa gor na senožeti in še višje, kjer so rasle najlepše borovnice. Vedno sva šla zgodaj zjutraj. S seboj sva vzela malico, kruh in sir pa bezgovec. Tam, okrog pet let mi je bilo, malo pred šolo. Njene roke so postajale vse bolj črne in vijoličaste. Kako se spomnim tistih rok … Doma je borovnice skrbno prebirala in pretresala, nekaj jih je posušila, nekaj pa pripravila za prodajo. Jaz sem bil slab nabiralec, raje sem stikal po gozdu in si pel. Menda iz strahu. Mama je vedno najprej s palico potolkla po tleh in odrivala grmičje. Kar naprej me je svarila pred kačami, ki se rade skrivajo med borovnicami, če je vroč in soparen dan. Pa se jih nisem bal, takrat še ne. Danes sem boječ, zato ne grem čez travnike in ob grmovju, pa klopov se bojim, ja. Odložim zvezek nazaj na kup v omari, kjer je še album s starimi fotografijami, moja birma … Matura … Vojak … Srem, mraz, kuhano žganje, konji in mesečina nad ravnino … Spodaj brlizgne telefon. Zavzdihnem in zaprem škripava vrata stare omare. Kihnem. Popravim si vegasta očala in grem dol. Pogledam na stensko uro. Ja, najbrž kliče Jože. Odložim slušalko. Prikimam si. Prav prav, pa greva s starim terencem v Srobotno dolino pogledat za borovnicami, avto naj čaka do septembra. Pa bom šel tja, se mi razleze nasmeh. Bojan Bizjak 

Fri, 5. Aug 2022 at 15:06

227 ogledov

Ko piči osa ali čebela
Ose in čebele človeka sicer ne napadajo, a kaj hitro se lahko zgodi, da pičijo povsem po nesreči in zato je dobro vedeti, kaj moramo ob tem neljubem dogodku storiti. Katera žuželka nas je sploh pičila? Pomembno je, da ugotovimo, katera žuželka nas je sploh pičila. Čebela ob piku umre, saj njeno želo po piku ostane v koži, osa pa preživi, po piku lahko želo izvleče in piči večkrat zapored, tudi isto žrtev. Čebela žela ne more izvleči, to ostane na mestu vboda in ga je treba previdno in čim prej odstraniti. Čebelje želo ima namreč pritrjen mešiček s strupom, ki se sprosti v dveh do treh minutah. S hitro odstranitvijo tako preprečimo sprostitev strupa in ublažimo posledice. Želo prepoznamo kot drobno črno točko, priporočljivo je, da ga odstranimo s pinceto, lahko si pomagamo tudi s plastično kartico, denimo z osebno izkaznico ali bolj topim rezilom noža. Po piku začnemo čim prej hladiti vbodno mesto, saj s tem zmanjšamo vnetni odziv in upočasnimo prodiranje strupa v krvni obtok. Nekateri strupi naj bi bili tudi termolabilni, torej občutljivi na temperaturo, in s hlajenjem jih je včasih mogoče inaktivirati. Po hlajenju pa mesto vboda še razkužimo. Če pri roki nimamo razkužila, rano vsaj očistimo z vodo in milom. Če smo alergični na pik Čebele in ose imajo različen strup, tako da alergija na enega ne pomeni nujno alergije tudi na drugega. Alergiki so po piku v nevarnosti, da doživijo anafilaktični šok, kar je najhujša posledica pika, saj se lahko konča s smrtjo. Pri osebah z znano alergijo na pik čebele ali ose je treba ob morebitnem piku ukrepati nemudoma in poklicati nujno medicinsko pomoč na številko 112. Pomaga lahko tudi dovolj hitro vbrizganje adrenalina v mišico z adrenalinskim avtoinjektorjem, ki ga posamezniki, ki vedo za svojo alergijo, navadno nosijo s seboj. Anafilaksija je namreč huda reakcija, ki ogroža življenje. Navadno opazimo spremembe v nekaj sekundah ali minutah po stiku z alergenom, redko pa se simptomi pojavijo tudi po pol ure in več. Z zgodnjo prepoznavo pogostih simptomov lahko bolniku rešimo življenje. Kažejo se lahko kot težave z dihanjem, slabost, bruhanje, driska, vrtoglavica, šibek in hiter srčni utrip, nenaden padec krvnega tlaka. Včasih pa poteka anafilaksija nepredvidljivo, bolnik lahko na primer izgubi zavest takoj po piku žuželke.  Piki os in čebel pa se prav tako lahko izkažejo za zelo nevarne, če je mesto njihovega vboda v grlu ali na jeziku, četudi nismo alergični nanje. To se zgodi, kadar žuželko zaradi premajhne previdnosti zaužijemo s pijačo ali hrano. Tudi tedaj je treba nemudoma poiskati zdravniško pomoč, saj lahko pride do dihalne stiske. Nevarni so tudi piki v oko ali nos. Po piku pa se lahko rana tudi okuži, to je posledica onesnaženega žela žuželke, lahko pa okužbo povzročimo sami s praskanjem in poškodbo kože na mestu vboda. Lokalno reakcijo, kot je rdečina, oteklina, srbež, bolečina, lahko zdravimo z mazili s protivnetnim učinkom, s tabletami proti srbežu. V primeru vročine, obsežnejše lokalne reakcije, poslabšanja pa je potreben pregled pri zdravniku. Kako se zaščitimo Kadar opazimo, da je v naravi veliko os in čebel, je priporočljivo, da se držimo nekaj varnostnih ukrepov. Hrana in pijača naj bosta čim bolj pokriti. Če je os ali čebel veliko, se je uživanju hrane na prostem bolje ogniti, zlasti če smo alergični na pik. Privlačijo jih tudi oblačila živih barv ter močni parfumi. Če so oblačila ohlapna, obstaja nevarnost, da zlezejo med oblačila in kožo. Ne zadržujte se preblizu cvetličnih grmov in vrtov, po travi ne hodite bosi, če je le mogoče, zunaj ne uživajte sladke hrane in pijače ali si po njihovem zaužitju umijte roke in usta. Če osa ali čebela prileti do vas, ne mahajte z rokami in ne zganjajte hrupa, temveč ostanite mirni in tihi. Sami tudi nikar ne odstranjujte gnezd os ali divjih čebel, ampak to delo prepustite strokovnjakom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Thu, 4. Aug 2022 at 11:18

337 ogledov

Slane pite
Pito s tunino in rikoto popestrimo z dišavnicami z vrta. Sveža in lahka bučkina pita brez smetane pa je okusna lažja različica klasične slane pite, primerna še posebno, če si želite omejiti maščobe. Obe lahko ponudimo kot toplo glavno jed, vendar sta tudi odličen hladen prigrizek. Slana pita s tuno in rikoto Sestavine: 1 zavitek listnatega testa, 500 g rikote, 150 g tunine iz konzerve v slanici, 1 jajce, 30 g naribanega parmezana, sol in poper po okusu, dišavnice (drobnjak, žajbelj in peteršilj) V manjšem mešalniku sesekljamo dišavnice, nato dodamo tunino in rikoto ter znova za nekaj sekund mešamo v mešalniku, dokler ne nastane kremasta zmes. To zmes iz rikote in tunine začinimo s soljo in poprom ter dodamo 1 jajce in naribani parmezan. Listnato testo razvaljamo in položimo na okrogel pekač na papir za peko, tako da sežejo robovi testa do roba pekača. Na testo razporedimo nadev in ga poravnamo z lopatko, robove zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo pri 180 stopinjah od 30 do 35 minut, dokler ne postane testo zlato rjavo in nekoliko ne naraste. Bučkina pita brez smetane Sestavine: za testo: 300 g moke (pirine ali polnozrnate), 110 ml sončničnega olja, 110 ml vode, 6 g soli, 3 g suhega pivskega kvasa; za nadev: 400 g bučk, 170 ml grškega jogurta, 100 ml beljakov (približno 2 jajci), 50 g parmezana (po želji), 1 strok česna, peteršilj, metini lističi, sol, poper, oljčno olje Najprej pripravimo testo. V skledo presejemo moko s kvasom, dodamo olje, vodo in sol. Dobro ugnetemo, oblikujemo v kroglo, skledo pokrijemo s folijo za ohranjanje svežine in pustimo počivati ​​na toplem 30 minut. Bučke dobro operemo in odrežemo konce. Dobro jih osušimo in narežemo na kolesca. V ponev vlijemo oljčno olje in pražimo česen 2 minuti. Dodamo bučke, posolimo in popopramo po okusu ter pražimo 10 minut. Pustimo, da se ohladijo. V skledo vlijemo jogurt in beljaka, dobro stepamo z vilicami, da postane zmes enotna. Dodamo nariban parmezan, sesekljan peteršilj in na drobno narezane lističe mete, posolimo in popopramo. Dobro premešamo z vilicami. Odvzamemo dve tretjini testa in tretjino z valjarjem razvaljamo v okrogel list, po potrebi podlago pomokamo. Položimo ga v okrogel pekač (ali nizek model za torte) premera 24 cm, obložen s papirjem za peko. Popražene bučke razporedimo po testu in jih lepo poravnamo. Nato jih prelijemo z mešanico jogurta, beljakov in sira. Površino pite znova poravnamo. Preostalo testo razvaljamo in ga z nazobčanim kolescem narežemo na ne pretanke trakove ter z njimi okrasimo pito, tako da jih položimo navzkrižno. Robove pite dobro zapognemo nekoliko navznoter. Pečemo jo v pečici, ogreti na 180 stopinj, približno 40 minut, dokler ne postane po vrhu zlati rumena. Najboljša je, ko je še nekoliko mlačna.

