Zgodovina in današnje življenje Tržiča sta tesno povezana s čevljarsko tradicijo. Del obutvene dediščine hranijo tudi v Tržiškem muzeju, ustanovljenem 1964, kjer imajo najobsežnejšo zbirko predmetov iz čevljarstva na Slovenskem. Dr. Bojan Knific pa je na temo obuval napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej ob več kot 500 upodobitvah in fotografijah bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi, pregovori, pesmimi in spomini razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem. Knjigo je izdal Tržiški muzej.

Z njo je avtor tudi uresničil svojo željo iz leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v tem muzeju: da bi podrobno spoznal nekdanja obuvala in njihovo izdelovanje ter znanje prenesel folklornim skupinam. Tako je nastala knjiga, ki prinaša predvsem spoznanja kostumografom, garderoberjem, vodjem folklornih skupin in drugim, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kostumskih podob folklornih skupin. »Želel bi si,« pravi avtor, »da bi širila obzorja čevljarjem, ki se ukvarjajo z interpretiranjem obutve, kakršna se je razvijala na Slovenskem v preteklosti, in čevljarjem, ki bi na podlagi obutvene dediščine želeli razvijati sodobno obutev.«

Svet pregovorov in rekov o čevljih

Knjiga je zelo bogato zasnovana, saj vpeljuje bralca v besedni svet obutve – izrazov, ki jih uporabljamo zanjo. V njih se izraža zgodovina obuvanja in izdelovanja obuval pa tudi posebnosti obutve in okolij, v katerih so se razvili posamezni izrazi. Obuvala pa živijo tudi v našem izročilu – v številnih pregovorih, rekih in pesmih, zavita v uganke in v mnogih šegah in navadah, ki so živele med našimi predniki.

Tako na primer v njej zvemo marsikateri pregovor, rek ali frazem, kot je na primer tale: »Ni vreden, da bi mu čevlje zavezal.« »Tako so sodili o človeku,« piše Knific, »ki ni imela lepega značaja, bil je nevreden celo opravljanja ponižnih dejanj, niti priklanjanja, ki je povezano z zavezovanjem čevlja drugemu. Reklo je biblijskega izvora – v Svetem pismu lahko preberemo, da je Janez oznanjal: ‘Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal.’«

Zanimiva je tudi zgodba, ki so jo pripovedovali v okolici Metlike o postolih (čevljih) in bosonogem kosmatem divjem možu, ki so ga možje lovili, a ga niso mogli ujeti. Potem pa so se domislili zvijače, in so mu poleg dobrega vina nastavili postole. Tako, so menili, jih bo obul, tedaj pa bodo planili nanj in ga ujeli. In tako se je zgodilo. Divji mož se je napil vina, potem pa ga je zamikalo, da bi si obul čevlje. Ko je bil obut, pa so planili nanj možje, in ker se je v čevljih pomikal le po polžje, so ga hitro ujeli.

V zvezi s čevlji so žive tudi vraže, tako so na primer verjeli, da kdor hoče dobiti ljubimca, mora na večer pred kresom položiti k postelji čevlje v obliki črke T in povedati izrek: »V upanju, da to noč srečam svojo ljubav, sem čevlje na T pod posteljo dal.«

Od cokel do čevljev z vezalkami

Po pregledu zgodovine obuval v svetu nam monografija odpira pogled v zgodovino obuval na Slovenskem od 17. stoletja, ko so premožni možje nosili visoke škornje, in 18. stoletju, ko so fevdalci nosili usnjene čevlje, v zgornjem delu narejene iz tkanin, pogosto prestižne in okrašene, kmečko prebivalstvo pa je bilo ob delavnikih večinoma boso, nosilo je cokle. V premožnejših družinah so ženske hodile v usnjenih škornjih in čevljih, moški pa v mehkih škornjih, ki so ji zavezovali pod koleni, in tudi čevljih.

Obutev je bila v 18. stoletju tudi del pogodb, s katerimi so se gospodarji zavezovali k plačevanju poslov. Leta 1758 je župnik v Dobovi svojemu oskrbniku dal na leto po pogodbi »par novih škornjev in dva nova spodnja dela za škornje, sukanec in plačilo za čevljarsko delo ali skupaj 5 goldinarjev«. Tudi kravar je dobil na leto med drugim par novih škornjev.

 

In potem je prišlo 19. stoletje, ko so plemiči in meščani najpogosteje nosili, piše Bojan Knific, višje ali nižje škornje, z zavihki ali brez njih, plemkinje in meščanke pa so imele večinoma lahko čevlje brez pet in podvezanke, križno povezane čevlje, vedno pogosteje pa tudi polškornje s peto. Na podeželju pa so ljudje nosili različno obutev, največ škornje, visoke in nizke čevlje ter opanke ali cokle.

Usnjeni čevlji so bili tedaj nadvse dragoceni. Kot piše Josip Stritar, je v 19. stoletju v kmečkih družinah, ki so se odločile svojega sina poslati v gimnazijo, ta dobil novo obuvalo iz kravjega usnja.

Zimski čevlji so morali imeti debele podplate, zato so vanje vlagali obrezane kose klobučevine, debele flanele ali drobno slamo. Zato da je v noge manj zeblo, pa so si jih mazali z lojem, obutev pa je morala biti tudi dovolj prostorna, saj so ponekod vanjo dajali slamo, da jim ni bilo mraz. Ljudje pa so bili na deželi še vedno pogosto bosi, otroci celo za praznike.

V drugi polovici 19. stoletja so skoraj po vsej Sloveniji, razen v Istri, piše Knific, nosili visoke čevlje z vezalkami, priljubljeni so bili tako pri moških kot pri ženskah. Poleg njih so se začeli uveljavljati tudi nizki čevlji. Obutev so izdelovali čevljarji, proti koncu 19. stoletja pa je delovalo vse več manjših ali večjih čevljarskih obratov ali tovarn.

Od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja so imeli delavci navadno dva para zimske in dva para letne obutve, snežke za zimo, poleti pa pogosto tudi že sandale, le otroci so bili še vedno pogosto bosi. Na kmetih so nosili nove visoke in nizke čevlje, nosili so jih za praznične priložnosti, za vsakdanjo rabo pa so jim še vedno rabile cokle, ki so lahko imele zgornji del usnjen in so bile, če je bilo treba, tudi prilagojene za delo zunaj.

V vsaki od slovenskih pokrajin pa so bile v uporabi obuval in nošenju razlike, te slikovito opisuje Bojan Knific in jim dodaja razna pričevanja in druge zanimive utrinke iz tedanjih časov.

V čevljih so hodili v šolo le bogati. Marjeta Zigmund, rojena 1911, se je spominjala: »Leta 1945 je bilo pri hiši šest otrok. Enih dobrih čevljev ni bilo pri hiši. Za vseh šest otrok sem naredila visoke copate. Uporabila sem stare italijanske odeje, suknjiče in hlače. /…/ Za podplate sem dala svinjsko kožo. Spredla sem laneno nit, da sem jih sešila.« (Iz monografije Obutvena dediščina na Slovenskem)

 

V delu monografije so predstavljena posamična obuvala, ki so jih nosili prebivalci na Slovenskem – opanke, cokle, škornji in čevlji, copate – po materialu, obliki, načinu izdelave, kako so se spreminjala v zgodovini, kako so jih nosili v mestih in na deželi pa tudi, kakšne so posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev. Poseben del je namenjen obuvalom, ki so del pripadnostnega kostumiranja ali narodnih noš, kot se je začelo razvijati sredi 19. stoletja. Ta del knjige bo skupaj z bogatim slikovnim gradivom še posebno v pomoč folklornim skupinam pri oblikovanju čevljev za kostume nastopajočih. Izjemno bogata in dragocena knjiga, ki ponuja vpogled v našo obutveno dediščino z različnih zornih kotov.