Vreme Naročite se
Zgodba za prijeten zimski večer
Kratka zgodba God Katarine in Miklavža je kar pravi, prijazen uvod v decembrski čas.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Sreda, 8. december 2021 ob 16:19

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Avtorica Minka M. Likar nam v njej natrosi prgišče spominov na domača praznovanja tam proti koncu leta, ko je bilo v zraku pričakovanje – tudi zaradi dobrot in darilc, ki jih je natrosil dobri mož Miklavž. Njena drobna zgodba ima v sebi poseben čar, saj nam privabi v misli žlahtno razpoloženje domačih praznikov, ko so si roke odpočile in so se ljudje razveselili dobre jedi za skupno mizo.

Naj vas znova povabimo k pisanju za našo božično in novoletno prilogo. Tudi letos bo v njiju prostor za vaše zgodbe in pesmi. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do ponedeljka, 13. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto nagradili z lepimi knjigami.

V. K.

 

God Katarine in Miklavža

Zadnji teden v novembru je god svetnice Katarine. Bil je tudi godovni dan babice, ki so se ga veselili njeni vnuki – dokler so bili otroci in so jo obiskovali skupaj s svojimi mamami. Babica je bila vešča gospodinja, znala je pripraviti najboljše ajdove štruklje. Skuhala jih je tudi na dan svojega godu! Tako se je oddolžila hčerkam, ki so jo tisto prazniku najbližjo nedeljo obiskale in skromno obdarile. Ni imela bogato založene shrambe; a takrat so še doma pridelovali ajdo in pšenico,Vl zato je bila vsaj domača moka v kašči. Tudi orehi, tisti stari, rastoči onkraj hleva v osojni dolini, so obrodili. Treba jih je bilo pravočasno otresti, pobrati, preden so do njih prišle lačne veverice. Doma je bilo maslo in masovnik za zabelo. Ajdovi štruklji so na kmetih od nekdaj veljali za najboljšo močnato jed, če so se svetili od zabele!

Hčerke so posedle okrog tople krušne peči; marsikatera je v naročju še pestovala najmlajšega. Predšolski otroci so bili najraje na krušni peči, se po malem brcali, hihitali in zvedavo poslušali pogovor za mizo. Tisti odraščajoči vnuki, že skoraj fantje in dekleta, so posedali pred hišo na pragu, kjer so mimo hodili ljudje. Mladina se je tako najpogosteje spoznavala med seboj.

Sredi popoldneva je Katarina prinesla na mentrgo široko lončeno skledo s toplimi štruklji, posodo mleka in ducat žlic. Iz sklede, ki je bila pred tem na toplem v peči, je omamno dišalo po zabeli, orehih in dimu. Ni bilo treba reči dvakrat, sorodstvo se je nagnetlo okrog mize, do dna so vse postrgali.

»Bom morala večjo skledo dobiti,« se je izgovarjala babica. Seveda ni bila vzrok premajhna skleda.

Deset dni po godovnem dnevu svete Katarine je večer pred svetim Nikolajem, skrajšano – Miklavžem. To je bil najbolj zaželen praznik malih otrok. Svetnik, ki ponoči pridnim otročičem prinese darila, da bodo v prihodnje še bolj pridni!

Kakšen je sveti Miklavž? Star dobrohoten mož, ki ve, če otroci nagajajo, niso poslušni in so neubogljivi, če ne marajo moliti in zvečer pravočasno iti spat … On vse ve! Pridnim prinese darila: piškote, orehe, rožiče, jabolka in kakšno kapo ali volnene nogavice. Neubogljivim sicer tudi, a zraven na pehar priloži leskovo šibo – v opomin!

Tistega jutra je Katarinina hči Jerica zgodaj vstala, da je zamesila testo za piškote pa zakurila v štedilniku z vzidano pečico, namenjeno peki peciva, mesa ali za hlebec kruha. Na tanko je razvaljala piškotno testo, z modelčki srčkov in zvezdic oblikovane piškote, jih previdno polagala na pekač, premazala z jajcem in skrbno pazila, da so se lepo zlato rumeno zapekli. Nepričakovano je med vrati zagledala svojo malo hčerko Katico.

»Ja, Kati, kaj pa ti tukaj navsezgodaj!?« je bila Jerica res presenečena. Ustrašila se je otroka, kajti piškoti, ki jih je pekla, so bili Miklavževi!

»Nisem mogla spati, zeblo me je v noge. Mama, za koga delate piškote?«

»Otrok, pojdi na peč, toplo je pod odejo in zaspi. Prezgodaj si vstala,« se je mama branila odgovora.

»Mama, a lahko pomagam? Ali lahko počakam pečenih piškotov?« se mala ni dala kar tako odgnati stran. Mamljivi vonj iz pečice je bil premočan.

»Ne, piškote pečem … za babico. Le pojdi zdaj na peč!« Mama je zabegala z očmi, kar otrok ni spregledal. In, vedela je, da so bili ravno pred tem že pri babici na obisku. To je bila mamina mala laž v sili, bolj izgovor, kajti mame imajo globoko v sebi zavest, da ne smejo lagati in da omogočijo otrokom največ, kolikor se le da. K temu sodijo tudi darila in veselje otrok, ko jih ti prejmejo. Otroci so najboljši opazovalci, zelo težko jim je kaj prikriti.

Kati je imela starejšega brata, ta ji je že pred tem marsikaj izblebetal in ji strogo prepovedal o tem spraševati mamo, kajti: »Potem bo z Miklavžem konec! Si slišala? Konec! Nič več daril!« Kati je slišala, pokimala bratu in molčala. Še naprej se je troštala Miklavža!

Minilo je pičlo desetletje, Tonček je postal Tone, tako po moško, po domače, sestrica je bila še vedno Kati, nenehno v bližini pametnejšega brata.

Imeli so sadovnjak, v katerem je rasla Miklavževa jablana. To je bilo žlahtno drevo, vsako leto je obrodilo vsaj pol košare sočnih, debelih, lepo pisanih jabolk. Bila so srednje zgodnja sorta. Do Miklavža so bila skrbno shranjena na zgornjem »odru« v shrambi, kjer so dotlej dozorela. In tudi dovolj visoko, odmaknjena od poželjivih oči. Pa so otroci vseeno vedeli zanje. Konec oktobra so ribali zelje v veliko kad, ki je bila postavljena v shrambi ob policah z jabolki, in Tone je takrat dobil nove gumijaste škornje, v katerih je ponosno cokljal po sveže naribanem zelju. Stopil je na rob čebra in videl do vrhnjega odra, do Miklavževih jabolk. To je bila nekakšna hišna skrivnost, za katero so pač vedeli vsi. Vedel so, da bodo jabolka pravilno razdeljena, ko bo prišel čas za to.

Še vedno so hodili na obisk k ostareli babici, ki ni več kuhala sama; ni bilo štrukljev ob njenem godu. Mlada gospodinja je spekla potico in pogostila sorodstvo. Tudi steklenico vina je prinesla na mizo za odrasle in za otroke domači malinovec. Zgradili so bili novo hišo blizu stare, a Katarina, ki je bila že dolgo vdova, je ostala z izgovorom, da ji na ploščicah preveč drsi. Ko je človek vstopil skozi stara hišna vrata, so ga ta kar potegnila s seboj naprej proti oknom. Hiša je bila zelo stara, zidana iz kamenja. Počasi se je spodnji del pogrezal v tla, kazale so se razpoke, vendar še ni bilo nevarno za bivanje. Poseben vonj je imela dnevna soba, imenovana hiša. Malo po dimu iz stare krušne peči, malo po moki iz mentrge, saj si je babica še vedno kdaj sama želela speči svoj kruh. Malo po vlagi in plesnobi iz kotov ter starih pregretih cunjah na krušni peči. Skratka, dišalo je po – babici. Ta vonj je otrokom ostal v spominu in bilo jim je prijetno v njeni hiši.

Tone in Kati sta babico marsikdaj sama obiskala. Z opravkom, ko je mama Jerica po njiju poslala od doma jajčka, maslo … Katarina je bila ponosna na svojo vnukinjo, ki je dobila ime po njej. Bila ji je tudi krstna botra. Kot mali deklici ji je včasih skrivaj poklonila kakšno nabožno sličico, rožni venec, piškot … kasneje tudi kakšno svojo ruto ali mali bankovec. Med potjo sta se brat in sestra ves čas pogovarjala. Včasih o šoli, o stvareh pač, ki mlade zanima.

»Tone, kakšno ime bi si izbral ti, če bi si ga lahko sam?«

»Hm, ne vem. Morda Tom, ali … Robert. Taka imena so zdaj moderna, pevci in filmski igralci jih imajo. Pa ti, bi ostala kar – Katre?«

»Neee, nisem Katre! Meni bi bilo ime: Kolegica!«

»Kaj? Kako bi ti bilo ime?«

»Nisi še nikoli slišal? Kolegica, ja, to je tako lepo, moderno ime!«

»Ha ha ha ha, kolegica!? O Katre, Katre! Jaz bi bil pa – Kolega, ha ha ha! To ni nobeno ime!«

»Kako da ne, saj sem po radiu večkrat slišala napovedovalca, ko je rekel: Kolegica vam bo prebrala poročila!«

»Ha ha ha, kolegica! Katre, raje se priporoči svoji zavetnici, sveti Katarini! Za zdravo pamet je, menda veš! Kolegica! To je, kot bi rekla: prijateljica, tovarišica, sošolka ali kaj podobnega …« Kati je osramočena sklonila glavo, zardela in postalo ji je nerodno pred bratom zaradi nevednosti. A slišala je, res je slišala, kako je napovedovalec rekel: Kolegica … tako lepo je zvenelo.

Radio je bil v tistem času novost na podeželju. Prinesel je veliko novih besed, veliko novih izrazov in pojmov. Najpogosteje je bilo takrat slišati: tovariši in tovarišice. In mnoge nove zapletene kratice.

O svetem Miklavžu ni bilo kaj slišati. Še manj o sveti Katarini, priprošnjici za zdravo pamet. Pa bi morda ne bilo napak …

Minka M. Likar

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 17. Jun 2022 at 14:58

225 ogledov

Potovalna lekarna
Vsebina priročne lekarne naj bo prilagojena trajanju in destinaciji potovanja, nekaj pa je osnovnih stvari, ki so nepogrešljive prav v vsaki potovalni lekarni. Pred odhodom na potovanje moramo vedno poskrbeti za nemalo stvari, med drugim predvsem za prtljago. In eden njenih ključnih delov je prav naša osebna potovalna lekarna. To še posebno velja takrat, ko potujemo z vso družino, z majhnimi otroki, v nosečnosti ali če nas pestijo kakšne zdravstvene težave. Kaj ne sme manjkati Potovalno lekarno si pripravimo v torbici, ki na potovanju ne bo dostopna otrokom in bo karseda varna pred zunanjimi vplivi, kot so svetloba, toplota in vlaga. Zdravila jemljite s seboj v njihovi izvirni embalaži in skupaj z navodili za uporabo, poskrbite, da bodo imela ustrezen rok uporabe. Zdravila za potovalno lekarno si kupite sami, za nekatera boste potrebovali zdravnikov (beli) recept. Slovensko zdravstveno zavarovanje teh stroškov namreč ne povrne. Posebno pozornost namenite zdravilom, za katera je določen poseben režim shranjevanja. Zanje so na voljo hladilne torbice, ki omogočajo prenašanje takšnih zdravil. Nekatera zdravila in medicinske pripomočke je treba na carini prijaviti. V takšnih primerih je priporočljivo pridobiti pisno potrdilo od zdravnika. Poleg teh potrdil sodi v potovalno lekarno še kartica zdravstvenega zavarovanja za tujino ter potrdila o cepljenjih in testiranjih. Pred odhodom se je zelo dobro pozanimati o zdravstveni oskrbi v kraju počitnikovanja in najbližjih zdravstvenih domovih in bolnišnicah (telefonska številka in naslov). Potovalna lekarna mora seveda vsebovati tudi zdravila, ki jih redno jemljete zaradi zdravljenja kroničnih bolezni (za zdravljenje sladkorne bolezni, zvišanega krvnega tlaka, holesterola ipd.) ali preventivno (kontracepcijske tablete, injekcije adrenalina ob alergiji na čebelji pik ipd.). Količina zdravil za zdravljenje kroničnih bolezni naj zadostuje za celotno potovanje in še za dva tedna več, če se morda potovanje nepredvideno podaljša. Na počitnicah v tujini je dobro imeti s seboj tudi potrdilo o kroničnih boleznih v angleškem jeziku. Še posebno za poletna potovanja je treba veliko pozornost nameniti zaščiti pred soncem. Ne pozabite na izdelke za aktivno zaščito pred soncem z ustreznim zaščitnim faktorjem, za nego po sončenju ter pripravke za nego morebitnih opeklin. Priporočljiva je tudi primerna zaščita pred piki insektov, poleg zaščite si je koristno priskrbeti tudi izdelke za nego in zdravljenje po pikih. Pogosto nam na potovanju še kako prav pridejo tudi mazila za lajšanje bolečin v mišicah in sklepih, pršila za rane, pripomočki za odpravljanje težav z zamašenimi ušesi, kombinirani izdelki za intimno higieno. Pozabiti pa ne gre niti na pripomočke za ustno higieno. OSNOVNI NABOR POTOVALNE LEKARNE NAJ VSEBUJE: ·         zdravilo proti povišani telesni temperaturi in bolečinam. Zaradi nepredvidljivih okoliščin so na potovanju še posebno primerne oblike, ki omogočajo jemanje brez vode in jih lahko raztopino v ustih ali žvečimo. Za otroke na pot vzamemo sirupe ali svečke; ·         zdravila proti prebavnim težavam, kot so zaprtje ali driska. V primeru zastrupitve s hrano ali pijačo je zelo primerno medicinsko oglje, saj nase veže strupe in bakterije ter zapira. Poleg prebiotikov in probiotikov je priporočljivo s seboj vzeti tudi odvajalo; ·         rehidracijski praški, ki ob driski ali bruhanju nadomeščajo izgubljene elektrolite in preprečujejo dehidracijo. Ta del potovalne lekarne nam bo prav prišel tudi ob povečanem znojenja na bolj telesno aktivnejših potovanjih; ·         tablete za prečiščevanje vode, ki lahko zelo omejijo nevarnost prebavnih težav ali celo zastrupitve na rizičnih območjih; ·         zdravilo proti potovalni slabosti;   ·         dekongestivne kapljice za nos, ki zmanjšajo nabreklost nosne sluznice, odmašijo nos in olajšajo dihanje; ·         fiziološko raztopino; ·         zdravila proti alergijam v obliki tablet. Alergijske reakcije na koži lajšajo tudi določeni geli oziroma mazila; ·         prvo pomoč, ki mora vsebovati sterilne obveze, gaze ter obliže, povoje, elastični povoj, razkužilo in škarjice. Na voljo so tudi že sestavljeni osebni kompleti prve pomoči; ·         termometer, ·         razkužilo za roke.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 17. Jun 2022 at 14:51

221 ogledov

Užitki pripravljanja hrane na prostem
Gregor Podržaj nas s svojimi preskušenimi recepti uvaja v svet peke na žaru, pod peko, v krušni peči, štedilniku na drva in kuhanja v kotličku. Poletje je kot nalašč, da preskusite katerega od njegovih receptov iz knjige Kuhajmo z ognjem in uživate v tako pripravljeni hrani, kot uživa v njej avtor sam. Zagotovo pa se boste zabavali tudi v duhovitem slogu, v kakršnem so napisani recepti. Jagnjetina pod peko Potrebujemo (za 8 krepkih porcij): 4–5 kg jagnjetine, 12 krompirjev, 3 korenčke, 1 vejico rožmarina, sol, oljčno olje 3 dl suhega belega vina Za to jed porabim rebra, plečko in vrat. Narežem in razsekam jih na koščke, velikosti nekaj grižljajev. Posolim in naoljimo koščke mesa in krompir. Dodamo nekaj korenčkov in rožmarin. Ker imam prvovrstno jagnjetino, ne dodajam popra, niti česna in čebule. Vse sestavine zložim v peko: krompir in korenček so spodaj, na vrhu pa koščki začinjenega mesa ter prilijem 3 dl vode. Pečem počasi 2 uri, proti koncu peke zalijem s 3 dl belega vina in pečem še 20 minut. Tako bo ostal pristen okus mesa z rahlim vonjem po rožmarinu, in to je čudovita kombinacija. Poskusite, ne bo vam žal. Meso bo sočno, prav tako krompir in omaka. Poleg se prileže dober špricar, za prilogo pa samo mlada čebulica in kakšen paradižnik. Biftek v mrvi Potrebujemo: lep kos biftka, 2 dl rdečega na grlo, sol, poper, oljčno olje; in še malo: suhe trave (mrve) Ta recept pa je popolnoma minimalističen, ampak verjemite, vredno ga je preskusiti. Lep kos biftka popecite do želene stopnje, nato naj počiva na ležišču iz domače suhe mrve oziroma posušene trave, ki jo uporabljamo za krmo goveda. Če vam bo recept všeč, lahko čez poletje v ta namen posebej posušite malo mešanice trave, cvetje in zelišč. Z njo prekrijte tudi vrh biftka in ga pustite počivati vsaj 5 minut. Ko se mesni sokovi umirjajo, vsrka meso tudi aromo suhe trave. Potem ga le še čim bolj očistite, malo travice vam ne bo škodilo, in preložite na krožnik, posolite, popoprajte in pokapajte z malo oljčnega olja. Več receptov najdete v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem      

Fri, 17. Jun 2022 at 14:33

218 ogledov

Sezona sladkih češenj
Češnje lahko uporabimo za peko raznih sladic pa tudi pripravo sladoleda. Pomembno pa je, da izberemo okusne sadeže, v katerih sta uravnoteženi sladkost in kislost. Češnjev sladoled Sestavine: 350 g zamrznjenih izkoščičenih češenj, 400 g kondenziranega mleka, 5 žlic češnjevega soka, 1 ¼ l lončka sladke smetane, 6 žlic mletega sladkorja Češnje damo v skledo in pustimo dve uri na sobni temperaturi, da se odtalijo. Nato jih precedimo, odvzamemo pest češenj in prihranimo češnjev sok. Preostale češnje na hitro sesekljamo v električnem sekljalniku (blenderju), da dobimo kašasto zmes, ne pireja. Ohlajeno sladko smetano stepamo z električnim ročnim mešalnikom, počasi dodajamo mleti sladkor. Nato narahlo vmešamo sesekljane češnje, prihranjene cele češnje in češnjev sok ter dobro ohlajeno kondenzirano mleko. Pripravljeno maso damo v posodo, primerno za zamrzovanje, jo pokrijemo in zamrznemo za najmanj 5 ur. Posodo vzamemo iz zamrzovalnika 15 minut prej, preden sladoled ponudimo, zato da ga bomo laže zajemali z žlico za sladoled. Čokoladne kocke s češnjami Potrebujemo: za biskvit: 4 jajca, 120 ml mleka, 120 ml olja, 1 žlica vaniljeve arome, ščepec soli, 200 g sladkorja, 180 g moke, 1 čajna žlička pecilnega praška, 3 žlice kakava v prahu, 300 g češenj brez pečk; za čokoladni preliv: 100 ml sladke smetane, 100 ml mleka, 100 g čokolade za kuhanje; za okras: 400 ml sladke smetane V eni posodi zmešamo moko, kakav, pecilni prašek in sol. V drugi posodi zmešamo jajca s sladkorjem ter dodamo olje, mleko in vaniljevo aromo. Dodamo suhe sestavine in vse skupaj narahlo premešamo. Zmes vlijemo v pomaščen in pomokan pekač velikosti 25 krat 30 cm ter enakomerno razporedimo očiščene češnje. Biskvit pečemo 25 minut pri temperaturi 180 stopinj. Z zobotrebcem preverimo, ali je pečen. Sladko smetano in mleko segrejemo do vrenja, nato dodamo čokolado in mešamo, dokler se ne stopi. Vroč biskvit prelijemo z vročim čokoladnim prelivom in pustimo, da se prepoji. Biskvit ohladimo na sobno temperaturo in ga nato shranimo v hladilnik. Preden sladico ponudimo, jo premažemo s stepeno sladko smetano in narežemo na kocke. Namesto češenj lahko v tem receptu uporabimo tudi višnje.  

Fri, 17. Jun 2022 at 14:25

222 ogledov

Poletje na domačem vrtu
Poletje je čas, ko na deželi zaradi dela navadno ni mogoče oditi z doma. Pa nič zato. Tudi na domačem vrtu si lahko uredite številne prijazne kotičke za odrasle in otroke, ki ob igri zunaj ne bodo pogrešali počitnic ob morju. Tako bo dobro vsem: otrokom, ki bodo uživali v čarobnih kotičkih poletnega vrta, in odraslim, ki lahko po dolgem delovnem dnevu počivajo v večernem hladu. Šotor za pravljične urice V vrtu lahko na primer postavimo majhen šotor, vanj naložimo odeje in mehke blazine in pripravimo lučko, da bomo lahko otrokom zvečer prebirali zgodbe. Podnevi bodo otrokom prostor in zavetje za njihove domišljijske igre, ob katerih bodo pozabili na zaslone pametnih naprav. Novejši šotori so prenosni, vzdržljivi, zložljivi in poleg tega lahki, zato jih lahko brez težav shranimo, ko se otroci ne igrajo več. Vanje, ko se otroci ne igrajo več,  lahko tudi pospravimo igrače in vrt bo tako videti lepo urejen. Na vrt lahko namestimo tudi gugalnico; naj ne bo plastična, ampak iz okolju prijaznih materialov, kot so les, vrvi in tekstil. Na taki mehki oblazinjeni gugalnici bo otrokom prijetno in se zlepa ne bodo naveličali gugati na njej. Večjim otrokom bodo všeč večeri ob tabornem ognju. Tudi zanje bo šotor v vrtu prostor, kamor se bodo umaknili v svoj svet, se igrali, brali. Zvečer lahko razpostavimo okoli šotora nekaj svečk, ki bodo v poletnem večeru ustvarjale čarobno ozračje s svojo svetlobo.   V viseči mreži pod zvezdami Med najbolj priljubljenimi dodatki na vrtu so viseče mreže, ki niso primerne le za počitniško taborjenje, pač pa si jih omislimo tudi na domačem vrtu, terasi ali balkonu. Danes je na voljo veliko izbira teh mrež različnih barv, velikosti in modelov. Pred nakupom premislimo o tem, kam jo bomo obesili: predvsem, ali jo bomo pritrdi med dve drevesi ali pa potrebujemo podstavek, bo ta trajno pritrjen v podlago ali pa sestavljiv, da ga bomo ob koncu poletja lahko pospravili skupaj z mrežo. Izdelane so iz naravnih ali umetnih materialov, obdelanih tako, da na soncu skoraj ne obledijo ali preperijo. Dišeči vrt Kaj je lepšega kot uživati v dobrem obedu na prostem, z družino ali prijatelji? Žar je že nekaj poletij težko pričakovana priprava hrane na prostem. Ko si urejamo kotiček za žar ali letno kuhinjo, je smiselno, da si poleg uredimo tudi prostor z zasajenimi svežimi dišavnicami: na primer v suhozidu, zeliščni spirali, gredici z zelišči in začimbnimi rastlinami čisto blizu kuhinje ali kaj podobnega domiselnega, kar bo okrasno in uporabno obenem. Lahko pa si posadimo začimbe, ki jih uporabljamo pri kuhi in peki največ, kar v lončke raznih barv in jih razmestimo po polici nad letno kuhinjo. Ko bodo dnevi hladnejši, pa jih bomo preselili na polico tople kuhinje. V lončkih dobro uspevajo manj občutljiva zelišča: žajbelj, bazilika, majaron, timijan, meta in melisa.  Pomirjajoči vonj dišečih rastlin je na vrtu pomemben, saj se bomo tako počutili še prijetneje in bolj sproščeno. Vonj dehtečih vrtnic, sivke ali kamilice vas bo zazibal v prijeten počitek ali večer za skupno mizo.   Nekaj zanimivega za vsakega Vrt je najlepši takrat, ko uredimo v njem najrazličnejše kotičke: najprej seveda tistega z letno kuhinjo in veliko skupno mizo, potem s klopco in mizico, kjer se lahko pogovarjamo in spijemo kavo, pa kotiček, kjer si lahko v senci odpočijemo, beremo in zadremamo ali v toplih poletnih večerih gledamo v zvezdnato nebo. Ko urejamo, vedno mislimo na kakovost in udobje obenem. Modro je izbrati kakovostno vrtno pohištvo, ki je odporno na dež in ga bomo lahko uporabljali vsaj nekaj sezon, pa lepe, pisane in mehke blazine in odeje. Če je tak prostor na soncu, ga zasenčimo s sončnim jadrom, senčnikom ali pergolo, kar nam najbolj ugaja. Če imamo v vrtu dovolj prostora, si v njem uredimo tudi manjši bazen, zdaj so na voljo razne velikosti bazenov in za vsak žep, lahko pa umestimo v vrt tudi plavalni ribnik, za katerega ni potrebno toliko prostora kot za bazen, je pa čisto dovolj, da se v njem dobro ohladimo. Če v vrtu nimamo veliko prostora, pa si postavimo prho, pod katero se bomo osvežili v poletni vročini in se tako veliko bolje počutili. Otrokom pa bo prinesel veliko veselja že majhen napihljiv bazen. Vrt, ki ga premišljeno uredimo, tako da bo v njem za vsakogar v družini kakšen zanimiv kotiček, bo prinesel vsem veliko veselja, zagotovo pa bo trajalo dlje kot je teden ali dva, ki bi ju preživeli na morju.

Fri, 17. Jun 2022 at 14:15

252 ogledov

Domačija ob Kolpi za novo življenje
S prenovo pa so tudi zamenjali vsebino objektov: stanovanjska hiša, postavljena tik ob cesti, je zdaj stavba s polodprtim prostorom za druženje, shrambo z orodjem in spalnimi prostori v zgornjem lesenem delu. Gospodarsko poslopje, umeščeno na breg nad reko, pa se je spremenilo v hišo. Obe stavbi sta tudi po prenovi ostali enaki v gabaritih, na primer višini in naklonu strehe, in legi. Izpeljani sta v značilni arhitekturi krajev ob Kolpi, z gradnjo v lesu in kamnu, sivo kritino, preprosti, toda skladni in lepi v nadrobnostih. Tihotnost krajev ob Kolpi v zavetju kočevskega gozda ima za današnjega človeka, ki se sem umakne pred truščem sveta, poseben čar. Toda prvi priseljenci so prišli sem v času kolonizacije in zgradili tod manjše naselbine. Ena od njih je Bosljiva Loka, zaselek z nekaj hišami ob zgornjem toku Kolpe. Ti prvi naseljenci so si postavili hiške vzdolž ceste, zgrajene so bile iz gradiva, ki ga je bilo v okolju največ: lesa in kamenja. Vas je bila znana po urarjih, ki so znali popravljati stenske ure. Preživljali so se tako, da so oprtani s posebnimi nahrbtniki, v katere so shranili rezervne dele ur in orodja za popravilo, hodili po nekdanji Jugoslaviji vse tja do Vojvodine popravljat stenske ure. Bosljiva Loka danes nima več toliko prebivalcev kot nekdaj, otroci so se odselili, šli so za kruhom in boljšim življenjem. Vendar je čas prinesel svoje: zdaj tod oživlja turizem s kajakaštvom, pohodništvom in kolesarjenjem. Tu in tam se kdo vrne sem v poznejših letih, ker ga vežejo na domačijo spomini. Lepa okolica, mir in lepota teh krajev pa pritegnejo tudi koga od drugod. Tako so pred leti kupili Galetovi eno prvih domačij v obcestnem nizu naselja, z imenom Štimec, domačini pa jo poznajo pod imenom Matiče. Lastnik je želel v dolino ob Kolpi vrniti življenje, želel je imeti prostor, kjer bi lahko organiziral druženja, praznovanja, prireditve ipd., kjer bi se vaščani družili in znova bolj povezali med seboj.   Skedenj se spremeni v hišo »K značilni podobi hiš na Kočevskem so pripomogle tudi vremenske razmere, razgibanost zemljišča in usmerjenost v živinorejo in gozdarstvo. Kljub temu so stavbe lepe. Zaznamujeta jih harmoničnost, s katero so stavbni deli urejeni v celoto, in preprostost podrobnosti. Za umetnostne presežke v teh za življenje zahtevnih razmerah nikoli ni bilo možnosti,« piše poznavalka slovenskega podeželskega stavbarstva arhitektka dr. Živa Deu. Ko je sedanji lastnik kupil domačijo od prejšnjih lastnikov, sta bila stanovanjska hiša in gospodarski objekt na videz še povsem ohranjena. »Toda ko smo hoteli prenoviti streho in začeli z odstranjevanjem,« pripoveduje arhitekt Iztok Rus, »se je hiša preprosto sesula vase, ostale so le stene. Drugače je bilo z gospodarskim poslopjem, starim okoli sto petdeset do dvesto let: njegova lesena konstrukcija je bila sicer delno načeta, vendar je bila še vedno trdna.« Lastnik je želel ostanke hiše sprva odstraniti, toda po pretehtavanju in premišljevanju sta z arhitektom sklenila, da bosta zadevo rešila drugače, da bosta zamenjala vsebino objektov: večje gospodarsko poslopje z lepo lego ob Kolpi se bo spremenil v hišo, ta pa bo postala gospodarsko poslopje. Lotili so se prenove. »Stanovanjski objekt,« pripoveduje arhitekt, »smo preuredili tako, da ima velik odprt prostor za druženje, ki je odprt na dvorišče. Ker je zaradi enotne podobe vasi pomembno, da hiša ostane taka, kot je bila prej, smo zidove s cestne strani ohranili. Prej so bili skeletni, narejeni iz ilovice in polnjeni s slamo, zdaj pa smo uporabili kamen, iz katerega je bila zgrajena hiša, pa ga je ostalo pri delnem nujnem rušenju toliko, da smo ga lahko uporabili za steni.« Današnja hiša domačije in hiše ob Kolpi stojijo na kamniti škarpi v takšni višini, da Kolpa tudi v obdobjih, ko najbolj poplavlja, nikoli ne seže više kot do tretje stopnice objekta. Tako je, ker so ljudje nekoč gradili premišljeno in iz izkušenj z okoljem.         Notranjost: kombinacija starega in novega V današnji hiši je urejena velika kuhinja z jedilnico in v zgornjem nadstropju apartmaji za goste in lastnikov spalni del. Zgornje prostore so razširili tako, da so leseno stropno konstrukcijo pomaknili navzven na levi in desni strani. S tem se je tloris povečal in na desni strani so pridobili prostor za apartma in pridobili na spodnjem delu teraso, na levi strani pa so umeščeni servisni prostori – kurilnica in shramba. V hiši je veliko lesa, lastnik, ki se tudi sam ukvarja z izdelovanjem pohištva, je pri opremi sestavljal kose pohištva, ki jih je kupil na bolšjih sejmih ali pri ljudeh po dolini. Tak značilen kos je na primer mizica s predalom. Druge lesene pohištvene kose iz masivnega lesa, kot so mize, kuhinjska omara, pa je naredil sam z mislijo na skromen, racionalno urejen kočevski podeželski dom. Mehkobo mu daje svetla barva sten in čipkaste zavese z rišeljejem ter številni drobni predmeti, ki iz bivališča naredijo prijazno domovanje. Lastnik je ob prenovi želel tudi z njo dolini ob Kolpi deloma vrniti življenje, da bi se na njegovi domačiji zbirali vaščani in drugi obiskovalci, se družili in povezovali. In to mu je tudi uspelo.        

Fri, 17. Jun 2022 at 14:04

218 ogledov

V letnem gledališču Muljava premiera predstave Rokovnjači
To sezono so muljavski gledališčniki za ljubitelje pisatelja Josipa Jurčiča in poletnih kulturnih večerov v gledališču pod zvezdami pripravili uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Rokovnjači. Josip Jurčič je ta roman že objavljal v časniku Slovenski narod, vendar se mu je zdravje naglo slabšalo. Zato je predal gradivo in poprosil prijatelja Janka Kersnika, da je delo dokončal. Roman se dogaja leta 1810 v času francoske oblasti in njenega predstavnika generala Marmonta. Roman opisuje prihod Francozov, neuspešen kmečki oborožen odpor, razmah rokovnjačev, ki so imeli svojo skrivno organizacijo in jezik, in ukrepe oblasti proti njim. V pripoved pa je vpletena tudi ljubezenska zgodba med kmečkim dekletom Polonco in rokovnjačem Nandetom. Dramatizacijo in režijo letošnje predstave je prevzel domačin in odličen poznavalec Josipa Jurčiča Danijel Zupančič. V dvourni predstavi boste uživali ob melodičnem muljavskem narečju, občudovali pisane kostume izpod rok kostumografinje Marije Zaman ter bogato scensko postavitev, ki jo je zasnoval Dore Južna. Ogled predstave v tem gledališču je res nekaj posebnega, saj ima naravno obliko amfiteatra in je zato izjemno akustično. Premiera bo v petek, 17. junija, ponovitve pa 18., 24., 25 junija ter 1., 2., 8. in 9. julija. V primeru dežja predstava odpade. Več informacij najdete spletni strani http://namuljavi.si/tag/letno-gledalisce-muljava/ ali po telefonu na 041 973 694 (iGor)
Teme
Pisana njiva kratka zgodba kratka zgodba Kmečki glas

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Zgodba za prijeten zimski večer