Thu, 4. Aug 2022 at 10:44

239 ogledov

Na jedilniku so lisičke!
Pripravljamo jih lahko na različne načine, preprosto dušimo, v rižotah, juhah ali jih posušimo in uporabimo kot začimbo. Z rezanci pa so posebna kombinacija, odlična okusna in preprosta jed. Široki rezanci z lisičkami Sestavine: 350 g širokih jajčnih rezancev; za omako z lisičkami: 500 g lisičk, ekstra deviško oljčno olje, 1 strok česna, sol, 50 g masla, peteršilj Z nožem zelo previdno odstranimo z lisičk ostanke zemlje in listje. Na hitro jih operemo pod tekočo vodo in s prsti odstranimo še zadnje nečistoče. Čim manj jih močimo, da ne izgubijo značilnega okusa. Narežemo jih na ne pretanke rezine. Preden jih damo v ponev, nekaj lisičk skupaj stisnemo v dlani, da se iz njih izloči odvečna voda. Tekočino, ki se izloči, dodamo vodi za kuhanje testenin. V večjo ponev vlijemo malo olja in dodamo strok nasekljanega česna ter na vroče olje stresemo lisičke. Pražimo jih vsaj 15 minut ali dokler voda iz njih ne izhlapi. Potem jih posolimo in odstavimo z ognja. Rezance kuhamo v veliko vroče slane vode. Medtem operemo in nasekljamo svež peteršilj. Ko so rezanci skuhani na zob, jih odcedimo in skupaj z maslom dodamo k lisičkam. Vse skupaj v ponvi na ognju dobro premešamo. Potresemo s peteršiljem in postrežemo vroče.  Lahka različica: namesto masla lahko uporabimo ekstra deviško oljčno olje.   Zrezki z lisičkami Sestavine: 600 g lisičk, 100 g masla, 4 jajca, 2 večji čebuli, limonov sok, 1 žlica sesekljanega peteršilja, 1 večji krompir, malo moke, drobtine, 100 g mehkega kruha, sol, poper Gobe očistimo in narežemo na drobne lističe. Zatem jih z na drobno narezano čebulo in peteršiljem dušimo, dokler voda ne izhlapi. Kruh namočimo v vodi, ga dobro iztisnemo in dodamo dušenim gobam. Gobe odstavimo z ognja, dodamo naribani krompir, premešamo in ohladimo. Ohlajenim primešamo dve jajci, sol, poper in toliko drobtin, da lahko zgnetemo čvrsto maso, iz katere oblikujemo zrezke. Zrezke nato povaljamo v moki, jajcu in drobtinah, jih damo na vroče maslo in ocvremo, dokler ne postanejo zlato rumeni. Tik preden jih ponudimo, jih pokapamo z limonovim sokom.  

Tue, 2. Aug 2022 at 13:24

217 ogledov

Glavobol
Poznamo več kot 200 različnih vrst glavobolov. Kaj povzroča večino glavobolov, ni povsem jasno, vzrok je znan pri le okoli 10 odstotkih glavobolov. Glavobol večinoma ne ogroža našega življenja, zelo redko pa je lahko znak resnega bolezenskega stanja. Zato je pomembno vedeti, kdaj je zaradi njega čim prej treba obiskati zdravnika. Glavobola ne moreta povzročati možgansko tkivo in lobanja, ker nimata živcev za zaznavanje bolečine. Bolečino lahko zaznavajo krvne žilice v glavi in vratu, prav tako tkivo, ki obkroža možgane, in nekateri večji živci, ki izvirajo iz možganov. Bolečino lahko zaznavajo tudi skalp, sinusi, zobje, mišice in sklepi v vratu. Najpogostejša tenzijski glavobol in migrena Tenzijski glavobol je najpogostejša oblika glavobola, to je večinoma blažja oblika, ki se pojavlja občasno. Značilna je topa ali stiskajoča bolečina na obeh straneh glave, navadno traja od 20 minut do dve uri. Lahko ga spremlja tudi bolečina v ramenih ali vratu. Fizična dejavnost ne poslabša glavobola. Sprožijo ga lahko izčrpanost, stres ali težave z vratom in čeljustjo. Večino tenzijskih glavobolov uspešno blažijo protibolečinska sredstva, ki so na voljo brez recepta, denimo paracetamol in nesteroidni antirevmatiki (NSAID). Ob močnejših oblikah lahko zdravnik predpiše močnejše protibolečinsko sredstvo. Nekaterim pomagajo tudi oblaganje z grelnimi ali hladilnimi blazinicami, počitek, hrana in razne tehnike sproščanja. Pri migrenskem glavobolu je bolečina zelo intenzivna, utripajoča ali razbijajoča. Pogosto se pojavi zvečer ali med spanjem, največkrat jo čutimo le na eni strani glave, spremljajo jo lahko slabost, bruhanje, izcedek iz nosu in solzenje oči. Nekateri začutijo prej dodatne simptome, kot so izčrpanost, depresija, šibkost, razdražljivost ali nemir. Pri okoli 20 odstotkih se začne migrena z nevrološkim simptomom, tako imenovano avro. Čeprav se migrena lahko pojavi brez opozorila, pa jo lahko sprožijo spremembe vremena, pomanjkanje spanja, izčrpanost, stres, močna ali utripajoča svetloba, glasni zvoki in močne vonjave, izpuščanje obrokov, alkohol, predvsem vino, čokolada, nitrati, konzervirano meso ali ribe, starani sir in pomanjkanje ali presežek kofeina. Migrenski glavobol traja od 4 do celo 72 ur, poslabša ga telesna dejavnost. Na koncu migrenskega napada je bolnik utrujen, nezbran, razdražljiv, redki pa občutijo olajšanje. Ker so bolečine zelo hude, je zelo pomembno, da se čim prej vzame protibolečinsko sredstvo. Med terapijami, ki so dosegljive brez recepta, so učinkoviti nesteroidni antirevmatiki, še posebno v kombinaciji s kofeinom, močnejša sredstva proti bolečinam, zdravila proti slabosti pa lahko predpiše osebni zdravnik. Pri ljudeh, ki imajo pogoste in hude migrenske napade, lahko zdravnik predpiše tudi preventivno terapijo, kot so zaviralci beta, antidepresivi in antiepileptiki, ali bolnika napoti na pregled k specialistu nevrologu. Kdaj k zdravniku Pomembno je, da upoštevamo načela zdravega življenjskega sloga, se zdravo prehranjujemo in ne izpuščamo obrokov, dovolj pijemo ter da se izogibamo hrani, ki nam sproži glavobol. Priporočljivo je, da dovolj spimo in se naučimo živeti s stresom, da prepoznamo, kaj nas sprošča in razveseljuje. Pri migrenskem napadu je zelo pomembno, da čim prej vzamemo protibolečinsko sredstvo. Le redko pa je glavobol lahko posledica zelo resnega bolezenskega stanja, kot so možganske krvavitve, okužbe, rakave bolezni, možgansko-žilni dogodki in drugo. Takrat je potrebna čimprejšnja zdravniška pomoč. Zdravnika je torej treba obiskati pri glavobolu, ki se začne prvič pojavljati šele po 50. letu starosti, pri glavobolu, ki se pojavi nenadno, se hitro stopnjuje, nas ponoči zbuja ali če ga doživljamo kot najhujši glavobol v svojem življenju. Pregled je nujen pri glavobolu, ki nastane po hujšem udarcu v glavo, pri glavobolu, ki ga spremljajo vročina, otrdel vrat, zmedenost, motnje zavesti in spomina, nevrološki simptomi (motnje vida, nerazumljiv govor, otrplost ipd.). Pregled pri zdravniku zahteva tudi glavobol, ki postane hujši pri kašljanju ali premikanju oziroma če bolečina enakomerno narašča, glavobol, ki ga spremljata bolečina in občutljivost okoli senc, glavobol, ki onemogoča normalne dnevne dejavnosti, glavobol pri osebah z onkološkim obolenjem ali oslabljenim imunskim sistemom ter glavobol, ki se pojavi med nosečnostjo.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine
Teme
Bojan Knific obutvena dediščina obutev na Slovenskem

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč