Vreme Naročite se
O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč
Etnolog dr.. Bojan Knific je na temo obuval napisal monografijo Obutvena dediščina na Slovenskem, v njej z bogatim besedilom, fotografijami in upodobitvami predstavlja zgodovino obutvene dediščine na Slovenskem.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 26. november 2021 ob 14:15

Odpri galerijo

Obutev pripadnostno kostumiranih ljudi, Podkoren na Gorenjskem 1928

Zgodovina in današnje življenje Tržiča sta tesno povezana s čevljarsko tradicijo. Del obutvene dediščine hranijo tudi v Tržiškem muzeju, ustanovljenem 1964, kjer imajo najobsežnejšo zbirko predmetov iz čevljarstva na Slovenskem. Dr. Bojan Knific pa je na temo obuval napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej ob več kot 500 upodobitvah in fotografijah bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi, pregovori, pesmimi in spomini razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem. Knjigo je izdal Tržiški muzej.

Z njo je avtor tudi uresničil svojo željo iz leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v tem muzeju: da bi podrobno spoznal nekdanja obuvala in njihovo izdelovanje ter znanje prenesel folklornim skupinam. Tako je nastala knjiga, ki prinaša predvsem spoznanja kostumografom, garderoberjem, vodjem folklornih skupin in drugim, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kostumskih podob folklornih skupin. »Želel bi si,« pravi avtor, »da bi širila obzorja čevljarjem, ki se ukvarjajo z interpretiranjem obutve, kakršna se je razvijala na Slovenskem v preteklosti, in čevljarjem, ki bi na podlagi obutvene dediščine želeli razvijati sodobno obutev.«

Svet pregovorov in rekov o čevljih

Knjiga je zelo bogato zasnovana, saj vpeljuje bralca v besedni svet obutve – izrazov, ki jih uporabljamo zanjo. V njih se izraža zgodovina obuvanja in izdelovanja obuval pa tudi posebnosti obutve in okolij, v katerih so se razvili posamezni izrazi. Obuvala pa živijo tudi v našem izročilu – v številnih pregovorih, rekih in pesmih, zavita v uganke in v mnogih šegah in navadah, ki so živele med našimi predniki.

Tako na primer v njej zvemo marsikateri pregovor, rek ali frazem, kot je na primer tale: »Ni vreden, da bi mu čevlje zavezal.« »Tako so sodili o človeku,« piše Knific, »ki ni imela lepega značaja, bil je nevreden celo opravljanja ponižnih dejanj, niti priklanjanja, ki je povezano z zavezovanjem čevlja drugemu. Reklo je biblijskega izvora – v Svetem pismu lahko preberemo, da je Janez oznanjal: 'Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal.'«

Zanimiva je tudi zgodba, ki so jo pripovedovali v okolici Metlike o postolih (čevljih) in bosonogem kosmatem divjem možu, ki so ga možje lovili, a ga niso mogli ujeti. Potem pa so se domislili zvijače, in so mu poleg dobrega vina nastavili postole. Tako, so menili, jih bo obul, tedaj pa bodo planili nanj in ga ujeli. In tako se je zgodilo. Divji mož se je napil vina, potem pa ga je zamikalo, da bi si obul čevlje. Ko je bil obut, pa so planili nanj možje, in ker se je v čevljih pomikal le po polžje, so ga hitro ujeli.

V zvezi s čevlji so žive tudi vraže, tako so na primer verjeli, da kdor hoče dobiti ljubimca, mora na večer pred kresom položiti k postelji čevlje v obliki črke T in povedati izrek: »V upanju, da to noč srečam svojo ljubav, sem čevlje na T pod posteljo dal.«

  				Moški visoki čevlji z vezalkami in ženski nizki (Zilja, 1. polovica 19. stoletja)			 

Od cokel do čevljev z vezalkami

Po pregledu zgodovine obuval v svetu nam monografija odpira pogled v zgodovino obuval na Slovenskem od 17. stoletja, ko so premožni možje nosili visoke škornje, in 18. stoletju, ko so fevdalci nosili usnjene čevlje, v zgornjem delu narejene iz tkanin, pogosto prestižne in okrašene, kmečko prebivalstvo pa je bilo ob delavnikih večinoma boso, nosilo je cokle. V premožnejših družinah so ženske hodile v usnjenih škornjih in čevljih, moški pa v mehkih škornjih, ki so ji zavezovali pod koleni, in tudi čevljih.

Obutev je bila v 18. stoletju tudi del pogodb, s katerimi so se gospodarji zavezovali k plačevanju poslov. Leta 1758 je župnik v Dobovi svojemu oskrbniku dal na leto po pogodbi »par novih škornjev in dva nova spodnja dela za škornje, sukanec in plačilo za čevljarsko delo ali skupaj 5 goldinarjev«. Tudi kravar je dobil na leto med drugim par novih škornjev.

 

In potem je prišlo 19. stoletje, ko so plemiči in meščani najpogosteje nosili, piše Bojan Knific, višje ali nižje škornje, z zavihki ali brez njih, plemkinje in meščanke pa so imele večinoma lahko čevlje brez pet in podvezanke, križno povezane čevlje, vedno pogosteje pa tudi polškornje s peto. Na podeželju pa so ljudje nosili različno obutev, največ škornje, visoke in nizke čevlje ter opanke ali cokle.

                                 				Ženski čeveljci iz  Ziljske doline (ok. 1900)

Usnjeni čevlji so bili tedaj nadvse dragoceni. Kot piše Josip Stritar, je v 19. stoletju v kmečkih družinah, ki so se odločile svojega sina poslati v gimnazijo, ta dobil novo obuvalo iz kravjega usnja.

Zimski čevlji so morali imeti debele podplate, zato so vanje vlagali obrezane kose klobučevine, debele flanele ali drobno slamo. Zato da je v noge manj zeblo, pa so si jih mazali z lojem, obutev pa je morala biti tudi dovolj prostorna, saj so ponekod vanjo dajali slamo, da jim ni bilo mraz. Ljudje pa so bili na deželi še vedno pogosto bosi, otroci celo za praznike.

V drugi polovici 19. stoletja so skoraj po vsej Sloveniji, razen v Istri, piše Knific, nosili visoke čevlje z vezalkami, priljubljeni so bili tako pri moških kot pri ženskah. Poleg njih so se začeli uveljavljati tudi nizki čevlji. Obutev so izdelovali čevljarji, proti koncu 19. stoletja pa je delovalo vse več manjših ali večjih čevljarskih obratov ali tovarn.

Od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja so imeli delavci navadno dva para zimske in dva para letne obutve, snežke za zimo, poleti pa pogosto tudi že sandale, le otroci so bili še vedno pogosto bosi. Na kmetih so nosili nove visoke in nizke čevlje, nosili so jih za praznične priložnosti, za vsakdanjo rabo pa so jim še vedno rabile cokle, ki so lahko imele zgornji del usnjen in so bile, če je bilo treba, tudi prilagojene za delo zunaj.

V vsaki od slovenskih pokrajin pa so bile v uporabi obuval in nošenju razlike, te slikovito opisuje Bojan Knific in jim dodaja razna pričevanja in druge zanimive utrinke iz tedanjih časov.

V čevljih so hodili v šolo le bogati. Marjeta Zigmund, rojena 1911, se je spominjala: »Leta 1945 je bilo pri hiši šest otrok. Enih dobrih čevljev ni bilo pri hiši. Za vseh šest otrok sem naredila visoke copate. Uporabila sem stare italijanske odeje, suknjiče in hlače. /…/ Za podplate sem dala svinjsko kožo. Spredla sem laneno nit, da sem jih sešila.« (Iz monografije Obutvena dediščina na Slovenskem)

 

V delu monografije so predstavljena posamična obuvala, ki so jih nosili prebivalci na Slovenskem – opanke, cokle, škornji in čevlji, copate – po materialu, obliki, načinu izdelave, kako so se spreminjala v zgodovini, kako so jih nosili v mestih in na deželi pa tudi, kakšne so posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev. Poseben del je namenjen obuvalom, ki so del pripadnostnega kostumiranja ali narodnih noš, kot se je začelo razvijati sredi 19. stoletja. Ta del knjige bo skupaj z bogatim slikovnim gradivom še posebno v pomoč folklornim skupinam pri oblikovanju čevljev za kostume nastopajočih. Izjemno bogata in dragocena knjiga, ki ponuja vpogled v našo obutveno dediščino z različnih zornih kotov.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 23. Nov 2022 at 16:57

441 ogledov

Browniji z malinami
Samo dveh pravil se držite pri brownijih, da bodo zares sočni: čim manj mešajte maso in ne pecite jih predolgo – 20 minut je dovolj! Sestavine: 180 g čokolade z najmanj 70 % kakava, 180 g zmehčanega masla, 3 jajca, 1 rumenjak, 160 g kristalnega sladkorja, ščep soli, 80 g pšenične bele moke, 40 g kakava v prahu; in še: 100 g svežih ali zamrznjenih malin, 20 g liofiliziranih malin Čokolado nalomimo na koščke. Maslo damo v kozico in ga nad vodno kopeljo stopimo. Nato v stopljeno maslo dodamo nalomljeno čokolado in mešamo tako dolgo, da se raztopi. V posodo kuhinjskega robota damo jajca, rumenjak in sladkor. Stepamo pri srednji hitrosti 5 do 6 minut, da postane masa kremasta in močno naraste. Stepeni masi počasi prilijemo stopljeno masleno-čokoladno maso in jo zelo na rahlo vmešamo z lopatko. Nato vmešamo še presejano moko, kakav v prahu in sol. Mešamo le toliko, da je masa homogena in ni grudic. Ne mešamo preveč! Testo vlijemo v pripravljen pekač za brownije (22 × 22 cm). Dobro je, da ga prekrijemo s papirjem za peko. Po vrhu potresemo sveže maline. Pečemo pri 180 stopinjah 20 minut. Brownie bo še zelo mehak, strdil se bo med ohlajanjem. Takoj ko ga vzamemo iz pečice, po njem potresemo še liofilizirane maline in jih malce potisnemo v mehko testo. Počakamo, da se ohladijo. Browniji so odlični s kepico sladoleda. Liofilizacija ali sušenje z zamrzovanjem je postopek, s katerim se iz malin odstrani voda in hkrati ohrani njihova sestava. Tako ohranijo obliko, okus, barvo in aromo, so krhke in hrustljave.  

Wed, 23. Nov 2022 at 16:50

296 ogledov

Iz jušnika se kadi!
Veliko zamisli za različne juhe boste našli v knjigi Ive Dolenc Juhe za vse okuse. Krompirjeva juha z ohrovtom Sestavine: 400 krompirja, sol, poper, 1 čebula, 1 strok česna, 1 peteršiljeva korenina, 100 g narezanega blanširanega ohrovta, 50 g krpic iz rezančnega testa, lovorov list, timijan, olje, 1 žlica moke, sesekljan peteršilj Olupimo krompir in peteršiljevo korenino in oboje narežemo na kocke. Dodamo lovorov list, sesekljan česen in timijan. Skuhamo in dodamo svetlo prežganje iz olja, moke ter sesekljane čebule. Posolimo in popopramo. Dodamo krpice iz rezančnega testa in kuhamo še 10 minut. Na juho damo sesekljan peteršilj in blanširani ohrovt. Bučna juha s kostanji in popečenimi gosjimi jetri Sestavine: 450 g mesa buče (hokaido ali muškatne buče), 1 čebula, 50 g masla, 1 žlica limonovega soka, oljčno olje, zelenjavna jušna osnova, šopek krebuljice in peteršilja, sol, poper, kostanj, gosja jetra, timijan Segrejemo maslo in na njem prepražimo sesekljano čebulo. Nato dodamo na kocke narezano bučo in še nekoliko pražimo. Začinimo s soljo in poprom. Prilijemo vročo zelenjavno jušno osnovo, dodamo cel timijan, zavremo in počasi kuhamo do mehkega. Nato juho odstavimo. Timijan zavržemo, druge sestavine pa gladko razmešamo s paličnim mešalnikom. Juho še enkrat zavremo in vanjo vmešamo še na koščke narezana in na maslu popečena gosja jetra. K jetrom dodamo še olupljen in kuhan kostanj. Gosja jetra lahko nadomestite s piščančjimi jetri ali pa vložite v juho samo kostanj. Preden juho ponudimo, jo potresemo s sesekljanim peteršiljem. Kremna juha iz belgijskega radiča Sestavine: 350 g belgijskega radiča (vitlofa), 1 krompir, 1 korenje, 50 g šalotke, 1 strok česna, maslo, 1 l zelenjavne jušne osnove, 5 žlic sladke smetane, 2 žlici sesekljanega peteršilja, radič za okrasitev, sol, poper Zelenjavo operemo in jo narežemo na večje kose. Belgijski radič narežemo na manjše kose in ga 2 minuti kuhamo v vreli slani vodi. Nato ga precedimo in damo v ledeno mrzlo vodo. Znova odcedimo in vodo, v kateri se je kuhal, prihranimo. V posodo damo maslo in zelenjavo brez radiča. Zelenjavo pražimo na maslu od 3 do 4 minute, nato jo zalijemo z zelenjavno jušno osnovo, lahko pa z vodo, v kateri smo kuhali belgijski radič. Posolimo in popopramo. Juho kuhamo pol ure, nato jo zmešamo v mešalniku, da dobimo kremno juho. Juho znova segrejemo, dodamo belgijski radič, sladko smetano in sesekljan peteršilj. Preden juho ponudimo, jo okrasimo z radičem, narezanim na rezance.  

Wed, 23. Nov 2022 at 16:42

247 ogledov

Magnezij - mineral proti stresu
Lahko bi ga poimenovali mineral sprostitve in najmočnejše orožje proti stresu ter boju proti nespečnosti. Kot kofaktor v telesu sodeluje pri več kot 300 encimskih reakcijah. Pomembno je, da ga uživamo uravnoteženo. Magnezij je za človeško telo in zdravje nujno potreben mineral. Sodeluje pri številnih procesih v našem telesu: pri uravnavanju delovanja mišic in živčevja, krvnega sladkorja in krvnega tlaka, gradnji kosti in presnovi beljakovin, izgorevanju ogljikovih hidratov in maščob, delitvi celic in prenašanju sporočila med živci in mišicami. Priporočene količine Dolgotrajni premajhni vnosi magnezija lahko vodijo v njegovo pomanjkanje. Vsrkavanje magnezija poteka večinoma v predelu tankega črevesja, nato vstopa v plazmo, kjer je večinoma v ionski obliki, nekaj pa je vezanega tudi na beljakovine. Pri zdravih osebah, ki vnašajo v telo s hrano premalo magnezija, ga pomagajo ledvice zadrževati v telesu tako, da zmanjšajo njegovo izgubo z urinom, zato je pri teh ljudeh pomanjkanje magnezija redko. Za odrasle in mladino, starejšo od 16 let, je priporočljivo od 300 do 400 mg magnezija na dan. Moški potrebujejo večje količine magnezija kot ženske, ker imajo večjo maso skeleta. Med nosečnostjo in dojenjem je potreba po magneziju nekoliko povečana (za nosečnice je priporočljivo 310 mg, za doječe matere pa 390 mg magnezija na dan). Priporočene količine magnezija lahko dobimo z uživanjem raznolike prehrane, ki naj jo sestavljajo stročnice, oreščki, semena, polnozrnati izdelki, zelena listnata zelenjava, mlečni izdelki, z magnezijem obogateni kosmiči, suho sadje. 100 gramov banane na primer vsebuje okoli 30 mg, orehov 144 mg, polnozrnate pšenične moke pa 103 mg magnezija. Povečane količine dnevno zaužitega magnezija so priporočljive za sladkorne bolnike, alkoholike, starejše s pomanjkljivo prehrano, srčne bolnike, športnike, ljudi s črevesnimi obolenji, ljudi, ki uživajo določena zdravila (oralni kontraceptivi, diuretiki, odvajala ipd.). Nekatere bolezni in zdravila lahko zmanjšajo vsrkavanje magnezija ali pa povečajo njegovo izločanje iz telesa. Pomanjkanje magnezija se pojavlja zlasti pri nepravilni prehrani, driski, bruhanju, prepogosti uporabi odvajal, raznih kroničnih obolenjih. Največ magnezija je v kosteh. Pri začasnem pomanjkanju magnezija zaradi nizkega vnosa s hrano pa se ta porablja iz kosti, zato lahko pri dolgotrajnem pomanjkanju magnezija v prehrani nastane osteoporoza. Znaki pomanjkanja magnezija so izguba teka, slabost, bruhanje, utrujenost, glavobol. Pojavijo se lahko mravljinci, mišični krči, odrevenelost mišic, motnje srčnega ritma in osebnostne spremembe (depresija, razdražljivost, nemir). Pomemben tudi v stresnih okoliščinah Ljudje, ki jim primanjkuje magnezija, so dovzetnejši za stres. Zadostne količine so zato pomembne za lažje premagovanje vsakodnevnih izzivov, odženejo pa lahko tudi marsikateri glavobol. Magnezij in kalcij sta kot tesna sodelavca zelo pomembna za normalno delovanje mišic. Kalcij ima vlogo aktivatorja in skrbi za napenjanje mišic, magnezij pa zmanjšuje vzdraženost mišičnih celic in tako deluje sproščajoče. Pri pomanjkanju magnezija zato nastanejo mišični krči, pojavita se napetost v mišicah in mravljinčenje v prstih, povečano pa je tudi tveganje za nateg in pretrganje mišičnih vlaken. Magnezij je skupaj s kalcijem zelo pomemben tudi za zdrave in močne kosti. Ljudje z večjim vnosom magnezija imajo večjo kostno gostoto, to pa je pomembno pri zmanjšanju tveganja za zlome kosti in osteoporozo. Študije tudi kažejo, da naj bi bilo pri ljudeh, ki uživajo več magnezija s hrano, manjše tveganje za razvoj nekaterih srčnih obolenj in kapi, saj magnezij deloma tudi znižuje krvni tlak. Prehrana, v kateri je veliko magnezija, zmanjšuje tudi tveganje razvoja sladkorne bolezni tipa 2. Na trgu je na voljo magnezij v obliki prehranskih dopolnil, dnevni odmerki magnezija do 350 mg ne pomenijo tveganja za zdravje. Visoki odmerki magnezija pa povzročajo drisko, šibkost mišic, oteženo dihanje, zelo nizek krvni tlak, nereden srčni utrip, slabost, izgubo teka. Še posebno so lahko nevarni pri ljudeh z oslabljeno ledvično funkcijo. Ti naj se pred uporabo odmerkov magnezija posvetujejo z zdravnikom. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Tue, 22. Nov 2022 at 17:31

339 ogledov

Kratka zgodba za deževen večer
Tako malokrat se v naglem ritmu življenja ustavimo in pomislimo na lepe stvari, ki nas spremljajo v njem. Ples je tista točka v pripovedi avtorice Marije Deželak, na katerem ta gradi svojo zgodbo. »Življenje je ples,« s to mislijo se začenja njeno voščilo vnuku in obenem uvod v črtico. Snov sama ne bi bila kaj posebnega, če je ne bi avtorica literarno predelala. Svojo zgodbo je zasnovala na plesu, ki oznamuje pomembne točke v različnih obdobjih življenja: vstop vanj, na pragu zrelosti, poroko in abrahama. Njen poetični slog in oblikovno načelo sta tisto, zaradi česar je zgodba vredna branja in ob njem prebudi tudi kakšno prijazno premišljevanje in spomin. Vlasta Kunej   Življenje je ples »Življenje je ples, med zemljo in nebom in – vse tisto vmes,« se mi je med drugim zapisalo v voščilnici najstarejšemu vnuku ob maturantskem plesu. In znova se je potrdilo sinoči na valeti njegovega brata. Dva dogodka, oba svečana in dragocena, zelo podobna med seboj in shranjena na sončno stran srca. Za zmeraj! Za čase, ki še pridejo, za vse tisto, kar bo sledilo. Kar nekaj plesov v mojem življenju je bilo pomembnih. Zame! Tudi tisti na večer, ki smo ga plesali na valeti, pred več kot petdesetimi leti. Takratni osmošolci smo v veselem pričakovanju pridno obiskovali plesne vaje, ki jih je vodil priznani plesni učitelj. Sprva okorne in neznane korake so po več vajah kmalu nadomestili spretnejši, mehkejši in bolj sproščeni, kar nam je zvečalo samozavest in pomagalo premagovati tremo. Seveda tudi takrat na nastopu ni šlo vse gladko, a šlo je. Spomnim se lepo okrašene avle in stolov, nameščenih v polkrogu, učiteljev, še posebno razrednikov in ravnatelja, ki je sedel spredaj. Vidim naše zardele obraze in sijoče oči, oblačila – tista, ki smo jih nosili ob nedeljah, dopolnjena še s kakšno pentljo ali dodatkom. Slišim pozdravni govor in pesem, ki je prihajala iz čiste duše in odmevala v ušesih kot oda radosti. Čutim bitje naših mladih src in potne dlani, ki smo jih podali drug drugemu v pozdrav, za popotnico, da bi bilo vse prav. Tistega večera in sicer! Mladi upi, vstopajoči na vlak pričakovanj, s katerim smo se popeljali življenju nasproti. Nekaj jih je že izstopilo, nekateri pa se še vedno vozimo …. Sicer počasneje, z manj žara v očeh, z okornimi gibi in previdneje – in z vse več spomini … Naslednji – maturantski! Štiri leta v življenju mladega človeka se zelo poznajo. Veliko pomenijo in še več predstavljajo. Vmes se zgodi – polnoletnost! Mladost se poveže z odgovornostjo. Dobra kombinacija: drznost in zrelost! Zgodijo se prve ljubezni, ene kratkotrajne, nekatere za zmeraj. Spomnim se svojega svilenega krila in bele majice z volančki, ki so krasili rokave. In visokih pet, zaradi katerih so me naslednjega dne bolele noge. Kot še mnogokrat kasneje. In smeha, glasnega in sproščenega, ki je trajal in trajal. »To je bil tvoj dan ljubezni …« je odmeval refren po veliki dvorani, medtem ko smo objeti čez ramena zrli drug drugemu v oči. Tako jasne in široko odprte, s pogledom, uprtim v prihodnost. »Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus …« Še vedno jo znam zapeti in vsakič se mi ob njej naježi koža. Zaradi vsega, kar je povezano z njo. Zaradi vseh generacij v vseh časih, za vse, kar nam je bilo lepega dano. In potem kmalu tisti, s katerim sem se zavezala življenju v dvoje. Poročni! Ples dveh mladih, zaljubljenih, tesno objetih, s prepletenimi prsti in s pogledom v isto smer. »Vjeruj u ljubav, ljubav je sve …« Še kako smo verjeli. Koliko čestitk in pozdravov, koliko dobrih želja. Vse, namenjene isti stvari: ljubezni, ki zmore vse, ki je vsemogočna, ki vse premaga – ki traja, dokler ne mine … kot vse. Ob praznovanju petdesetletnice je na vrsti – ples z abrahamom. Tako se mu reče, prispodoba pač. Postaja na poti življenja, ko ti ta že prične izstavljati račune, opomine in te z resnim pogledom posvari, da si na pol poti. Če verjameš! Do sto je res še enkrat toliko, a kdo ti lahko zagotovi veliko let?! Narediš obračun s svojim življenjem in izdelaš bilanco. In se zaveš, da je hočeš nočeš tisti najboljši, najslajši kos pogače izginil. Se izgubil v množici vsega, kar se je dogajalo vmes. Da sicer ne boš lačen, to te ne skrbi, a zavedaš se in čutiš, da postajaš drugačen. In da bo tako tudi v prihodnje … Kljub plesom, ki se jih boš udeleževal, kot slavljenec, kot gost, kot spremljevalec. Kot sem jaz spremljala sinočnji ples in – se spominjala. In kot želim, da bi se udeležila še katerega. Pa čeprav ne kot plesalka, ni pomembno. Kajti tudi to je tisto, kar šteje: da opazuješ, da uživaš, da čutiš, da se zavedaš … Še najbolj pa to, da si zraven! Življenje je ples. Marija Deželak    

Tue, 22. Nov 2022 at 17:15

515 ogledov

Rogljički in košarice z mandlji
V prosu ni glutena, zato ga lahko uporabljamo tudi, če smo preobčutljivi na pšenico in nekatera druga žita. Nekoč so v premožnejših hišah kuhali proso v mleku, dodali sol, suhe češplje ali pa so ga celo zabelili s surovim maslom. Danes sta prosena kaša in moka po krivici nekoliko potonila v pozabo, iz obojega lahko namreč pripravimo zelo dobre jedi, tudi sladice. Recepta sta izbrana iz knjige Proso, ki je izšla pri Založbi Kmečki glas. Proseni čokoladni rogljički z lešniki Sestavine: 200 g polnozrnate prosene moke, 100 g bele pšenične moke TIP 500, 150 g sladkorja v prahu, 1 vrečka vaniljevega sladkorja (10 g), 3 rumenjaki, 250 g surovega masla, 50 g kakava v prahu, 150 g grobo mletih praženih lešnikov (popečenih), 2 g mletega cimeta, 2 g mletih klinčkov, 2 g naribane lupinice biolimone, 1 g soli, 20 ml ruma, malo vode po potrebi Maslo, sladkor in rumenjake dobro umešamo, nato dodamo cimet, klinčke, limonino lupinico, sol, rum, vaniljev sladkor in še enkrat dobro premešamo. Kakav, proseno moko in belo pšenično moko presejemo in dodamo mlete lešnike ter previdno z rokami ali mešalnikom umešamo v testo. Ko so sestavine že nekoliko premešane, jih začnemo mesiti z rokami, vendar moramo delati previdno: pregnetemo jih le toliko, da jih lahko oblikujemo v testo. Pokrijemo ga in pustimo, da počiva v hladilniku vsaj eno uro. Iz testa oblikujemo za prst debele od 5 do 10 cm dolge valjčke, ki so ob robovih malo tanjši. Zvijemo jih v rogljičke in polagamo na papir za peko. Rogljičke pečemo okoli 10 minut v pečici, ogreti na 180 do 200 stopinj. Pečene še vroče potresemo s sladkorjem v prahu, ki smo mu dodali vaniljev sladkor. Lahko pa jih ohladimo okrasimo po svoje, na primer namočimo vogalčke v čokolado, prebrizgamo s čokolado in potresemo s prepraženimi lešniki.   Proseni kolački s pomarančo, čijo, lanenimi semeni in mandlji Sestavine: za testo: 250 g prosene kaše, zmlete v moko (pomagamo si z mlinčkom za mletje kave ali sladkorja), 50 g semen čija (zmeljemo jih v moko), 50 g lanenih semen (zmeljemo jih v moko), 2 g praška vinskega kamna (lahko tudi brez), 100 ml pomarančnega soka, lupinica 1 biopomaranče, 100 g rjavega sladkorja (drobno zmeljemo), 50 g medu, 130 g kokosove maščobe, sredica 1 vaniljevega stroka ali vaniljev sladkor, 1 g soli; za posip in premaz: sok 1 pomaranče za premaz, 50 g lanenih semen, 100 g mandljevih lističev, malo semen čija Pomarančni sok in lupinico, sol, sredico vaniljevega stroka, med, zmleti sladkor in zmleta semena čija zmešamo in segrejemo na 45 stopinj. Dodamo kokosovo maščobo in z lopatico gladko zmešamo. Dodamo še zmleto proseno kašo, vinski kamen in zmleta lanena semena ter dobro premešamo, da dobimo gladko testo. Oblikujemo košarice v modelih ali pa kroge velikosti 6 cm in debeline od 3 do 5 mm. Premažemo jih s pomarančnim sokom in posujemo z mandljevimi lističi, lanenimi semeni in semeni čija. Košarice lahko napolnimo tudi s čokolado, pomarančnim moussom in z rezinami pomaranče ter prelijemo z oljčnim oljem z okusom pomaranče. Košarice pečemo do zlato rjave barve pri 170 do 180 stopinjah. Da bodo enakomerne barve, jih moramo čez 10 minut vzeti iz pečice, 10 minut naj se ohlajajo, nato pa jih spečemo do konca. Na koncu jih pečemo okoli 10 minut pri 160 stopinj ali dokler ne dobimo želene barve. Če smo pekli kroge, jih pečene še mehke in tople položimo v upognjen model. V njem jih pustimo, dokler nimajo želene oblike.      

Fri, 11. Nov 2022 at 15:44

815 ogledov

Hitro pripravljeno kosilo: testenine
K toplim testeninam se prilegajo sveže solate in surova zelenjava – za osvežilno in okusov polno kosilo. Testenine s smetano in orehi Sestavine: 2,5 l vode, žlička soli, 250 g širokih rezance ali katerih drugih testenin, 250 g orehovih jedrc, 2 stroka česna, 50 g masla, 300 g kisle smetane Vodo posolimo in jo zavremo. V njej skuhamo široke rezance, vendar ne premehko. 150g orehovih jedrc drobno zmeljemo. Stroka česna olupimo in narežemo na tanke lističe. V veliki ponvi penasto razgrejemo maslo, vendar tako, da ostane svetlo, in na njem rahlo prepražimo zmlete orehe in lističe česna. Rezance odcedimo, jih dodamo popraženim orehom in česnu, zmešamo in malo posolimo. Zelo vroče rezance stresemo v o0greto skledo in jih potresemo s preostalimi orehovimi jedrci. Kislo smetano med mešanjem malo segrejemo, vendar ne sme biti vroča, in jo v posebni ročki ponudimo k rezancem. Sladka različica: Sladke testenine z orehi pripravimo enako, le da namesto soli dodamo med ali sladkor in seveda ne uporabimo česna. Rezanci s peteršiljem Sestavine (za 4 osebe): 400 g rezancev, 4 žlice sesekljanega peteršilja, 2 žlici nastrganega parmezana, 1 žlička limonovega soka, 1 kozarec stopljenega masla, sol, poper; dodatek po želji: rezine pečenega piščanca Rezance skuhamo v slanem kropu, tako da so še čvrsti na ugriz. Medtem segrejemo maslo na šibkem ognju, a ne preveč, dodamo peteršilj in limonov sok, dosolimo, če je potrebno, popopramo in odstavimo z ognja. Rezance odcedimo, stresemo v skledo in prelijemo s polovico pripravljene omake, dobro premešamo, potresemo s parmezanom in povrhu še s preostalo omako. Ponudimo in poleg postavimo skodelico z naribanim parmezanom. Da bo jed izdatnejša, lahko po vrhu naložimo rezine pečenega piščanca.    
Teme
Bojan Knific obutvena dediščina obutev na Slovenskem

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč